VSL Sklep I Cpg 844/2016

Jedro

Prvi odstavek 18. člen ZOZP trenutek nastanka pravice do uveljavljanja odškodninskega zahtevka določa tako, da lahko Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zahteva poplačilo šele potem, ko so ostali oškodovanci že poplačani. Ostali oškodovanci imajo torej prednost pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dokler ostali oškodovanci niso poplačani niti še ni jasno, kolikšen bo ostanek od zavarovalne vsote in tudi ne, če ga bo sploh kaj. Zato zahtevek zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more biti po višini opredeljen, še preden so ostali oškodovanci poplačani. Do takrat tudi ne more niti nastati, niti zapasti, saj obseg škode še ni znan.

Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točki II izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Spor se je po spremembi tožbe vodil zaradi odškodninskega zahtevka tožeče stranke, s katerim je zahtevala povrnitev izpada prispevkov, ki bi jih ji sicer moral plačati njen zavarovanec.

2. Dejansko stanje je bilo med strankama v veliki meri nesporno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil A. A. hudo telesno poškodovan v prometni nesreči 3. 12. 2006. Tožena stranka je zavarovalnica, ki med drugim tudi sklepa zavarovalne pogodbe, s katerimi zavaruje lastnike vozil zoper odgovornost za tretjim osebam povzročeno škodo. Sklepa torej pogodbe za t. i. obvezno avtomobilsko zavarovanje. Vozilo, v katerem se je A. A. poškodoval, je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki.

3. A. A. je bil tudi zavarovanec tožeče stranke, ki se ukvarja z invalidskim zavarovanjem. Zaradi posledic prometne nesreče je bil pri tožeči stranki razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Z odločbo z dne 10. 8. 2010 je pridobil pravico do invalidske pokojnine; z odločbo z dne 3. 3. 2011 mu je bila priznana tudi pravica do invalidnine.

4. Zavarovalna vsota obveznega zavarovanja proti odgovornosti za tretjim osebam povzročeno škodo je znašala 1.022.366,88 EUR za škodo zaradi smrti, telesnih poškodb in prizadetega zdravja in 204.473,37 EUR za škodo zaradi uničenja in poškodovanja stvari. Tožena stranka je zaradi prometne nesreče A. A. in drugim osebam že izplačala različne odškodnine. 14. 2. 2013 je bila med toženo stranko in A. A. sklenjena poravnava. Po tej poravnavi je tožena stranka dolžna izplačevati mesečno rento v višini 1.050,04 EUR in tudi akontacijo dohodnine v znesku 171,51 EUR mesečno, skupaj torej 1.221,55 EUR mesečno. Kapitalizirana vrednost obeh izplačil skupaj znaša vsaj 386.040,26 EUR.

5. Tožeča stranka je po spremembi tožbe zahtevala od tožene stranke plačilo 63.778,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toliko naj bi znašal kapitalizirani primanjkljaj (izpad) prispevkov, ki jih tožeča stranka zaradi prometne nesreče zavarovanca tožeče stranke (A. A.) ne bo prejela od zavarovanca vse dokler zavarovanec ne bi izpolnil predpostavk za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožeča stranka je zahtevala znesek na temelju 18. člena ZOZP. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zastaran. Terjatev tožeče stranke je odškodninska terjatev. Tožeča stranka je za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, izvedela z izdajo odločbe z dne 10. 8. 2010. Tožbeni zahtevek je tožeča stranka postavila šele 8. 7. 2015, torej prepozno.

6. Kasneje, šele s sodno poravnavo pa zastaranje ni začelo teči zato, ker je poravnava pomembna le za opredelitev v razpoložljive zavarovalne vsote in ne pri presoji višine terjatve tožeče stranke.

7. Tožeča stranka je pritožbo vložila zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe in sklepa. V pritožbi je menila, da njena terjatev še ni zastarala. Menila je, da lahko tožeča stranka postavi zahtevek šele, ko je poplačala zahtevke ostalih oškodovancev. Ugotoviti naj bi bilo treba najprej, ali je terjatev sploh dospela, torej ali so bili poplačani ali pravnomočno ugotovljeni zahtevki vseh neposrednih oškodovancev.

8. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo in sklep v točki II izreka razveljavilo, prvostopenjskemu sodišču pa vrnilo zadevo v novo sojenje (355. člen ZPP).

9. Prvi odstavek 18. člena ZOZP daje zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pravico do kapitaliziranega zneska sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje "šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote". Kapitalizirani znesek je še nadalje omejen glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca.

10. Že samo besedilo 1. odstavka 18. člena ZOZP govori o odškodninskem zahtevku. Dosedanja sodna praksa (npr. odločbi VS RS III Ips 73/2014, r. št. 15 in 16 in III Ips 125/2014, r. št. 12 do 14) in tudi literatura sta zahtevek razumeli prav kot odškodninski zahtevek (Ristin v: Ristin/Korbar/Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, Ljubljana 2008). Po vsebini je takšen zahtevek sicer regresni (odločbi VS RS, opr. št. III Ips 73/2014, r. št. 13 in III Ips 125/2014, r. št. 12). Zastaralni rok se ravna po pravilih za zastaranje odškodninskih terjatev (352. člen OZ). Terjatev praviloma zastara že v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo.

