VSL Sodba II Cp 708/2017

Jedro

Tožnika nista dokazala bistveno spremenjenih okoliščin oziroma da bi se potrebe gospodujočega zemljišča spremenile, kar je sicer temeljni kriterij za presojo nekoristnosti služnosti. Sodišče je ugotovilo, da sta bili tako služnostna kot javna pot v času ustanovitve služnosti navadni vaški poti, obe makadamski in obe prevozni, če ni bilo snega in da je edina spremenjena okoliščina, da je sedaj javna pot asfaltirana in komunalno urejena. Sodna praksa se je že izrekla, da taka sprememba ne predstavlja bistvene spremembe služnosti v smislu 222. člena SPZ in da tudi ne kaže na nekoristnost služnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka trditvam tožnikov, da se služnost zaradi postavitve zapornice ni izvrševala najmanj med letom 2003 in 2008, pravočasno nasprotovala (le) s trditvami, da sta se s partnerjem v spornem obdobju dnevno vozila po služnostni poti. Posledično sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe E. E., ki je povedala, da je včasih hodila ali jezdila po poti (mimo zapornice). Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo ta del izpovedbe upoštevati kot nasprotni dokaz tožnikovim trditvam, da se služnost ni izvrševala, ker morata tožnika dokazati, da se služnost ni izvrševala. Po ustaljeni sodni praksi stranki (praviloma) ni mogoče naložiti dokazovanja negativnega dejstva, zato bi morala toženka dokazati nasprotno in najprej navesti vsa relevantna dejstva v zvezi z izvrševanjem služnosti. Uporabe služnostni poti s strani drugih oseb ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke zoper sodbo z dne 2. 12. 2014 in dopolnilni sklep z dne 28. 11. 2016 se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se glasi:

"Prvi tožnik sam krije stroške postopka, drugi tožnik pa mora v 15 dneh toženki povrniti 2.397,96 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

II. Sicer se pritožbi tožene stranke in pritožba tožnikov zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdita sodba z dne 2. 12. 2014 in dopolnilna sodba z dne 3. 10. 2016.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zaradi večje preglednosti mora pritožbeno sodišče najprej povzeti potek dosedanjega postopka:

- tožnika (prvi tožnik je tudi toženec po nasprotni tožbi) sta 1. 12. 2010 vložila tožbo zaradi prenehanja služnosti, v kateri sta s primarnim zahtevkom zahtevala, da sodišče razsodi, da je prenehala¹ služnostna pravica dovoza ali odvoza preko parcele 655/2 v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 655/8, ki je vpisana pri nepremičnini parcela 655/2 vl. št. 3 k. o. X, in da se vsakokratnemu lastniku 655/8 prepoveduje vsak nadaljnji dovoz ali odvoz preko parcele 655/2. S podrejenim zahtevkom sta zahtevala da se ugotovi², da je prenehala služnostna pravica dovoza ali odvoza preko prej navedenih parcel;

- dne 12. 9. 2011 je toženka vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, da toženec A. A. (prvi tožnik) opusti vsako oviranje in preprečevanje izvrševanja služnosti poti dovoza in odvoza št. 655/8 preko parcele 655/2 obe k. o. X, zlasti postavljanje zapornice, parkiranje na služnostni poti in vpitje na tožnico;

- sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 4. 2013 ugotovilo, da je prenehala služnostna pravica dovoza ali odvoza preko spornih parcel (1. točka izreka), vsakokratnemu lastniku parcele 655/8 prepovedalo vsak nadaljnji dovoz ali odvoz preko nepremičnine 655/2 in naročilo v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, da se opravi ustrezen izbris služnostne pravice (III. točka izreka), zavrnilo je tožbeni zahtevek drugega tožnika B. B. in v celoti tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ter toženki naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka;

- na pritožbo obeh strank je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 2229/2013 z dne 5. 2. 2014 sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- sodišče prve stopnje je s sodbo IV P 364/2014 z dne 2. 12. 2014 ponovno ugodilo ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka glede prvega tožnika, glede drugega tožnika pa zahtevek zavrnilo, v celoti pa ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in toženki naložilo povrnitev stroškov postopka;

- zoper to sodbo se je pritožila le toženka, ki je primarno uveljavljala, da je sodišče v izreku odločilo o podrejenem tožbenem zahtevku, ne da bi pred tem razsodilo o primarno postavljenem zahtevku tožeče stranke. Te pritožbene navedbe je višje sodišče štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in zadevo z dopisom vrnilo sodišču prve stopnje zaradi odločitve o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe;

