VSL Sklep I Cpg 471/2016

Jedro

Nastanek neposrednega zahtevka začne učinkovati v razmerju do naročnika takrat, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek, torej ko naročnik prejme podizvajalčev zahtevek za plačilo, če so ob prejemu izjave izpolnjene vse predpostavke za nastanek tega zahtevka po 631. členu OZ.

Drži sicer, da izdanih garancij ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega, kar pomeni, da podizvajalci na podlagi garancije niso imeli lastne in neposredne pravice za unovčitev garancije nasproti toženi stranki. Kljub temu pa je novejša sodna praksa zavzela stališče, da vendarle ni dvoma, da je bil smisel 9. člena (ki je izvajalcu nalagal izročitev garancije naročniku) in 20. člena (ki je veljavnost izvajalske pogodbe pogojeval z odložnim pogojem predložitve te garancije) pogodb med naročnikom in izvajalcem prav v tem, da se podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti naročnika, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja, sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih. Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo naročnika in njenega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze naročnika. Zaveza pa ni bila le v tem, da naročnik doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, tj. podizvajalcev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I., II. (za znesek 90.302,14 EUR) in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 137.430,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 do plačila (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 308.568,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2010 (II. točka izreka), zaradi umika tožbe v preostanku postopek ustavilo (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 260,69 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sodbe, v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek v višini 90.302,14 EUR, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da zahtevku tudi za ta znesek ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se je prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da v I. točki izreka v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Na pritožbi sta odgovorili obe pravdni stranki in predlagali njuno zavrnitev. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Za odločitev v tej zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali morajo biti pogoji po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izpolnjeni že ob podaji neposrednega zahtevka za plačilo, ali za nastanek obveznosti naročnika, da plača podizvajalcu namesto glavnemu izvajalcu, zadostuje, da podizvajalec na naročnika naslovi zahtevek za plačilo, ostali pogoji iz 631. člena OZ pa se lahko izpolnijo kasneje (najkasneje v času odločanja sodišča).

7. Višje sodišče je po pregledu sodne prakse ugotovilo, da ta ni enotna. En del sodne prakse (npr. VSL II Cp 557/2016 z dne 29. 6. 2016, VSL I Cpg 1941/2014 z dne 14. 1. 2015, VSC Cpg 63/2016 z dne 8. 4. 2016) zavzema stališče, da zaveza naročnika do podizvajalca nastane že v trenutku, ko slednji izjavi svojo zahtevo in torej že takrat (četudi ostali pogoji za neposredno plačilo po 631. členu OZ niso izpolnjeni) terjatev preide v premoženjsko sfero podizvajalca. Naročnik zato po prejemu zahtevka za plačilo zahtevanega zneska ne sme plačati izvajalcu, temveč podizvajalcu, in sicer takrat, ko se ti pogoji izpolnijo. Drugi del sodne prakse (npr. VS RS III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017, VSL I Cpg 1428/2016 z dne 12. 4. 2017, ki sledi sodbam VSL I Cpg 2018/2014 z dne 26. 8. 2015, VSL I Cpg 1212/2014 z dne 21. 4. 2015, VSC Cpg 296/2012 z dne 6. 2. 2013, prim. tudi Kranjc, Neposredna plačila podizvajalcem gradbene pogodbe, sklenjene po ZJN-2 iz leta 2006, Podjetje in delo, 2012, št. 3-4, str. 641) pa zavzema stališče, da nastanek neposrednega zahtevka začne učinkovati v razmerju do naročnika takrat, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek, torej ko naročnik prejme podizvajalčev zahtevek za plačilo, če so ob prejemu izjave izpolnjene vse predpostavke za nastanek tega zahtevka po 631. členu OZ (tako tudi N. Plavšak, ZFPPIPP z novelami ZFPPIPP-A do ZFPPIPP-D, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 108, 109). Če niso, lahko takšen zahtevek naročnik utemeljeno zavrne.

