VSL Sodba II Cpg 552/2017

Jedro

Tožeča stranka v sporih majhne vrednosti nima možnosti odgovora na toženčeve navedbe, podane v (drugi) pripravljalni vlogi.

Takšen poseg v načelo kontradiktornosti je omejen s tem, da sodišče ne sme upoštevati novih dejstev in dokazov, ki bi jih tožena stranka podala v tej (drugi) pripravljalni vlogi. Če bi to storilo, bi tožeča stranka lahko uveljavljala kršitev pravice do izjave (s tem, da bi navedla do katerih konkretnih navedb tožene stranke, ki jih je sodišče upoštevalo, se ni mogla opredeliti).

Odlok o oskrbi z vodo je podzakonski splošni pravni akt. Po stališču večinske sodne prakse takšni akti ne morejo določiti solidarne obveznosti uporabnikov vode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 54199/2016 z dne 25. 5. 2016 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 169,24 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetni spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih morajo pravdne stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (v postopkih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi in odstopu zadeve v pravdo pa v dopolnitvi tožbe in odgovoru na to vlogo). Po tem ima vsaka od strank na voljo še eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko odgovori na navedbe nasprotne stranke, podane v predhodni vlogi (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranke navajajo v vlogah, ki niso navedene v 451. in 452. členu ZPP, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Tako tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da ji je sodišče, s prepozno vročitvijo toženčeve pripravljalne vloge, odvzelo možnost, da se do navedb, podanih v tej vlogi izjavi. Takšno možnost ji odvzema že sam zakon. Glede na prej povzete določbe ZPP namreč tožeča stranka ne bi imela možnosti odgovora na toženčevo pripravljalno vlogo, tudi če bi ji bila ta vročena pred vročitvijo same sodbe. Takšen poseg v načelo kontradiktornosti je omejen s tem, da sodišče ne sme upoštevati novih dejstev in dokazov, ki bi jih tožena stranka podala v tej (drugi) pripravljalni vlogi. Če bi to storilo, bi tožeča stranka lahko uveljavljala kršitev pravice do izjave (s tem, da bi navedla do katerih konkretnih navedb tožene stranke, ki jih je sodišče upoštevalo, se ni mogla opredeliti). Zgolj z navedbo, da ji je bila predmetna pripravljalna vloga vročena šele hkrati s sodbo, pa glede na prej povzete določbe ZPP ne more uspeti.

6. Nadalje je dejstvo, da se računi tožeče stranke, ki naj bi bili podlaga njenemu zahtevku, v spisu ne nahajajo. Njeni pritožbeni ugovori, da je te predložila, s predlaganim dokazom z vpogledom v spis, tako niso utemeljeni. Predlagani dokaz namreč njenih navedb ne potrjuje.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in sicer Odloka o oskrbi s pitno vodo v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Njen ključni ugovor je, da navedeni Odlok določa, da morajo uporabniki, ki so priključeni na isti obračunski vodomer, izvajalcu javne službe (tožeči stranki) sporočiti, kdo je prejemnik računov za porabljeno vodo. Posameznim uporabnikom naj bi bil izvajalec stroške upravičen obračunavati posebej le, če bi bil obveščen o sklenitvi dogovora o delilnem razmerju med njimi. Do takšnega obvestila pa naj bi bil upravičen celoten strošek obračunavati enemu izmed uporabnikov (v obravnavanem primeru toženi stranki). Interna delitev stroškov naj namreč po drugem odstavku 25. člena Odloka ne bi bila obveznost izvajalca javne službe, niti naj ne bi bila njegova pristojnost, da račune samovoljno izstavlja solastnikom po njihovih solastniških deležih. S takšnimi trditvami tožeča stranka smiselno zatrjuje obstoj solidarne odgovornosti uporabnikov vode, ki ne sklenejo dogovora o delilnem razmerju in so priključeni na isti obračunski vodomer. Le v primeru, če bi obstajala solidarna odgovornost, bi namreč tožeča stranka lahko plačilo za celotno obveznost terjala od enega izmed uporabnikov.

8. Obveznost uporabnikov, da plačajo za porabljeno vodo iz istega priključka, je brez dvoma deljiva obveznost (prvi odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Deljive obveznosti so lahko solidarne na podlagi dogovora strank ali na podlagi zakona. Odlok o oskrbi z vodo je podzakonski splošni pravi akt. Po stališču večinske sodne prakse takšni akti ne morejo določiti solidarne obveznosti uporabnikov vode.¹ Določba drugega odstavka 25. člena Odloka, ki določa, da "interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost izvajalca javne službe" tako ne more pomeniti določitve solidarne obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka. Kljub takšni določbi torej mora izvajalec javne službe, če uporabniki ne sklenejo dogovora o delitvi stroškov, od njih terjati plačilo dolgovane obveznosti tako, da jo porazdeli in od vsakega terja le del obveznosti, ki odpade nanj (drugi odstavek 393. člena OZ). V primeru, ko uporabniki sklenejo dogovor o delitvi stroškov, pa je izvajalec takšen dogovor dolžan upoštevati in terjati plačilo stroškov od posameznega uporabnika glede na ključ delitve, ki so ga ti dogovorili v medsebojnem sporazumu.²

9. Odlok torej podlage za solidarno odgovornost uporabnikov za porabo vode iz istega vodomera ne daje. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi v obravnavanem primeru za takšno odgovornost obstajala kakšna druga pravna podlaga (npr. da bi bila med njo in toženo stranko sklenjena gospodarska pogodba ali da bi bila v pogodbi med njima dogovorjena solidarna odgovornost), zahtevek, kot ga je postavila, ne more biti utemeljen. Utemeljen bi lahko bil le, če bi opredelila in obrazložila kolikšen del (deljive) obveznosti odpade na toženca. Njene navedbe, da ni upravičena (samovoljno) deliti stroškov med solastnike, pa kljub dejstvu, da ji Odlok takšne dolžnosti ne nalaga, niso utemeljene. Takšno ravnanje ji, kot je obrazloženo zgoraj, nalaga že sam zakon.

10. Ker tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala navedb tožene stranke, da je slednja le solastnica (in ne izključna lastnica) sporne stavbe, pa pritožba ne more uspeti niti z navedbami, da je tožena stranka sama (oz. skupaj z bivšim lastnikom sporne stavbe) tožečo stranko 27. 11. 2013 obvestila, da je prav ona novi lastnik (in ne solastnik) predmetne stavbe.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kot izhaja iz zgornje obrazložitve te niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tožena stranka. Njen odgovor na pritožbo namreč ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glej npr. VSL sodba I Cp 1791/2004, sklep I Cp 4118/2011, sodba II Cp 2129/2004, sodba I Cpg 95/2005
² Tako tudi VSL v sodbi II Cp 2129/2004

Datum zadnje spremembe:

25.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 534/2014
• Sklep II Ips 230/2005
• VSL sklep I Cp 4118/2011