<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 162/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.162.2017
Evidenčna številka:VSL00000884
Datum odločbe:12.07.2017
Senat, sodnik posameznik:Nada Mitrović (preds.), Vesna Jenko (poroč.), Ladislava Polončič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:prisotnost stranke pri ogledu z izvedencem - pripombe na izvedensko mnenje - neprimeren dokaz - materialno procesno vodstvo - razjasnjevaljna dolžnost sodišča - sklepčnost - kršitev prodajne pogodbe - prodajna pogodba - jamčevanje za stvarne napake - zahtevek na znižanje plačila - povračilo škode - pravno priznana oblika škode - poslovna škoda - predčasno plačilo obrokov leasinga - vzročna zveza - ogled izvedenca

Jedro

Zgolj izvedenec je bil torej tisti, ki je sodišču prve stopnje lahko posredoval informacije o tem, ali ima plovilo napake, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi in ostalih vlogah, oziroma katere od zatrjevanih napak so v resnici prisotne. To pa pomeni, da izvedba dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlaganih prič ne bi mogla nadomestiti pomanjkljive strankine aktivnosti v zvezi s podajanjem pripomb na izvedeniško mnenje v smislu, katere napake še niso bile ugotovljene, ker si jih izvedenec ni ogledal.

Škoda zaradi izgube letnika (kot jo opiše tožeča stranka) ni pravno priznana oblika škode.

Če tožeča stranka ugotovitvam iz dopolnitve izvedenskega mnenja ni oporekala v postopku pred sodiščem prve stopnje, teh ugotovitev (ki jih je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo po tem, ko jih je dokazno ocenilo), ne more izpodbiti niti z obravnavano pritožbo. Že v postopku na prvi stopnji se je namreč imela možnost izjaviti o ugotovitvah iz dopolnitve izvedenskega mnenja, pa tega ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III., IV., VI. in VII. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe s povečanjem tožbenega zahtevka na 494.216,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 240.874,80 EUR od 20. 8. 2010 do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 253.342,00 EUR od 25. 2. 2011 do plačila (I. točka izreka). Razsodilo pa je, da se kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 11. 1. 2010 sklenila prodajalec S. d.o.o., in kupec A. Z., in je bila v delu, ki se nanaša na kupca, prenesena na novega kupca družbo D. d.o.o., za plovilo znamke SKAGEN 50 M, št. šasije ..., spremeni tako, da se kupnina v višini 802.916,00 EUR zniža na znesek 799.666,00 EUR (II. točka izreka) in da se tožbeni zahtevek za večje znižanje kupnine, tj. na znesek 562.041,20 EUR, zavrne (III. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 40.539,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje ne obstoji (IV. točka izreka), toženi stranki je v plačilo naložilo 3.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2010 do plačila (V. točka izreka) ter tožbeni zahtevek na plačilo 490.966,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 237.624,80 EUR od 20. 8. 2010 dalje in od zneska 253.342,00 EUR od 25. 2. 2011 dalje zavrnilo (VI. točka izreka). Končno je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 6.073,58 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagala je tudi, da pritožbeno sodišče v vsakem primeru toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Ker se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v tistem delu, v katerem tožeča stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP), torej v III., IV., VI. in VII. točki izreka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem sporu uveljavlja znižanje plačila zaradi napak plovila SKAGEN 50M, št. šasije ..., katerega ji je po pogodbi, ki sta jo dne 11. 1. 2010 sklenila prodajalec S. d.o.o.2 , in kupec A. Z., in je bila v delu, ki se nanaša na kupca, prenesena na tožečo stranko, izdelala tožena stranka. Prav tako zahteva povrnitev škode v višini 253.342,00 EUR - tožena stranka je namreč kršila svojo pogodbeno zavezo, da bo plovilo dobavila najkasneje do 17. 6. 2010.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku za znižanje kupnine ugodilo v višini 3.250,00 EUR. Sprejelo je zaključke izvedenca za plovila - pomorstvo G. R. o tem, da so ugotovljene napake v bistvu pomanjkljivosti, ki so minimalnega pomena in na plovilih niso neobičajne, da nobena od teh napak ne ogroža varnosti pomorske plovbe in nima vpliva na plovnost, da je njihova odprava možna v zelo kratkem roku (osmih dneh) ter da strošek odprave napak oziroma popravila znaša 3.250,00 EUR. Zahtevek za povrnitev škode (1. zaradi predčasnega financiranja nakupa plovila, 2. zaradi fiksnih stroškov obratovanja plovila, 3. zaradi izgube letnika ter 4. zaradi nemožnosti koriščenja plovila) je zavrnilo iz razloga nesklepčnosti.

