VSL Sklep IV Ip 2539/2017

Jedro

Dogovorjeno je bilo, da bo prvodolžnik denar investiral v nepremičnino k.o. Y in da bo tako posojena sredstva vrnil upniku po prodaji nepremičnine, upnik pa bo imel tudi pravico do udeležbe pri dobičku, tega pa sedaj noče storiti, saj je kupnina na materinem transakcijskem računu, ki vsakršno poplačilo upnika zavrača. To utegne konstituirati dejanski stan razpolaganja z dolžnikovim premoženjem. Zato se višjemu sodišču v konkretni zadevi vprašanje zemljiškoknjižnega stanja in dejanskega lastništva nepremičnine k.o. Y kaže kot nepopomebno pri presoji subjektivnega pogoja. Premoženje lahko predstavlja tudi kupnina, do katere naj bi bila po dogovoru med upnikom in prvodolžnikom soupravičena prav prvodolžnik in upnik. To pa so trditve o pravno pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na vprašanje razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, na katere sodišče prve stopnje ni odgovorilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki 1. v delu, ki se nanaša na prvodolžnika T. O. v znesku terjatve 107.765,00 EUR in to v zvezi s prepovedjo razpolaganja s sredstvi pri OPP (prva alineja), ter glede tega dolžnika v točki 6. razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero je upnik za izterjavo terjatve do prvodolžnika T. O. v znesku 107.765,00 EUR predlagal zavarovanje tako, (prva alineja) da se prvodolžniku prepove razpolaganje s sredstvi na njegovem transakcijskem računu do tega zneska in se prvo ter tretjedolžniku J. O. kot formalnemu (zemljiškoknjižnemu) lastniku prepove razpolaganje z nepremičninami v katastrski občini X; (2.) zavarovanje denarne terjatve upnika do drugodolžnice N. O. v znesku 78.702,00 EUR tako, da se drugodolžnici prepove razpolaganje s sredstvi na njenem računu do višine te terjatve; (3.) organizaciji za plačilni promet prepove prvo in drugodolžniku ali komu drugemu po njunem nalogu izplačati te zneske; (4.) upniku pa naloži, da v 30 dneh vloži tožbo proti dolžnikom zaradi plačila zneskov terjatev 107.765,00 EUR in 78.702,00 EUR; (5.) začasna odredba velja še 30 dni po nastopu izvršljivosti ter (6.) dolžniki so dolžni upniku povrniti stroške tega postopka s pripadki.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je nadaljnje stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Trditveni okvir zadeve

- Upnik je predlagal zavarovanje dveh denarnih terjatev;

- Denarne terjatve, ki jo ima do prvodolžnika T. O. v znesku 107.765,00 EUR. To terjatev ima na podlagi posojilne pogodbe. Napovedal je, da bo v postavljenem roku vložil tožbo za plačilo zneska 107.765,00 EUR od prvodolžnika. Znesek 107.765,00 EUR predstavlja znesek, ki ga je v daljšem časovnem obdobju (že pred letom 2006 in dalje) posodil prvodolžniku, od tega 78.702,00 EUR kot posojilo za nepremičnino k.o. Y, 24.818,00 EUR pa kot posojilo za zadovoljitev osebnih potreb prvodolžnika. Med upnikom (sicer pričo prvodolžnika) in prvodolžnikom je bilo dogovorjeno, da mu bo posodil denar za nakup in obnovo nepremičnine k.o. Y, dolžnik pa mu bo denar vrnil, ko bo nepremičnino prodal. Pri prodajni ceni bo upnik udeležen tudi tako, da bo upravičen do dela morebitnega dobička, ustvarjenega s prodajo (v smislu obresti);

- zoper drugodolžnico N. O. (sicer mati prvodolžnika) je zahteval zavarovanje denarne terjatve v znesku 78.702,00 EUR. Terjatev predstavlja znesek, za katerega je drugodolžnica kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine k.o. Y obogatena brez pravnega temelja. Upnik je kot posojilodajalec prvodolžniku v daljšem obdobju posodil denar za nakup in obnovo nepremičnine k.o. Y. Le-ta je bil tudi dejanski lastnik nepremičnine k.o. Y, čeprav je bila kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine vpisana njegova mati, to je drugodolžnica. Slednjo je označil kot zgolj formalno (zemljiškoknjižno) lastnico, ki ne more biti upravičena do zneska 78.702,00 EUR. Ta znesek predstavlja razliko med nakupno vrednostjo nepremičnine v letu 2006 (72.471,00 EUR) in prodajno vrednostjo v letu 2017 (ko je bila ta nepremičnina prodana za 130.000,00 ali 148.000,00 EUR). Temelj zahtevka predstavlja upnikovo stališče, da drugodolžnica v nepremičnino ni vlagala, zato tudi ne more biti obogatena za razliko med nakupno in prodajno ceno;

- glede tretjedolžnika (sicer očeta prvodolžnika) upnik ni zatrjeval nobene terjatve. Kot dolžnika ga je označil le zaradi predmeta zavarovanja. Tretjedolžnik je namreč zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine k.o. X, vendar pa je tudi ta zatrjevano le formalni (zemljiškoknjižni) lastnik, medtem ko je dejanski lastnik prvodolžnik. Zato je upnik upravičen poplačati se iz njene vrednosti.

