VSL Sklep II Ip 1157/2017

Jedro

Terjatev ni nastala šele s sklenitvijo oziroma izvršljivostjo poravnave, temveč že takrat, ko je imela upnica pravico od dolžnikov terjati njeno izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj zanjo.

Po trenutku začetka stečajnega postopka nad dolžnikom skladno s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, pri čemer je treba izjeme razlagati restriktivno.

Terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, se ne uvrščajo med izjeme iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, zato izvršbe v tem delu ni mogoče dovoliti. Prav tako izvršbe ni mogoče dovoliti za preostanek terjatve iz naslova najemnine za stanovanje, ki je nastala po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, saj ne gre za stroške stečajnega postopka, temveč za običajne življenjske stroške oziroma potroške, ki jih ni mogoče poplačati iz stečajne mase.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upničin predlog za izvršbo z dne 9. 2. 2017 (I. točka izreka sklepa) in sklenilo, da upnica sama krije svoje stroške predloga za izvršbo z dne 9. 2. 2017 (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu za izvršbo v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnica je 9. 2. 2017 zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo za izterjavo 7.150,00 EUR na podlagi izvršilnega naslova - sodne poravnave, sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi IV P 306/2016 dne 1. 6. 2016. Že v predlogu je upnica navedla, da sta sicer oba dolžnika v postopku osebnega stečaja (prvi dolžnik od 25. 4. 2016, druga dolžnica pa od 28. 1. 2016), vendar pa gre za terjatev iz naslova najemnine za stanovanje, ki je nastala po začetku stečajnega postopka in ne vpliva na stečajno maso, saj fizična oseba ohrani pravno in poslovno sposobnost za tiste stroške, ki jih je dolžna plačevati iz premoženja, ki je iz stečajne mase izvzeto.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo z izpodbijanim sklepom zavrnilo, višje sodišče pa odločitev sprejema kot pravilno. Nesporno je, da se je nad prvim dolžnikom dne 25. 4. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St 002 začel postopek osebnega stečaja, nad drugo dolžnico pa se je postopek osebnega stečaja začel 28. 1. 2016 pred istim sodiščem pod opr. št. St 001. Po trenutku začetka stečajnega postopka nad dolžnikom skladno s prvim odstavkom 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Edine izjeme od tega pravila so predvidene v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP, pri čemer je treba izjeme razlagati restriktivno. Prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP se nanaša na prednostne terjatve, po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP pa je izvršbo kljub začetku stečajnega postopka mogoče dovoliti na podlagi: 1. pravnomočnih sklepov, ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov, 2. pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka, 3. sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilnih naslovov, izdanih v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, in 4. odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da znesek 7.150,00 EUR zajema neplačane najemnine za obdobje od oktobra 2015 do vključno avgusta 2016, kar pomeni, da vključuje hkrati terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnih postopkov, kot tudi terjatve, ki so nastale po začetku stečajnih postopkov nad dolžnikoma. Res je sicer, da je bila sodna poravnava, ki predstavlja izvršilni naslov, sklenjena 1. 6. 2016 in je postala izvršljiva 1. 1. 2017, vendar pa je pojasniti, da sta se dolžnika s sodno poravnavo le zavezala v določenem roku upnici plačati neplačane najemnine, kar pa ne pomeni, da je terjatev tudi nastala šele s sklenitvijo oziroma izvršljivostjo poravnave, kot v pritožbi neutemeljeno meni upnica. Terjatev je nastala, ko je imela upnica pravico od dolžnikov terjati njeno izpolnitev, torej ko je nastal pravni temelj zanjo (prim. npr. VSL sklep II Ip 367/2017 z dne 12. 4. 2017, VSL sklep II Ip 2920/2014 z dne 19. 9. 2014), to pa je že z zapadlostjo posameznega obroka najemnine, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker se terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma, ne uvrščajo med zgoraj navedene izjeme iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, izvršbe v tem delu ni mogoče dovoliti, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7. Prav tako izvršbe ni mogoče dovoliti za preostanek terjatve, ki je nastala po začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnikoma. Upnica meni, da te terjatve predstavljajo stroške stečajnega postopka, za katere je po 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP predvidena izjema od prepovedi izvršbe, vendar takemu stališču ni mogoče slediti. Iz ureditve ZFPPIPP izhaja, da so stroški stečajnega postopka le tiste terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka in so z njim v zvezi tako, da so potrebne zaradi zagotovitve končnega cilja stečajnega postopka (gre za upravljanje ter unovčenje stečajne mase in končno poplačilo upnikov). Ker fizična oseba za razliko od pravne tudi po začetku stečajnega postopka ohrani omejeno poslovno sposobnost ter vstopa v pravna razmerja, ji pri tem nastajajo običajni življenjski stroški oziroma potroški (tudi najemnina, kot v konkretni zadevi), ki pa jih je treba glede na zgornjo definicijo ločiti od stroškov stečajnega postopka. Potroški niso stroški stečajnega postopka in jih ni mogoče poplačati iz stečajne mase. Stališča sodne prakse, na katera se sklicuje upnica v pritožbi in po katerih je izvršba za potroške dopustna na premoženje, ki ne spada v stečajno maso, so bila sprejeta v času pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G. Od sprejema navedene novele dalje je premoženje, s katerim stečajni dolžnik samostojno razpolaga, hkrati tudi premoženje, na katerega po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) zaradi predpisanih omejitev v izvršbi ni mogoče poseči (prim. drugi in tretji odstavek 389. člena ZFPPIPP ter 79., 101. in 102. člen ZIZ), kar pomeni, da ni premoženja, na katerega bi bilo mogoče dovoliti izvršbo, kar je pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je s takim razlogovanjem upnici odvzeta pravica do sodnega varstva. Ta pravica je namreč le omejena za čas trajanja postopka osebnega stečaja oziroma do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti. Tudi pritožbenim primerjavam z ureditvijo za pravne osebe ni mogoče slediti, saj v postopku osebnega stečaja pri potroških ni kontrole stečajnega upravitelja in stečajnega sodišča, kot obstaja pri stečajnem postopku nad pravno osebo (okvir stroškov stečajnega postopa se določi s predračunom stroškov, za plačilo dela stroškov pa upravitelj potrebuje soglasje sodišča, prim. 356. in 357. člen ZFPPIPP).

