VSL Sklep Cst 482/2017

Jedro

V primeru kriterija razlogov za insolventnost se presoja subjektivni odnos dolžnika do dejanj, ki so povzročila nastop njegove insolventnosti. Če je nastopilo pri dolžniku stanje insolventnosti zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva, te okoliščine vplivajo na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če pa je nastopilo stanje insolventnosti zaradi dejanj, katera je dolžnik sam povzročil in so posledica njegove lahkomiselnosti ali neskrbnosti, pomeni, da ta razlog za insolventnost vpliva v smeri določitve daljšega preizkusnega obdobja od dveh let.

Trditveno in dokazno breme o razlogih za nastop stanja insolventnosti dolžnika v osebnem stečaju in o njegovem subjektivnem odnosu do teh, s katerimi upnik uveljavlja ugovorni razlog prekratkega preizkusnega obdobja, je na strani upnika.

Razloge sklepa, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo banki stanje premoženja družbe ob odobritvi kredita nedvomno znano, je mogoče razumeti v tem smislu, da je imel upnik možnost te podatke tudi navesti v okviru ugovornih trditev, pa jih ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 4. 1. 2017 vložil upnik Družba za upravljanje terjatev bank d. d.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil, uveljavljal je bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in ugovoru ugodi, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavljal prekratko preizkusno obdobje (drugi odstavek 403. člena ZFPPIPP). Določitvi preizkusnega obdobja dveh let in pol je nasprotoval, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlogov za njegovo insolventnost. Razlogi za insolventnost so eden izmed kriterijev za določitev dolžine preizkusnega obdobja, ki je določeno v razponu od dveh do petih let (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP). V okviru zakonskega razpona dolžine preizkusnega obdobja sodišče presoja relevantne dejanske okoliščine na strani dolžnika, ki jih navede dolžnik v predlogu za odpust obveznosti, upravitelj v mnenju ali pa upnik v ugovoru proti odpust obveznosti, s katerim uveljavlja, da je preizkusno obdobje prekratko.

6. Tiste okoliščine po določenem kriteriju, ki so dolžniku v prid, narekujejo krajše preizkusno obdobje od petih let, tiste, ki so mu v breme pa daljše od dveh let. V primeru kriterija razlogov za insolventnost se presoja subjektivni odnos dolžnika do dejanj, ki so povzročila nastop njegove insolventnosti. Če je nastopilo pri dolžniku stanje insolventnosti zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva (na primer v primeru nezmožnosti vračanja kredita zaradi spremembe valutnega razmerja, ob sicer vestnem ravnanju), te okoliščine vplivajo na določitev krajšega preizkusnega obdobja.¹ Na take okoliščine se praviloma sklicuje dolžnik sam že v predlogu za odpust obveznosti, v katerem mora opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja (tretji odstavek 398. člena ZFPPIPP). Če pa je nastopilo stanje insolventnosti zaradi dejanj, katera je dolžnik sam povzročil in so posledica njegove lahkomiselnosti ali neskrbnosti, pomeni, da ta razlog za insolventnost vpliva v smeri določitve daljšega preizkusnega obdobja od dveh let.²

7. Iz razlogov sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti izhaja, da sodišče prve stopnje razlogov za insolventnost dolžnika ni presojalo, očitno zato ne, ker se niti dolžnik niti stečajna upraviteljica, ki je podala mnenje o dolžini preizkusnega obdobja, nanje ni sklicevala. Sodišče je dolžniku določilo preizkusno obdobje dveh let in pol ob upoštevanju dejstva, da je brezposelen, brez delovnih izkušenj in s slabimi izgledi za zaposlitev, da je star 42 let in za delo zmožen. Tem okoliščinam v zvezi s temi kriteriji za določitev dolžine preizkusnega obdobja upnik v ugovoru ni nasprotoval. Njegovo pritožbeno stališče, da bi jih moralo sodišče prve stopnje presojati zato, ker jih je navedel v pritožbi zoper sklep o zavrženju njegovega ugovora, s katero je sicer uspel, ni pravilno. Odločitev o razveljavitvi sklepa in vrnitvi zadeve v nov postopek namreč ni temeljila na trditvah pritožnika, ki so se nanašale na druge okoliščine, pač pa ravno na ugotovitvi, da je dolžnik kot edino okoliščino, ki je ni sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja, v ugovoru zatrjeval razlog za dolžnikovo insolventnost (s trditvami, da se je zadolžil kot porok za dolg kreditojemalca E. d. d. v višini 1 miljon EUR, pri čemer je bil sam direktor in družbenik kreditojemalca, ki dolga ni poplačal, nad njim pa se je začel stečajni postopek). Sodišče prve stopnje je po razveljavitvi sklepa o zavrženju ugovora in vrnitvi zadeve v nov postopek ravnalo pravilno, ko je vročalo dolžniku v izjavo le upnikov ugovor proti odpustu obveznosti. Stališče pritožnika, da izjava pooblaščenca na naroku za obravnavo ugovora, da vztraja kot do sedaj, vsebuje tudi navedbe, ki jih je podal o drugih okoliščinah za določitev preizkusnega obdobja v pritožbi zoper sklep o zavrženju ugovora upnika proti odpustu obveznosti, pa so zmotne. Nanje dolžnik niti ni odgovarjal, niti mu na njih ni bilo treba odgovarjati, ker v ugovoru niso bile podane.

8. Trditveno in dokazno breme o razlogih za nastop stanja insolventnosti dolžnika v osebnem stečaju in o njegovem subjektivnem odnosu do teh, s katerimi upnik uveljavlja ugovorni razlog prekratkega preizkusnega obdobja, je na strani upnika. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tem upnik v konkretnem primeru ni zadostil. Upnik je odnos dolžnika do razloga za njegovo insolventnost utemeljeval na dejstvu, da je bil dolžnik kot direktor in družbenik seznanjen s poslovanjem in finančnim stanjem kreditojemalca, kateremu je bil porok. Kakšno pa je bilo premoženjsko in finančno stanje kreditojemalca in poroka v trenutku zaveze, da bosta družba in porok kredit vrnila, ni trdil. Zakaj družba ob normalnem poslovanju ne bi mogla vrniti kredita in da je bil dolžnikov prevzem osebnega jamstva za obveznosti družbe glede na slabe poslovne rezultate družbe ali glede na njegovo premoženjsko stanje vsaj nerealen, upnik prav tako ni zatrjeval. Razloge sklepa, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo banki stanje premoženja družbe ob odobritvi kredita nedvomno znano, je mogoče razumeti v tem smislu, da je imel upnik možnost te podatke tudi navesti v okviru ugovornih trditev, pa jih ni. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka v tem delu ni podana. Zadeva Cst 457/2015, na katero se pritožnik sklicuje, pa z obravnavano ni primerljiva, saj je v navedeni zadevi sodišče ugotovilo, da bi ob prevzemu poroštva dolžnik moral vedeti, da družba kreditojemalka tudi ob normalnem teku stvari ne bo mogla poravnati vseh obveznosti, za tak zaključek pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, ker upnik trditev v tej smeri ni niti podal.

9. Upnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj na podlagi zatrjevanih dejstev ne izhaja posledica, ki jo želi uveljaviti z ugovorom. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj s sklepom Cst 241/2016 z dne 20. 4. 2016
² Primerjaj s sklepom Cst 13472016 z dne 2. 3. 2016

Datum zadnje spremembe:

07.11.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 241/2016
• VSL sklep Cst 515/2014
• VSL sklep Cst 579/2014