11. Praviloma zapade odškodninska obveznost s trenutkom nastanka škode (1. odstavek 165. člena OZ), vendar ne prej, preden ni znan obseg škode in posledično velikost odškodninske obveznosti. Šele takrat namreč lahko oškodovanec ali kakšen drug upravičenec določno (numerično) postavi zahtevek.

12. Prvi odstavek 18. člen ZOZP trenutek nastanka pravice do uveljavljanja odškodninskega zahtevka določa tako, da lahko Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zahteva poplačilo šele potem, ko so ostali oškodovanci že poplačani. Ostali oškodovanci imajo torej prednost pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Dokler ostali oškodovanci niso poplačani niti še ni jasno, kolikšen bo ostanek od zavarovalne vsote in tudi ne, če ga bo sploh kaj. Zato zahtevek zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more biti po višini opredeljen, še preden so ostali oškodovanci poplačani. Do takrat tudi ne more niti nastati, niti zapasti, saj obseg škode še ni znan (glede obsega škode in zapadlosti gl. npr. odločbo VSM I Cpg 454/2016, r. št. 19).

13. Tožena stranka je sama navedla, da je 14. 12. 2013 sklenila poravnavo med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke A. A. To je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Tožena stranka je tudi določno navedla, kolikšna je bila zavarovalna vsota in kolikšne odškodnine je doslej izplačala. Vse te - neprerekane - trditve je prvostopenjska odločba natančno povzela (r. št. 16 do 20). Trditev tožene stranke je bila, da je na temelju poravnave z dne 14. 2. 2013 dolžna A. A. v prihodnosti izplačati vsaj 386.040,26 EUR.

14. Poravnava se sklene, če med strankama obstaja spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja (1. odstavek 1050. člena OZ). V obeh primerih pa se s poravnavo šele odloči, kakšna je obveznost tožene stranke, ki je sama zavarovalnica in je sklenila zavarovalno pogodbo za obvezno avtomobilsko zavarovanje.

15. Tožeča stranka je tožbo spremenila 8. 7. 2015. Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožeča stranka spremenila istovetnost zahtevka. Z vložitvijo tožbe se zastaranje pretrga. Prvostopenjsko sodišče je že samo presodilo, da je treba presojati utemeljenost ugovora zastaranja glede na dan spremembe tožbe. S tem se lahko pritožbeno sodišče le strinja. Ker pa zahtevek tožeče stranke ni mogel zapasti pred 14. 12. 2013, je bil novi (spremenjeni) tožbeni zahtevek postavljen še pred pretekom triletnega zastaralnega roka. Pritožbeno mnenje tožeče stranke, da njena terjatev še ni zastarala, se tako izkaže za pravilno.

16. Prvi odstavek 18. člena ZOZP je sicer določil, da do poplačila odškodninskih zahtevkov tožeča stranka še nima zahtevka. Dolg zavarovalnice (tožene stranke) lahko obstaja tudi v obliki rente, renta se lahko izplačuje še dolgo obdobje v prihodnosti. Če se sledi besedilu 1. odstavka 18. člena ZOZP bi bilo lahko že zaradi tega uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper zavarovalnico odloženo za zelo dolgo obdobje, ki bi se lahko merilo tudi v desetletjih. To bi lahko pomenilo, da zavarovalnica (tožena stranka) toliko časa ne bo dolžna plačati ničesar.

17. Prvi odstavek 18. člena ZOZP je uredil le takšno situacijo, v kateri tožeča stranka postavi zahtevek, še preden bi bilo sploh (mogoče) konkretno izračunati, kolikšna je bila v resnici njena izguba ("izpad") sorazmernega dela prispevkov. Ker gre za izračun škode, ki bi sicer v prihodnosti šele nastajala, si je pri konkretnem izračunu potrebno pomagati s predvideno preostalo delovno dobo. Položaja, ko toženi stranki izguba še ni nastala, vendar pa je gotovo, da bo nastala, in jo je mogoče celo že številčno opredeliti, ZOZP ni uredil. Nastala je zakonska praznina, ki jo je treba zapolniti. Zapolni se lahko tako, da se, enako kot zahtevek tožeče stranke, kapitalizira tudi odškodnino, ki jo bo morala plačevati tožena stranka v obliki rente.

18. Prvostopenjskemu sodišču se, glede na njegovo razlago materialnega prava, ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem dejstev, ki se nanašajo na velikost zahtevka tožeče stranke.

19. V ponovljenem postopku naj prvostopenjsko sodišče presodi, ali je zavarovalna vsota izčrpana. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede izplačanih odškodnin zaenkrat ne kažejo na to, da bi bila. Če ni izčrpana, potem naj izvede potrebne dokaze in ponovno odloči o zahtevku tožeče stranke.

Datum zadnje spremembe:

25.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 350/99
• VSRS sodba II Ips 81/2014
• VSRS Sodba III Ips 60/2019