8. Pritožnica odločitev graja. Uvodoma iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v celoti in nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca, čeprav je njegovo mnenje nepopolno in je tožeča stranka že v pripombah na izvedensko mnenje z dne 5. 12. 2013 opozorila na dejstvo, da je izvedenec pri ogledu izpostavil, da mu sodišče ni dostavilo vseh reklamacijskih zapisnikov ter da se posledično ni mogel v celoti pripraviti. Izvedeniško mnenje (posledično pa tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje) je nepravilno in nezadostno, saj si grajanih napak iz reklamacijskih zapisnikov, s katerimi v času ogleda ni razpolagal, izvedenec ni ogledal (tega mu sodišče prve stopnje tudi ni odredilo). Delo izvedenca v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje zato ocenjuje kot površno in pomanjkljivo, izpodbijano odločitev, v kateri se sodišče prve stopnje do teh navedb iz pripomb ni opredelilo, pa obremenjeno s kršitvijo po 8. oziroma 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Takšen pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka je v pripombah na izvedensko mnenje sicer res zatrjevala, da je izvedenec na ogledu izpostavil, da mu sodišče ni dostavilo vseh reklamacijskih zapisnikov (in da se posledično ni mogel popolnoma pripraviti - skoncentriral se je samo na napake, ki še niso bile odpravljene3, povzeto po list. št. 225), a ker ni specificirano pojasnila, kateri so ti reklamacijski zapisniki, ki so pri ogledu izostali, katerih napak zato izvedenec ni mogel zaznati oziroma opaziti in kakšen vpliv ima to na obravnavano zadevo (oziroma njen zahtevek za znižanje plačila), se sodišče prve stopnje do teh trditev iz pripomb v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeliti niti ni bilo dolžno izvedencu odrediti, da ogled ponovno opravi. Očitek je bil namreč tako pavšalen, da za sodišče prve stopnje sploh ni bil upošteven.

10. Neupošteven pa je bil še iz drugih razlogov. Pripombe v smislu, da izvedenec za ogled ni imel zagotovljenih vseh reklamacijskih zapisnikov, za odločitev v obravnavanem primeru niso bile odločilnega pomena4 . Izvedenčeva naloga je (upoštevaje sklep z dne 6. 8. 2013) namreč bila, da po ogledu spornega plovila, ki se nahaja v marini Novigrad na Hrvaškem (kamor je moral izvedenec povabiti tudi obe pravdni stranki), ugotovi, ali ima plovilo napake, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi in ostalih vlogah, oziroma pojasni, katere od zatrjevanih napak so v resnici prisotne. V ta namen je bil izvedenec tudi pozvan, da prevzame predmetni spis. Četudi bi bilo torej res, kar je tožnica zatrjevala v svojih pripombah na izvedensko mnenje, tj. da izvedenec pri ogledu ni razpolagal z vsemi reklamacijskimi zapisniki, to ne bi imelo vpliva na njegovo nalogo, da ugotovi, ali ima plovilo napake, zatrjevane v tožbi in drugih vlogah, posledično pa tudi ne na izvid in mnenje. Njegova naloga namreč ni bila, da preveri, ali ima plovilo napake, kakor izhajajo iz reklamacijskih zapisnikov, temveč, ali ima napake, ki jih tožeča stranka zatrjuje v tožbi in nadaljnjih vlogah (da ni ravnal tako, pa tožeča stranka ni trdila). Očitek, da izvedenec ob ogledu ni imel reklamacijskih zapisnikov, je bil torej tudi nerelevanten in zato še iz tega razloga neupošteven.

