VSL Sodba I Cpg 1226/2016

Jedro

Ob srečanju zastopnikov pravdnih strank je tožeča stranka toženi stranki izročila osnutek pogodbe s Splošnimi pogoji in cenikom. Osnutka pogodbe tožena stranka ni podpisala nikoli, pač pa je po elektronski pošti 17. junija 2011 tožeči stranki poslala oglas za objavo. Odposlanja oglasa, ob tem, da je toženi stranki cena storitev tožeče stranke bila že poznana, ker je bila navedena v ceniku in v osnutku pogodbe, pa si ni mogoče razložiti drugače, kot sklepčno dano naročilo za objavo oglasa.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko II izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 918,35 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s prvim dnem po poteku 15 dnevnega roka in bodo tekle do poplačila obveznosti.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 451,89 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s prvim dnem po poteku 15 dnevnega roka in bodo tekle do poplačila obveznosti.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po dolžnikovem ugovoru se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2012 in povrnitev izvršilnih stroškov v višini 124,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2013 do plačila.

3. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi ohranilo veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo prej navedenih terjatev (prvostopenjska sodba, točka I izreka). Toženi stranki pa je tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo na 1.193,96 EUR (prvostopenjska sodba, točka II izreka).

4. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla svoje mnenje, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno razložilo vsebino splošnih pogojev, kolikor se nanašajo na rubriko "naročanje". Predpostavka za sklenitev pogodbe glede na splošne pogoje poslovanja naj bi bila, da je bila pogodba pisna, ali pa da je bila takšna vsaj naročilnica. Nepravilni naj bi bili sklepi prvostopenjskega sodišča o dogovorjeni ceni in načinu plačila storitev. Pogodba naj ne bi bila podpisana zato, ker med strankama ni bilo soglasja o ceni storitve in tudi ne o načinu plačila. Sklepanje sodišča, da naj bi tožeča stranka objavo naročila, ker je posredovala oglase za objavo, tožeča stranka pa mere in format za objavo oglasa, naj bi bilo neutemeljeno. Obrazložitev naj bi bila v delu, ki se nanaša na ponudbo in sprejem ponudbe nejasna in pomanjkljiva, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je odločilo, da gre za pravno upoštevno ponudbo in njen sprejem in na kakšnem pravnem temelju. Sodba naj bi bila nejasna tudi glede tega, ali je sodišče presodilo, da je bil med strankam sklenjen dogovor o poravnavanju terjatve z delnim ali pobotom. Da se naj bi terjatev v celoti poravnala s pobotom, pa je tožena stranka zapisala tudi v osnutek pogodbe.

5. Tožena stranka je posebej obrazložila tudi pritožbo zoper odločitev o stroških. Tej očita, da so odmerjeni previsoko zaradi nepravilne odmere DDV. Sicer pa očita prvostopenjski odločitvi o stroških, da jo je nemogoče preizkusiti, ker je neobrazložena glede posameznih vrst stroškov, katerih povrnitev je zahtevala tožeča stranka.

6. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V pritožbi je navedla svoje mnenje, da pisna oblika ni bila predpostavka za sklenitev pogodbe o zakupu oglasnega prostora. Pogodba naj bi bila sklenjena tako, kot sta se stranki dogovorili na sestanku 10. 6. 2011, ko je bil toženi strani tudi izročen osnutek pisne pogodbe, v kateri so bile navedene cene oglasov s priloženimi splošnimi pogoji. Nato pa je tožena stranka po telefonu podala naročilo za objavo dveh oglasov (17. 6. 2011), na temelju česar je tožeča stranka po elektronski pošti toženi stranki sporočila tehnične podatke za oglas (17. 6. 2011) in je tožena stranka poslala oglas 17. 6. 2011. Dne 28. 6. 2012 pa je tožeča stranka poslala elektronsko sporočilo o tehničnih podatkih za oglas v letu 2012, tožena stranka pa 29. 6. 2012 pa je tožena stranka poslala oglas. Za ceno oglasov je tožena stranka že vedela, saj je to izvedela že na sestanku 10. 6. 2011, kar je trdila sama v ugovor zoper sklep o izvršbi. Pritožbene trditve glede obstoja nesoglasja glede plačila naj bi bile nedovoljene pritožbene nove trditve, ker jih v teku prvostopenjskega postopka ni postavila. Tožeča stranka je toženi stranki ponudila možnost, da plačilo opravi s pobotom. Ker tožena stranka dela ni želela izvršiti, je tožeča stranka zahtevala plačilo v denarju. Izkoristila je pravico do izbire, ki jo je imela na temelju 1. odstavka 385. člena OZ.

