VSL Sklep I Cpg 357/2016

Jedro

V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, relevantnih za zaključek sodišča o pobotu medsebojnih terjatev. Ugotovilo je le, da medsebojne terjatve izpolnjujejo zakonske pogoje za pobot iz 311. člena OZ. Vendar mora za nastanek pobota le-tega ena stranka drugi izjaviti. Izjava mora biti tako jasna, da ne dopušča dvoma o tem, katere terjatve stranka pobotuje. Katero dejanje tožene stranke je prvostopenjsko sodišče prepoznalo kot podano pobotno izjavo in kdaj naj bi jo dala, pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Ker po izjavi o pobotu njegov učinek nastopi takrat, ko so se stekli pogoji zanj, pa je izostala tudi ugotovitev sodišča, kdaj točno so se stekli pogoji za pobot medsebojnih terjatev. Zaradi odsotnosti navedenih pravnorelevantnih dejstev v razlogih izpodbijane sodbe, je bil zato pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava onemogočen.

V našem procesnem pravu ne obstaja vrednostna stopnja dokazov (razen v primeru javnih listin), pač pa prosta presoja le-teh po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Zato pritožnik zmotno meni, da bi tožena stranka dobavo blaga lahko dokazala le s potnim nalogom, ki bi dokazoval dostavo blaga ali z dobavnico.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 82977/2014 z dne 18. 6. 2014 delno v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 29. 10. 2013 do 14. 1. 2015 in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči deveti dan od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek I. točke izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku za glavnico 5.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.000,00 EUR od 25. 9. 2013 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.000,00 EUR od 25. 9. 2013 do 28. 10. 2013 in od 15. 1. 2015 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 47,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela (drugi odstavek I. točke in II. točka izreka), se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in smiselno predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Zoper stroškovni del izreka sodbe pa se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožeči stranki naloži povračilo stroškov tožene stranke v znesku 201,26 EUR.

4. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožeča stranka vtožuje vračilo are v znesku 5.000,00 EUR, ki jo je plačala toženi stranki, na podlagi njunega dogovora, da se bo ara vrnila, ko bo leasingodajalec plačal celotno kupnino za tožeči stranki dobavljen stroj za pakiranje medu. Temu se je tožena stranka upirala s trditvijo, da je tožeči stranki dobavila med in folijo za marmelado po računu 201300648 v skupnem znesku 8.884,00 EUR. Plačanih 5.000,00 EUR je bilo predplačilo, porabljeno in obračunano za med in folijo in toženi stranki je bila naknadno (do) plačana še razlika do celotne vrednosti medu in folije po navedenem računu. Tožeči stranki je namreč dobavila 1.800 kilogramov medu in folijo.

7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti aro v znesku 5.000,00 EUR, ker je kupnino za pakirni stroj plačal leasingodajalec. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala dobavo 1.800 kilogramov medu in dobavo folije tožeči stranki, da je tožeča stranka poleg are v znesku 5.000,00 EUR plačala še 35.884,00 EUR (30.000,00 EUR leasingodajalec, 5.484,00 EUR pa tožeča stranka) in da je tožena stranka tožeči stranki dobavila stroj v vrednosti 30.000,00 EUR, med v vrednosti 7.884,00 EUR in folijo v znesku 1.039,00 EUR, skupaj v znesku 40.884,39 EUR. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da so se navedene medsebojne terjatve lahko pobotale po samem zakonu, ker gre za istovrstne, vzajemne in zapadle terjatve. Pri tem se je sklicevalo na 312. člen OZ.

8. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na račun z dne 28. 10. 2013, ki je predložen v angleškem jeziku, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče navedeni račun presojalo v zvezi z ugotavljanjem količine tožeči stranki dobavljenega medu, ki je bila med pravdnima strankama sporna (tožeča stranka je trdila, da je prejela le 1.200 kilogramov medu, tožena stranka pa, da ji ga je dobavila 1.800 kilogramov). Vendar je okoliščina, da sodišče ni zahtevalo prevoda te listine v slovenščino, relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka le, če je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Toženčevo dobavo 1.800 kilogramov medu tožniku je namreč prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih drugih dokazov - elektronske korespondence pravdnih strank z dne 29. 10. 2013 o že dobavljeni količini 600 kilogramov medu in dodatni naročeni količini 1.200 kilogramov (B7), predračuna z dne 29. 10. 2013 (B5), neprerekanih trditev tožene stranke o kraju prevzema medu in dejstva, da vse do tega pravdnega postopka tožeča stranka toženi stranki ni reklamirala dobavljene količine medu kot nezadostne glede na naročilo, niti po prejemu računa tožene stranke dne 31. 12. 2013 (A8). Spornost zaračunane količine medu pa ne izhaja niti iz tožnikove zavrnitve računa (A8) kljub temu, da je 1.800 kilogramov medu v celoti plačal. Navedena presoja navedb in dokazov v zvezi s količino dobavljenega medu je logična in notranje skladna tudi brez ocene listine v angleškem jeziku (priloga B17), zato njena ocena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bila bistvena. Tako se pokaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane bistvene postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP.

9. Glede na obrazloženo ni utemeljeno pritožbeno stališče, da tožena stranka ni dokazala dobave blaga tožeči stranki, čeprav je bilo na njej dokazno breme o tem. V našem procesnem pravu ne obstaja vrednostna stopnja dokazov (razen v primeru javnih listin - 224. člen ZPP), pač pa prosta presoja le-teh po metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Zato pritožnik zmotno meni, da bi tožena stranka dobavo blaga lahko dokazala le s potnim nalogom, ki bi dokazoval dostavo blaga ali z dobavnico.

10. V okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, relevantnih za zaključek sodišča o pobotu medsebojnih terjatev. Ugotovilo je le, da medsebojne terjatve izpolnjujejo zakonske pogoje za pobot iz 311. člena OZ (so istovrstne, vzajemne in zapadle). Vendar mora za nastanek pobota le-tega ena stranka drugi izjaviti (prvi odstavek 312. člena OZ). Izjava mora biti tako jasna, da ne dopušča dvoma o tem, katere terjatve stranka pobotuje. Katero dejanje tožene stranke je prvostopenjsko sodišče prepoznalo kot podano pobotno izjavo in kdaj naj bi jo dala, pa iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Ker po izjavi o pobotu njegov učinek nastopi takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ), pa je izostala tudi ugotovitev sodišča, kdaj točno so se stekli pogoji za pobot medsebojnih terjatev. Zaradi odsotnosti navedenih pravnorelevantnih dejstev v razlogih izpodbijane sodbe, je bil zato pritožbeni preizkus pravilne uporabe materialnega prava onemogočen, kar je narekovalo ugoditev pritožbi tožeče stranke v izpodbijanem delu, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da samo navedenih pomanjkljivosti ne more odpraviti, ne da bi s tem poseglo v pravico tožene stranke do pravnega sredstva.

11. Že razveljavitev sodbe po pritožbi tožeče stranke je narekovala tudi razveljavitev stroškovnega dela sodbe (II. točka izreka), zato je pritožbeno sodišče obema pritožbama v tem delu ugodilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep III Ips 68/98
• VSL sklep II Cp 2954/2009
• VSL sodba I Cp 4468/2009