VSL Sodba I Cpg 1016/2016

Jedro

Skladno z 216. členom ZPP je sodišče ceno 10,40 EUR na uro, ki jo je obračunala tožeča stranka, ugotovilo kot primerno glede na to, da so iz cenika suhomontažnih sistemov sekcije gradbincev Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije razvidne cene montažne (16,80 EUR) oz. režijske ure (18,90 EUR) bistveno višje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj je slednja cena skladna z določbo drugega odstavka 642. člena OZ, ki določa, da če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.

Pisna izjava predlagane priče se lahko uporabi kot dokaz samo, če je pridobljena skladno z 236.a členom ZPP. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo izvedlo predlagani dokaz (zaslišanje priče) in jo povabilo na narok. Priča izostanka ni opravičila, ampak je po lastni odločitvi poslala pisno izjavo brez poziva ali soglasja sodišča o tem. Kršitev načela neposrednosti bi bila, če bi sodišče njeno izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene predpostavke iz 236.a člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izrek sodbe sodišča prve stopnje v I. točki delno spremeni tako, da se:

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 130373/2014 z dne 2. 10. 2014 razveljavi v 1. točki izreka ter v 3. točki izreka ostane v veljavi.

II. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 18.535,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2012 do plačila.

III. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.170,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2012 do plačila.

IV. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

V. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 130373/2014, z dne 2. 10. 2014 v veljavi v 1. točki izreka sklepa v delu, v katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 18.535,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2012 dalje do plačila ter v 3. točki izreka sklepa (1. točka izpodbijane sodbe). V preostalem delu 1. točke izreka sklepa, to je za 494,00 EUR, je sklep razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v višini 2.022,58 EUR (3. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo terjatve iz naslova treh izstavljenih računov (priloge spisa A6 - A8). V pravdi je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka kot podizvajalec tožene stranke opravila suhomontažna dela na poslovni stavbi v X., na gradbišču v Y. ter Z. Ker je tožeča stranka dela opravila, je tožena stranka ta dela dolžna plačati, kot to določa 619. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da cena za opravljene storitve med pravdnima strankama ni bila fiksno določena. Skladno z 216. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je sodišče ceno 10,40 EUR na uro, ki jo je obračunala tožeča stranka, ugotovilo kot primerno glede na to, da so iz cenika suhomontažnih sistemov sekcije gradbincev Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (A13) razvidne cene montažne (16,80 EUR) oz. režijske ure (18,90 EUR) bistveno višje. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, saj je slednja cena skladna z določbo drugega odstavka 642. člena OZ, ki določa, da če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Pritožbeni pomisleki, da je bila cena ustno dogovorjena v višini 8,00 EUR na uro, so neizkazani in neutemeljeni, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve.

7. Tožeča stranka je trditve o količini opravljenih ur izkazovala s predloženimi računi, tožena stranka pa samo s pavšalnim, neizkazanim ugovorom, da tožeča stranka ni opravila toliko ur. Gradbenih dnevnikov ni predložila. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi se z izpovedbo priče S. M. dokazalo, da tožeča stranka ni redno prihajala na gradbišče in da naj bi znesek izstavljenih računov, to je 19.029,80 EUR, zato predstavljal enormni zaslužek tožeče stranke in ne dejanskega obsega opravljenega dela, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je določno navedlo razloge, zakaj ni sledilo izpovedbi S. M. in sicer je izpovedbo priče spoznalo kot nekonsistentno, kontradiktorno in manj prepričljivo kot izpovedbo tožeče stranke in z njene strani predlaganih prič. Sodišče druge stopnje se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, saj je bila sprejeta skladno z načelom vestne in skrbne presoje dokazov (8. člen ZPP). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je tožeča stranka izpolnila dokazno breme glede opravljenih storitev, količin in cene, toženi stranki pa s podanimi ugovori slednjega ni uspelo izpodbiti.

