VSL Sodba I Cpg 813/2016

Jedro

Pogodba o opravljanju storitev je podjemna pogodba, ki je obligacija rezultata. Iz te značilnosti podjemne pogodbe izhaja, da ima naročnik v primeru izvajalčeve neizpolnitve ugovor proti zahtevku za plačilo pogodbene cene.

Ker je tožena stranka podala ugovor neizpolnitve pogodbe, je bilo v konkretnem primeru na tožeči stranki dokazno breme, da je Pogodbo izvrševala tako, kot izhaja iz njenih določb, ki pa mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa sodišča ni prepričal v trditve, da je tožeča stranka opravljala storitve v skladu s Pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 23652/2015 z dne 7. 3. 2015 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva plačilo glavnice 4.994,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: 104,40 EUR od 15.1.2013 dalje do plačila, 104,40 EUR od 15. 2. 2013 dalje do plačila, 105,23 EUR od 15. 3. 2013 dalje do plačila, 105,55 EUR od 15. 4. 2013 dalje do plačila, 106,28 EUR od 15. 5. 2013 dalje do plačila, 106,61 EUR od 15. 6. 2013 dalje do plačila, 108,38 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, 650,31 EUR od 16. 9. 2014 dalje do plačila, 3.603,79 EUR od 16. 9. 2014 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 186,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 962,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) ter pritožbenem sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in ne razveljavi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 23652/2015 z dne 7. 3. 2015. Zahtevala je povrnitev vseh stroškov postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na tožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim trditvam tožeče stranke in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo izstavljenih računov za opravljanje storitev vzdrževanja naprav za odkrivanje in javljanje požara na lokaciji K., ki so bili izdani na podlagi Pogodbe št. 20050601 z dne 1. 6. 2005 (A2, v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na dveh podlagah in sicer zato, ker tožeča stranka ni dokazala, da je opravljala s Pogodbo določene storitve, poleg tega pa je sledilo tudi ugovoru zastaranja večine terjatev iz tožbenega zahtevka.

K razlogom za zavrnitev zahtevka zaradi utemeljenega ugovora zastaranja

6. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je terjatev po računu 360/2014 zastarana, ker so z njim obračunane storitve, ki se nanašajo na obdobje: 11 mesecev v letu 2009, leti 2010 in 2011 ter na prve tri mesece leta 2012, tožeča stranka pa je vložila predlog za izvršbo 6. 3. 2015. V prvem odstavku 349. člena OZ je določen triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, kakršna je tudi obravnavana. Po navedenem in glede na čas nastanka posamezne terjatve so vse terjatve iz leta 2009 zastarale že v letu 2013, terjatve iz leta 2010 leta 2014, terjatvi za prva dva meseca leta 2012 pa so zastarale v prvih dveh mesecih leta 2015.

7. Tožeča stranka v pritožbi zastaranju nasprotuje s stališčem, da gre pri računu št. 360/2014 za novacijo oziroma za pripoznavo dolga. Pri tem se sklicuje na dopis z dne 26. 7. 2012 (A13), v katerem je tožena stranka navedla, da naj tožeča stranka izstavi nov račun s seštevkom zneskov računov št 1100108, 1100143, 176-2011, 1100208, 1100252, 1100324, 1100369, 1200062, 1200035, 1200004. Sodišče prve stopnje je presojalo vsebino spornega dopisa in ugotovilo, da je z njimi tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da ji izstavi nove račune, ker prejšnjih računov nima knjiženih. Na podlagi navedene ugotovitve je sklepalo, da ni šlo za novacijo. Navedenemu stališču tožena stranka pritrjuje v odgovoru na pritožbo in vztraja pri stališču, da je vsak posamezen znesek terjatve zapadel v plačilo v skladu s Pogodbo, v kateri je določeno, da se računi izstavljajo prvega dne v mesecu, naročnik pa se zaveže storitve plačati do 15. dne v mesecu (14. člen Pogodbe). Prenovitev ali novacija je ugasnitev glavne obveznosti zaradi ustanovitve nove glavne obveznosti, ki ima drugačen predmet izpolnitve ali drugačno pravno podlago. Ker gre tudi po presoji pritožbenega sodišča pri računu št. 360/2014 za isti predmet izpolnitve (plačilo) in za isto pravno podlago (izpolnitev Pogodbe), je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za novo obveznost, ki je pritožnik s ponavljanjem stališča, da je šlo za novacijo, ni uspel izpodbiti. Prav tako s pritožbo ni uspel uveljaviti stališča, da je zastaranje pretrgano s pripoznavo dolga. Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna in določena. Izjava o pripoznavi se mora nanašati na priznanje določenega dejstva z vsemi pravnimi posledicami. Dopis tožene stranke z dne 26. 7. 2012 pa ne predstavlja izjave o pripoznavi dolga, zato pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ga pri presoji o zastaranju terjatev ni upoštevalo. Iz navedenega pa sledi, da je večina terjatev zastarala. Niso zastarale le terjatve iz računa za marec 2012 in iz računov od januarja do junija 2013. Tožbeni zahtevek za nezastarane terjatve pa je sodišče prve stopnje zavrnilo po drugi podlagi, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K razlogom za zavrnitev zahtevka za plačilo storitev zaradi neizpolnjenih pogodbenih obveznosti

