VSL Sklep I Cpg 389/2017

Jedro

Pritožnik (sicer proizvajalec) nastopa le kot stranski intervenient, ki pa ni stranka postopka in ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za stranko, ki se ji je pridružil in je tako le njen pomočnik. Tako lahko deluje le v okvirih, ki jih postavita pravdni stranki s svojimi zahtevki in ugovori.

Določbe o pristojnosti nizozemskega sodišča iz klavzule 7 poglavja 5 Evropskega garancijskega priročnika ni moč šteti kot dogovora o pristojnosti po 25. členu Uredbe EU št. 1215/2012, ki bi bil upošteven z vidika predmetnega postopka, saj izdajatelj Evropskega garancijskega priročnika ni stranka tega postopka, prav tako v postopku po nasprotni tožbi ne gre za spor na podlagi Evropskega garancijskega priročnika.

Iz garancije tožene stranke (prodajalca), ki jo je ta izročila tožeči stranki (kupcu) skupaj z žigosanima in podpisanima računoma za obe sporni tovorni vozili, izhaja, da jo kupcem zagotavlja prav tožena stranka, zato njena garancija v razmerju do tožeče stranke (kupca) predstavlja samostojno pravno zavezo, pritožbene navedbe o tem, da garancija, ki jo je izdala tožena stranka kot prodajalec, ne zavezujejo proizvajalca (pritožnika), pa z vidika predmetne zadeve niso relevantne, saj tožeča stranka v postopku z nasprotno tožbo ne uveljavlja zahtevkov proti proizvajalcu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in stranska intervenienta v postopku po nasprotni tožbi sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka v postopku po nasprotni tožbi dopustilo stransko intervencijo družbe D., Nizozemska, na strani tožene stranke (po tožbi tožeče stranke), v II. točki izreka pa je sklenilo, da je za odločanje v postopku po nasprotni tožbi pristojno sodišče Republike Slovenije ter da se ugovora nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, ki sta ju dne 20. 12. 2016 in dne 12. 1. 2017 podala po nasprotni tožbi tožena stranka (po tožbi tožeča stranka) in stranska intervenientka v postopku po nasprotni tožbi na strani tožene stranke (po tožbi tožeče stranke), zavrneta.

2. Zoper II. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje stranska intervenientka v postopku po nasprotni tožbi na strani tožene stranke. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da ugovoru pristojnosti slovenskih sodišč v celoti ugodi in odloči, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v zadevi v delu, ki temelji na zahtevkih iz garancije, in da razveljavi že opravljena pravdna dejanja ter zavrže tožbo, oboje v delu, ki temelji na zahtevkih iz garancije. Podredno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da glede na to, da izdana garancija proizvajalca vzpostavlja neposredno pravno razmerje med D. in kupcem, lahko kupec uveljavlja svoje pravice na podlagi izdane garancije v skladu z določili in pogoji, ki so določeni v Evropskem garancijskem priročniku (garancija proizvajalca), ki vsebuje v celoti izvršljivo klavzulo o pristojnosti, ki določa pristojnost sodišča na Nizozemskem za kakršnekoli in vse spore na podlagi izdane garancije. Nadalje navaja, da Uredba Bruselj I (Uredba EU št. 1215/2012) ne vsebuje nobenih določb o izključni pristojnosti slovenskih sodišč za zahtevke iz garancij med gospodarskimi subjekti, zato je klavzula o pristojnosti nizozemskih sodišč v Evropskem garancijskem priročniku dopustna. Meni, da v nobenem primeru C. d. o. o. ni imela pooblastila za izdajo garancije v imenu D. in še manj za spreminjanje določil garancije D., zato garancija za obe sporni vozili zavezuje zgolj pod pogoji, določenimi v besedilu Evropskega garancijskega priročnika. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba stranskega intervenienta v postopku po nasprotni tožbi na strani tožene stranke je bila vročena tožeči stranki v postopku po nasprotni tožbi in njenemu intervenientu, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 S spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v določbi 2. odstavka 350 člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je sprejelo pravilno odločitev o pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje v postopku po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče zato sprejema razloge prvostopenjskega sklepa in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbo pa še dodaja:

6. V predmetni zadevi (v postopku po nasprotni tožbi) pritožnik (sicer proizvajalec) nastopa le kot stranski intervenient, ki pa ni stranka postopka in ne zahteva pravnega varstva zase, ampak za stranko, ki se ji je pridružil in je tako le njen pomočnik. Tako lahko deluje le v okvirih, ki jih postavita pravdni stranki s svojimi zahtevki in ugovori.¹ V postopku po nasprotni tožbi tožeča stranka (kupec) uveljavlja svoj zahtevek proti toženi stranki (prodajalcu) na podlagi garancije prodajalca - tožene stranke (Standardna garancija za tovorna vozila v prilogah B6 in B18 spisa VII Pg 3073/2015 ter Garancijski priročnik in v njem vsebovana Standardna garancija na dele, dodatno opremo in obnovljene dele v prilogi B2 spisa v zadevi VII Pg 568/2016, ki se je skladno s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 15. 7. 2016 združila za skupno obravnavanje z zadevo opr. št. VII Pg 3073/2015, ki je postala vodilna) skladno z določili Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami, ZVPot) ter na podlagi jamčevanja tožene stranke kot prodajalca za stvarne napake na prodani stvari skladno z določbami OZ. Glede na tako postavljene okvire v postopku po nasprotni tožbi je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za ta spor ni moč uporabiti določbe o pristojnosti nizozemskega sodišča iz klavzule 7 poglavja 5 Evropskega garancijskega priročnika (priloga A92 spisa VII Pg 3073/2015), ki ga je izdal stranski intervenient (proizvajalec), pač pa je potrebno uporabiti klavzulo iz garancije tožene stranke, ki za pristojno sodišče za reševanje sporov iz garancije prodajalca določa sodišče v Ljubljani, v zvezi z jamčevanjem tožene stranke kot prodajalca za stvarne napake na prodani stvari skladno z določbami OZ pa 4. člen Uredbe EU št. 1215/2012 ter 47. člen ZPP.

7. Določbe o pristojnosti nizozemskega sodišča iz klavzule 7 poglavja 5 Evropskega garancijskega priročnika ni moč šteti kot dogovora o pristojnosti po 25. členu Uredbe EU št. 1215/2012, ki bi bil upošteven z vidika predmetnega postopka (postopek po nasprotni tožbi), saj izdajatelj Evropskega garancijskega priročnika, kot je že bilo zgoraj pojasnjeno, ni stranka tega postopka, prav tako pa v postopku po nasprotni tožbi ne gre za spor na podlagi Evropskega garancijskega priročnika.

8. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi o pristojnosti za odločanje v postopku po nasprotni tožbi pravilno oprlo na klavzulo o pristojnosti sodišča v Ljubljani iz garancije prodajalca - tožene stranke (priloga B2 spisa VII Pg 568/2016 ter prilogi B6 in B18 spisa VII Pg 3073/2015) v zvezi s 25. členom Uredbe EU št. 1215/2012, 4. člen Uredbe EU št. 1215/2012 ter 47. člen ZPP, takšna odločitev pa po mnenju pritožbenega sodišča v ničemer ne predstavlja omejevanja notranjega trga EU. Iz končne določbe omenjene garancije tožene stranke (prodajalca), ki jo je ta izročila tožeči stranki (kupcu) skupaj z žigosanima in podpisanima računoma za obe sporni tovorni vozili (prilogi B6 in B7 spisa VII Pg 3073/2015), izhaja, da jo kupcem zagotavlja prav tožena stranka, zato njena garancija v razmerju do tožeče stranke (kupca) predstavlja samostojno pravno zavezo, pritožbene navedbe o tem, da garancija, ki jo je izdala tožena stranka kot prodajalec, ne zavezujejo proizvajalca (pritožnika), pa z vidika predmetne zadeve niso relevantne, saj tožeča stranka v postopku z nasprotno tožbo ne uveljavlja zahtevkov proti proizvajalcu. Končno ob vsem zgoraj pojasnjenem tudi predložitev s strani pritožnika predlaganega vprašanja glede razlage Uredbe EU št. 1215/2012 in Uredbe ES št. 593/2008 glede pristojnosti in veljavnega prava v primeru zahtevkov iz garancije za brezhibno delovanje stvari v predhodno odločanje Sodišču EU ni potrebno.

9. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal stranski intervenient tožene stranke v postopku po nasprotni tožbi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (2. odstavke 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP. Intervenient na strani tožene stranke v postopku po nasprotni tožbi s pritožbo ni uspel, tožeča stranka v postopku po nasprotni tožbi in njen intervenient pa z odgovoroma na pritožbo v ničemer nista prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pritožnik ter tožeča stranka v postopku po nasprotni tožbi in njen intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka

-------------------------------
¹ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 287/2014 z dne 24. 3. 2014.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 1072/2008
• VSC Sodba Cpg 65/2019
• VSRS Sklep III Ips 66/2017