8. Pritožnik trdi, da je tožeča stranka po opravljenem naroku za glavno obravnavo v pripravljalni vlogi z dne 9. 2. 2016 nedovoljeno razširila svojo trditveno in dokazno podlago, zato sodišče teh navedb in dokaznih predlogov ne bi smelo upoštevati. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 3. 2. 2016 izhaja, da je tožena stranka neposredno na naroku vložila pripravljalno vlogo in se je tožeča stranka z njo takrat prvič seznanila. Tožeči stranki je zato sodišče dovolilo, da odgovori na navedbe v vlogi, tožena stranka pa temu ni nasprotovala. Tožeča stranka je odgovore podala v sodno določenem roku 15 dni.

9. Tožeča stranka ni širila trditev, ampak je odgovarjala na trditve iz predhodne pripravljalne vloge tožene stranke. Predložen dokaz (elektronski dopis z dne 1. 2. 2016; A14) je bil vložen pravočasno, saj ga prej ni mogla predložiti. Cenik suhomontažnih sistemov Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije je javno dostopen podatek, na katerega se je tožeča stranka sklicevala že v predhodnih vlogah (prva pripravljalna vloga, str. 5), zato njegova predložitev ne more biti sporna. Z vloženo pripravljalno vlogo ni prišlo do nedovoljenega navajanja novih dejstev in dokazov. Kršitve pravil postopka niso podane, saj s sporno vlogo tožeče stranke ni prišlo do kršitev 286. člena ZPP.

10. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati pisno izjavo priče Z. S., ki na narok ni pristopil in izvesti njegovo zaslišanje. Ne strinja se z obrazložitvijo, da je bil dokazni predlog nepotreben, saj je bil prav Z. S. tisti, ki bi lahko pojasnil (ne)opravljena dela in nastalo škodo iz tega naslova po končnem obračunu.

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja predlagane priče, ker je bila slednja dvakrat vabljena na sodišče, svojega izostanka pa ni opravičila. Poleg tega tožeča stranka s predlagano pričo ni bila nikoli v stiku in ker tožena stranka ni predložila končnih obračunov, jih tudi predlagana priča ne bi mogla potrditi. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo sodišča prve stopnje, zato z neizvedbo zaslišanja priče ni kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Pisna izjava predlagane priče se lahko uporabi kot dokaz samo, če je pridobljena skladno z 236.a členom ZPP. Slednji določa, da lahko stranka na poziv ali s soglasjem sodišča predloži pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala. Sodišče lahko tudi neposredno pozove osebe, ki so predlagane za priče, da podajo pisno izjavo. Takšni izjavi pa je treba priložiti kopijo osebnega dokumenta in navesti kontaktne podatke predlagane priče. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo izvedlo predlagani dokaz (zaslišanje priče) in jo povabilo na narok. Priča izostanka ni opravičila, ampak je po lastni odločitvi poslala pisno izjavo brez poziva ali soglasja sodišča o tem. Določba 4. člena ZPP določa, da mora sodišče odločati na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Načelo neposrednosti je eno izmed temeljnih načel sodnih postopkov in neposredno zaslišanje prič je ena izmed njegovih izvedb. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje je pričo dvakrat vabilo na zaslišanje, nanj se ni odzvala in izostanka ni opravičila ter kršitev načela neposrednosti bi bila, če bi sodišče njeno izjavo upoštevalo brez da bi bile izpolnjene predpostavke iz 236.a člena ZPP.

13. Pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora tožene stranke. Med postopkom na prvi stopnji je tožena stranka trdila in dokazala, da ima do tožeče stranke terjatev v višini 365,68 EUR, ki izvira iz stroškov postopka nastalih v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. X Pg 1908/2013 ( priloga spisa B4).