11. Poleg tega pa je po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v celoti neresničen. Tožeča stranka je v predmetni spis vložila skupaj enajst reklamacijskih zapisnikov, in sicer vse še pred opravljenim ogledom plovila, o čemer se je pritožbeno sodišče prepričalo z vpogledom v spis.

12. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala obstoj napak, ki jih je grajala z reklamacijskimi zapisniki št. 1 (z dne 22. 9. 2010), št. 2 (z dne 13. 10. 2010), št. 3 (z dne 10. 5. 2011) in št. 4 (z dne 29. 7. 2011). Kot dokaz je vse te zapisnike tožbi tudi priložila (A 12, A 13, A 14 in A 15). V pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2012 je tožeča stranka uveljavljala obstoj napak, ki so bile grajane z zapisniki št. 5, 6, 7 in 8 po vložitvi tožbe. Zapisnike z dne 6. 9. 2011 (A 26), 19. 9. 2011 (A 27), 6. 10. 2011 (A 28) in 10. 1. 2012 (A 29) je vlogi tudi priložila. Prav tako zapisnike št. 9. in 10 z dne 28. 5. 2012 in 3. 7. 2012 (A 30 in A 32). Zadnje napake plovila pa je tožeča stranka uveljavljala v vlogi z dne 14. 3. 2013. V ta namen je predložila tudi zapisnik št. 11 z dne 14. 8. 2012 (A 50).

13. Dne 19. 10. 2013, ko je bil opravljen ogled spornega plovila, so se v predmetnem spisu torej nahajali že vsi reklamacijski zapisniki. Za omenjene pritožbene očitke torej tudi iz tega razloga po presoji pritožbenega sodišča ni nobene osnove. Nenazadnje pa je potrebno poudariti še, da bi glede na to, da je bila pri ogledu prisotna, lahko na vse napake, za katere je v tožbi in nadaljnjih vlogah zatrjevala, da jih plovilo ima oziroma, da še niso bile odpravljene, tudi izrecno opozorila in jih izvedencu pokazala, ne pa da v pritožbenem postopku uveljavlja, da je izvedeniško mnenje (in posledično ugotovljeno dejansko stanje) nepopolno. Če je tožnica menila, da je zaradi tega, ker sta pri ogledu plovila kot priči sodelovala g. J. J. in g. Ž. P. ter da sta se izvedenec in G. J. poznala ter ves čas tikala, podan razlog po 6. točki 70. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP), pa bi morala v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevati izločitev izvedenca. Na pritožbeni stopnji takšne navedbe namreč ne morejo imeti nobenega vpliva.

14. Z navedbo, iz katere (sicer zgolj po smislu) izhaja, da je bilo vsled navedene okoliščine (torej zatrjevanega pomanjkanja vseh reklamacijskih zapisnikov ob ogledu) dejansko stanje v predmetnem sporu ugotovljeno nepopolno, po povedanem pritožnica torej ne more uspeti. Če je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje menila, da si izvedenec vseh napak ni ogledal in da si je zato plovilo potrebno ogledati še enkrat, bi to v pripombah zoper izvedeniško mnenje morala tudi jasno izraziti - morala bi specificirano pojasniti, katerih napak in po katerem posameznem zapisniku si izvedenec pri ogledu plovila ni ogledal (oziroma pojasniti, zakaj konkretno meni, da je kljub že odpravljenim napakam podjemnikova izpolnitev vredna manj, kot bi bila, če bi bil posel v celoti pravilno opravljen). Na takšne pripombe pa bi tako izvedenec kot tudi sodišče prve stopnje morala odgovoriti.

15. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP). V predmetni pravdi je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da takšno znanje potrebuje pri ugotavljanju zatrjevanih napak. Zgolj izvedenec je bil torej tisti, ki je sodišču prve stopnje lahko posredoval informacije o tem, ali ima plovilo napake, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi in ostalih vlogah, oziroma katere od zatrjevanih napak so v resnici prisotne. To pa pomeni, da izvedba dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke in predlaganih prič ne bi mogla nadomestiti pomanjkljive strankine aktivnosti v zvezi s podajanjem pripomb na izvedeniško mnenje v smislu, katere napake še niso bile ugotovljene, ker si jih izvedenec ni ogledal. Za ugotavljanje napak plovila namreč niso primerni. Sodišče prve stopnje jih zato pravilno ni izvedlo. Pritožbeni očitki, da je odločitev v izpodbijanem delu nezakonita, ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanje v zvezi z obstojem napak ni zaslišalo še zakonitega zastopnika tožnice in predlaganih prič, in da gre zato za kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki se je posledično odrazila tudi v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju) so zato neutemeljeni.

16. Prav takšni pa so tudi očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja (kar pritožnica uveljavlja prek grajanja posameznih ugotovitev izvedenca).

Bow-thruster (sprednji bočni motor), puščanje nafte, točenje goriva

17. Tožeča stranka je v tožbi med drugim zatrjevala obstoj napak na sprednjem bočnem motorju in na pokrovu za gorivo (iz katerega naj bi puščala nafta in se razlivala po palubi do odtoka na krmi) ter navajala, da se je ob točenju goriva do polnega zgodil izbruh spenjenega goriva (v količini nekaj litrov, ki je poplavil tla in iztekel po palubi proti krmnenu odtoku).

18. Izvedenec za plovila - pomorstvo G. R. ob priliki ogleda (kot je to pravilno povzelo sodišče prve stopnje) teh napak ni ugotovil (točke 9, 10 in 11 izvedeniškega mnenja, list. št. 158 in 159). Tožeča stranka pa je v pripombah na izvedeniško mnenje z dne 5. 12. 2013 navedla, da je okoliščina, da v trenutku ogleda te napake niso bile zaznane, zgolj slučaj, saj gre za napake, ki se pojavljajo periodično ali pa se pojavljajo v določenih pogojih, ki jih pri mirujočem plovilu ni. Kakršnega koli predloga v zvezi s tem ni podala (zgolj, da naj izvedenec pregleda vse reklamacijske zapisnike in ugotovi, ali je število vseh napak, ki so se v vmesnem času pojavljale in odpravljale, običajno in pričakovano za kupca takšnega plovila).

19. Izvedenec je dopolnitev izdelal dne 25. 2. 2014. In kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je poudaril, da sta pri ogledu prednji in zadnji bow-thruster delovala brezhibno (kar pomeni, da nimata mehanske napake), je pa dopustil možnost, da bow-thruster občasno ne bi deloval zaradi morebitnega pomanjkljivega kontakta v stikih ali v električni napravi. Napak pod točkama 10 in 11 ni potrdil, temveč je opozoril na pravilen pristop k točenju goriva v plovilo.

20. Sodišče prve stopnje je dopolnitev izvedenskega mnenja vročilo pravdnima strankama, to pa skupaj s pozivom, da se lahko o njem izjavita in morebitne pripombe sporočita v roku 15 dni. Nobena stranka pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja ni podala.

21. Če tožeča stranka ugotovitvam iz dopolnitve izvedenskega mnenja ni oporekala v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa teh ugotovitev (ki jih je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo po tem, ko jih je dokazno ocenilo), ne more izpodbiti niti z obravnavano pritožbo. Že v postopku na prvi stopnji se je namreč imela možnost izjaviti o ugotovitvah iz dopolnitve izvedenskega mnenja, pa tega ni storila. Če po prejemu dopolnitve ni bila zadovoljna in je želela, da se zatrjevane napake ugotavljajo pri plovbi5 , bi to torej morala predlagati, ne pa da pritožbeno uveljavlja, da je dejansko stanje iz razloga, ker so se napake ugotavljale zgolj v marini in je tem ugotovitvam prvostopenjsko sodišče sledilo, nepravilno ugotovljeno.

22. K temu pa pritožbeno sodišče ponovno dodaja, da je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke pri ogledu ves čas prisoten in da bi zato lahko izvedencu predlagal, da točilni mesti za gorivo preizkusijo na način, da vanje natočijo gorivo in se odpeljejo na morje, kjer pa preverijo še delovanje bow-thrusterja.