- o tem predlogu je sodišče odločilo z dopolnilno sodbo dne 25. 5. 2015 in sodbo z dne 2. 12. 2014 dopolnilo tako, da je ugodilo zahtevku za prenehanje služnostne pravice;

- zoper to sodbo se je ponovno pritožila toženka, višje sodišče pa ji je ugodilo s sklepom II Cp 2326/2015 z dne 14. 10. 2015, dopolnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- sodišče prve je o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe ponovno odločilo z dopolnilno sodbo IV P 364/2014 z dne 3. 10. 2016 in zavrnilo zahtevek za prenehanje služnostne pravice;

- zoper navedeno dopolnilno sodbo sta se pritožila tožnika, toženka pa je predlagala izdajo dopolnilnega sklepa, ker v dopolnilni sodbi ni bilo odločeno o stroških postopka v zvezi z zavrnjenim primarnim zahtevkom;

- sodišče je dopolnilno sodbo z dne 3. 10. 2016 s sklepom z dne 28. 11. 2017 dopolnilo tako, da je glede stroškov odločilo, da toženka sama krije svoje stroške v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe.

2. Iz navedene kronologije, zlasti pa iz razlogov sodb z dne 2. 4. 2013 in 2. 12. 2014 izhaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik v tožbi uveljavlja dva različna zahtevka³, ki ju utemeljuje z dvema različnima pravnima podlagama. Čeprav je ugotavljalo tako (ne)potrebnost služnosti kot obdobje neizvrševanja služnosti, je v sodbah z dne 2. 4. 2013 in 12. 2. 2014 odločilo le o ugotovitvenem zahtevku, ki je bil postavljen podrejeno.

3. Posledično je sedaj o primarnem zahtevku odločeno z dopolnilno sodbo z dne 3. 10. 2016 (v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 28. 11. 2016), o podrejenem pa s sodbo z dne 2. 12. 2014.

4. Pritožbeno sodišče se bo najprej izreklo glede pravilnosti odločitve o primarnem zahtevku.

O primarnem tožbenem zahtevku za prenehanje stvarne služnosti (222. člena SPZ)

5. Z izpodbijano dopolnilno sodbo z dne 3. 10. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za prenehanje služnostne pravice, ker je ugotovilo, da se okoliščine po nastanku služnostne pravice niso tako bistveno spremenile, da bi lahko povzročile prenehanje služnosti.

6. V pravočasni pritožbi tožnika najprej navajata, da je izvedeni postopek pokazal, da toženka sporne služnosti ni izvrševala v zakonsko predpisanem obdobju po 223. členu SPZ, zaradi česar ji je prenehala na podlagi zakona z iztekom tega obdobja, torej že pred leti. V času izdaje te dopolnilne sodbe več ne obstaja, odločanje o prenehanju neobstoječe pravice pa ni mogoče. Ker je prvostopenjsko sodišče kljub temu vsebinsko obrazložilo zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, tožnika iz previdnosti očitata še nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Javna cesta je obstajala že v času ustanovitve služnosti in je sedaj asfaltirana in dovolj široka za srečanje dveh avtomobilov, je razsvetljena in komunalno urejena ter se pozimi pluži. Sodišče ni ocenilo dejstva, da je toženka šele s pričetkom te pravde pričela redno voziti po služnostni poti in jo s tem bistveno spremenila. Nepopolne so tudi dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča glede možnosti zimske uporabe služnostne poti. Napačen ali vsaj nepopoln je zaključek, da je koristnost služnosti še vedno podana, do katerega prvostopno sodišče pride le s primerjavo dela dejanskih lastnosti služeče in gospodujoče nepremičnine. Koristnost služnosti se namreč presoja glede na objektivne potrebe gospodujočega zemljišča (in ne njegovega lastnika), ki se ne ugotavljajo le glede na konfiguracijo terena, ampak tudi glede na kvaliteto služnostnega dostopa. Sodišče v sodbi z dne 25. 5. 2015 ugotovi, da toženka sporne služnosti ni uporabljala. V nasprotju s takšno ugotovitvijo in sploh protispisna je obrazložitev sodbe, da je sporna služnost koristna zaradi tega, ker bi jo toženka uporabljala. Podane so tudi kršitve določb ZPP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o spremenjenih okoliščinah, ki jih kot podlago za ukinitev služnosti tožeči stranki navajata že v tožbi. V tem delu je sodba neobrazložena, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedb tožnikov izhaja, da ob sedanjem stanju nepremičnin ne bi privolili v ustanovitev služnosti. Če bi sodišče ugotavljalo vsa pravno pomembna dejstva, bi lahko ugotovilo, da je dostop po služnostni poti bistveno težji od dostopa po javni cesti. Ob takem stanju je na mestu tehtanje interesov izvrševanja lastninskih pravic na obeh nepremičninah. Ob opisanem dejanskem stanju tožena stranka ne bi uspela z zahtevkom za določitev nujne poti, kar kaže tudi na šibkejši interes gospodujoče nepremičnine na izvajanju služnosti. Sodišče tudi neutemeljeno očita tožnikoma, da na vztrajata pri postavitvi izvedenca prometne stroke, čeprav sta to pisno predlagali v vlogi in tega predloga nista umaknila.

