VSL Sodba I Cpg 387/2016

Jedro

Strošek DDV-ja povečuje strošek popravila vozila, dne 12. 12. 2013 udeleženega v prometni nesreči. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da tožeča stranka do maksimalne vrednosti škode v višini 6.700,00 EUR oziroma do priznane škode, ocenjene po sistemu totalke, ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila. DDV-ja, ki skupaj s stroškom popravila in rezervnih delov presega tožnici pravno priznano škodo v višini 6.700,00 EUR, ji namreč ni mogoče prisoditi.

Tožeča stranka je pojasnila, da je vozilo ves čas uporabljal le direktor, ki je ob nakupu tudi izbral dodatke, ki jih je dodatno plačal in zaradi katerih je bil avto prilagojen njegovemu okusu in njegovim potrebam. Trdila je tudi, da si je vozilo (med popravilom) izposojal pri prijateljih. S takšno trditveno podlago pa tožeča stranka kot pravna oseba nikakor ni mogla utemeljiti okoliščin, nastalih po povzročitvi škode, ki bi zahtevale prisojo (popolne) odškodnine v razmerju do nje (ni namreč navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na uporabno vrednost vozila zanjo). Te trditve kažejo kvečjemu na to, da je nemožnost uporabe vozila vplivala le na položaj direktorja kot fizične osebe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v izpodbijanem zavrnilnem delu II./I. točke izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila,

- v II./II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.020,46 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem izpodbijanem delu (tj. v znesku 431,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in v znesku 2.537,60 EUR od 8. 7. 2014 dalje do plačila) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 125,11 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe za znesek 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2015 dalje do plačila postopek v tem delu ustavi (I./I. točka izreka odločbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 145,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 5.700,00 EUR od 28. 2. 2014 dalje do 20. 5. 2015, to je v znesku 567,36 EUR, vse v roku 15 dni pod izvršbo, in da se za preostanek glavnice, to je za znesek 1.285,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in za znesek 2.537,60 EUR od 8. 7. 2014 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrne (II./I. točka izreka odločbe). Toženi stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 704,34 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15 dnevnega roka do plačila, pod izvršbo (II./II. točka izreka odločbe).

2. Zoper II./I. izreka sodbe se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za preostanek glavnice v višini 1.285,98 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in 2.537,60 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter zoper II./II. točko izreka sodbe pritožila tožeča stranka, in sicer iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in o zadevi odloči samo. Zahtevala je tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz podatkov Poslovnega registra Republike Slovenije izhaja, da je toženka prenehala obstajati in je bila iz njega izbrisana dne 2. 11. 2016¹. Za tak primer ZPP v 3. točki 205. člena določa prekinitev postopka po samem zakonu. Pravna posledica prekinitve postopka je, da sodišče ne more opravljati nobenih pravnih dejanj, razen v primeru, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave (drugi odstavek 207. člena ZPP). V obravnavanem primeru je do prekinitve postopka prišlo, ko so bila pred tem opravljena že vsa pritožbena procesna dejanja (vložena pritožba zoper sodbo, vročena v odgovor nasprotni stranki in potek roka za odgovor na pritožbo). Zato ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP ni bilo ovir za odločanje v pritožbi.

6. Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem sporu zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala v prometni nesreči dne 12. 12. 2013. Slednjo je povzročil voznik osebnega vozila M. P., ki je imel za škodo, povzročeno tretjim osebam, zavarovanje avtomobilske odgovornosti sklenjeno pri toženi stranki. Od te zato zahteva povrnitev stroškov iz naslova (1) popravila in dobave rezervnih delov v višini 5.845,39 EUR, s pripadajočim davkom na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 1.285,98 EUR pa skupaj 7.131,37 EUR ter (2) mesečnega najema primerljivega vozila v višini 2.537,60 EUR (skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi).

7. Po delnem umiku tožbe za znesek 5.700,00 EUR je sodišče prve stopnje zahtevku za povrnitev stroškov, ki jih je imela tožeča stranka s popravilom navedenega vozila, v višini 145,39 EUR z zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila ugodilo. Zahtevka za povrnitev DDV in stroškov najema primerljivega vozila za čas nemožnosti uporabe poškodovanega vozila, reg. št. ... , pa je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

8. Kot že obrazloženo, odločitev v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, pritožbeno izpodbija tožeča stranka.