23. Nenazadnje pa dejstvo, da te napake ni več, izhaja že iz samih navedb tožeče stranke. V pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2012 je namreč navedla, da se je napaka odpovedi sprednjega bočnega motorja dne 4. 6. 2012 ponovila že tretjič, da je vzrok za odpoved vedno enak, da je težavo zakoniti zastopnik tožeče stranke urgentno reševal po telefonu, ker je imel za dne 23. 6. 2012 rezervirano skupino za 11 oseb za tedensko plovbo ter da je bila predmetna napaka zadnji hip odpravljena s strani hrvaškega partnerja tožene stranke.

Zastajanje vode zaradi pomanjkanja naklona na mostu (fly bridge), search light, pasarela

24. Sodišče prve stopnje o izvedenčevih ugotovitvah v zvezi z navedenimi napakami očitno ni imelo nobenih pomislekov. Izvedensko mnenje oziroma izvedenčeve zaključke je v okviru dokazne ocene presodilo kot logične in pregledne. Tožeča stranka pa tudi sama v pripombah ni grajala ugotovitev iz izvedenskega mnenja. Kljub temu, da ji je bila dana možnost, da se opredeli do uspehov dokazovanja (izvedensko mnenje ji je bilo v izjavo vročeno dne 20. 11. 2013 - list. št. 222), teh torej ni izkoristila, zato pa tudi v pritožbenem postopku ne more uspešno uveljavljati, da so ugotovitve izvedenca, posledično pa tudi tiste prvostopenjskega sodišča, nepravilne. Ker tožeča stranka ni podala nobenih pripomb na izvedensko mnenje, pa - logično - sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da bi se moralo do njih opredeliti. Tožeča stranka trditve, za katere zatrjuje, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, prvič podaja šele v obravnavani pritožbi.

Škripanje lesene opreme

25. Sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca v zvezi s škripanjem lesenih delov. In ker je ta ocenil, da ne gre za napako oziroma je štel, da je škripanje v običajnih mejah (zaradi česar je izvedenca tudi aktiviralo, torej da pove, ali plovilo zatrjevano napako ima ali ne), znižanje plačila v tem delu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo utemeljeno. Očitno je namreč, da obstaja nek spekter, znotraj katerega je škripanje plovila pri plovbi običajno in ne gre za napako. Če ne gre za napako, pa (brez konkretiziranih trditev o tem, zakaj posel kljub temu nima vseh značilnosti, ki bi jih po pogodbi moral imeti) znižanje kupnine ni utemeljeno.

Ledomat, žar

26. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka obstoja napak na Siemensovem žaru in ledomatu ni dokazala, saj izvedencu ta oprema ni bila na razpolago in ob priliki ogleda ni bil možen njen ogled. Na podlagi dejstva, da ju na plovilu ni, namreč ni mogoče kar avtomatično zaključiti, da sta v okvari oziroma nedelujoča, kot to zmotno zatrjuje pritožnica.

V zvezi z zahtevkom za povrnitev škode

27. Tožeča stranka v zvezi z odškodninskim zahtevkom pritožbeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila pravdnega postopka. Ni namreč izvajalo materialnega procesnega vodstva, posledično pa v delu, v katerem je obrazložilo, da je zahtevek za povrnitev škode nesklepčen in da ga je zato potrebno zavrniti, izdalo sodbo presenečenja.

28. Po določbi 285. člena ZPP mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Vendar pa t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. Kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča, je odvisno od vsakega posameznega primera. Pri tem je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. in 23. člen Ustave RS). Sodišče mora enako varovati pravice obeh pravdnih strank. Prevelika pomoč eni stranki lahko prizadene pravico strank do nepristranskosti sodišča (tako VS RS v sodbi II Ips 96/2006). S preveč aktivnim vključevanjem v spor lahko prejudicira svojo odločitev, lahko pa se celo pretvori v odvetnika ene stranke6 .