8. Višje sodišče kot pravilnejše sprejema drugo stališče, tj., da se pravno razmerje med podizvajalcem in naročnikom vzpostavi šele, ko podizvajalec od naročnika zahteva plačilo in obenem dokaže, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev, da je terjatev podizvajalca do glavnega izvajalca dospela ter da obstaja koneksna in dospela terjatev glavnega izvajalca do naročnika. Da je takšno stališče pravilnejše (od stališča, da je za zahtevek po 631. členu OZ dovolj, da podizvajalec postavi zahtevek, ostali pogoji pa se lahko izpolnijo tudi kasneje) po oceni višjega sodišča izhaja že iz samega besedila 631. člena OZ, ki določa: Sodelavci se za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Pa tudi iz komentarja k navedenemu členu, kjer je zapisano: Če v razmerju med naročnikom in podjemnikom podjemnikova pravica zahtevati plačilo za posel, ki ga je v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem opravil podizvajalec, še ni dospela, podizvajalec ne more zahtevati neposrednega plačila od naročnika, čeprav je v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem ta terjatev že dospela (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 820).

9. V obravnavanem primeru ni sporno, da je med tožečo stranko (kot podizvajalko) in toženo stranko (kot naročnikom) daljše obdobje potekala ustna in pisna komunikacija v zvezi z neizvajanjem plačil V., d. d., (kot glavnim izvajalcem) tožeči stranki. Tako je npr. v dopisu z dne 15. 6. 2009 tožeča stranka navedla, da družba P., d. o. o., in družba B., d. o. o., izvajata dela na objektu AC Pluskva - Ponikve in AC Slivnica - Draženci kot podizvajalca V., d. d., ki že več mesecev ne plačuje obveznosti do podizvajalcev. V zadnjem odstavku pa je prošnja toženi stranki, naj ukrepa in pripravi z V. asignacijske oziroma cesijske pogodbe in na ta način zapre terjatve obeh družb. Kot priloga dopisoma sta navedena izpisa odprtih postavk.

10. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v zgoraj povzetem dopisu tožeča stranka jasno povedala, da želi plačilo terjatev, ki jih ni dobila plačane od glavnega izvajalca, in da sta se pravdni stranki dogovarjali o možnih rešitvah poplačila. Vendar pa gre pri tem lahko le za načelen dogovor, ki je potreboval še izpeljavo - ali postavitev zahtevkov po 631. členu OZ skupaj z vso potrebno dokumentacijo ali pa sklenitev asignacij oziroma cesijskih pogodb (prim. tudi VS RS III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017, VSL I Cpg 1261/2015 z dne 9. 2. 2016).

11. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, so se nekatera plačila tožeči stranki dejansko izvajala prek sklenjenih cesijskih pogodb ali asignacije. Da bi kadarkoli postavila konkreten zahtevek na podlagi 631. člena OZ, kateremu bi priložila potrjene situacije (ali potrjene račune), ter ob tem določno in konkretizirano izkazala obstoj ostalih kumulativno zahtevanih pogojev za neposredno poplačilo podizvajalcem, pa, čeprav je to dolžnost podizvajalca, tožeča stranka v postopku ni izkazala (o čemer bo več zapisano v nadaljevanju).

12. Ker torej tožeča stranka ni izkazala, da bi ob vložitvi posamezne pisne ali ustne zahteve za plačilo bili izkazani pogoji po 631. členu OZ, tožena stranka teh zahtev na plačilo ni bila dolžna evidentirati in jih realizirati, ko/če bi se vsi pogoji po 631. členu OZ izpolnili. Po prepričanju višjega sodišča bi v takšnem primeru določbo 631. člena OZ razlagali preširoko (še zlasti, ker je pravica do neposrednega plačila podizvajalcev izjema v pogodbenem pravu, izjeme pa je treba razlagati restriktivno).

13. Sodišče prve stopnje je bilo sicer drugačnega mnenja. Po njegovem prepričanju bi morala tožena stranka, ko je prejela tožničine pozive na plačilo, tožečo stranko pozvati na dopolnitev, če je menila, da le-ti ne zadostujejo za direktno plačilo. Po oceni višjega sodišča pa bi kaj takega veljalo kvečjemu v primeru, ko bi tožeča stranka v svojih zahtevah vsaj opisno izkazovala izpolnjenost pogojev po 631. členu OZ (v takšni situaciji bi bilo od tožene stranke najmanj nekorektno, če je ne bi pozvala še na predložitev relevantnih listin). V konkretnem primeru pa tožeča stranka v dopisih, ki jih je naslavljala na toženo stranko, ni podala niti minimuma tistih trditev, da bi tožena stranka morala ali mogla sklepati, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji po 631. členu OZ. Tega še v postopku ni zmogla (tožeča stranka npr. v sklopu svoje trditvene podlage ni podala trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali je ob vložitvi vsakega posameznega dopisa/zahtevka na plačilo dejansko še obstajala dolgovana vsota tožene stranke in za katera dela je obstajala oziroma po katerih začasnih situacijah V., d. d., in po katerih začasnih situacijah tožeče stranke).