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožeči stranki dana možnost, da se brani zoper ugovor pobota, vendar slednja pravno relevantnih trditev ni podala. Pobotu je sicer nasprotovala in trdila, da je tožena stranka izvedla številne manipulacije, da bi se izognila sodnemu postopku in obveznosti plačila, ni pa nasprotovala samemu obstoju terjatve, ni ugovarjala, da pogoji za pobot niso izpolnjeni, niti ni podala trditev, da je terjatev že plačana.

15. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podanega ugovora pobota, čeprav je vpogledalo v listino, ki dokazuje utemeljenost pobotnega ugovora (B4) in je bil ugovor med strankami obravnavan, je sodišče druge stopnje ravnalo skladno s tretjo alinejo 358. člena ZPP, ki določa, da v primeru ko sodišče prve stopnje ne presodi listin, ki so v spisu, stranke pa so imele možnost obravnavanja tega dokaza pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje. Glede na navedeno je spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

16. Ker je pobotni ugovor tožene stranke utemeljen in je terjatev ugotovljena s pravnomočno odločbo, odpade druga točka značilnega tričlenskega izreka sodbe in sodišče ugotovi zgolj obstoj tožnikove terjatve in izreče pobotanje.¹

17. Glede aktivne legitimacije pritožnica ponavlja navedbe iz prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovijo sodišča prve stopnje, da je tožnica svojo aktivno legitimacijo izkazala. Tožeča stranka je kot dokaz predložila pogodbo o odstopu terjatve (priloga spisa A11), s katero je terjatev zoper toženo stranko ponovno pridobila 20. 1. 2014 (predlog za izvršbo je bil vložen 2. 10. 2014). Pogodba je podpisana in iz nje je razvidno, da se nanaša na terjatev iz tožbenega zahtevka. Na drugi strani pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo številnih dokazov, ki jih je predlagala (ne navede pa točno katerih), da se ugotovi, da gre po njenem mnenju za pogodbo o prenosu terjatve, ki je bila prirejena za namen tega sodnega postopka. Kot rečeno, sodišče prve stopnje je izvajalo dokaze v tej smeri, saj je pregledalo predloženo pogodbo o prenosu in predložene listine obeh pravdnih strank (priloge B2, B3, B5, A11, A14) in je na podlagi tega ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala svojo aktivno legitimacijo. Pritožbene navedbe, da je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na prilogo B5 in sicer elektronsko sporočilo z dne 1. 2. 2016, je zmotno. Pritožnica najbrž misli na prilogo A14, katera je elektronsko sporočilo z dne 1. 2. 2016 in iz njega izhaja, da je družba F. d. o. o. toženo stranko obvestila o odstopu terjatve in na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Kot glavni argument, da je do prenosa terjatve prišlo šele po pričetku sodnega postopka (torej prepozno), pritožnica navaja elektronsko pošto z dne 19. 3. 2015 (to pa je priloga B5). Iz nje naj bi izhajalo, da naj bi družba F. d. o. o. odstopila terjatev do tožene stranke družbi T. d. o. o. in je v kopiji navedena pooblaščenka tožeče stranke. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz navedenega pisanja ni mogoče zaključiti niti za katero terjatev gre, niti tega, kdaj naj bi do prenosa prišlo. Glede na navedeno je pritrditi sodišču prve stopnje, da je tožeča stranka izkazala svojo aktivno legitimacijo po predloženi pogodbi, med tem ko toženi stranki tega ni uspelo izpodbiti.

18. Sodišče druge stopnje je sicer deloma spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar je uspeh tožene stranke sorazmerno majhen (4,52 %) in zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sodbo sodišča prve stopnje potrdi tudi v delu, ki se nanaša na izvršilne in pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje.

19. Po določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnik sam, saj je s pritožbo uspel le v nebistvenem delu (v obsegu pobotnega ugovora, katerega višina znaša 365,68 EUR).

-------------------------------
¹ Primerjaj Zobec, J. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 159.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2927/2017
• VSL sklep I Cp 1252/2012
• VSL sodba I Cpg 563/2014