VSL Sodba VII Kp 2894/2013

Jedro

S tem, ko je obdolženec porezal vrhove cipres v sosedovi živi meji, jih je poškodoval in s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Vendar je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (glede na težo kaznivega dejanja, praktično izostanek škodljivih posledic ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno) in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako,

da se obdolženi na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je tujo stvar poškodoval s tem, da je v času od 28. 4. do 29. 4. 2012 na naslovu ..., porezal vrhove žive meje iz cipres v lasti B. B. v dolžini najmanj štirih metrov,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanec kot tožilec B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 4.274,00 EUR napoti na pravdo.

Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, nastale po prevzemu kazenskega pregona, ter sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca kot tožilca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in "izda oprostilno sodbo", podredno pa je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v "ponovni postopek" drugemu sodniku.

3. Na pritožbo zagovornice je odgovoril pooblaščenec oškodovanca kot tožilca in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na oškodovančev prevzem kazenskega pregona zoper obdolženca. Prav ima pritožba, da na glavno obravnavo, na kateri je državni tožilec umaknil obtožni predlog, oškodovanec ni pristopil. To izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 50), vendar je izostala ugotovitev, ali je vabilo za oškodovanca izkazano ali ne. Pregled spisovnih podatkov pa je pokazal, da mu je bilo vabilo na narok za glavno obravnavo poslano, vendar vročitev vabila ni izkazana, zato je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ko je po umiku obtožnega akta izdalo zavrnilno sodbo in jo vročilo oškodovancu s poukom po prvem odstavku 61. člena ZKP, da lahko v osmih dneh nadaljuje kazenski pregon zoper obdolženca, pravilno. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da sta bila oškodovanec in njegov pooblaščenec pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo dne 10. 4. 2014, na katerem je državni tožilec umaknil obtožni akt. V času razpisa naroka za glavno obravnavo sodišče še ni imelo podatka o pooblaščencu oškodovanca, zato mu vabila za ta narok ni moglo poslati. V prilogi C1 je pooblastilo z dne 3. 3. 2014, s katerim je oškodovanec kot tožilec pooblastil odvetniško družbo za zastopanje v tej zadevi, vendar je bilo sodišče prve stopnje z njim seznanjeno šele na glavni obravnavi dne 10. 4. 2014, ko je prispelo na sodišče skupaj s premoženjskopravnim zahtevkom, vloženim dne 9. 4. 2014. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče ugotavlja, da (takrat) oškodovanec in njegov pooblaščenec z datumom naroka za glavno obravnavo dne 10. 4. 2014 nista bila seznanjena. Z vlogo z dne 7. 5. 2014 (v okviru 8-dnevnega roka) je nato pooblaščenec oškodovanca podal izjavo, da oškodovanec nadaljuje kazenski pregon zoper obdolženca. Tako postopanje sodišča prve stopnje je bilo torej v skladu z določbami ZKP.

6. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bila obdolžencu kršena pravna jamstva v kazenskem postopku, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal obdolženec in sicer odredilo sodnega izvedenca gozdarske ali druge ustrezne stroke ter izvedenca geometra in ni opravilo ogleda kraja kaznivega dejanja, prav tako pa tudi ni vpogledalo v pravdni spis Okrožnega sodišča v Kranju I P 11572014. Razloge za zavrnitev dokaznih predlog je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 17 sodbe, z njimi pa se, v izogib ponavljanju, strinja tudi pritožbeno sodišče. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer pravno relevantna dejstva.¹ V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje pravnorelevantna dejstva (da je obdolženec posekal vrhove in ne vej cipres, ter potek meje med obdolženčevo in oškodovančevo parcelo, ki ni bila sporna, ugotovilo z drugimi dokazi). Predlagani ogled kraja dejanja po treh letih od storitve dejanja, pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi neprimerno dokazno sredstvo, saj so se ciprese po tolikšnem času že ponovno obrasle oziroma spremenile svojo obliko. Pritožnik zato z obširnim razlogovanjem o tem, zakaj je bila izvedba predlaganih dokazov potrebna, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje si je na podlagi oškodovančevih ravnanj med potekom kazenskega postopka in nekaterih izvedenih dokazov na glavni obravnavi lahko ustvarilo vtis o tem, kakšen človek je oškodovanec v odnosu do obdolženca, zato je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagan vpogled v pravdni spis popolnoma nepotreben. Glede na povedano pritožba z obširnim pritožbenim zatrjevanjem, da je oškodovanec samo navidezno prodal (prenesel) nepremičnino na družbo last svoje partnerice, zato da obdolženec kot tožnik v pravdnem postopku iz formalnih razlogov s tožbo ne bi uspel, ne prepriča, da je ta dokaz potrebno izvesti.

7. Pritožbeno sodišče sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je obdolženi porezal vrhove cipres na zemljišču oškodovanca kot tožilca. Oškodovanec kot tožilec, priča C. C. in policist Č. Č. so namreč skladno izpovedali, da so bili porezani vrhovi cipres v dolžini 4 do 5 metrov na predelu, kjer se obdolženčeva hiša najbolj približa meji med parcelama oškodovanca in obdolženca in da vrhovi niso segli v zračni prostor nepremičnine v lasti obdolženca. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da takšen zaključek izhaja tudi iz fotografij, ki se nahajajo v spisovni dokumentaciji, saj je iz njih nedvomno razvidno, da je del cipres, ki rastejo ob vogalu strehe obdolženčeve hiše, krajši od preostalih cipres. Vrhovi cipres pa niso segali na ozemlje obdolženčeve parcele, saj so ciprese rasle navpično navzgor iz nepremičnine last oškodovanca.