V zvezi z zahtevkom za povrnitev DDV

9. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna plačati tudi obračunani DDV, so utemeljene. Dejstvu, da je tožeča stranka 22 % DDV od zneska, ki ga predstavlja strošek popravila, obračunala, tožena stranka namreč ni ugovarjala. Nasprotno - v odgovoru na tožbo je celo izrecno navedla, da je iz priloženega izpisa iz glavne knjige, tj. davčne knjige C. d. o. o., razvidno, da je bil znesek v višini 1.285,98 EUR knjižen dne 28. 5. 2014 (prim. list. št. 10). Če je tožeča stranka DDV v znesku 1.285,98 EUR obračunala, pa je nastala tudi obveznost plačila le-tega (prvi odstavek 77. člena Zakona o davku na dodano vrednost²,³). Kot pravilno uveljavlja, pravice do odbitka ni imela. Davčni zavezanec namreč ne sme odbiti DDV od osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo, vozil, ki se uporabljajo v avtošolah za izvajanje programa usposabljanja iz vožnje v skladu z veljavnimi predpisi, kombiniranih vozil za opravljanje dejavnosti javnega linijskega in posebnega linijskega prevoza ter osebnih specialnih vozil, prilagojenih izključno za prevoz pokojnikov (66. člen ZDDV-1, točka c)).

10. Izkaže se torej, da tožeča stranka povrnitev DDV zahteva utemeljeno. A po presoji pritožbenega sodišča ne v višini 1.285,98 EUR. Zakaj, je obrazloženo v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca avtomobilske stroke ugotovilo, da maksimalna vrednost škode, ki jo je v tem primeru tožeči stranki dolžna plačati tožena stranka znaša 6.700,00 EUR (iz mnenja, v zvezi s katerim pravdni stranki nista imeli pripomb, namreč izhaja, da je vrednost vozila pred nezgodo znašala 8.400,00 EUR, vrednost rešenih delov pa 20 % oziroma 1.700,00 EUR). Ker pa je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov popravila, ki po računu št. ... z dne 18. 2. 2014 znašajo 5.845,39 EUR in ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da njen zahtevek za povrnitev DDV ni utemeljen, je ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka odškodnino v višini 5.700,00 EUR že plačala (umik zahtevka iz I./I. točke izreka odločbe), slednje tožeči stranki iz tega naslova priznalo le še znesek 145,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila (ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.700,00 EUR od 28. 2. 2014 dalje do 20. 5. 2015 v znesku 567,36 EUR).

12. V pritožbenem postopku je bilo ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovljeno, da tožeči stranki strošek s plačilom DDV je nastal. Strošek DDV-ja povečuje strošek popravila vozila, dne 12. 12. 2013 udeleženega v prometni nesreči. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da tožeča stranka do maksimalne vrednosti škode v višini 6.700,00 EUR oziroma do priznane škode, ocenjene po sistemu totalke, ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (tj. v zavrnilnem delu II./I. točke) delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). DDV-ja, ki skupaj s stroškom popravka in rezervnih delov presega tožnici pravno priznano škodo v višini 6.700,00 EUR, ji namreč ni mogoče prisoditi.

V zvezi z zahtevkom za povrnitev škode zaradi nemožnosti uporabe

13. V sodni praksi in teoriji ni sporno, da ima v primeru škodnega dogodka, kakršen je tudi obravnavani, oškodovanec pravico takoj zahtevati nadomestno vozilo oziroma povrnitev stroškov najema (primerljivega) nadomestnega vozila. Sporno pa je, ali je do povrnitve škode zaradi nemožnosti uporabe vozila oškodovanec upravičen tudi takrat, ko primerljivega nadomestnega vozila ni najel. Da je odgovor na zastavljeno vprašanje pozitiven, tožeča stranka trdi v obravnavani pritožbi. Tako uveljavlja, da je zmotna materialno pravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki v primeru, ko nadomestnega vozila ni najela, temveč si je vozilo izposojala pri prijateljih in za to ni nič plačala, ni nastala škoda. Zavzema se torej za sklep, da je tožeči stranki v tem primeru potrebno priznati abstraktno odškodnino že zgolj zaradi neuporabe vozila, in sicer v višini najemnine za primerljivo vozilo.