29. Sodišče mora torej pri izvajanju razjasnjevalne obveznosti na eni strani upoštevati dolžnost same stranke pri izbiranju trditvenega in dokaznega gradiva. Ta stranki kot subjektu postopka nalaga tudi odgovornost za uveljavljanje svojih pravic. Če ima stranka za pooblaščenca odvetnika, je treba takšno skrbnost od nje še toliko bolj pričakovati. Na drugi strani mora sodišče pri določanju meje svoje obveznosti materialnega procesnega vodstva izhajati tudi iz dejstva, da enakega varstva pravic strank v postopku ni mogoče ločeno obravnavati od pravic nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva, do nepristranskega sojenja in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (več odločb Ustavnega sodišča RS, med njimi na primer Up-688/05).

30. Vsa navedena teoretična izhodišča pa v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ne potrjujejo pravilnosti pritožbenih očitkov. Kot obrazloženo, vsaka stranka sama nosi trditveno in dokazno breme za svoje zahtevke in ugovore (razpravno načelo - 7., 212. člen ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori, in navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti.

31. Trditve o dejstvih, ki tvorijo posamezne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, so po presoji pritožbenega sodišča minimum, ki mu mora tožeča stranka zadostiti, da bi lahko uspela z zahtevkom. In sicer brez pomoči sodišča. Še posebej, če ima tožeča stranka kvalificiranega pooblaščenca. Poleg tega pa je v konkretnem primeru na nesklepčnost tožbe (pomanjkanje nekaterih pravno relevantnih dejstev, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) tožečo stranko pravočasno opozorila tožena stranka (list. št. 37). V takšnem primeru sodišče ni dolžno tudi samo dodatno pozivati tožečo stranko k odpravi pomanjkljivosti v sami tožbi. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za nedopustno sodbo presenečenja.

1. Zahtevek za povračilo poslovne škode zaradi predčasnega financiranja nakupa plovila v višini 15.230,00 EUR

32. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji je bilo plovilo znamke SKAGEN 50 M, št. šasije ... izročeno z zamudo - namesto 17. 6. 2010 šele 20. 8. 2010. Prav tako je navajala, da je zaradi ugotovljenih napak po dobavi plovila le-tega toženki vrnila v popravilo 9. 10. 2010 (list. št. 3) in ga nazaj dobila 25. 2. 2011 (kar je več kot 8 mesecev po predvidenem roku dobave). Kot škodo, ki jo je zaradi tega7 utrpela, pa je najprej izpostavila poslovno škodo zaradi predčasnega nakupa plovila. Tako je utemeljevala, da je leasinodajalcu, tj. B d.d., obveznosti po sklenjeni pogodbi o finančnem leasingu v celoti in pravočasno poravnavala, čeprav plovila ni imela oziroma ga ni mogla nemoteno uporabljati. Iz naslova predčasno izvedenih plačil in obračuna obresti je bilo tako po njenem mnenju razvidno, da je iz tega naslova utrpela škodo v višini 15.230,00 EUR. Pri tem se je tožnica sklicevala na izvedensko mnenje izvedenke ekonomske stroke (A 16).

33. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da iz v tožbi zatrjevanih dejstev, da je tožeča stranka leasinodajalcu redno plačevala obroke leasinga, čeprav plovilo zaradi zamujene izročitve in popravila določeno dobo ni imela v svoji posesti, ne izhaja zaključek o zatrjevani nastali škodi v obliki zmanjšanja premoženja in z navedenim se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožeča stranka ni pojasnila, na kak način je vtoževani znesek (predčasno izvedena plačila in obračun obresti) v vzročni zvezi zatrjevano zamudo.