14. Ker tožeča stranka ni zmogla navesti pravno odločilnih dejstev za presojo zahtevka po 631. členu OZ, so le-ta izostala tudi v izpodbijani sodbi. Tako npr. iz obrazložitve nikjer ne izhaja, kdaj naj bi v zvezi s posameznimi situacijami tožeča stranka na toženo stranko naslovila zahtevek za neposredno plačilo in ali je takrat sploh še obstajala dolgovana vsota tožene stranke do glavnega izvajalca. Izjema velja glede identitete del, v zvezi s katero pa je sodišče prve stopnje ob vpogledu v obsežno listinsko dokumentacijo kar samo povezalo, v katerih situacijah V., d. d., naj bi bila obračunana dela, ki jih je izvedla tožeča stranka oziroma B., d. o. o. (pri čemer višje sodišče ugotavlja, da teh dejstev v 63. točki obrazložitve niti ni pravilno ugotovilo, saj je npr. V., d. d., dela za junij 2009 toženi stranki zaračunal že v 15. in ne v 16. začasni situaciji (gl. prilogo B275), dela za julij 2009 v 16. in ne 17. začasni situaciji (gl. prilogo B282) itd.). Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa pritožnica utemeljeno graja, saj pomeni kršitev razpravnega načela, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe: če sodišče ne bi samo vpogledalo v listine, ne bi moglo ugotoviti identitete del in posledično tudi ne bi moglo zaključiti, da so izpolnjeni vsi pogoji po 631. člen OZ. Tožeča stranka namreč identitete del na nobenem mestu ni pravilno zatrjevala (tožeča stranka ni pojasnila, v kateri situaciji V., d. d., so bila vključena dela po situacijah, katerih plačilo zahteva v tej pravdi).

15. Sodišče prve stopnje je sicer manko v tožničini trditveni podlagi (implicitno) skušalo premostiti z obrazložitvijo, da npr. niti ni pomembno, da ob vložitvi prvega zahtevka terjatve tožeče stranke še niso zapadle, saj zadošča, da so terjatve tožeče stranke in terjatve V., d. d., zapadle do zaključka glavne obravnave oziroma po tem, ko je tožena stranka prejela dopise tožeče stranke na plačilo. Vendar, kot že pojasnjeno, je po oceni višjega sodišča takšno stališče materialnopravno zmotno: pogoji za zakonito cesijo morajo biti izpolnjeni ob vložitvi zahtevka. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi bili, tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožeča stranka na tej podlagi ne more uspeti s svojim zahtevkom na plačilo.

16. Glede odločitve sodišča prve stopnje pod točko II. izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na dela družbe P., d. o. o., v višini 90.302,14 EUR, tožeča stranka v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni izkazala pogoja pripoznanih terjatev s strani V., d. d. V zvezi s tem pritožnica - tožeča stranka trdi, da je v V. pripravljalni vlogi natančno opisala vsa izvedena dela po posameznih pogodbah, priložila potrjene začasne situacije in potrjen IOP s strani izvajalca. Poleg tega je sodišče samo zapisalo, da ni nobenega dvoma, da dela ne bi bila izvedena. Po oceni višjega sodišča ti pritožbeni očitki za odločitev niso relevantni. Pritožbeno namreč ni izpodbijano, da tožeča stranka glede del, ki jih je izvedla družba P., d. o. o., identitete del niti ni pravilno zatrjevala (gl. 14 vrstico in naslednje 66. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). To pa je konstitutivni pogoj za nastop zahtevka po 631. člena OZ.

