VSL Sodba II Cpg 143/2017

Jedro

Stališče, kot ga je smiselno zavzelo tudi sodišče prve stopnje (po katerem bi moral podizvajalec na določenem objektu preverjati dela vseh ostalih podizvajalcev oziroma preverjati prav vse možne vzroke, ki bi lahko vplivali na njegov del pogodbene obveznosti), je po presoji višjega sodišča neživljenjsko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 76455/2015 z dne 24. 6. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 484,22 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 248,23 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76455/2015 z dne 24. 6. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka dobavila in montirala črpalke ter izvedla zagon črpališča, tožena stranka pa ji bo za to dala ustrezno plačilo.

6. Tožeča stranka je na zgornje črpališče montirala črpalko z močjo 1,1 kW, na spodnje črpališče pa črpalko z močjo 6 kW (tožena stranka je bila na spremenjeno moč te črpalke opozorjena in v zvezi s tem ni imela pripomb). Na tem spodnjem črpališču pa je ob zagonu prišlo do težav, ki jih je po pozivu tožene stranke tožeča stranka sicer odpravila, vendar so ji s tem nastali določeni stroški (tj. stroški servisa, menjave varovalk ter transformatorja).

7. V postopku je bilo med pravdnima strankama sporno ali je tožena stranka te stroške dolžna povrniti tožeči stranki ali ne. Tožeča stranka je trdila, da je šlo za nepredvidena pogodbena dela oziroma podrejeno za dodatno naročilo tožene stranke. Tožena stranka pa se je plačilu upirala z ugovorom, da je bil predmet pogodbe uspešen zagon črpalk in da mora dodatne stroške v zvezi z večkratnimi ponovnimi zagoni črpalk nositi tožeča stranka, saj je do tega prišlo zaradi njene nestrokovnosti in napak.

8. Višje sodišče pritrjuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da ima konkretno pravno razmerje elemente podjemne pogodbe, saj je bila dogovorjena obveznost tožeče stranke tudi v tem, da za toženo stranko opravi delo, tj. da naročene črpalke montira in izvede zagon črpališča.

9. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v tretjem odstavku 625. člena določa, da je podjemnik naročnika dolžan opozoriti na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo ali za njegovo pravočasno izvršitev, sicer odgovarja za škodo. T. i. pojasnilna dolžnost je izraz načela vestnosti in poštenja, ki zahteva, da si pogodbena stranka pri uresničevanju pravic, ki jih je pridobila s sklenitvijo pogodbe, in pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ne prizadeva samo za uresničitev svojih interesov, zaradi katerih je sklenila pogodbo, temveč mora s pravo mero in na ustrezen način skrbeti tudi za uresničitev in zaščito interesov druge pogodbene stranke.¹

10. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz zgoraj povzete določbe OZ, zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka predvideti, da spremenjena (povečana) moč črpalk potrebuje določeno (drugačno) moč varovalk in na to opozoriti toženo stranko. V takšnem primeru bi potem tožena stranka lahko pravočasno poskrbela za primeren zagonski tok ter ustrezno jakost varovalk in na ta način preprečila nastanek vtoževanih stroškov. Ker tožeča stranka tako ni postopala, je sodišče prve stopnje odločilo, da mora sama kriti te stroške.

11. Po oceni višjega sodišča je takšna razlaga pravnega standarda pojasnilne dolžnosti predaljnosežna. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka dobavila in vgradila črpalke glede na, s strani tožene stranke, predloženo projektno dokumentacijo. Za to dokumentacijo pa je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da je usklajena z vsemi zahtevami glede električnega dela projekta in zato stanja varovalk in ustreznosti zagonskega toka ni bila dolžna še dodatno preverjati (to tudi ni bila njena pogodbena obveznost). To velja kljub temu, da je tožeča stranka na spodnjem črpališču predlagala črpalko z močnejšo močjo (sicer bi bile, kot navaja tožeča stranka, težave z delovanjem črpališča še bistveno večje). O tem dejstvu je namreč tožeča stranka toženo stranko pravočasno obvestila in s tem izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Nasprotno stališče, kot ga je smiselno zavzelo tudi sodišče prve stopnje (po katerem bi moral podizvajalec na določenem objektu preverjati dela vseh ostalih podizvajalcev oziroma preverjati prav vse možne vzroke, ki bi lahko vplivali na njegov del pogodbene obveznost) je po presoji višjega sodišča neživljenjsko.

12. Poleg navedenega je odločitev sodišča prve stopnje napačna tudi iz razloga, ker tožeča stranka v konkretnem primeru sploh ne zahteva povračila stroškov zaradi večkratnega zagona črpalke (kot je to ugovarjala tožena stranka in kar bi eventualno lahko predstavljalo škodo tožene stranke), temveč zahteva povračilo stroškov servisa, zamenjave varovalk in transformatorja. Izvedba teh opravil pa je bila neizogibna (saj sicer črpališča ne bi bilo mogoče zagnati), v zvezi s tem nastali stroški pa bi v vsakem primeru (torej tudi če bi tožena stranka pravočasno, še pred prvim zagonom ugotovila/izvedela, da mora zamenjati varovalke in transformator) bremenili toženo stranko. Razlika bi bila le v tem, da bi bil potem že prvi zagon uspešen.

13. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka od tožene stranke povsem upravičeno zahteva povračilo stroškov, ki so ji nastali, ker je po pozivu tožene stranke (gre za dejansko ugotovitev - prim. zadnjo alinejo 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe -, na katero je višje sodišče v sporu majhne vrednosti vezano), le-tej opravila servis, zamenjavo varovalk in transformatorja. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

14. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške prvostopenjskega postopka. Višje sodišče je tožeči stranki na podlagi priglašenih stroškov kot potrebne priznalo: nagrado za tožbo v vrednosti 200 točk (tar. št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), nagrado za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo v vrednosti 200 točk (tar. št. 19/1 OT), nagrado za prvi narok na glavno obravnavo v vrednosti 200 točk (tar. št. 20/1 OT) in za nadaljnji narok za glavno obravnavo 100 točk (tar. št. 20/2 OT, in ne 200 točk, kot to zahteva tožeča stranka), 2x po 50 točk za končno poročilo stranki (tar. št. 39 OT), materialne stroške v vrednosti v vrednosti 4 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse povečano za 22 % DDV ter upoštevaje doplačilo sodne takse za redni postopek v višini 34,00 EUR znese 484,22 EUR. Višje sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenega stroška 2x po 100 točk za konferenco s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo, temveč je to dejanje že zajeto v opravilu sestave tožbe in prve pripravljalne vloge.

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Višje sodišče je tožeči stranki na podlagi priglašenih stroškov priznalo nagrado za pritožbo v vrednosti 250 točk (tar. št. 21 OT), končno poročilo stranki 50 točk (tar. št. 39 OT), materialne stroške v vrednosti 4 točke (tretji odstavek 11. člena OT), kar vse povečano za 22 % DDV in sodno takso za pritožbeni postopek v višini 78,00 EUR znese 248,23 EUR. Višje sodišče pa tožeči stranki tudi na tem mestu ni priznalo priglašenega stroška 100 točk za konferenco s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo, temveč je to dejanje že zajeto v opravilu sestave pritožbe.

16. Glede na to, da je s pritožbo uspela tožeča stranka, tožena stranka sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 771.

Datum zadnje spremembe:

25.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1220/2011
• VSL sodba in sklep I Cp 1094/2015
• VSK sodba in sklep Cpg 292/2015