34. Na to, da v njeni trditveni podlagi v zvezi z zahtevkom za povrnitev škode manjka navedba o vzročni zvezi, pa je tožečo stranko toženka opozorila že v odgovoru na tožbo. Ta na opozorilo v svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah ni reagirala, četudi je - kot ena izmed splošnih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti - za uspešno uveljavljanje zahtevka na povrnitev škode trditev o vzročni zvezi med kršitvijo pogodbene obveznosti (nepravočasna izpolnitev) in škodo, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki, nujno potrebna. Če je tožeča stranka kljub opozorilu s strani tožene stranke vztrajala pri utemeljevanju zahtevka brez utemeljitve (vseh) predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, pa je to pač tveganje, ki ga mora pripisati sama sebi. Ker jo je na pomanjkljivosti v trditevni podlagi opozorila nasprotna stranka, je na to ni bilo dolžno opozarjati prvostopenjsko sodišče. Očitek, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbo 285. člena ZPP in da je vsled navedenega podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Izpodbijana sodba za tožnico ne more predstavljati presenečenja, ker je na vrzeli v trditveni podlagi tožnico opomnila nasprotna stranka.

35. Vprašanje sklepčnosti je vprašanje uporabe materialnega prava. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v tem primeru svojo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka sprejelo zgolj na podlagi trditev tožeče stranke in ne ker bi presodilo, da iz listin (pogodbe o finančnem leasingu, plana plačil leasingojemalca ipd.) ne izhaja zaključek o zatrjevani nastali škodi, kot to zmotno navaja pritožnica. Ker tožeča stranka ni podala ustrezne oziroma zadostne trditvene podlage v zvezi z zahtevkom za povračilo poslovne škode zaradi predčasnega financiranja nakupa plovila, do izvajanja dokazov sploh ni prišlo. Dokazi namreč niso namenjeni ugotavljanju pravno relevantnih dejstev, ki v trditveni podlagi - kot v obravnavanem primeru - niso zatrjevana. Zatrjevane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo. Opredelilo se je do trditev, ki jih tožeča stranka je podala, na podlagi teh pa zaključilo, da tožba ni sklepčna. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana kvečjemu v primeru, če bi ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi sodišče izvajalo predlagane dokaze.

2. Zahtevek za povračilo poslovne škode zaradi fiksnih stroškov obratovanja plovila v višini 6.8012,00 EUR in obresti 334,00 EUR

36. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju prav tako zavrača pritožbene trditve o nepravilnosti zaključka prvostopenjskega sodišča, da o sklepčnosti zahtevka tudi v primeru zahtevka za povrnitev fiksnih stroškov obratovanja plovila ni mogoče govoriti. In sicer - kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje - že iz razloga, ker seštevek plačil, ki jih tožnica navaja, ne predstavlja vtoževanega zneska. Da tožeča stranka ta del poslovne škode vtožuje kot fiksni strošek samo za obdobje, ko je bilo plovilo v septembru 2010 vrnjeno nazaj dobavitelju, tj. toženi stranki, ponovno pa nazaj dobavljeno oziroma vrnjeno kupcu šele dne 25. 2. 2011 oziroma da ga vtožuje kot nek sorazmerni del glede na vse tiste fiksne stroške, ki jih je v postavki b) navedla v tožbi (list. št. 12), pa tožeča stranka prvič uveljavlja šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člen ZPP). Tega dejstva sodišče prve stopnje torej logično ni moglo upoštevati in se do njega opredeliti. Kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP mu zato ni mogoče očitati. Prav tako tudi ne zmotne uporabe materialnega prava. Materialnopravni sklep prvostopenjskega sodišča, da iz trditev tožeče stranke ne izhaja, da je navedena plačila (fiksnih stroškov - pregled plovila za registracijo, registracija plovila ...) izvršila v posledici zatrjevanih kršitev pogodbe (zamude oziroma zamude s pravilno izpolnitvijo pogodbe). Tak zahtevek je nesklepčen, odločitev prvostopenjskega sodišča pa pravilna.