9. Upnica v pritožbi še uveljavlja, da je najemna pogodba med strankami tudi vzajemna dvostranska neizpolnjena pogodba, za terjatve iz tega naslova pa z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2 ZFPPIPP, zato upnik terjatve ne rabi prijaviti v stečajni postopek, temveč se poplača po pravilih o stroških stečajnega postopka. Tudi take navedbe niso utemeljene. Skladno s 24. členom ZFPPIPP je dvostranska pogodba pogodba, pri kateri je vsaka pogodbena stranka kot dolžnik zavezana opraviti svoje izpolnitveno ravnanje in hkrati kot upnik upravičena od druge stranke zahtevati, da opravi svoje nasprotno izpolnitveno ravnanje. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je dvostranska pogodba, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. Pogodba je torej vzajemno neizpolnjena samo, če v trenutku začetka stečajnega postopka še vedno obstaja obveznost izpolnitve na strani obeh pogodbenih strank. Upnica v pritožbi uveljavlja le, da je pogodba ostala neizpolnjena na strani dolžnikov (neplačilo najemnine), ne trdi pa, da bi sama do dolžnikov še imela kakšno obveznost oziroma da bi dolžnika do nje imela kakšen zahtevek iz najemnega razmerja. Zaradi tako pomanjkljive trditvene podlage navedb o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi niti ni mogoče preizkusiti.

10. Ker upnica s predlogom za izvršbo ni uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da sama krije svoje stroške tega predloga.

11. Glede na navedeno je pritožba upnice neutemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

27.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 422/2020
• VSC Sklep I Ip 108/2023
• VSL Sklep II Ip 1524/2022