14. V konkretnem primeru je relevanten naslednji vidik zadeve. Oškodovanec, tj. družba C. d. o. o., v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala trditev v smeri, da se je nemožnost uporabe vozila na kakršenkoli način odrazila v položaju tožeče stranke kot pravne osebe. Tožeča stranka je v tožbi sicer navedla, da v dvomesečnem obdobju, ko je bilo vozilo na popravilu, le tega ni mogla uporabljati, a je te trditve v prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2014 konkretizirala na način, da je pojasnila, da je omenjeno vozilo ves čas uporabljal le direktor B. P., ki je ob nakupu tudi izbral dodatke, ki jih je dodatno plačal in zaradi katerih je bil avto prilagojen njegovemu okusu in njegovim potrebam.⁴ Trdila je tudi, da si je vozilo izposojal pri prijateljih. S takšno trditveno podlago pa tožeča stranka po stališču drugostopenjskega sodišča nikakor ni mogla utemeljiti okoliščin, nastalih po povzročitvi škode, ki bi zahtevale prisojo (popolne) odškodnine v razmerju do nje (ni namreč navedla okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na uporabno vrednost vozila zanjo). Te trditve kažejo kvečjemu na to, da je nemožnost uporabe vozila vplivala le na položaj direktorja kot fizične osebe. Če je temu tako, pa odškodnine tožeči stranki iz tega razloga ni mogoče priznati. Pritožbenim očitkom vsled vsega obrazloženega torej ni mogoče pritrditi.

O stroških

15. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

16. Po delni spremembi izpodbijanega dela sodbe se je uspeh pravdnih strank spremenil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je po novem uspela s 6.700,00 EUR od vtoževanih 9.668,97 EUR, kar pomeni, da je s svojim zahtevkom uspela v 69,30 %. Tožena stranka je uspela s 30,70 %. Pritožbeno sodišče je zato (torej zaradi prilagoditve drugačnemu uspehu pravdnih strank) izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločitvi o pravdnih stroških (v II./II. točki izreka odločbe).

17. Tožeča stranka odmere stroškov prvostopenjskega sodišča ne graja (uveljavlja le, da bi slednje moralo posebej upoštevati uspeh po temelju in uspeh po višini, za kar pa v obravnavanem ni podlage, saj s temeljem tožeča stranka ni uspela v 100 %). Koliko znašajo pravdni stroški tožeče stranke, je pritožbeno sodišče zato ugotovilo na način, da je nov uspeh le apliciralo na znesek 2.064,00 EUR. Stroški tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1.430,35 EUR.

18. Na enak način pa je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi stroške tožene stranke. Glede na uspeh v pravdi ti po novem znašajo 409,89 EUR (30,70 % od 1.335,15 EUR).

19. Po medsebojnem pobotanju mora torej tožena stranka tožeči stranki povrniti 1.020,46 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

20. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del II./I. točke izreka odločbe, s katerim je bil njen zahtevek zavrnjen za preostanek glavnice, tj. za znesek 1.285,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila in za znesek 2.537,60 EUR od 8. 7. 2014 dalje do plačila. Pritožnica je s pritožbo (zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni narekovala razveljavitve izpodbijanega dela sodbe) dosegla ugoditev zahtevku (še) za 854,61 EUR s pripadajočimi obrestmi. To pomeni, je bil njen pritožbeni uspeh 22,35 %.

21. Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 559,77 EUR. Pri tem ji je priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 254,40 EUR, pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV ter sodno takso za pritožbeni postopek v znesku 225,00 EUR.

22. Glede na uspeh tožeče stranke ji tako gre 125,11 EUR pritožbenih stroškov. Te ji mora povrniti tožena stranka, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 - Pravna mnenja I/2006).

-------------------------------
¹ Dne 2. 11. 2016 je zaradi izvedbe čezmejne združitve oziroma pripojitve prevzeta družba Z. d. d., matična številka 000 prenehala.
² Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 40/12 - ZUJF, 83/12, 14/13, 46/13 - ZIPRS1314-A, 101/13 - ZIPRS1415, 86/14 in 90/15.
³ Davčni zavezanec mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora predložiti obračun DDV iz 88. člena tega zakona.
⁴ Tako na list. št. 18.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 638/2004
• Sodba II Ips 417/98
• VSL Sklep I Cp 941/2021