7. Pritožba je delno utemeljena glede stroškov postopka (točka II izreka prvostopenjske sodbe). V tem delu je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP). Neutemeljena pa je pritožba glede točke I izreka. V tem delu jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

I. Pritožba zoper odločitev o terjatvi na plačilo objavljenih oglasov

8. Tožena stranka neutemeljeno graja odločitev glede uporabe materialnega prava v prvostopenjski sodbi. Splošni pogoji poslovanja, ki jih je tožeča stranka predložila toženi stranki skupaj z osnutkom pogodbe o zakupu oglasnega prostora, so določali, da je pogoj za rezervacijo oglasnega prostora in objavo oglasov ustrezna pogodba o zakupu oglasnega prostora ali naročilnica z natančno specifikacijo izbranih medijev in velikosti oglasov in ostalimi informacijami, ki so pomembne za uspešno izvedbo naročenih objav. Na pisno obliko se je nanašal le ta stavek: "Rezervacije oglasnega prostora in morebitne naknadne spremembe naročil sprejemamo izključno v pisni ali elektronski obliki."

9. Obe prej navedeni določbi Splošnih pogojev poslovanja sta določali, v bistvu, naslednje: rezervacija oglasnega prostora in objava oglasov ni bila mogoča brez predhodno sklenjene pogodbe o zakupu oglasnega prostora ali naročilnice. Le glede rezervacije oglasnega prostora pa je tožeča stranka sama določila, da mora biti pisna ali opravljena po elektronski poti. Za samo pogodbo o zakupu oglasnega prostora ali za naročilnico pa Splošni pogoji poslovanja niso določili, da bi morala biti sklenjena v pisni obliki.

10. Pritožba tudi nima prav, da pogodba o objavi oglasov ni bila sklenjena. Takšna pogodba je bila sklenjena, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Ker se je z njo tožeča stranka zavezala k storitvi, namreč k objavi oglasov, je bila takšna pogodba podjemna pogodba (619. člen OZ).

11. Ne drži pritožbeni očitek, da stranki nista dosegli soglasja glede cene. Zastopnika tožene stranke (U. K.) in tožeče stranke (M. G.) sta se po neprerekanih trditvah tožeče stranke srečala 10. 6. 2011. Ob tej priložnosti je tožeča stranka toženi stranki izročila osnutek pogodbe s Splošnimi pogoji in cenikom (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Osnutka pogodbe tožena stranka ni podpisala nikoli, pač pa je po elektronski pošti 17. junija 2011 tožeči stranki poslala oglas za objavo. Že nekaj dni so ji bile poznane cene storitev tožeče stranke. Odposlanja oglasa 17. 6. 2011, ob tem, da je toženi stranki cena storitev tožeče stranke bila že poznana, ker je bila navedena v ceniku in v osnutku pogodbe, pa si ni mogoče razložiti drugače, kot sklepčno dano naročilo za objavo oglasa. Če bi se namreč stranki še pogajali glede cene za objavo oglasa, potem bi ne imelo pošiljanje oglasa še pred dosego sporazuma o ceni nobenega smisla, saj z njegovo objavo tožena stranka ne bi mogla računati prav zaradi razhajanja o ceni. Tako pa je prav s poslanjem oglasa v danih okoliščinah nedvoumno izrazila svojo voljo, da se oglas objavi po cenah iz osnutka pogodbe in cenika.

12. Podobno je bilo tudi v letu 2012. Tožeča stranka je tik pred objavo oglasa (po neprerekanih trditvah 28. 6. 2012) zastopniku tožene stranke U. K. poslala elektronsko pošto z navedbami mer in formatov. Že takoj naslednji dan, 29. 6. 2012, pa je U. K. po elektronski pošti poslal oglas in sporočil, da bo pasico ("banner") priskrbel naknadno (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Tudi v tem primeru je tožena stranka s odpošiljatvijo oglasa, ob tem, da je poznala ceno objave oglasa, dala ponudbo, ki jo je tožeča stranka z objavo sprejela.