8. Pogodba o opravljanju storitev je podjemna pogodba (619. člen OZ), ki je obligacija rezultata. Iz te značilnosti podjemne pogodbe izhaja, da ima naročnik v primeru izvajalčeve neizpolnitve najmanj ugovor proti zahtevku za plačilo pogodbene cene; ob izpolnitvi zakonskih pogojev pa tudi pravico do razveze pogodbe (prim. Sklep II Ips 99/2004 z dne 28. 4. 2005). Ker je tožena stranka podala ugovor neizpolnitve pogodbe, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru na tožeči stranki dokazno breme, da je Pogodbo izvrševala tako, kot izhaja iz njenih določb, ki pa mu ni zadostila. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki pa sodišča ni prepričal v trditve, da je tožeča stranka opravljala storitve v skladu s Pogodbo.

9. Predmet pogodbe je vzdrževanje naprav za odkrivanje in javljanje požara, na lokaciji K. (2. člen pogodbe). V 5. členu Pogodbe je določeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) vzdrževal alarmno varnostno tehniko v skladu z letnim planom vzdrževalnih del in sicer 4 x letno. Iz navedene določbe Pogodbe izhaja, da bi morala tožeča stranka, če je spoštovala določbe Pogodbe in izvajala dogovorjene storitve, imeti pisno dokumentacijo, ki to potrjuje. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, da je storitve opravljala v skladu s Pogodbo, sodišču ni predložila plana vzdrževalnih del, niti nobenih poročil v zvezi s pregledi, ki naj bi jih opravljala. Da je tožeča stranka izpolnjevala pogodbene obveznosti, pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti niti iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke B., saj je ta izjavil, da so se pregledi opravljali le v skupnih prostorih v zgradbi na K., sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da to ne pomeni opravljanja pogodbenih obveznosti iz 2. člena Pogodbe, po katerem bi morali storitve opravljati v celotni stavbi na navedenem naslovu. Tudi, če je bil uporabnik prostorov leasingojemalec (prej DURS, sedaj FURS), kar poudarja pritožnica v pritožbi, bi morala dokazati, da je storitve opravljala tudi v teh prostorih. Do zaključka, da jih ni opravljala, pa je sodišče prve stopnje prišlo tudi na podlagi neprerekanih trditev, da je v prostorih DURS (zdaj FURS) v istem obdobju te istovrstne storitve opravljal drug izvajalec (B26 do B31).

10. S pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka, ki je bila naročnica storitev, v določenih obdobjih storitve tudi plačala (do konca leta 2008, za februar 2009 in v obdobju od aprila do decembra 2012) in da do 2. 1. 2013 nikoli ni ugovarjala tožeči stranki, da ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti, čeprav je imela na voljo vse možnosti in dovolj časa, da preveri izvajanje storitev, pritožnica neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. S plačilom storitev, ki niso predmet spora, ni mogoče šteti, da je tožena stranka priznala, da je tožeča stranka opravila storitve, katerih plačilo vtožuje s tožbo. Tožeča stranka nadalje vztraja, da pogodba ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov temveč zato, ker je leasingojemalec sklenil pogodbo z drugimi izvajalci, ki so izvajali istovrstne storitve kot tožeča stranka. Navedenemu tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje, saj je trdila, da je Pogodbo odpovedala zato, ker tožeča stranka po Pogodbi ni opravljala storitev, torej iz krivdnih razlogov. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka dolžna opravljati storitve v celotnem objektu na navedenem naslovu in da je bila zaradi kršitve (neizpolnjevanja) pogodbenih obveznosti Pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov. To pa pomeni, da so ugasnili izpolnitveni zahtevki iz Pogodbe (prvi odstavek 111. člena OZ), zato pravdnima strankama ni treba več izpolniti pogodbenih obveznosti, niti sprejeti izpolnitve od nasprotne stranke. Ker gre v danem primeru za Pogodbo, po kateri zaporedne obveznosti pomenijo celoto, učinkuje razveza pogodbe ex tunc (za nazaj). To pa pomeni, da ni upravičena do plačila za storitve, ki jih ni opravila. To velja tudi za dvanajst mesečni odpovedni rok, v katerem tožeča stranka storitev prav tako ni opravljala. Zato tudi ni upravičena do plačila računov, izdanih v odpovednem roku (od februarja do junija 2013).

11. S tem pa se izkaže, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki odmerilo priglašene stroške nagrade za odgovor na pritožbo 500 točk po 1. točki Tarifne številke 21 OT (500 x 0,459 EUR), povečano za 22% DDV, skupaj 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 290/2021
• VSC Sodba Cp 133/2017
• VSC Sodba Cpg 66/2020