8. Pritožnik neutemeljeno takšne zaključke izpodbija s trditvijo, da je splošno znano dejstvo, da če porežeš vrh drevesa, le ta ne raste več v višino in da enako velja tudi za obravnavane ciprese. Pritožnik namreč ne upošteva, da lahko v primeru odstranitve vrha ciprese z rastjo nadaljujejo veje okrog vrha, ki zrastejo tudi v višino, in s tem v bistvu prekrijejo manjkajoči vrh. Obširne pritožbene navedbe zato ne morejo omajati pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe, da je obdolženec posekal vrhove cipres, ki so rasle v živi meji na oškodovančevi parceli.

9. Sodišče prve stopnje se je v točki 13 opredelilo do obdolženčevega zagovora, da je ravnal skladno z dovoljeno samopomočjo, ki jo ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ). Le-ta namreč ureja posebno obliko samopomoči v 83. členu, ki se nanaša na pravico odstraniti veje in korenine. Lastnik nepremičnine ima pravico odstraniti in si prilastiti veje s sosedovega drevesa, ki segajo v zračni prostor njegove nepremičnine, in korenine, ki rastejo v njegovo nepremičnino, če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine. Preden to stori, pa mora pozvati lastnika ². Vsi navedeni pogoji za zakonito samopomoč pa morajo biti izpolnjeni hkrati, torej kumulativno. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec porezal vrhove cipres, ki niso segali v zračni prostor njegove nepremičnine (morebitna odstranitev vej, ki jo zatrjuje obdolženec, pa ni bila predmet tega kazenskega postopka), ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi obdolžencu ni dovoljevalo takega ravnanja, kot ga omogoča omenjena določba SPZ in predstavlja samopomoč. Pritožbeno sodišče takšne zaključke v celoti sprejema, zato pritožba z obširnim razlogovanjem, da je obdolženec odstranil veje in da je ravnal v okviru dovoljene samopomoči, ne more uspeti.

10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da rezanje tujih cipres z rezanjem vrhov le-teh predstavlja poškodovanje takšnih cipres, s čimer so uresničeni vsi znaki poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbenim navedbam, ki so podkrepljene s slikovno dokumentacijo, da navedene ciprese še vedno rastejo v višino, zaradi česar so škodljive posledice očitanega kaznivega dejanje neznatne, kot to smiselno zatrjuje pritožnica.

11. Glede na v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje in v pritožbi izpostavljene okoliščine, je po oceni pritožbenega sodišča podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (glede na težo dejanja praktično izostanek škodljivih posledic ter okoliščin v katerih je bilo dejanje storjeno in osebne okoliščine obdolženca) in posledicami, ki bi jih obsodba povzročila. Za to kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali zapora do dveh, kar pomeni, da je že zakonodajalec opredelil to kaznivo dejanje kot lažje. Ciprese, ki jim je obdolženec porezal vrhove, še naprej rastejo in posledice obdolženčevega ravnanja praktično niso več vidne. S porezanjem vrhov cipres tudi v času neposredno po dejanju njihova funkcija (živa meja zaradi zagotavljanja zasebnosti oškodovanca) razen estetske, ni bila zmanjšana. Poleg tega je obdolženec oškodovanca pisno opozoril, naj sam poskrbi za ureditev nasada cipres, pa oškodovanec ni reagiral. Sicer pa iz spisovnih podatkov in tudi pritožbi priloženih dokazov nedvomno izhaja, da obdolženca navedene ciprese upravičeno motijo, saj mu glede na njihovo velikost oziroma višino, ki je v očitnem nasprotju z določili iz lokacijske informacije Občine D., povzročajo določeno škodo na njegovi nepremičnini, kar izhaja iz poročila v prilogi spisa B7. Vse te okoliščine pa ravnanju obdolženca dajejo manjšo težo, zato gre za majhen pomen obdolženčevega ravnanja, torej kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih za obdolženca, ki doslej še ni bil obsojen, povzročila obsodba, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 4. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Takšno odločitev sodišča pa navsezadnje narekuje tudi načelo pravičnosti, saj je po oceni pritožbenega sodišča storjeno kaznivo dejanje izraz močno skrhanih odnosov med obdolžencem in oškodovancem kot tožilcem, vzrok za tak odnos pa je potrebno iskati pri obeh vpletenih straneh.

12. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in obdolženca oprostilo obtožbe, je na podlagi določbe tretjega odstavka 105. člena ZKP sklenilo, da se oškodovanec kot tožilec s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

13. Kazenski postopek se je končal s sodbo, s katero je bil obdolženec oproščen obtožbe, zato mora oškodovanec kot tožilec, skladno z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP, plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžence ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice, nastale po prevzemu kazenskega pregona, ter sodno takso v znesku 360,00 EUR, ki je odmerjena po tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 24186/2010 z dne 29. 5. 2014.
² Stvarnopravni zakonik s komentarjem GV Založba leto 2004, stran 189, 190.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 12067/2020
• VSM Sklep IV Kp 69730/2020
• VSM Sklep IV Kp 26993/2021