VSL Sodba I Cpg 926/2016

Jedro

Očitno je bilo predvideno, da bo vsaka objava predstavljala svoj posel oziroma da bo tožena stranka posamezno objavo oglasa plačala sproti, zaradi česar je tožeča stranka sproti izdajala tudi v tem postopku vtoževane račune z jasno določenimi roki plačila. Plačilna obveznost tožene stranke tako, v nasprotju z njenimi pritožbenimi trditvami, ni nastala šele po objavi in prevzemu vseh dvanajstih oglasov, temveč je nastala s prevzemom posameznega oglasa. In ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je tožena stranka prevzela 11 oglasov (računov, s katerimi so bili zaračunani, ni zavrnila, niti jih v roku 8 dni ni reklamirala, prav tako ni grajala samih oglasov), je vsled navedenega teh 11 oglasov tudi dolžna plačati. Nesporno je namreč, da jih do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje še ni. Opustitev objave enega oglasa ne pomeni, da ostalih enajstih ni dolžna plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98229/2012 z dne 6. 7. 2012 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi (I. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 619,15 EUR nadaljnjih stroškov v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 98229/2012 z dne 6. 7. 2012 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo naloži še pravdne stroške tožene stranke.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno vztraja pri navedbah iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama sklenjen jasen dogovor o objavi dvanajstih oglasov, da je en oglas izostal in da zato njena plačilna obveznost v obravnavanem primeru (v katerem tožeča stranka zahteva plačilo enajstih računov za enajst objavljenih oglasov) še ni nastala.

6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo (in teh ugotovitev pritožnica ne izpodbija), da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, s katerim se je tožeča stranka zavezala, da bo v prilogi ... na točno določene datume objavila 12 oglasov tožene stranke v določeni velikosti, tožena stranka pa da ji bo za to plačala dogovorjeno plačilo. Prav tako je ugotovilo, da je bila cena dogovorjena v višini 360,00 EUR + DDV za posamezno objavo ter da je tožeča stranka v skladu z dogovorom toženi stranki po vsaki posamezni objavi izstavila in posredovala račun (v katerem je bil jasno določen rok za plačilo).

7. Dogovor, kot je opisan v predhodni točki, je temelj vtoževane terjatve. Skladno s tem pa je bilo očitno predvideno, da bo vsaka objava predstavljala svoj posel oziroma da bo tožena stranka posamezno objavo oglasa plačala sproti, zaradi česar je tožeča stranka sproti izdajala tudi v tem postopku vtoževane račune z jasno določenimi roki plačila. Plačilna obveznost tožene stranke tako, v nasprotju z njenimi pritožbenimi trditvami, ni nastala šele po objavi in prevzemu vseh dvanajstih oglasov, temveč je nastala s prevzemom posameznega oglasa. In ker je bilo v tem postopku ugotovljeno, da je tožena stranka prevzela 11 oglasov (računov, s katerimi so bili zaračunani, ni zavrnila, niti jih v roku 8 dni ni reklamirala, prav tako ni grajala samih oglasov), je vsled navedenega teh 11 oglasov tudi dolžna plačati. Nesporno je namreč, da jih do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje še ni. Opustitev objave enega oglasa ne pomeni, da ostalih enajstih ni dolžna plačati. Tožeča stranka je uspela dokazati dinamiko poslovanja, ki utemeljuje zaključek, da je toženka dolžna plačati 11 objav, čeprav jih tožnica ni izvedla 12. Tožena stranka pa ni niti trdila niti dokazala, da je bilo 12 objav pogoj za plačilo. Z golim vztrajanjem, da tožeča stranka ni izvedla vseh objav in da ji zato toženka ni dolžna nič plačati, zato ne more uspeti (še posebej, ker pritožbeno sploh ne pojasni, katera dejstva je sodišče prve stopnje napačno presodilo). Materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Opustitev objave oglasa dne 23. 11. 2011 nima pomena, kot mu ga pripisuje tožena stranka. Te objave pa ji tožeča stranka tudi ni zaračunala. Pritožbeno vztrajanje, kot opisano v 5. točki te obrazložitve, je glede na vse obrazloženo torej neutemeljeno.