3. Zahtevek za povračilo poslovne škode zaradi izgube letnika v višini 20 % nabavne vrednosti plovila oziroma 160.466,00 EUR

37. Tožeča stranka je v zvezi z omenjenim zahtevkom v tožbi zatrjevala, da je bilo namesto 17. 6. 2010 plovilo kupcu v rabo predano 25. 2. 2011 (tj. eno koledarsko leto in 1/2 plovne sezone kasneje, kot je bilo dogovorjeno s Pogodbo), da je splošno znano, da vsako vozilo in plovilo zaradi izgube letnika zgubi na svoji tržni vrednosti (četudi ne bi bilo nič rabljeno) ter da je bilo upoštevaje plovila istega tipa in njihove tržne vrednosti mogoče ugotoviti, da tovrstna plovila izgubijo v povprečju 20 % svoje nabavne vrednosti v prvem letu, kar v konkretnem primeru zanaša 160.466,00 EUR. Tožeča stranka je tako po njeni oceni plačala vsaj 20 % preveč glede na to, da je dejansko dobila plovilo, ki je bilo en letnik starejše od dogovorjenega, zaradi česar to v tem postopku uveljavlja kot poslovno škodo.

38. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu njen zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka kupila letnik 2010 in ta letnik tudi prejela. Poleg tega je pojasnilo, da zamuda, ki je znašala največ 40 dni, ni zamuda, zaradi katere bi bil izgubljen letnik, ter da to velja tudi za nemožnost razpolaganja s plovilom v času popravila, tj. med 9. 10. 2010 in 25. 2. 2011 (ko po Jadranskem morju tudi ni obdobje posebno intenzivne plovbe).

39. Z odločitvijo se pritožbeno sodišče strinja, a iz drugih - materialnopravnih - razlogov. Škoda zaradi izgube letnika (kot jo opiše tožeča stranka) ni pravno priznana oblika škode. Sodišče prve stopnje se do posameznih trditev v zvezi s tem delom zahtevka zato sploh ni bilo dolžno opredeljevati. Iz istega razloga pa se do pritožbenih trditev, ki zaključke prvostopenjskega sodišča grajajo, ni opredeljevalo niti pritožbeno sodišče.

4. Zahtevek za povračilo poslovne škode zaradi nemožnosti koriščenja plovila v višini 70.500,00 EUR

40. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru v zvezi z zahtevkom za povrnitev izgubljenega dobička opustilo dolžnost iz 285. člena ZPP in da je zato njegova odločitev povsem arbitrarna in napačna. Tožečo stranko je namreč na pomanjkanje ustrezne trditvene podlage v zvezi z izgubljenim dobičkom pravočasno opozorila tožena stranka (list. št. 37). In v takšnem primeru sodišče ni dolžno tudi samo dodatno pozivati tožečo stranko k odpravi pomanjkljivosti v sami tožbi. Da je sodišče kršilo pravila postopka, ko tožeči stranki ni povedalo, kaj konkretno še mora navesti, da bo zahtevek iz naslova izgubljenega dobička lahko obravnavalo, je torej neosnovana pritožbena trditev.

41. Enaka pa je tudi navedba, da sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevki za povračilo škode relevantnih dokazov ni izvajalo niti se do dokaznih predlogov ni opredelilo. Ker sodišče dokazov ne izvaja za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, temveč za preveritev že zatrjevanih dejstev, dokazov, ki jih v zadnjem odstavku pritožbe našteva tožeča stranka, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati. Kot že obrazloženo, tožeča stranka v zvezi s svojim odškodninskim zahtevkom ni podaja zadostne trditvene podlage, da bi ga sodišča prve stopnje sploh lahko obravnavalo (zamuda sama namreč še ne utemeljuje zahtevka, temveč morajo biti podane še druge predpostavke odškodninske odgovornosti). Zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo v dokaznem sklepu izpodbijane odločbe (prim. 5. točka obrazložitve).

42. Izkaže se torej, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita, v nasprotju z zatrjevanji pritožnice pa tudi v celoti omogoča objektivni preizkus. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo odločitev, kakršna izhaja iz izpodbijanega dela izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) potem, ko je sodba v tem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

43. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17.
2 Preimenovana v Seaway Design d.o.o. dne 12. 3. 2012.
3 Kar je bila tudi njegova naloga (list. št. 137).
4 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 499.
5 Saj jih drugače sploh ni mogoče zaznati.
6 N. Betetto v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 587.
7 Torej zamude s (pravilno) izpolnitvijo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 243, 247, 247/1, 285, 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMzM1