VSL Sklep Cst 244/2017

Jedro

Dolžnost vsakega pravnega subjekta, vpisanega v sodni register je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno (pravilno in učinkovito) sprejemanje sodnih pošiljk. Dolžnik je torej tisti, ki mora zagotoviti predalčnik, ki omogoča vročanje pisanj, še zlasti, če se zaveda ali dopušča možnost neustreznosti, pomanjkljivosti ali odsotnosti predalčnika. Odgovornost za neurejenost lastnega predalčnika (oziroma v konkretnem primeru po zatrjevanju dolžnika za neobstoječ predalčnik) ni mogoče prevaliti na vročevalca. Taka razlaga bi namreč pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in/ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na predlog upnika (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2) za upravitelja imenovalo S. G., (3) ugotovilo, da upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku preko pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki, navedenimi v 3. točki izpodbijanega sklepa ter (4) zavrglo zahtevo za odložitev odločanja o o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka, konkretno 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Navaja, da ni prejel obvestila o prispeli poštni pošiljki, ki naj bi mu bilo puščeno v hišnem predalčniku 7. 2. 2017, zato šteje, da mu je bila vloga (poziv za odgovor na upnikov predlog za začetek stečajnega postopka) vročena šele 23. 2. 2017, ko je vlogo dejansko prejel. Dodatno pojasnjuje, da hišnega predalčnika nima, pač pa je dostava pošte urejena na način, da poštar priporočeno pošto prinese direktno v nadstropje, kjer se nahajajo poslovni prostori dolžnika in preveri, ali so dolžnikovi predstavniki prisotni. V kolikor niso, obvestilo pusti v tem nadstropju in ne v hišnem predalčniku, ki ga dolžnik nima.

5. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Določbe o osebni vročitvi so urejene v 142. členu ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Če osebna (neposredna) vročitev naslovniku ni možna, se pri vročanju po pošti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pusti obvestilo, v katerem je navedeno, da je pisanje na pošti in da ga mora naslovnik v 15 dneh dvigniti. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa naslovnik tega v 15 dneh ne stori, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar se naslovnika v prej puščenem obvestilu opozori. Po preteku roka vročevalec pisanje dejansko pusti v predalčniku ali pa ga vrne sodišču (tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP), če naslovnik predalčnika nima ali je ta neuporaben. Tudi na to dejstvo je treba naslovnika v obvestilu iz tretjega odstavka 142. člena ZPP opozoriti.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu (in to dolžnik tudi priznava), neposredna vročitev ni bila mogoča. Dolžnik pojasnjuje, da nima urejenega hišnega predalčnika, kar pa za odločitev ne more biti relevantno, prav tako ne način, na katerega je v poslovni stavbi, v kateri ima dolžnik poslovne prostore, urejeno sprejemanje poštnih pošiljk (torej tako, da vročevalec pošto nosi v tisto nadstropje poslovne stavbe / stolpnice, kjer se naslovnik nahaja).

7. Dolžnost pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, je, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno sprejemanje sodnih pošiljk. V kolikor temu ni tako, naslovnik sam prevzema riziko nepravilnega vročanja. To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, ker dolžnik navaja, da se mu je že večkrat zgodilo, da ni prejel pošte, ki je bila naslovljena nanj, saj le-te vročevalec bodisi ni dostavil bodisi je pošiljka pomotoma končala pri kakšni drugi družbi na istem naslovu. Da bi moral vročevalec vedeti, da dolžnik z obvestilom o prispelem pismu ne bo seznanjen, ker po zatrjevanju pritožnika nima urejenega hišnega predalčnika, presega njegovo dolžno ravnanje. Vročevalec ni dolžan sklepati, da naslovnik zaradi neurejenega predalčnika ne bo vedel, kje in kdaj je potrebno sodno pisanje prevzeti, še manj je njegova dolžnost, da pisanja prinaša direktno v nadstropje, kjer se nahajajo dolžnikovi poslovni prostori in preverja prisotnost njegovih predstavnikov. Tudi sicer pa je ostalo nepojasnjeno, kje konkretno vročevalec sicer pusti obvestilo, glede na to, da pritožnik zatrjuje, da ga v primeru odsotnosti njegovih predstavnikov "pusti v nadstropju, kjer se nahajajo dolžnikovi poslovni prostori in ne v hišnem predalčniku".