13. V pritožbi tožena stranka trdi, da pogodbe ni podpisala zaradi nesoglasja glede načina plačila. Med strankama naj bi namreč obstajalo razhajanje glede tega, v kolikšnem delu naj bi se terjatev tožeče stranke poravnala s pobotom. Takšnih trditev tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka ni postavila. V ničemer ni niti nasprotovala ceni storitve. Pritožnica tudi ni navedla razloga, zaradi katerega teh novih trditev ni brez svoje krivde mogla navesti že pred vložitvijo pritožbe, zato so te pritožbene trditve neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP). Iz istega razloga tudi ni upoštevna trditev, da je bil dogovor o pobotu celotne terjatve tožeče stranke z nasprotno terjatvijo tožeče stranke predviden že v osnutku pogodbe, ki pa ga tožena stranka ni podpisala.

14. Obrazložitev v prvostopenjski sodbi je povzela vsebino ponudbe tožene stranke za izdelavo vetrolova pri tožeči stranki z dne 16. 6. 2011. Na tej ponudbi je tudi zapis, da se lahko polovica terjatve tožene stranke do tožeče stranke pobota z nasprotno terjatvijo tožeče stranke, ki bi jo imela z objavo oglasov. Tožeča stranka je ponudbo sicer sprejela, toda tožena stranka vetrolova ni zgradila (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Pobot tako ni bil mogoč, ker ni bilo nobene nasprotne terjatve.

15. Tožeča stranka je šele v računu z dne 11. 7. 2012 dodala, da lahko tožena stranka poravna svoj celoten dolg s pobotom (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Tožena stranka je sicer to pravico imela že po zakonu (311. člen OZ), tako da to določilo toženi stranki ni dalo nobene dodatne pravice, ki je ne bi imela že sicer. Prvostopenjska sodba se v r. št. 7 (zadnji odstavek na str. 3) nanaša na prav ta račun in pravilno povzema vsebino računa. Prvostopenjsko sodišče se v svoji obrazložitvi ni ukvarjalo s tem, ali je za odločitev o utemeljenosti terjatve tožeče stranke odločilen dogovor o pobotu polovice mogoče terjatve tožene stranke do tožeče stranke (z dne 16. 6. 2011), ali ponudba tožeče stranke na računu z dne 11. 7. 2011 o pobotu celotne terjatve tožeče stranke do tožene stranke. To tudi sicer ni bilo odločilno. Ker vetrolov ni bil izveden, tudi pobot ni bil mogoč, ker tožena stranka ni imela nasprotne terjatve.

16. Ker je tožeča stranka objavila dva oglasa v priročniku "Dom za mlade" v juniju 2011 in juniju 2012, je to storitev tožena stranka dolžna plačati. Z računom z dne 11. 7. 2012 je tožeča stranka zahtevala plačilo za objavljena dva oglasa, in sicer za skupaj 5.400,00 EUR. Višini zahtevka ni tožena stranka nikoli nasprotovala. Ker je plačilni rok iztekel 19. 7. 2012, je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od 20. 7. 2012 naprej (2. odstavek 299. člena OZ).

II. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka

17. Tožeča stranka je zahtevala nagrado za postopek in za narok ter povrnitev stroškov za telekomunikacijske in poštne storitve (tar. št. 3100, 3102 in 6002). Skupaj je bila na tem temelju upravičena do povrnitve 567,50 EUR, skupaj z DDV pa 692,35 EUR. Če se temu znesku prišteje še sodna taksa v višini 226,00 EUR, potem je bila upravičena do povrnitve skupaj 918,35 EUR in ne 1.193,26 EUR. V tem delu je pritožba delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je namesto prisojenega zneska 1.193,96 EUR tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le 918,35 EUR pravdnih stroškov s pripadki. To pomeni, da je pritožbeno sodišče smiselno, v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 918,35 EUR pravdnih stroškov, pritožbo zavrnilo in v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo.

18. Znesek 918,35 EUR bo morala tožena stranka tožeči povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka

19. Tožena stranka je s pritožbo uspela le delno glede odločitve o stroških postopka. Ker glede glavne stvari ni imela s svojo pritožbo nobenega uspeha, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Povrniti pa mora zato tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo. Ti so znašali 350,40 EUR in 20,00 EUR (tar. št. 3210 in 6002 ZOdvT) brez DDV, z DDV skupaj pa 451,89 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 4536/2010
• Sodba II Ips 579/92
• VSL Sodba I Cpg 625/2019