VSL Sklep I Cpg 789/2017

Jedro

Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ se razlikujejo od pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujše neugodne posledice, saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke.

Namen začasne odredbe ni dokončna ureditev razmerja, saj je temu namenjen pravdni postopek, pač pa, v primeru denarnega zahtevka, le zavarovanje bodoče izvršbe (zagotovitev sredstev za plačilo vtoževane odškodnine).

Z začasno odredbo upnik ne more doseči izpolnitve zahtevka, katerega s tožbo niti ne uveljavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Toženima strankama družbi C., d. d., in družbi M. d. o. o., se naloži, da v roku tri dni po izdaji začasne odredbe:

1. Na javnem razpisu "Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" objavljenem na Portalu JN pod št. objave JN5031 z dne 29. 4. 2013, JN6088/2013 z dne 22. 5. 2013, JN6254/13 z dne 24. 5. 2013, JN6642/2013 z dne 31. 5. 2014 dobavljata in montirata zgolj v Ponudbi dani na javni razpis "Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" ponujene in projektirane elemente po projektni nalogi št. PN-60-JM-1/2013 in popisu del,

2. Drugo in tretje tožena stranka sta dolžni material, ki sta po projektni nalogi št. PN-60-JM-1/2013 in popisu del na javnem naročilu "Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" dobaviti prvo toženi stranki, kupiti izključno pri tožeči stranki, po ponudbi tožeče stranke št. 13-1730,

3. Da na javnem razpisu "Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" predlagata prvo toženi stranki nominacijo podizvajalca A. d. o. o., za dobavo projektnih elementov po projektni nalogi št. PN-60-JM-1/2013 in popisu del,

4. Da dasta soglasje prvo toženi stranki za izvedbo neposrednih plačil tožeči stranki za dobavljene elemente po projektni nalogi št. PN-60-JM-1/2013 in popisu del,

5. V primeru, če drugo in tretje toženi stranki ne bosta izvajali Pogodbe za izgradnjo cevovodov in vodohranov v sklopu operacije "Hidravlična izboljašva vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" ter blaga po projektni nalogi PN-60-JM-1/2013 in popisu del ne bosta kupovali pri tožeči stranki, se drugo in tretje toženi stranki izreče vsaki denarna kazen v višini 25.000,00 EUR,

6. Če toženi stranki ne bosta izpolnili svoje obveznosti iz prej navedenih točk, bo sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvršilo izrečeno denarno kazen. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo odločilo toženima nov 3 (dnevni) rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če toženi niti v novem roku ne bosta izpolnili svoje obveznosti. Denarna kazen se tako poveča za 50 % vsaki stranki v višini 37.500,00 EUR. Zoper toženi, ki kljub drugi oziroma nadaljnji izrečeni kazni ne bosta izpolnili vsaka svoje obveznosti, bo sodišče postopalo še naprej tako, vse dotlej seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže 863.984,22 EUR.

7. Ta začasna odredba velja do pravnomočnosti odločbe v tej stvari.

II. Prvo toženi stranki Občini X pa se naloži, da v roku treh dni po izdaji začasne odredbe:

1. V fazi izvedbe javnega razpisa "Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" od izbranega izvajalca C. d. d., v skupnem nastopu s podjetjem M. d. o. o., kupuje zgolj material po projektni nalogi št. PN-60-JM-1/2013 in po popisu del,

2. Poda soglasje drugo toženi stranki in tretje toženi stranki za nominacijo podizvajalca A. d. o. o., v delu, ki se nanaša na dobavo materiala P. oziroma za dobavo materiala po ponudbi 13-1730,

3. Izvaja neposredno plačilo za dobavljeno blago po ponudbi 13-1730 na račun podjetja A.; SI56 000 (NLB d.d.),

4. Zavrne vse blago, ki bi ga na javnem naročilu"Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" dobavila druga ali tretje tožena stranka in ki ni v skladu s Pogodbo, sklenjeno med naročnikom in izvajalcem št. 354-45/2013-1713 z dne 26. 2. 2016,

5. Za primer kršitve dolžnosti iz 1., 2., 3. in 4. točke tega sklepa je dolžna prvo tožena stranka plačati denarno kazen v višini 25.000,00 EUR za vsako kršitev te začasne odredbe.

6. Če prvo tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti, bo sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti izvršilo izrečeno denarno kazen. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo določilo prvo toženi nov 3 (tri) dnevni rok za izpolnitev obveznosti in izreklo novo, višjo denarno kazen za primer, če tožena niti v novem roku ne bo izpolnila svoje obveznosti. Denarna kazen se tako poveča za 50 % v višini 37.500,00 EUR. Zoper toženo, ki kljub drugi oziroma nadaljnji izrečeni kazni ne bosta izpolnili svoje obveznosti, bo sodišče postopalo še naprej tako, vse dotlej, dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklopov ne doseže 863.984,22 EUR.