O pritožbi glede tretjedolžnika.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je predlog za zavarovanje zoper tretjedolžnika neutemeljen že zato, ker upnik zoper njega sploh nima terjatve. Upnik namreč v tem postopku tretjedolžnika oziroma nepremičnino k.o. X uporablja le kot sredstvo zavarovanja. Zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo zasleduje možnost kasnejšega poplačila terjatve (ko bo o terjatvi pravnomočno odločeno) in želi preprečiti, da bi zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Glede na dejstvo, da upnik ni predlagal ustreznega postopanja po tretjem in petem odstavku 168. člena ZIZ (v zvezi s 239. členom ZIZ), hkrati pa tudi ni dal nikakršnih trditev v smeri te določbe (zatrjeval je le, da prvodolžnik na tak način skriva premoženje pred upniki),¹ se odločitev sodišča prve stopnje izkaže za pravilno. Upnik namreč ni zatrjeval, da bi bile podane take okoliščine, da bi lahko dosegel, da bi se zaradi poplačila njegove terjatve do prvodolžnika lahko poplačal iz nepremičnine, pri kateri je (trenutno) vknjižen tretjedolžnik (glej tudi v nadaljevanju glede skrivanja premoženja in stanja zemljiške knjige).

6. S tem je višje sodišče vnaprej odgovorilo na neutemeljenost pritožbenih navedb, ki se nanašajo na trditve, da je bila prodajna pogodba navidezni pravni posel (50. člen ZIZ).

O pritožbi glede drugodolžnice.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo, da upnik zoper drugodolžnico uveljavlja terjatev iz naslova neupravičene obogatitve - verzijski zahtevek. Zato je izhajalo iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in pravilno razlogovalo, da je za uspešen verzijski zahtevek potrebna obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Zaključilo je, da ni podane nobene vzročne zveze, ki bi to, eventuelno obogatitev povezovala s prikrajšanjem upnika, četudi bi bila podana obogatitev na strani dolžnice. Višje sodišče se s sodiščem prve stopnje strinja.

8. Upnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ima do drugodolžnice, sicer (prej) zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine k.o. Y, terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ker je posodil denar prvodolžniku, ta je s tem denarjem predmetno nepremičnino kupil in jo obnovil, drugodolžnica pa je bila le zemljiškoknjižna lastnica, zato ni upravičena do razlike med nakupno in prodajno vrednostjo.

9. Pritožnik spregleda, da zahtevek do prvodolžnika temelji na pogodbeni podlagi (obligacijski zahtevek). Pogodbena razmerja so relativna razmerja in učinkujejo med strankami pogodbenega razmerja (prvi odstavek 125. člena OZ), zato posojilna pogodba, ki jo je upnik sklenil s prvodolžnikom, nima nobene zveze (gledano skozi pogoj terjatve) s kupnino, ki jo je dobila drugodolžnica kot zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Drugačna razlaga bi prebila relativnost obligacijskega razmerja. Pritožnik se moti, ko navaja, da naj sodišče zemljiškoknjižno stanje spregleda v smislu, da je dejanski lastnik te nepremičnine prvodolžnik, ker je dejansko on vlagal s strani upnika posojen denar v nepremičnino. Po določbi prvega odstavka 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Vknjižena zemljiškoknjižna lastnica pa je drugodolžnica in ne prvodolžnik (glej tudi prvi odstavek 6. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1 v zvezi zatrjevanjem, da upnik ni vedel, da je prvodolžnikova mati vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine). Za odgovor na vprašanje, kdo je dejanski lastnik nepremičnine, ne more biti pomembno, kdo je zagotovil denar za njen nakup (investitor). Očitno (upnik tudi drugače ne zatrjuje) pa je bila kupka te nepremičnine mati prvodolžnika in ne prvodolžnik sam. Upnik ima torej zahtevek le zoper prvodolžnika, ne pa tudi zoper drugodolžnico. Vprašanje obogatitvenega zahtevka bi se lahko postavilo kvečjemu med prvodolžnikom in drugodolžnico (prvi odstavek 48. člena SPZ), ne pa med upnikom kot posojilodajalcem prvodolžniku in drugodolžnico.

10. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje zgrešilo bistvo trditev pred sodiščem prve stopnje, ki naj bi bila v tem, da je upnik svoja sredstva preko prvega dolžnika vlagal v nepremičnino oziroma so bila ta sredstva nedvomno vložena v nepremičnino, katere zemljiškoknjižna lastnica je drugodolžnica in da je bil upnik prikrajšan za znesek vlaganj. Navedbe v zvezi z vlaganji upnika v nepremičnino k.o. Y so pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Med posojilno pogodbo investitorju in neposrednimi vlaganji iz 48. člena SPZ je bistvena razlika.

11. Posledično ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da drugodolžnica ni vlagala v nepremičnino. Zato se višjemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s prodajno pogodbo, predloženo v pritožbeni fazi (prvi odstavek 337. člena ZPP), iz katere izhaja, da je bila nepremičnina k.o. Y sedaj prodana. To dejstvo za ta postopek ni pravno pomembno dejstvo.