7. V odgovoru na pritožbo toženka najprej predlaga, naj jo sodišče zavrže, ker tožnika nimata pravnega interesa, saj navajata, da o primarnem zahtevku ni bilo več mogoče odločati, kljub temu pa se pritožujeta in zahtevata novo sojenje pred sodiščem prve stopnje. Drugi tožnik ni več lastnik služečih nepremičnin in nima več pravnega interesa za tožbo na prenehanje služnosti po 222. členu SPZ. V nadaljevanju pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in nasprotuje pritožbenim navedbam.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravila postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče ne more odločati o prenehanju neobstoječe pravice, ker je dokazni postopek pokazal, da toženka služnosti ni izvrševala v predpisanem obdobju iz 223. člena SPZ in je prenehala že na podlagi zakona. Zahtevek, ki ga tožnika utemeljujeta z obstojem okoliščin iz 223. člena SPZ, je podrejeni tožbeni zahtevek, o katerem je mogoče odločati šele po tem, če je primarni zahtevek zavrnjen (prim. tretji odstavek 182. člena ZPP).

11. Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (prvi odstavek 222. člena SPZ).

12. Sporna služnost je bila ustanovljena leta 1978 in je v zemljiški knjigi vpisana kot služnost dovoza ali odvoza preko parc. št. 655/2 v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 655/8, obe k. o. X. Tožnika sta trdila, da je bil razlog za ustanovitev služnosti slab dostop do gospodujoče nepremičnine predvsem v zimskem času, saj javna dovozna cesta, ki vodi do gospodujoče nepremičnine, ni bila asfaltirana in se na njej ni izvajala zimska služba.

13. Sodišče prve stopnje je skrbno presodilo vse relevantne okoliščine in prepričljivo zaključilo, da tožnika nista dokazala bistveno spremenjenih okoliščin oziroma da bi se potrebe gospodujočega zemljišča spremenile, kar je sicer temeljni kriterij za presojo nekoristnosti služnosti. Ugotovilo je, da sta bili tako služnostna kot javna pot v času ustanovitve služnosti navadni vaški poti, obe makadamski in obe prevozni, če ni bilo snega in da je edina spremenjena okoliščina, da je sedaj javna pot asfaltirana in komunalno urejena. Sodna praksa se je že izrekla, da taka sprememba ne predstavlja bistvene spremembe služnosti v smislu 222. člena SPZ in da tudi ne kaže na nekoristnost služnosti⁴.

14. Pritožbene navedbe teh zaključkov ne morejo omajati. Pritožnika ne moreta uspeti s trditvami, da je bila služnost v letu 1978 ustanovljena le za primer, če se zaradi neugodnih vremenskih razmer ne bi moglo voziti po javnem "kolovozu", saj takšne omejitve iz pogodb o ustanovitvi služnosti ne izhajajo. Tudi dokazna ocena glede možnosti pluženja je prepričljiva in jo pritožbeno sodišče sprejema (25. točka obrazložitve).

15. Ne drži pritožbeni očitek, da gre za nasprotje, ker je sodišče v sodbi z dne 25. 5. 2015 ugotovilo, da toženka sporne poti ni uporabljala, v sedaj izpodbijani dopolnilni sodbi pa, da je sporna služnost koristna zaradi tega, ker jo toženka uporablja. Takšne ugotovitve v sedaj izpodbijani dopolnilni sodbi ni, sodišče je navedlo le, da je lahko toženka izbirala, katero pot bo uporabila za dovoz/dostop do svoje nepremičnine (23. točka obrazložitve).

16. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradi dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijano dopolnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O podrejenem ugotovitvenem zahtevku za prenehanje stvarne služnosti (223. člen SPZ)

17. Z izpodbijano sodbo z dne 2. 12. 2014 je sodišče ugotovilo, da je služnostna pravica prenehala (I. točka izreka), prepovedalo nadaljnje dovoze ali odvoze (II. točka izreka), odredilo, da se v zemljiški knjigi opravi izbris te služnostne pravice (III. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v razmerju do drugega tožnika (IV. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (V. točka izreka) in toženki (tožnici po nasprotni tožbi) naložilo, da mora tožniku (tožencu po nasprotni tožbi) povrniti potrebne pravdne stroške.

18. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila toženka (tožnica po nasprotni tožbi; v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej trdi, da sodba vsebuje nasprotje med razlogi, in sicer da je 17. točka obrazložitve v nasprotju z ugotovitvijo, da je služnost prenehala že v letu 2006 zaradi njenega neizvrševanja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zaradi nepravilne uporabe 7. in 212. člena ZPP ni upoštevalo nasprotnih dokazov toženke, ker je zavzelo napačno stališče, da lahko toženka dokazuje le tista dejstva, ki jih je sama izrecno zatrjevala. S tem ji je nedopustno odvzelo pravico, da z nasprotnimi dokazi izpodbija trditve tožnika, kar predstavlja grob poseg v njeno pravico do izjave, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z uveljavljanjem in upoštevanjem nasprotnih dokazov ne pride do tega, da bi moralo sodišče v podlago sodbe sprejeti dejstva, ki jih ni navedla nobena od strank. Za odločitev o tožbi je namreč ključna presoja ali sta tožnika dokazala trditev, da se služnost ni izvrševala. Če sodišče ugotovi, da nista, mora tožbeni zahtevek zavrniti, ker nista zmogla svojega dokaznega bremena. Zaradi neupoštevanja nasprotnih dokazov je sodišče toženki kršilo pravico do dokazovanja, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je treba izpovedbe prič upoštevati kot nasproten dokaz, ne pa kot del trditvene podlage, je pravno zgrešeno sklicevanje sodišča na določbe o prekluziji iz 286. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C. C., ki je bil ustrezno substanciran že na prvem naroku 7. 9. 2012. S pričo C. C. je toženka izpodbijala navedbe tožnikov, da se služnost ni izvrševala. Sodišče pri dokazni oceni ni upoštevalo izpovedbe tožnikaI. A. A. v tistem delu, v katerem je dejansko pritrdil izpovedbam prič D. D. in E. E. Nesporno je lastnik pred leti postavil zapornico na občinskem zemljišču, sporna pa je bila trditev tožnika, da predvsem od postavitve zapornice dalje toženka in ostali niso uporabljali služnostne poti. Na zaslišanju je sam povedal, da je en čas prihajala še E. E. in hodila tam mimo in da ni imel nič proti in da je enkrat prišla celo s konjeniki. Služnostna pot se je tudi po postavitvi zapornice še naprej uporabljala za peš dostop ali odvoz z motorjem, kolesom ali na konju, kar so potrdile priče F. F., D. D. in E. E. Ob takšnem izidu dokaznega postopka je nerazumljivo, kako bi lahko toženka z dodatnimi navedbami in dokazi izpodbijala izpovedbe zaslišanih prič. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo vsebino služnosti dovoza ali odvoza po gospospodujočem zemljišču za potrebe gospodujočega zemljišča, ker ni upoštevalo 2. točke pogodbe o služnosti, iz katere izhaja, da je bila dogovorjena služnost hoje in vožnje. Tudi sicer je v pravni teoriji in praksi sprejeto enotno stališče, da služnost vožnje vsebuje tudi služnost hoje. Sodišče ni navedlo nobenih razlogov za ugoditev tožbenemu zahtevku v 2. in 3. točki izreka, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer prepoved vsakokratnemu lastniku nadaljnjega dovoza ali odvoza ne more učinkovati proti morebitnim pravnim naslednikom tožene stranke. Za takšen zahtevek tožnik nima pravnega interesa. Prepoved vznemirjanja lastninske pravice se lahko uveljavlja le proti tisti osebi, ki protipravno in dejansko vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika. V 3. točki izreka pa je sodišče povsem neobrazloženo odločilo o izbrisu služnostne pravice. O vpisih v zemljiško knjigo odloča zemljiškoknjižno sodišče v primerih in po postopku, določenem v Zakonu v zemljiški knjigi. Za primer sodne ugotovitve prenehanja služnosti noben zakon ne določa, da lahko sodišče izbris vknjižbe služnosti opravi po uradni dolžnosti. Odločitev v 2. in 3. točki izreka sodbe je arbitrarna, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Iz 4. točke izreka sodbe je razvidno, da drugi tožnik B. B. ni uspel s tožbo proti toženki, zato ji mora povrniti njene stroške postopka. Kljub temu je sodišče v celoti zavrnilo toženkino zahtevo za povrnitev stroškov. Navsezadnje pa sta tožnika neutemeljeno zahtevala prenehanje služnosti in ker s primarnim zahtevkom zelo očitno ne moreta uspeti, sta dolžna povrniti toženki najmanj 3/4 njenih stroškov postopka.

