<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 144/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CPG.144.2017
Evidenčna številka:VSL00004407
Datum odločbe:03.04.2017
Senat, sodnik posameznik:Lidija Leskošek Nikolič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:najemna pogodba za poslovni prostor - dokazna ocena - načelo kontradiktornosti - neprimeren dokaz - manjkajoče trditve

Jedro

Do dopisa z dne 16. 10. 2013, na katerega se sklicuje pritožba, se sodišče prve stopnje ni izrecno opredeljevalo oziroma mu ni namenilo posebne dokazne ocene. Vendar, po oceni višjega sodišča, s tem ni storilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč vpogled v navedeno listino predlagala za dokazovanje trditve, da se po 10. 12. 2012 z družbo S. d. o. o. ni več dogovarjala ali soglašala, da ta uporablja sporni poslovni prostor. Tega dejstva dopis ne izkazuje. Za njegovo dokazovanje je povsem neprimeren, saj ne pove ničesar o tem, kaj se je med toženo stranko in družbo S. d. o. o. dogajalo med 10. 12. 2012 in 16. 10. 2013. Z opustitvijo njegove izrecne dokazne ocene tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 51076/2014 z dne 23. 4. 2014 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 895,03 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti, ker naj se to ne bi opredelilo do njenih trditev, da po 10. 12. 2012 ni več soglašala, da podnajemnik (družba S. d. o. o.) uporablja njen poslovni prostor. Opredelitvi o tem, zakaj ocenjuje, da tožeča stranka družbi S. d. o. o. tudi po 10. 12. 2012 ni prepovedala uporabe poslovnega prostora oziroma ji je to celo dovoljevala, je dejansko namenjen večji del obrazložitve izpodbijane sodbe. Res pa je, da je sodišče prve stopnje takšen zaključek oprlo predvsem na izpovedi prič. Do dopisa z dne 16. 10. 2013, na katerega se sklicuje pritožba, se ni izrecno opredeljevalo oziroma mu ni namenilo posebne dokazne ocene. Vendar, po oceni višjega sodišča, s tem ni storilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč vpogled v navedeno listino predlagala za dokazovanje trditve, da se po 10. 12. 2012 z družbo S. d. o. o. ni več dogovarjala ali soglašala, da ta uporablja sporni poslovni prostor. Tega dejstva dopis ne izkazuje. Za njegovo dokazovanje je povsem neprimeren, saj ne pove ničesar o tem, kaj se je med toženo stranko in družbo S. d. o. o. dogajalo med 10. 12. 2012 in 16. 10. 2013 (kaže lahko kvečjemu na to, da oktobra 2013 med njima vprašanje uporabe spornega prostora še ni bilo rešeno). Z opustitvijo njegove izrecne dokazne ocene tako sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti. Vprašanje dogovarjanja oziroma dopuščanja uporabe spornega poslovnega prostora pa je povsem pravilno rešilo z natančno in jasno analizo izpovedi zaslišanih prič.

6. Navedb, da je z dopisom z dne 16. 10. 2013 tožeča stranka družbi S. d. o. o. sporočila, da poslovni prostor uporablja brez pravnega naslova in jo pozvala, da ji ga preda v roku 3 dni, tožeča stranka tekom prvostopenjskega postopka ni podala. Še več. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji sploh ni navedla, da bi podnajemniku kadarkoli sporočila, da z njim ne bo sklenila najemne pogodbe ali ga pozvala, naj poslovni prostor izprazni. Sodišče prve stopnje se torej do trditev, ki jih podaja v pritožbi (da naj bi 16. 10. 2013 najemnika pozvala k izpraznitvi) sploh ni moglo opredeliti, dopis z dne 16. 10. 2013 pa jih ni mogel dokazati. Ker dokazi na morejo nadomeščati manjkajočih trditev, namreč sodišče prve stopnje njegove vsebine nikakor ni moglo uporabiti na način, za kakršnega si prizadeva pritožba.

7. Nadalje je ključni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek to, da je tožeča stranka, s tem, ko družbi S. d. o. o. ni jasno povedala, da so pogajanja za sklenitev najemne pogodbe neuspešno zaključena, zaradi česar je slednja prostor še naprej zasedala, hkrati pa je od tožene stranke zahtevala plačilo uporabnine, ker naj bi to bila njena obveznost, zlorabila upravičenje, ki ji ga daje 20.2. točka najemne pogodbe. Takšnemu zaključku in zaključku, da opisanemu ravnanju tožeče stranke ni mogoče nuditi pravnega varstva, pritrjuje tudi višje sodišče. Ob tem pa je povsem irelevantno, ali 20.2. točka najemne pogodbe plačevanje uporabnine veže na dejansko izpraznitev prostora ali na njegovo primopredajo. Posledično je irelevantno tudi pritožbeno zatrjevanje, da za izpraznitev poslovnega prostora sodelovanje tožeče stranke ni bilo potrebno, sodišče prve stopnje pa je okoliščine v zvezi s primopredajo zmotno štelo za pravno relevantne.

8. Odločitvi o pravdnih stroških pritožba ugovarja zgolj zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari. Ker je ta dejansko pravilna, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se slednje izkazale za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo niti kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo pritožbo treba zavrniti izpodbijano sodbo pa potrditi (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 5/1, 212, 213, 213/1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 587, 587/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMzM5