VSL Sodba I Cpg 1175/2016

Jedro

Pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice ne more biti podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka.

Lastnik in graditelj se lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina. Obstoj takega dogovora pomeni pravnoposlovno razpolaganje z nepremičnino. Na tej podlagi tožeča stranka torej z izločitvenim zahtevkom ni mogla uspeti.

Notarska overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je nujna predpostavka pridobitve pričakovane lastninske pravice.

Tožbeni zahtevek po prerekanju terjatve in izločitvene pravice v stečajnem postopku mora biti postavljen na ugotovitev obstoja prerekane terjatve ali izločitvene pravice

Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je pogodba, kjer nobena od strank ni ali ni v celoti izpolnila pogodbene obveznosti. V takem primeru se ne uporabi določba 253. člena ZFPPIPP. Ta se uporabi le v primeru pogodbe, ki je s strani ene izmed pogodbenih strank že v celoti izpolnjena.

Glede na poudarjeno obveznost upnika v noveli ZFPPIPP-C je po prepričanju višjega sodišča ta notifikacijska obveznost izpolnjena takrat, ko je kot taka izrecno zatrjevana, to je na način, da ne more biti nobenega dvoma, da upnik uveljavlja terjatev iz naslova vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (1. točka izreka) primarni tožbeni zahtevek, da se 1. ugotovi obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000; 2. ugotovi, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine s tem ID znakom do 585/1000; (2. točka izreka) zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke na 1. ugotovitev obstoja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini s tem ID znakom do 585/1000; 2. zavrnilo dajatveni zahtevek na izstavitev tega zemljiškoknjižnega dovolila do 585/1000 v korist tožeče stranke; ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.035,92 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativno bistvene kršitve določb postopka iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je v stečajnem postopku zoper toženo stranko 23. 3. 2015 vložila prijavo izločitvene pravice in uveljavljala izločitveno pravico na nepremičnini do 585/1000, podrejeno terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v tem solastnem deležu. Stečajni upravitelj je izločitveno in podrejeno navadno terjatev tožeče stranke v celoti prerekal, zato je stečajno sodišče izdalo sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic, s katerim je bila tožeča stranka napotena na ta pravdni postopek. Navedla je, da obstojita Pogodba o priznanju solastninske pravice in Prodajna pogodba za nepremičnino, ki sta bili sklenjeni 23. 1. 2013. V prvi pogodbi je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka z vlaganji v nepremičnino, katere zemljiškoknjižni lastnik je tožena stranka, prispevala v višini 108.843,00 EUR, kar predstavlja 29,60 % vrednosti celotne nepremičnine. Tožeča stranka je tako kupila 295/1000. Preostali del, to je 287/1000, je bilo prodano s Prodajno pogodbo. Z njo se je tožeča stranka zavezala kupiti, tožena stranka pa prodati lastninsko pravico na nepremičnini do 287/1000. Kupnina za lastniški delež znaša 113.069,11 EUR, ki jo je tožeča stranka v znesku 21.415,49 EUR poravnala z nakazili tretjemu (kreditodajalcu) z dne 23. 7. 2012 in 30. 11. 2012, preostali del kupnine pa se je zavezala poravnati obročno. Tožena stranka se je s pogodbo zavezala izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in nepogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist tožeče stranke do 287/1000. Posledično zahteva ugotovitev lastninske pravice do 585/1000. Navedla je še, da je dobroverni posestnik nepremičnine. Dobroverno posest izvršuje vse od sklenitve prodajne pogodbe z družbo D. d.o.o. (prodajalec), v kateri je kot kupec nastopala tožena stranka, to je od 15. 2. 2006. Priposestvovalna doba se bo iztekla tekom tega pravdnega postopka, zato bo s tem tožeča stranka originarno pridobila lastninsko pravico na zahtevanem delu nepremičnine.

7. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo branila in navedla, da obe pogodbi pomenita pravno poslovno pridobitev lastninske pravice, zato ne gre za obliko izvirne pridobitve lastninske pravice in tega ni mogoče uveljavljati v stečajnem postopku z izločitvenim zahtevkom. Niso bili izpolnjeni pogoji za dobroverno posest, saj je tožeča stranka vedela, da nepremičnina ni njena last, pa tudi sicer se je stečajni postopek začel pred iztekom 10-letne priposestvovalne dobe. Tožeča stranka bi imela tako le pravico do povrnitve vlaganj, vendar navadne terjatve v stečajnem postopku ni priglasila, zahtevek po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila pa ne pride poštev, saj bi bila to nedenarna terjatev, ki se je z dnem začetka stečajnega postopka spremenila v denarno navadno terjatev; te tožeča stranka ni priglasila v stečajni postopek.

8. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla še, da stečajni dolžnik ni odstopil od vzajemno neizpolnjene pogodbe. Odstopno upravičenje mora uresničiti najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika o terjatvi na podlagi vzajemno neizpolnjene pogodbe, ter pod pogojem, da za uresničitev odstopne pravice dobi soglasje sodišča. Tožeča stranka je toženo stranko o obstoju vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obvestila že ob prijavi izločitvene pravice 23. 3. 2015, terjatve iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa tudi sicer ni bila dolžna priglasiti. S to prijavo je bil stečajni upravitelj seznanjen o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, vendar odstopnega upravičenja v zakonskem roku ni uresničil.

9. Tožena stranka je na naroku 23. 2. 2016 temu nasprotovala, navedla pa je še, da je z novo trditveno podlago tožeča stranka spremenila identiteto zahtevka, kar je sprememba tožbe, s tem pa tožena stranka ni soglašala.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja nesporna dejstva. Stečajni dolžnik je lastnik nepremičnine na podlagi pogodbe z dne 15. 2. 2006. Kot tak je vknjižen v zemljiški knjigi. Tožeča in tožena stranka sta v letu 2013 sklenili dve pogodbi: Pogodbo o priznanju solastninske pravice (A7) in Prodajno pogodbo (A8), ki vsaka vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, na katerih pa podpis prodajalca ni overjen (v skladu z zahtevo iz 33. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK-1).

O primarnem zahtevku:

11. Po določbi 2. točke prvega odstavka 22. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je izločitvena pravica (tudi) pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Tožeča stranka zahtevek utemeljuje na pogodbeni podlagi. Pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice ne more biti podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka. Ni dvoma, da Prodajna pogodba (A8) predstavlja pravnoposlovni način pridobitve lastninske pravice. Tako naravo pa ima tudi Pogodba o priznanju solastninske pravice (A7). Po določbi 48. člena SPZ graditelj, ki s soglasjem lastnika nepremičnine (to pa je bila tožena stranka) postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Lastnik in graditelj se lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina (drugi odstavek 48. člena SPZ). Obstoj takega dogovora pomeni pravnoposlovno razpolaganje z nepremičnino. Na tej podlagi tožeča stranka torej z izločitvenim zahtevkom ni mogla uspeti (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016, zlasti v 12. točki obrazložitve).

12. Tožeča stranka je vedela, da je zemljiškoknjižni lastnik družba, katere zakoniti zastopnik je bila tožeča stranka. Vedela je tudi, da podpis zakonitega zastopnika prodajalca (ki je hkrati tožeča stranka) ni bil notarsko overjen. Notarska overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu je nujna predpostavka pridobitve pričakovane lastninske pravice (23. člen SPZ; glej tudi v prispevku Nine Plavšak, Uveljavljanje izločitvene pravice v stečajnem postopku, DIP 2017 - Dnevi insolvenčnega prava, Ljubljana, 2017, zlasti v podnaslovu 3.2). Iz tega razloga je izključena vsakršna dobrovernost tožeče stranke kot morebitnega pridobitelja lastninske pravice na originarni način, torej s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni mogla biti dobroverni lastniški posestnik nepremičnin, to pa je pogoj za priposestvovanje. Višjemu sodišču zato ni treba odgovoriti na pritožbena argumenta, da je 10-letno priposestvovalno obdobje poteklo do odločitve sodišča o tožbi ter da začetek stečajnega postopka nima takega učinka na priposestvovalno dobo, kot ga je pripisalo sodišče prve stopnje. Sicer pa so tudi v tem delu pravilni že s strani sodišča pojasnjeni razlogi, temelječi na 299. členu ZFPPIPP (glej prva odstavka v 4. točki obrazložitve).

O podrejenem zahtevku:

13. Najprej višje sodišče ugotavlja, da je bil podrejen zahtevek v tej zadevi napačen, kolikor je utemeljen na določbah oddelka 5.6 ZFPPIPP, glede Prodajne pogodbe kot vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa preuranjen.

14. Kot izhaja iz tožbe in k njej priloženih odločb stečajnega sodišča v zadevi St 00/2014, je tožba vložena na podlagi določb oddelka 5.6 ZFPPIPP, ki določa posebna pravila o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Tožeča stranka je v stečajnem postopku priglasila izločitveno pravico in podrejeno terjatev za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice do 585/1000. Da je temu tako, izhaja tudi iz tožbenih navedb, saj tožeča stranka navaja, da je v stečaju uveljavljala izločitveno pravic in podrejeno navadno terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za 585/1000. Šele kasneje, v prvi pripravljalni vlogi je navedla, da na isti podlagi (pogodbeni) zahteva tudi izpolnitev vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v obsegu 585/1000. Da je podrejeni zahtevek bil postavljen za uveljavitev navadne terjatve, ne more biti dvoma. Upnik je tako terjatev prijavil v stečajni postopek. Čeprav je bila napačno prijavljena, je bila vseeno prijavljena in se je kot taka tudi obravnavala v postopku preizkusa terjatev. Končno je bil to (zmotna uporaba 253. člena ZFPPIPP) tudi razlog za prerekanje terjatve po upravitelju, kot izhaja iz sklepa o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 00/2014 z dne 25. 5. 2015 (glej navedeno v 19. točki končnega seznama preizkušenih terjatev; A4). Tožbeni zahtevek po prerekanju terjatve in izločitvene pravice v stečajnem postopku mora biti postavljen na ugotovitev obstoja prerekane terjatve ali izločitvene pravice (kot to izhaja iz 300. in 310. člena ZFPPIPP).

15. Glede Pogodbe o priznanju solastninske pravice (A7) je tak zahtevek ne samo preuranjen, tudi ni utemeljen iz spodaj povedanih razlogov. Glede zahtevka v delu, ki se nanaša na Prodajno pogodbo (A8), pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v drugem odstavku 6. točke obrazložitve - preuranjenost (glej še razloge navedene v 19. točki te obrazložitve).

Posebej o Pogodbi o priznanju solastninske pravice (A7):

16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, da Pogodba o priznanju solastninske pravice ni vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba. Stranki sta s to pogodbo le določili solastniški delež, ki ga je realni lastnik priznal tožeči stranki zaradi njenih do sklenitve pogodbe že realiziranih vlaganj. Ker je bila obveznost tožeče stranke v tem delu v celoti izpolnjena, po definiciji zakona ne more iti za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, da bi se lahko uporabila posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe iz pododdelka 5.3.3 ZFPPIPP. Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim argumentom, da je kupec ta, ki mora po Pogodbi o priznanju solastninske pravice (A7) plačati stroške overitve podpisa. S tem argumentom želi dati pogodbenemu razmerju naravo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Vendar neutemeljeno, ker to ni karakteristična izpolnitev prodajne pogodbe (primerjaj prvi odstavek 435. član Obligacijskega zakonika; OZ, ki določa zavezo prodajalca izročiti stvar kupcu in zavezo kupca plačati kupnino).

17. Če razpolagalni pravni posel ni bil izvršen do začetka stečajnega postopka nad prodajalcem, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine že v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika le nedenarno terjatev. To pa je bilo treba pretvoriti v denarno po pravilu iz 253. člena ZFPPIPP. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev obstoja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in dajatvenega zahtevka v višini 295/1000. V tem delu pritožnik uveljavlja kršitev pravil postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem finančno ekonomske stroke in ni zaslišalo tožnika. Dokazna predloga sta dana v zvezi z očitno nebistvenim dejstvom, zato zatrjevana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O Prodajni pogodbi (A8):

18. Med strankama ni sporno, da kupec kupnine ni v celoti plačal, zemljiškoknjižno dovolilo pa tudi ni bilo overjeno, kar pomeni, da razpolagalni pravni posel ni bil izvršen do začetka stečajnega postopka. Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je pogodba, kjer nobena od strank ni ali ni v celoti izpolnila pogodbene obveznosti. V takem primeru se ne uporabi določba 253. člena ZFPPIPP. Ta se uporabi le v primeru pogodbe, ki je s strani ene izmed pogodbenih strank že v celoti izpolnjena (primerjaj citirano odločbo Vrhovnega sodišča, zlasti v 17. točki). Izvršitev razpolagalnega pravnega posla ne pomeni izročitve zemljiškoknjižnega dovolila kupcu, temveč overitev podpisa prodajalca na njem oziroma sestavo notarskega zapisa, v katerem je vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo (glej tudi prvo alinejo 3. točke drugega odstavka 94. člena ZZK-1). Ni sporno, da tožena stranka tega ni storila. Da je bil njen zakoniti zastopnik sedanji tožnik, kar je opozorilo sodišče prve stopnje, pa po mnenju višjega sodišča ne more biti odločilno. Tudi ne more biti pomembno, da naj bi bila ovira za neoveritev neplačilo davkov v zvezi s to pogodbo (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2014 z dne 15. 1. 2015 in na primer Nadija Šular, Vloga sodišča pri odločanju o izstavitvi listine, sposobne za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, pri pravnoposlovni pridobitvi stvarne pravice, Podjetje in delo, 2016, št. 1).

19. Glede Prodajne pogodbe je zato tudi po stališču višjega sodišča pomembno naslednje. Zaradi začetka stečajnega postopka lahko stečajni dolžnik odstopi od take pogodbe izven določb OZ, to je na podlagi določb 267. in nadaljnjih členov ZFPPIPP. Z novelo ZFPPIPP-C je predpisana tako imenovana notifikacijska dolžnost upnika terjatve iz take pogodbe, da v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka upravitelja obvesti o svoji terjatvi. To je pomembno zaradi teka roka za uveljavitev odstopne pravice stečajnega dolžnika (glej 267. člen ZFPPIPP). Glede na poudarjeno obveznost upnika v noveli ZFPPIPP-C je po prepričanju višjega sodišča ta notifikacijska obveznost izpolnjena takrat, ko je kot taka izrecno zatrjevana, to je na način, da ne more biti nobenega dvoma, da upnik uveljavlja terjatev iz naslova vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. V konkretnem stečajnem postopku pa je tožeča stranka (upnik) prijavila izločitveno pravico, podrejeno navadno terjatev. Tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da bi se pritožila glede odločitve stečajnega sodišča glede prerekane podrejene terjatve, v tožbi je celo navedla, da uveljavlja navadno terjatev. Šele v prvi pripravljalni vlogi (v tem sporu) je navedla, da terjatev uveljavlja tudi kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Glede na to, da zakon v drugem odstavku 267. člena ZFPPIPP stečajnemu dolžniku nalaga rok za uresničitev odstopne pravice, bi tako upnikovo ravnanje lahko pomenilo zlorabo pravice iz 11. člena ZPP (tožena stranka je v tem postopku večkrat navajala, da gre za ravnanje venire contra factum proprium) v smeri opustitve uresničitve dopustnih odstopnih upravičenj s strani stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Temu sodišče ne more dati varstva.

20. Ker je sodišče prve stopnje odločalo v času, ko ta rok še ni potekel, je odločitev iz tega razloga pravilna. Če bi namreč sodišče izdalo ugodilno sodbo o tem delu podrejenega zahtevka, bi taka sodba zaradi pravil zemljiškega prava predstavljala zemljiškoknjižno listino in podlago za vpis (so)lastninske pravice tožeče stranke (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 595/2000 z dne 20. 6. 2001, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 219/2014 z dne 15. 1. 2015 ter citirani prispevek Nine Šuler), odstopno upravičenje iz ZFPPIPP pa bi izgubilo vsak smisel.

21. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

25.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 14/2018
• VSL sklep I Cpg 1142/2016
• VSL sklep Cst 218/2011