19. V odgovoru na pritožbo tožnika nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.

20. Pritožba je delno utemeljena.

21. Stvarna služnost preneha: 1) če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje; 2) če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje in 3) če je gospodujoča oziroma služeča stvar uničena (223. člen SPZ).

22. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna služnost prenehala, ker je prvi tožnik s postavitvijo zapornice na sporno pot dejansko preprečil njeno izvrševanje v obdobju od leta 2003 (od postavitve) do leta 2009 in je leta 2006⁵ nastopila t. i. osvoboditev od služnosti. Posledično je ugodilo zahtevku za ugotovitev prenehanja služnosti (sicer podrejenemu zahtevku).

23. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve ugotovilo, da služnost še obstaja, v 38. točki pa, da je prenehala v letu 2006 zaradi neizvrševanja. Sodišče je v 17. točki ugotovilo le, da niso dokazane okoliščine za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ (bistvene spremembe oziroma nekoristnost), kar se ne izključuje z ugotovitvijo, da toženka najmanj tri leta služnosti ni izvrševala.

24. Izčrpna in poglobljena dokazna ocena, v kateri se je sodišče opredelilo do vseh dokazov in pojasnilo, katerim dokazom (izpovedbam) je bolj verjelo in zakaj, je prepričala tudi sodišče druge stopnje in je pritožbeni očitki ne morejo omajati.

25. Najprej je treba zavrniti očitek kršitve 7. in 212. člena ZPP, katerega bistvo je v tem, da toženka meni, da bi bilo treba upoštevati tudi nekatera dejstva, ki izhajajo iz izpovedb prič. Sodišče prve stopnje je po skrbni analizi⁶ pravočasno zatrjevanih dejstev (29. in 30. točka obrazložitve) ugotovilo, da je toženka trditvam tožnikov, da se služnost zaradi postavitve zapornice ni izvrševala najmanj med letom 2003 in 2008, pravočasno nasprotovala (le) s trditvami, da sta se s partnerjem v spornem obdobju dnevno vozila po služnostni poti. Posledično sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe E. E., ki je povedala, da je včasih hodila ali jezdila po poti (mimo zapornice). Zmotno je stališče pritožbe, da bi sodišče moralo ta del izpovedbe upoštevati kot nasprotni dokaz tožnikovim trditvam, da se služnost ni izvrševala, ker morata tožnika dokazati, da se služnost ni izvrševala. Po ustaljeni sodni praksi stranki (praviloma) ni mogoče naložiti dokazovanja negativnega dejstva, zato bi morala toženka dokazati nasprotno in najprej navesti vsa relevantna dejstva v zvezi z izvrševanjem služnosti. Uporabe služnostni poti s strani drugih oseb ni zatrjevala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, če stranka zve za pravno odločilna dejstva šele med zaslišanjem priče, le teh ne more ne prerekati ne priznati, poleg tega pa bi upoštevanje takšnih dejstev pomenilo kršitev pravice do enakih možnosti obeh strank.

