VSL Sodba I Cpg 1046/2016

Jedro

Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe. Slednjo so, skladno z določbo 7. člena ZPP, dolžne in upravičene priskrbeti stranke same.

Če tožba ni sklepčna, sodišču ni treba izvajati nobenih dokazov.

Pritožbeno sodišče lahko samo dopolni pomanjkljive razloge za zavrnitev dokaznega predloga, če se ta nanaša na nerelevantna dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145932/2014 in VL 165232/2014 in zavrnilo oba tožbena zahtevka - za plačilo 4.640 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. oktobra 2014 do plačila in za plačilo 18.640 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. novembra 2014 do plačila (I. in II. točka izreka sodbe). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa je predlagala, da se toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Utemeljenost pritožbe

5. Med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, da sta imela tožnik kot distributer in tožena stranka kot dobavitelj sklenjeno pogodbo o distribuciji plina, ki jo je tožena stranka odpovedala najkasneje z 31. avgustom 2014. Bistvo spora je bilo osredotočeno na vprašanje, ali tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo računov, izdanih 27. septembra 2014 in 30. oktobra 2014, za kavcije, ki naj bi jih v zameno za vrnjene plinske jeklenke izplačal končnim uporabnikom.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev, da je tožnik plinske jeklenke, ki so predmet tega spora, zbral v času po prenehanju pogodbe o distribuciji plina. Sodišče prve stopnje je namreč to dejstvo pravilno štelo kot priznano in ga vzelo v podlago sodbe brez dokazovanja, tako kot mu to nalaga določba drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP.

7. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala ne samo, da je tožnik kar 3.268 jeklenk zbral, ko je bila pogodba že razvezana,¹ ampak tudi, da so bile jeklenke, glede na datuma (27. september 2014 in 30. oktober 2014) obeh računov, ki sta predmet tega spora, očitno zbrane v tem obdobju. S tem je brez dvoma zadostila svojemu trditvenemu bremenu, zato je bilo na tožeči stranki breme, da ta zatrjevana dejstva obrazloženo zanika. A bremena ni zmogla. Ponavljanje tožeče stranke, da to, da bi bile jeklenke zbrane šele po odpovedi, ne drži,² ni nič drugega kot golo zanikanje navedb tožene stranke, ki domneve o priznanju dejstev iz drugega odstavka 214. člena ZPP ne more izničiti.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi kršitev pravice do sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče s tem, ko je zavrnilo dokaze z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič, pritožniku odvzelo možnost dokazovanja. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe. Slednjo so, skladno z določbo 7. člena ZPP, dolžne in upravičene priskrbeti stranke same.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker tožeča stranka ni izkazala prikrajšanja. Tožeča stranka namreč svojih trditev o izplačilih kavcij, kljub konkretnim ugovorom tožene stranke,³ v postopku ni dopolnila ne z imeni, ne s podatki iz lastnih evidenc, ne z obdobjem plačil. S tem, ko je tožena stranka obrazloženo nasprotovala zahtevku tožeče stranke, je nastopila njena obveza, da dopolni svoje prvotne trditve do te mere, da ovrže ugovore tožene stranke (212. člen ZPP). A jih ni. Ker sodišču, če tožba ni sklepčna, ni treba izvajati nobenih dokazov, tudi v tej zadevi nadaljnji dokazni postopek ni bil potreben, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje tožnika in prič (razen M. H.) navedlo jasne in utemeljene razloge v zadnjih štirih stavkih 12. točke svoje obrazložitve. Tega, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče M. H., pa res ni pojasnilo. Vse dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič je prvostopenjsko sodišče sicer zavrnilo z navedbo, da jih zavrača iz razlogov, navedenih v nadaljevanju obrazložitve,⁴ a razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje te priče v nadaljevanju ni navedlo.

11. Tožeča stranka je z zaslišanjem M. H., kot poudarja tudi v pritožbi, dokazovala svoje trditve o tem, da je tožena stranka vračala kavcije tudi po 23. septembru 2014 in da je bil M. H., kljub odpovedi distribucijske pogodbe, napoten k tožeči stranki. Ta dejstva pa, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča, saj za odločitev o utemeljenosti zahtevka niso bistvena. Sodišče je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti. Ker lahko pritožbeno sodišče samo dopolni pomanjkljive razloge za zavrnitev dokaznega predloga, če se ta nanaša na nerelevantna dejstva⁵, s tem torej ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

12. Ostali pritožbeni očitki (o tem, da tožniku spremenjena politika glede sprejemanja jeklenk septembra 2013 ni bila znana; da izdana dobropisa v maju in avgustu 2014 v njunem poslovanju nista bili izjemi in da tožena stranka tožniku ni zagotavljala zadostnega števila kuponov) napadajo ugotovljeno dejansko stanje, ki za razsojo v tej zadevi ni bistveno, saj se nanaša na obdobje, v katerem sta bili stranki še v pogodbenem razmerju. Zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

Sklepno

13. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

14. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki pa stroški v zvezi s pritožbo sploh niso nastali.

-------------------------------
¹ V svoji prvi pripravljalni vlogi, vloženi v zadevi I Pg 11/2015, v predzadnjem odstavku.
² V njenih zadnjih dveh pripravljalnih vlogah, na listovnih številkah 57 in 66 sodnega spisa.
³ Tožena stranka je ugovarjala, da tožnik končnim kupcem ni vrnil kavcije 10 EUR in da je tudi v drugem postopku na pol priznal, da uporabnikom ob prevzemu zelenih jeklenk ni plačal po 10 EUR, pač pa jim jih je zgolj zamenjal za oranžne jeklenke (listovna številka 64 sodnega spisa).
⁴ Primerjaj 5. točko obrazložitve sodbe.
⁵ Primerjaj sodbo VSL I Cpg 650/2017 z dne 26. 7. 2017 in sklep VSL I Cp 1019/2017 z dne 7. 6. 2017, pa tudi stališče N. Betetto, izraženo v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2005, stran 612.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 396/2016
• Sodba I Ips 154/2006
• VSL sklep II Cp 765/2010