8. Prav tako neutemeljene so njene nadaljnje pritožbene trditve, da je med strankama obstajal dogovor o "gratis novici", da te novice tožeča stranka ni zagotovila in da zato slednja ni izpolnila pogodbe med strankama (s čimer prav tako smiselno uveljavlja, da njena plačilna obveznost še ni nastala).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o tem, da je bila med strankama dogovorjena 'gratis novica', ki je vplivala na nastanek ali znižanje vtoževanih obveznosti tožene stranke. Dokazni postopek (tudi po prepričanju pritožbenega sodišča) ni pokazal, da bi tožeča stranka pravico do plačila pridobila šele z objavo vseh 12 objav in "gratis novice"¹. Ravno nasprotno. Ugotovljeno je bilo, da je vsaka objava povzročila samostojno plačilno obveznost tožene stranke. Ob takšnem stanju stvari pa je po presoji pritožbenega sodišča mogoče zaključiti le, da bi "gratis novico" tožena stranka prejela kvečjemu v primeru, če bi plačala vse predhodne objave. Obraten sklep, da bi tožeča stranka morala opraviti vseh 12 objav in še eno brezplačno, da bi bila upravičena do plačila, ne zdrži.

10. Če so zatrjevana dejstva med strankama sporna in obenem pravno relevantna, se sodišče o njihovem obstoju prepriča na podlagi dokazov.

11. Dejstvo, ali je bilo med pravdnima strankama v tej zadevi dogovorjeno, da mora tožeča stranka revije z njenimi oglasi izdati v nakladi 126.500 izvodov, je bilo v tem postopku sporno. Tožeča stranka je zatrjevala, da tak dogovor ni obstajal, tožena stranka pa, da je. Dokazno breme za obstoj omenjenega dogovora je bilo na strani toženke. Dokazno breme je namreč na tistem, ki zatrjuje obstoj, ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj določenega dejstva. Tega pa - kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče - tožena stranka ni zmogla. Za obstoj takšnega dogovora (v zvezi s katerim sploh ni trdila, kdo in kdaj naj bi ga sklenil) namreč ni predložila nobenih dokazov oziroma je dokazni predlog z zaslišanjem M. Z. (zakonitega zastopnika tožene stranke) na glavni obravnavi dne 22. 12. 2015 umaknila. Obveznost tožene stranke za plačilo posamezne objave je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nastala že zgolj na podlagi dejstva, da so bili oglasi v reviji ... objavljeni (in prevzeti), in sicer ne glede na število izvodov revije, v kateri je bil posamezni oglas objavljen. Ugovori tožene stranke v smeri nenastanka oziroma nezapadlosti terjatev so neutemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje pa pravilna.

12. Pritožnica končno uveljavlja kršitev določb postopka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev vseh okoliščin pri naročilu moralo zaslišati še zakonitega zastopnika tožene stranke, pa tega ni storilo.

13. Tudi ti njeni očitki so po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeni. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dokazni predlog z zaslišanjem M. Z., tj. zakonitega zastopnika tožene stranke, umaknila. Ker se v takšnem primeru šteje, kot da dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika sploh ni bil predlagan, pa ga sodišče prve stopnje v dokaznem postopku tudi pravilno ni izvedlo. Stranka mora za svoje trditve o dejstvih predlagati dokaze in sodišče jih načeloma mora izvesti. Če stranka dokazov ne predlaga oziroma če predlagane dokaze umakne, pa v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati, da bi jih sodišče kljub temu moralo izvesti.

14. Pritožnica tudi ne more uspeti z očitkom, da toženi stranki v tem postopku ni bilo omogočeno, da predstavi tista dejstva, ki so ji v korist. Tožena stranka je imela možnost, da tovrstna dejstva navede v svojih pripravljalnih vlogah in to je tudi storila. Morala pa bi jih še dokazati. Slednje ji v obravnavanem primeru ni uspelo. Dokazni predlog z zaslišanjem M. Z. je umaknila, drugi listinski dokazi pa njenih navedb niso potrdili.

15. Ker je sodišče prve stopnje dne 22. 12. 2015 opravilo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo (na katerem je pooblaščenka tožeče stranke odgovorila na navedbe tožene stranke iz njene druge pripravljalne vloge ter umaknila dokazni predlog z zaslišanjem priče R., tožena stranka pa umaknila dokazni predlog z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika), pritožnica končno neutemeljeno uveljavlja še kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (v nadaljevanju ZPP³). Sodišče prve stopnje sodbe namreč ni izdalo brez glavne obravnave.

16. Izkaže se torej, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ki sicer - kot pravilno navaja pritožnica - je bila obljubljena.
² Ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo.
³ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 114/2021
• VSK sodba in sklep Cp 945/2010
• VDSS Sodba Pdp 570/2022