17. Glede na navedeno tožbeni zahtevek na podlagi 631. člena OZ ne more biti utemeljen. Vendar pa je tožeča stranka v postopku trdila tudi, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi fravdulozne neunovčitve garancij. V zvezi s tem je (med drugim) zatrjevala, da je tožena stranka ob objavi javnega naročila v razpisnih pogojih od potencialnih ponudnikov zahtevala predložitev bančne garancije; da je tožeča stranka ves čas poznala vsebino javnega razpisa, saj je bila objavljena v Uradnem listu; da je tožeča stranka ves čas vedela, da v razmerju med toženo stranko in V., d. d., obstoji bančna garancija za poplačilo podizvajalcev; da je vedenje o obstoju bančne garancije predstavljalo ustrezno zavarovanje tožeče stranke, na podlagi katerega je z družbo V., d. d., sklenila nezavarovano podizvajalsko pogodbo; da je družba V., d. d., toženi stranki izročila bančno garancijo, ker drugače ne bi mogla z njo pravilno skleniti posla, kar izhaja tudi iz 9. člena pogodbe št. 816/06 z dne 22. 8. 2006; da je kot podizvajalec, glede na to, da ima tožena stranka bančne garancije, slednjo večkrat pozivala k plačilu neplačanih nespornih zneskov; da je tožena stranka vedela, da podizvajalci niso plačani. Te navedbe pa so (tudi po stališču sodne prakse, ki je navedena spodaj) za presojo, ali je tožena stranka ravnala protipravno, pravno odločilne, vendar se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. V tej posledici je izostala tudi opredelitev sodišča prve stopnje do navedb tožene stranke, da je za neunovčitev bančnih garancij v konkretnem primeru imela utemeljene razloge (gl. npr. l. št. 32, 33 spisa).

18. Sodišče prve stopnje je sicer v 71. točki obrazložitve navedlo, da bančna garancija za poplačilo podizvajalcev nima pravne narave pogodbe v korist tretjega in da zato toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker v obravnavanem primeru ni unovčila bančnih garancij. Vendar pa je takšna razlaga protipravnosti preozka in zato materialnopravno zmotna. Drži sicer, da izdanih garancij ni mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega (tako tudi VS RS III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017), kar pomeni, da podizvajalci na podlagi garancije niso imeli lastne in neposredne pravice za unovčitev garancije nasproti toženi stranki. Kljub temu pa je novejša sodna praksa (prim. npr. VS RS III Ips 74/2015 z dne 24. 1. 2017, III Ips 40/2016 z dne 22. 11. 2016, III Ips 9/2015 z dne 20. 5. 2016, VSC Cpg 3/2016 z dne 8. 4. 2017, VSC Cpg 37/2017 z dne 5. 4. 2017) zavzela stališče, da vendarle ni dvoma, da je bil smisel 9. člena (ki je izvajalcu nalagal izročitev garancije naročniku) in 20. člena (ki je veljavnost izvajalske pogodbe pogojeval z odložnim pogojem predložitve te garancije) pogodb med naročnikom in izvajalcem (gl. priloge B5-B13) prav v tem, da se podizvajalcem zagotovi neposredno plačilo od naročnika. Te pogodbene določbe so bile posledica dolžnosti naročnika, vzpostavljene z Navodili o vrstah finančnih zavarovanj, s katerimi ponudniki zavarujejo izpolnjevanje svojih obveznosti v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2000), sprejetimi na podlagi Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 24/1997, 78/1999, 39/2000). Ni šlo torej le za pogodbeno ureditev, ki zadeva samo naročnika in njegovega izvajalca del, pač pa za izpeljavo na zakonu temelječe zaveze naročnika. Zaveza pa ni bila le v tem, da naročnik doseže opisano pogodbeno ureditev, pač pa tudi v tem, da se po njej ravna v dobro tistih, zaradi katerih je bila vzpostavljena, tj. podizvajalcev.

19. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v I. točki v celoti in v II. točki za znesek 90.302,14 EUR s pripadki (za znesek 218.266,24 EUR s pripadki se tožeča stranka ni pritožila, zato je odločitev v tem delu postala pravnomočna), posledično pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (IV. točka izreka). Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj z upoštevanjem (tudi zgoraj nakazanih) relevantnih navedb, ki sta jih pravdni stranki podali v svojih vlogah, vnovič presodi, ali je toženkino zavrnitev unovčitve bančnih garancij v konkretnem primeru mogoče šteti za nedopustno ravnanje (v primeru pritrdilnega odgovora pa se opredeli še do ostalih materialnopravnih predpostavk odškodninske odgovornosti). Te presoje namreč višje sodišče ne more opraviti samo, saj se ne more namesto sodišča prve stopnje prvič opredeliti do pravno pomembnih trditev pravdnih strank, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS).

20. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 1245/2016
• VSRS sodba III Ips 9/2015
• VSC Sodba Cpg 100/2017