8. Drži pritožbena navedba, da je Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 39/2012 dopustilo možnost, da vročevalec ne pusti obvestila v pravem hišnem predalčniku, kljub temu pa zapiše, kdaj in kje je bilo obvestilo puščeno. Toda v konkretnem primeru dolžnik zatrjuje, da sploh nima hišnega predalčnika, zaradi česar že po logiki stvari ne more priti do tega, da bi bilo obvestilo ne puščeno v pravem (to je dolžnikovem) hišnem predalčniku. Dolžnik tudi ne zatrjuje, da bi šlo za kršitev pravil o vročanju, pač pa, da zaradi neobstoječega hišnega predalčnika obvestila z dne 7. 2. 2017 ni prejel, pri tem pa spregleda, da mu je bilo sodno pisanje 23. 2. 2017, za katerega izrecno potrjuje, da ga je prejel, vročeno na povsem enak način kot obvestilo 7. 2. 2017, torej "v hišni predalčnik".

9. Na podlagi pritožbenih navedb je mogoč zaključek, da dolžnik nima urejenega načina sprejemanja poštnih pošiljk, pri čemer je višje sodišče že zgoraj opozorilo, da je dolžnost vsakega pravnega subjekta, vpisanega v sodni register, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno (pravilno in učinkovito) sprejemanje sodnih pošiljk. Dolžnik je torej tisti, ki mora zagotoviti predalčnik, ki omogoča vročanje pisanj, še zlasti, če se zaveda ali dopušča možnost neustreznosti, pomanjkljivosti ali odsotnosti predalčnika. Odgovornosti za neurejenost lastnega predalčnika (oziroma v konkretnem primeru po zatrjevanju dolžnika za neobstojoč predalčnik) ni mogoče prevaliti na vročevalca. Taka razlaga bi namreč pomenila, da je stranki, ki zavestno ne poskrbi za ustreznost predalčnika, omogočeno odlaganje in / ali izogibanje vročitvam, kar v končni posledici pomeni izigravanje zakonskih določb. Takemu ravnanju sodnega varstva ni mogoče nuditi.

10. Pogoj, da se šteje vročitev v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP za opravljeno, je, da mora biti naslovnik v obvestilu o prispelem pismu opozorjen na to, da se v primeru, ko nima predalčnika ali je ta neuporaben, pisanje vrne sodišča. Neizpolnitev tega pogoja pritožnik uveljavlja v pritožbi, ko navaja, da obvestila o prispelem pismu ni dobil, ker predalčnika sploh nima, vendar z navedenim na podlagi do sedaj obrazloženega ne more uspeti.

11. Dodatek k vročilnici, ki ga je pri fikciji vročitve šteti kot sestavni del vročilnice, je izpolnjen v celoti, torej v vseh postavkah, v katerih jih je vročevalec dolžan izpolniti. Pravilno izpolnjeno obvestilo (vročilnica) kot javna listina dokazuje, da je bila vročitev poziva dolžniku opravljena pravilno (prim. 142. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev, zaradi česar dolžnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da obvestila, kje je pismo, z navedbo roka, v katerem ga mora prevzeti, ni prejel.

12. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da dolžnik s pritožbenimi razlogi, s katerimi izpodbija zgolj zaključek sodišča prve stopnje o zamudi roka za vložitev zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

13. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

14. Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1506/2012
• VSL Sklep Cst 512/2020
• VSL sklep IV Cpg 52/2007