VSL Sklep III Cpg 803/2017

Jedro

Standard obrazložene sodne odločbe ne pomeni, da se v odločbi zapiše popolnoma tista vsebina, ki jo stranka navaja, in tudi ne, da sodišče odgovori na prav vsako strankino navedbo, pač pa, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli.

Prav vse, kar pritožnik uveljavlja kot odklonitveni razlog (onemogočanje pravice do izjave, neopredelitev do dokazov, ki so po pritožnikovem mnenju relevantni, upoštevanje prepoznih navedb in dokazov upnice N. d.d., zgrešenost zaključkov v sklepu o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, upoštevanje navedb, ki v postopku na prvi stopnji niso bile zatrjevane), so kvečjemu kršitve določb postopka, ne morejo pa biti razlog za sodnikovo izločitev. Nobena od pritožbenih navedb namreč ne utemeljuje zaključka, da so podane take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom v nepristranskost sodnika, še manj, da sodnik namerno krši določbe postopka in favorizira enega izmed upnikov, kot to zgrešeno meni pritožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljeno zavrnila zahtevo za izločitev okrožnega sodnika - svetnika M.

2. Zoper navedeni sklep se pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njegovemu predlogu za izločitev sodnika ugodi in se sodnika izloči iz nadaljnega odločanja v tem postopku, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z institutom izločitve, urejenim v 70. do 75. členu ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, se zagotavlja uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Bistvo te ureditve se kaže v določbi, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če obstajajo kakšne okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (prim. 6. točko 70. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

5. Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče RS in sodna praksa so pri vprašanju odklonitvenih razlogov sprejeli tako imenovani objektivno - subjektivni test. Pri subjektivnem testu se ugotavlja, ali je imel sodnik vnaprejšnje dejansko prepričanje o zadevi, v kateri odloča (subjektivna pristranskost), oziroma ali je iz sodnikovega vnaprejšnjega prepričanja, nagnjenja, predsodka ali interesa mogoče sklepati na pomanjkanje sodnikove dolžne intelektualne neoporečnosti. Pri objektivnem testu se ugotavlja, ali obstajajo okoliščine, ki vplivajo na videz samega sojenja oziroma ali bi sodnikovo obnašanje ali ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke (objektivna pristranskost) ter ali so zagotovljena zadostna jamstva, ki izključujejo dvom glede sodnikove nepristranskosti. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, pač pa se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja (prim. Cst 343/2016, I Cpg 75/2016).

6. Za presojo utemeljenosti odklonitvenega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP je tako odločilno, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo upravičen dvom v nepristranskost sodnika. V skladu z navedenim je potrebno oceniti, ali so v konkretnem primeru podane take okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.

7. Pritožnik sodniku očita več ravnanj (podrobneje povzetih v razlogih pritožbe), v posledici katerih je sprejel (po pritožnikovem mnenju napačen) sklep z dne 19.6.2017 (v zvezi s sklepom z dne 22.6.2017), s katerim je bila zavrnjena poenostavljena prisilna poravnava nad dolžnikom. Ta ravnanja naj bi bila sledeča: onemogočanje pritožniku (in ostalim upnikom), da bi imel možnost do izjave v postopku; sodišče se ni opredelilo do nobenega dokaza dolžnika, s katerim je le-ta dokazoval obstoj terjatve pritožnika do dolžnika; sodnik je upošteval prepozne navedbe in dokaze upnice N. d.d.; odločitev temelji na bilanci uspeha pritožnika, glede katere niti pritožnik niti dolžnik nista imela možnost izjave; izkaz uspeha pritožnika je razložen na način, ki je v korist upnice N. d.d., čeprav slednja ni podala takšnih navedb, kot jih je navedlo sodišče v spornih sklepih; obrazložitev izkaza uspeha in zaključek sodišča v zvezi s tem je tako zgrešen, da se mu lahko očita arbitrarnost; kot merodajne okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da terjatev pritožnika do dolžnika naj ne bi obstajala, so navedene osebne subjektivne ugotovitve, ki so nerelevantne in jih ni navajala niti upnica N. d.d.

8. Višje sodišče uvodoma kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni očitek, da v zvezi z zgoraj navedenimi očitki v izpodbijanem sklepu ni ustrezne obrazložitve, kar naj bi predstavljajo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP ter kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

9. Sodna odločba ima razloge o odločilnih dejstvih vselej, kadar svojim naslovnikom sporoča stališče sodišča o obstoju ali neobstoju dejstev, ki glede na pravno pravilo, ki ga je treba po oceni sodišča uporabiti, pridejo v poštev. Pri tem ni bistveno, kako sodišče svoje razloge poimenuje. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP je eden od razlogov, zaradi katerega preizkus sodne odločbe ni mogoč, pri čemer je glavno merilo kršitve po tej točki prav nemožnost preizkusa.

10. Višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti: zavrnitev predloga za izločitev sodnika je utemeljena na dejstvu, ki je s stališča 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP odločilno: odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP ne more biti niti pravno mnenje sodnika niti stališče, zavzeto pri opravljanju sodniške funkcije. Enako velja za nestrinjanje stranke s procesnim vodstvom. Iz teh razlogov je bil predlog pritožnika za izločitev sodnika zavrnjen.

11. Standard obrazložene sodne odločbe ne pomeni, da se v odločbi zapiše popolnoma tista vsebina, ki jo stranka navaja, in tudi ne, da sodišče odgovori na prav vsako strankino navedbo, pač pa, da sodišče ustrezno prepozna ključna pravna in dejanska vprašanja obravnavane zadeve oziroma odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev, in se do njih v sodni odločbi argumentirano opredeli. Temu je po presoji višjega sodišča v izpodbijanem sklepu zadoščeno, zaradi česar pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve ni utemeljen, prav tako pa tudi ne očitek o kršitvi Ustave RS in EKČP.

12. Ne da bi se višje sodišče posebej opredeljevalo do (ponovljenih) navedb pritožnika, ki jih je podal že v postopku na prvi stopnji in ki za odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa ne morejo biti relevantne, pojasnjuje: pritožnikova zahteva za izločitev sodnika ne vsebuje nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom o nepristranskost sodnika. Način vodenja postopka ter odločitve v zvezi s tem ne predstavljajo razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti o sodnikovi pristranskosti. Pritožnik niti v zahtevi niti v pritožbi ni navedel ničesar drugega kot nestrinjanje z odločitvami procesnega vodstva. Nestrinjanje s slednjim samo po sebi ne more vzbujati dvoma o nepristranskosti sodnika, zato so razlogi v izpodbijanem sklepu o tem pravilni. To, kar pritožnik navaja kot odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, je v bistvu nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namenjena pravna sredstva, ne izločitev sodnika. Prav vse, kar pritožnik uveljavlja kot odklonitveni razlog (onemogočanje pravice do izjave, neopredelitev do dokazov, ki so po pritožnikovem mnenju relevantni, upoštevanje prepoznih navedb in dokazov upnice N. d.d., zgrešenost zaključkov v sklepu o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, upoštevanje navedb, ki v postopku na prvi stopnji niso bile zatrjevane), so kvečjemu kršitve določb postopka, ne morejo pa biti razlog za sodnikovo izločitev. Nobena od pritožbenih navedb namreč ne utemeljuje zaključka, da so podane take okoliščine, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbudile upravičen dvom v nepristranskost sodnika, še manj, da sodnik namerno krši določbe postopka in favorizira enega izmed upnikov, kot to zgrešeno meni pritožnik. Ali je bila odločitev sodišča z dne 19.6.2017 v zvezi s sklepom z dne 22.6.2017, ko je bil izdan sklep o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, pravilna, je lahko zgolj stvar pritožbene presoje v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi poenostavljene prisilne poravnave, v nobenem primeru pa višje sodišče teh razlogov ne more presojati v tem postopku in v zvezi s predlogom za izločitev sodnika (zaradi česar se tudi ne izjasnjuje o vsakem posameznem pritožbenem očitku).

13. Ne da bi presojalo zatrjevane napake sojenja, ki za odločitev o izločitvi niso relevantne, je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Sklep sodišča prve stopnje je namreč pravilen. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep Cp 16/2008
• VSK sklep Cp 604/2007
• VSL Sklep II Cp 847/2017