III. Ta odredba velja do pravnomočnosti odločbe v tej zadevi."

Odločitev o stroških postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Prva toženka je vložila odgovor na pritožbo. Prav tako tudi druga toženka in tretja toženka. Predlagale so zavrnitev pritožbe. Priglasile so stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga, da se toženi stranki naloži, da pri izvedbi projekta "Hidravlična izboljšava vodovodnega sistema na območju osrednje Dolenjske" dobavlja in vgrajuje zgolj material, specificiran v ponudbi, ki je bila s strani tožeče stranke dana drugi in tretji toženki za potrebe prijave na razpis za omenjeni projekt. Konkretno tožeča stranka zahteva, da se pri izvedbi omenjenega projekta vgrajuje material (cevi) proizvajalca P., katerih ekskluzivni zastopnik na območju Republike Slovenije je tožeča stranka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da predlagana vsebina sklepa o začasni odredbi predstavlja predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, katero Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in na njem temelječa sodna praksa priznavata izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev. Ker se v konkretnem primeru tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev - plačilo odškodnine, izdaja regulacijske začasne odredbe ne pride v poštev. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev služijo le zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo (tako tudi I Cpg 437/2010). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je namen izdaje začasne odredbe v zavarovanju terjatve in njene bodoče izvršbe, zato mora biti predlagana začasna odredba takšne vrste, da bo lahko dosegla cilj, ki ga upnik (tožeča stranka) zasleduje s tožbo. Vsebina predlagane začasne odredbe pa v ničemer ne vpliva na to, da se po koncu postopka omogoči izvršitev sodbe, s katero bo odločeno o odškodninskem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožeča stranka v svojem predlogu ne zatrjuje obstoja nevarnosti v smislu določb drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ, to je konkretnega razpolaganja z dolžnikovim premoženjem na način, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena (t. i. subjektivna nevarnost). Prav tako tožeča stranka ni substancirano zatrjevala, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Po oceni prvostopenjskega sodišča trditvena podlaga, ki jo je tožeča stranka podala v predlogu za izdajo začasne odredbe, ne izkazuje niti verjetnosti obstoja odškodninske terjatve tožeče stranke.

6. Po določilu 270. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V skladu z 272. členom ZIZ pa izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže, poleg verjetnosti obstoja terjatve, tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku tega člena, pri regulacijskih odredbah je to predpostavka, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da glede na obstoječo zakonodajo in sodno prakso izdaja regulacijske začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve ne pride v poštev. Pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu ZIZ se razlikujejo od pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jo je mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri izdaji regulacijskih (ureditvenih) začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, zato mora sodišče omejevalno razlagati pojem nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode ter hujše neugodne posledice, saj bi se sicer izgubil namen sodnega varstva v pravdi in bi se prekomerno poseglo v pravice nasprotne stranke.

7. Pritožnica navaja, da je izdaja začasne odredbe v konkretni zadevi nujna, saj tožeča stranka zahteva le, da se izvaja javno naročilo v skladu s sklenjeno pogodbo. Ko bo javno naročilo izvedeno, tožeča stranka ne bo mogla pridobiti reference, kot dokazila o dobro izvedenem poslu. Res je tožeča stranka v tožbi zahtevala odškodnino, vendar to predstavlja zgolj škodo, ki bi jo imela, ker posla ni realizirala. Tožeča stranka je zainteresirana za izvedbo posla, do tega pa lahko pride zgolj z izdajo začasne odredbe. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica ne razume, da namen začasne odredbe ni dokončna ureditev razmerja, saj je temu namenjen pravdni postopek, pač pa, v primeru denarnega zahtevka kot v tej pravdi, le zavarovanje ev. bodoče izvršbe (zagotovitev sredstev za plačilo vtoževane odškodnine). Predlagana začasna odredba pa glede na njeno vsebino ne služi temu namenu. Za izdajo te začasne odredbe so brezpredmetna izvajanja pritožnice v zvezi s pridobitvijo reference, saj ne podpirajo njenega odškodninskega zahtevka, ampak bi bila lahko relevantna le, če bi s tožbo zahtevala izpolnitev pogodbe, vendar tega ni storila. Z začasno odredbo pa upnik ne more doseči izpolnitve zahtevka, katerega s tožbo niti ne uveljavlja.

8. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ne pove, kakšno škodo bi zaradi (po njenem mnenju zakonite) izvedbe del po predmetnem razpisu utrpela tožena stranka. Navedeno ne drži, saj se sodišče prve stopnje opredeli v točki 8 obrazložitve, da toženkina škoda ne bi bila neznatna škoda, saj je kupnina za že nabavljeni material zagotovo znatna. Nedopustno je po mnenju pritožnice, da se sodišče ne opredeli do škode, ki jo bo utrpela tožeča stranka, ker ne bo pridobila reference na tem poslu, obenem pa zagovarja stališče prve toženke, da bi z izdajo začasne odredbe ta utrpela precejšnjo škodo. Pritožbeni očitki niso utemeljeni, saj izhajajo iz pritožbene zmotne materialnopravne presoje, da je odločilno tehtanje med hujšimi neugodnimi posledicami na strani ene in druge stranke. Vendar je že bilo pojasnjeno, da s temi predpostavkami ni mogoče doseči začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, saj je odločilna t. i. subjektivna nevarnost, ki je v dolžnikovem odtujevanju, skrivanju ali kakšnem drugačnem razpolaganju s premoženjem zaradi onemogočanja uveljavitve upnikove terjatve. Trditvene podlage v tej smeri pa tožnica ni podala. Ker tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja subjektivne nevarnosti ali neznatne nevarnosti v smislu drugega ali tretjega odstavka 270. člena ZIZ, kot enega izmed dveh pogojev, ki morata biti podana kumulativno, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z verjetnostjo obstoja terjatve, kar je drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

9. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Z nerelevantnimi navedbami in trditvami, v katerih pritožnica zgolj ponavlja navedbe, ki jih je že pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje, se ni ukvarjalo. Ker je pritožbene razloge kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Prva toženka, druga toženka ter tretja toženka z odgovorom na pritožbo nista doprinesli k odločitvi, zato tudi toženke same nosijo stroške za odgovor na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 602/99
• VSL sklep II Cp 1631/2011
• VDSS sklep Pdp 1096/2011