12. S tem je višje sodišče pritožniku hkrati odgovorilo, zakaj niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi s terjatvijo upnika do drugodolžnice samo s seboj v nasprotju. Razlogi sodišča so konsistentni. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O pritožbi glede prvodolžnika.

13. V tem delu pa je pritožba utemeljena, a le deloma, in sicer (upoštevajoč zgoraj navedeno o koneksiteti med predmetom zavarovanja in stranko postopka) v delu, ki se nanaša na prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi prvodolžnika na njegovem transakcijskem računu, posledično pa tudi glede odločitve o stroških postopka (6. točka).

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni izpolnjen drugi (subjektivni) pogoj za zavarovanje z začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da trditve v smeri skrivne prodaje nepremičnine in višine prejete kupnine ne morejo biti pomembne iz razloga, ker prvodolžnik ni mogel prodati nečesa, kar ni bilo v njegovi lasti. Zgolj dejstvo, da je bila hiša zemljiškoknjižno vpisana v korist drugodolžnice, ne predstavlja nevarnosti, ki jo terja zakon. Prav tako ne hipoteze o morebitnem nakupu nove nepremičnine ali pogovori med strankama v zvezi z višino plačila oziroma morebitno pogojevanje plačila s tem, naj upnik preneha z nadlegovanjem drugodolžnice. Tudi ni sledilo upniku, da bi bile pomembne trditve, da dolžnik živi preko svojih zmožnosti oziroma je potreboval denar celo za praznovanje svojega rojstnega dne. Nadalje je še ugotovilo, da že iz navedb upnika o komunikaciji s prvodolžnikom in pojasnili drugodolžnice, da je denar še vedno na njenem računu, izhaja prav nasprotno, to je, da obnašanje prvodolžnika ne kaže na to, da bo bodočo izvršbo onemogočal. Ali ima prvi dolžnik dovolj sredstev za plačilo terjatve, pa ni predmet začasne odredbe temveč morebitne predhodne odredbe.

15. Z zadnjim se višje sodišče strinja. Vendar pa za razliko od sodišča prve stopnje meni, da ima pritožba prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na del pravno pomembnih trditev. V tem delu je višje sodišče ugotovilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje se je pri presoji subjektivnega pogoja za zavarovanje z začasno odredbo oprlo na formalno zemljiškoknjižno stanje.

17. Za odgovor na vprašanje, kdo je lastnik nepremičnine, ne more biti pomembno, kdo je zagotovil denar za njen nakup. Vendar pa je za zavarovanje denarne terjatve iz naslova vračila posojila pomemben tudi tisti del trditev, ko upnik trdi, da ne samo, da prvodolžnik nima nobenih denarnih sredstev in premoženja oziroma da svoje premoženje skriva tako, da kot zemljiškoknjižne lastnike vpiše druge (konkretno drugo in tretjedolžnika kot njegova starša), temveč tudi to, da je bilo dogovorjeno, da bo prvodolžnik denar investiral v nepremičnino k.o. Y, nadalje pa še, da je bilo dogovorjeno, da bo tako posojena sredstva vrnil upniku po prodaji nepremičnine (kar se je zgodil v letu 2017), upnik pa bo imel tudi pravico do udeležbe pri dobičku, tega pa sedaj noče storiti, saj je kupnina na materinem transakcijskem računu, ki vsakršno poplačilo upnika zavrača (po posvetovanju s prvodolžnikom). To pa utegne konstituirati dejanski stan razpolaganja z dolžnikovim premoženjem. Upnik je namreč zatrjeval, da je bil ekonomski lastnik nepremičnine (da je bil pravni, je zmotno) prvodolžnik, ki se je zavezal, da bo s premoženjem, ki se ga bo dobilo s prodajo te nepremičnine, poplačal upnika. Zato se višjemu sodišču v konkretni zadevi vprašanje zemljiškoknjižnega stanja in dejanskega lastništva nepremičnine k.o. Y kaže kot nepopomebno pri presoji subjektivnega pogoja. Premoženje lahko predstavlja tudi kupnina, do katere naj bi bila po dogovoru med upnikom in prvodolžnikom soupravičena prav prvodolžnik in upnik. To pa so trditve o pravno pomembnih dejstvih, ki se nanašajo na vprašanje razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, na katere sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje je razvidno iz pravkar povedanega. Če bo ugotovilo, da ta pogoj nevarnosti obstoji, se naj opredeli še do verjetnega obstoja terjatve kot drugega pogoja za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo.

18. Odločitev o pritožbenih stroških se zadrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožba predvideva, da dolžnik izpolnjuje vse materialnopravne pogoje za vknjižbo. Glede pravnoposlovne in originarne pridobitve glej razloge v na primer sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 136/2014 z dne 19. 1. 2016 ter sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 113/2015 z dne 26. 10. 2015.

Datum zadnje spremembe:

13.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1525/2015
• VSL sklep Cst 22/2015
• VSL Sklep I Cp 241/2019