26. Da toženka po postavitvi zapornice služnostne poti ni uporabljala najmanj tri leta, je sodišče ugotovilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedbe toženke, da ni imela ključa od zapornice in da je bila le ta po njenem vedenju ves čas zaklenjena. Pritožnica ne more uspeti z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb zaslišanih prič, saj je sodišče prve stopnje za vsako posebej navedlo, kaj je povedala in zakaj je štelo, da s tem trditve toženke niso dokazane. Glede sporne hoje in ježe je treba poudariti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izpovedba E. E. nanašala na obdobje leto 2007, ko je že poteklo triletno obdobje neizvrševanja služnosti, D. D. pa sodišče ni prepričala, da se je z avtom vozila v letih 2005 in 2006, še zlasti ne ob hkratni izpovedbi, da je "bil Mercedes pri hiši od 2008 oziroma 2009".

27. Čeprav je sodišče prve stopnje zelo strogo ugotavljalo, kaj je bilo pravočasno zatrjevano in v zvezi s katerimi spornimi dejstvi je bilo predlagano zaslišanje posamezne priče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je rezultat ocene posameznih dokazov in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP) tudi vsebinsko prepričljiv. Prvi tožnik je postavil zapornico ravno zato, da bi preprečil vožnje in jo je umaknil šele po posredovanju inšpekcijske službe. Toženka ni sprožila nobenega postopka in je vsaj za dve leti priznala, da se po poti ni vozila. Ključa zapornice nikoli ni imela, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se je v obdobju spuščene zapornice vozila po drugi poti (ki nesporno obstaja, le da je daljša), izkustveno logičen. Tudi dejstvo, da je tožnik začel s predmetnim postopkom šele v letu 2010, ko naj bi se po poti (po odstranitvi zapornice) začel voziti partner toženke, kaže na to, da prej voženj oziroma razlogov za tožbo ni bilo.

28. Zmotno je stališče pritožba, da tožnika za zahtevek, ki mu je ugodeno v II. točki izreka⁷, nima pravnega interesa. Glede na naravo in učinke zahtevka za ugotovitev prenehanja služnostne pravice (ki ni oblikovalen) na podlagi zakona, je tožnik upravičen do takega zahtevka⁸, vendar le proti toženki. Dejstvo, da se glasi na "vsakokratnega lastnika", pa upoštevaje subjektivne meje pravnomočnosti sodbe ne vpliva na pravilnost njeno pravilnost.

29. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da drugi tožnik s tožbo ni uspel, kot izhaja iz IV. točke izreka izpodbijane sodbe.

O pritožbi toženke zoper sklep z dne 28. 11. 2016:

30. S tem sklepom je sodišče prve stopnje dopolnilo dopolnilno sodbo z dne 3. 10. 2016 glede stroškov postopka tako, da "tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe z dne 3. 10. 2016".

31. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila toženka, ki sodišču očita napačno uporabo 154. člena ZPP. Z dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, kar pomeni, da sta v tem delu tožnika v celoti propadla, toženka pa uspela s svojimi ugovori. Z obravnavno primarnega zahtevka so nastali vsaj tolikšni, če ne še višji stroški, kot z obravnavo podrejenega zahtevka. Tudi pogoji za odločanje po tretjem odstavku 154. člena niso podani in sodišče ne bi smelo tožeči stranki v celoti prisoditi vseh stroškov postopka, izključena pa je tudi uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP. O stroških glede zavrnjenega primarnega zahtevka bi zato moralo sodišče odločiti na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, torej povsem ločeno in neodvisno od stroškov glede podrejenega zahtevka.

32. Pritožba je utemeljena.

33. Pritožnica ima prav, ko opozarja, da sta tožnika s primarnim zahtevkom propadla, kar vpliva na uspeh v postopku. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep razveljavilo (2. točka 365. člena ZPP) že zato, ker glede na okoliščine konkretnega primera o stroških ni mogoče odločati parcialno, to je posebej glede stroškov v zvezi z izdajo dopolnilne sodbe z dne 3. 10. 2016.

O stroških postopka

34. Pritožbeno sodišče je zaradi povedanega odločilo o stroških postopka upoštevajoč naslednje okoliščine: 1) prvi tožnik je v razmerju do toženke po tožbi uspel s podrejenim zahtevkom, propadel pa s primarnim; 2) po nasprotni tožbi je prvi tožnik v razmerju do toženke v celoti uspel; 3) drugi tožnik (ki ni bil tožen po nasprotni tožbi) je v razmerju do toženke v celoti propadel; 4) vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi sta enaki in 5) tožnika sta imela istega pooblaščenca, ki v stroškovnikih ni uveljavljal povečanja zaradi zastopanja dveh strank.

35. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v razmerju med prvim tožnikom in toženko utemeljena uporaba drugega odstavka 154. člena ZPP, zato prvi tožnik in toženka nosita vsak svoje stroške postopka. Ta odločitev v izreku ni razvidna, ker je treba upoštevati še uspeh toženke v razmerju do drugega tožnika.

36. Na podlagi stroškovnikov v spisu je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah toženki priznalo naslednje potrebne stroške (155. člen ZPP):

- stroškovnik na list. št. 150: dve nagradi za postopek (po tožbi in nasprotni tožbi) po 347,10 EUR, skupaj 694,20 EUR, 2 nagradi za narok dne 7. 9. 2012 po 320,40 EUR, skupaj 640,80 EUR, materialne stroške po tar. št. 6000 v znesku 4,50 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20 EUR, potne stroške v višini 23,31 EUR, kar povečano za DDV znaša 1.631,40 EUR skupaj s stroškom takse za nasprotno tožbo (321 EUR) pa 1.862,40 EUR;

- stroškovnik na list. št. 197: nagrada za postopek s pritožbo v znesku 427,20 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za DDV znaša 590,40 EUR , skupaj s takso za pritožbo (471,00 EUR) pa 1.061,40 EUR;

- stroškovnik na list. št. 233; nagrada za narok dne 2. 12. 2014 v znesku 347,10 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za DDV znaša 447,86 EUR;

- stroškovnik na list. št. 302: nagrada za postopek s pritožbo 427,20 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za DDV znaša 545,58 EUR, skupaj s takso 345,00 EUR pa 890,58 EUR;

- stroškovnik na list. št. 322: nagrada za narok dne 28. 6. 2016 v znesku 320,40 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za DDV znaša 415,29 EUR in

- stroškovnik na list. št. 363: pritožba glede odločitve o stroških postopka v znesku 50 EUR, 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za DDV znaša 85,40 EUR, skupaj s takso 33,00 EUR pa 118,40 EUR.

37. Toženki niso bile priznane priglašene nagrade za ponovni postopek, ker v določbah ZOdvT za to ni podlage. V skladu s 4. točko opombe 3 ZOdvT se v primeru vrnitve zadeve na nižjo stopnjo nagrada za postopek všteje v nagrado za ponovljeni postopek. To v konkretnem primeru pomeni, da ne glede na več razveljavitev odvetniku toženke, pripada le ena nagrada za postopek. Toženki nadalje niso priznani stroški za nadaljnje naroke v prvem sojenju (trije naroki), ker se po ustaljeni sodni praksi šteje, da je nagrada za narok (v vsakem postopku) le ena in vključuje vse naroke⁹. Toženki niso bili priznani tudi stroški odgovorov na pritožbe, ker po presoji pritožbenega sodišča niso v ničemer pripomogli k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

38. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena ZPP mora drugi tožnik toženki povrniti polovico njenih priznanih stroškov (4.795,93 EUR), to je 2.397, 96 EUR.

39. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi toženke zoper sodbo z dne 2. 12. 2014 delno ugodilo, pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 3. 10. 2016 in odločitev o stroških postopka ustrezno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zoper sodbo z dne 2. 12. 2014 zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

40. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa le glede stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prenehanje služnosti, ker je postala nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena (222. člen SPZ).
² Prenehanje zaradi neizvrševanja (223. člen SPZ).
³ Zahtevka sta različna; primarni je oblikovalen (lastnik služeče nepremičnine ima zahtevek za prenehanje stvarne služnosti; služnost preneha s pravnomočnostjo sodne odločbe), podrejeni pa ugotovitven (stvarna služnost preneha že na podlagi zakona v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon; sodna odločba ni konstitutivna).
⁴ Prim. sodbo VSRS II Ips 830/2009 z dne 23. 6. 2011.
⁵ V obdobju od leta 2003 do 2006 se služnost dve leti nesporno ni izvrševala.
⁶ Ki ji pritožba ne nasprotuje.
⁷ Da se vsakokratnemu lastniku parcele 655/8 prepoveduje vsak nadaljnji dovoz ali odvoz preko nepremičnine parc. št. 655/2.
⁸ Prim. T. Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, 1993, primer tožbe na strani 206.
⁹ II Ips 56/2011.

Datum zadnje spremembe:

24.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 898/2019
• VSL Sodba I Cpg 777/2020
• VSL Sodba II Cp 2070/2018