VSL Sklep II Cp 1204/2017

Jedro

Zaradi napačnih materialno pravnih izhodišč, ko je sodišče menilo, da napačna reakcija tožnika zadošča za njegovo izključno odgovornost za prometno nesrečo, se ni ukvarjalo s temeljnim očitkom tožeče stranke, da je tožnikovo (neustrezno) reakcijo izzvalo nedopustno in protipredpisno ravnanje voznika neznanega vozila. V izpodbijani sodbi tako ni ugotovitev o tem, kako je vozil neznani voznik, ali in katera prometna pravila je kršil on, kakšne možnosti za preprečitev prometne nesreče bi imel ob svoji pravilni vožnji voznik neznanega vozila, kako je njegova vožnja vplivala na tožnikovo vožnjo in končno na nastanek same prometne nesreče. To pa pomeni, da dosedanje ugotovitve ne omogočajo ovrednotenja ravnanj obeh voznikov, kar je ključno za presojo vzročne zveze oziroma za ugotovitev, katera okoliščina oziroma ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče.

Kadar nevarna situacija prisili oškodovanca k reagiranju v hipu, ko gre za tipično instinktivno reakcijo na nevarno situacijo, je treba posledice takega hipnega odziva pripisati (tudi) tistemu, ki je odgovoren za nastanek take nevarne situacije. Protipravnost ravnanja je treba vedno obravnavati v povezavi s krivdo, vzročno zvezo pa presojati celovito.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.000,00 EUR in pravdne stroške. Pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 600,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 338. člena ZPP¹). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom vseh pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Kot materialno pravno zmotno in v nasprotju z dejansko podlago spora graja stališče sodišča, da v obravnavani prometni nesreči nevarne situacije ni ustvaril voznik neznanega vozila, temveč da je vzrok za nezgodo izključno v tožnikovem ravnanju (sunkovito zaviranje na mokri podlagi). Potek prometne nezgode med strankama ni bil sporen. Mesto tožnikovega padca, o čemer je prišlo do razhajanja med policijsko skico in tožnikovo izpovedbo, za odločitev niti ni bistveno. Upoštevaje tožnikovo izpovedbo o poteku prometne nezgode, ki je ob odsotnosti drugih očividcev temelj za presojo, je edini možni zaključek, da je nevarno situacijo oziroma primarni in odločilni vzrok za škodni dogodek, ki je sprožil reakcijo tožnika, povzročil neznani voznik s svojim nenadnim, nepričakovanim in protipredpisnim manevrom. Tega ne izpodbija niti izvedenec. Neposrednega odgovora na vprašanje, kdo je povzročil nevarno situacijo, izvedenec ni podal. Navaja le, da bi tožnik z drugačnim odzivom lahko varno ustavil svoje motorno kolo ter preprečil nesrečo. To je mogoče upoštevati zgolj v kontekstu presoje višine tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Ko je tožnik že v križišču zavil levo z namenom, da obvozi neznanega voznika, je ta brez prižganih smerokazov za zavijanje v levo in ne upoštevaje pravilo desnega o prednosti v križišču nenadoma speljal in zavil levo. Tožnika je ta reakcija presenetila. Da bi se izognil trčenju, je instinktivno reagiral, hitro zavrl, pri tem mu je spodneslo prvo kolo in je padel. Nevarno situacijo je torej izzval neznani voznik, ko je tožniku prekrižal pot oziroma mu preprečil običajno in normalno nadaljevanje vožnje. S tem je izzval tožnikovo reakcijo. Če tožnik ne bi odreagiral, bi zagotovo prišlo do trka. Ugotovljena neustrezna oziroma neoptimalna reakcija tožnika ne more biti razlog za prevalitev celotne odškodninske odgovornosti nanj. Po ustaljeni sodni praksi za škodo premikajočih se vozil v pretežni meri odgovarja tisti udeleženec prometne nesreče, čigar ravnanje je neposredni - prvenstveni razlog za nastanek nevarne prometne situacije, ne glede na morebitno neustreznost ravnanja nasprotnega udeleženca, ki je bil prisiljen hitro in nenadno odreagirati. Ker je do prometne nesreče prišlo po krivdi obeh udeležencev, bi bilo treba odgovornost porazdeliti med obe pravdni stranki. Upoštevaje težo kršitev cestno prometnih predpisov (neznani voznik je prekršil eno temeljnih prometnih pravil in povzročil odločilni vzrok za nastanek prometne nesreče, tožnik pa je neprimerno reagiral na nevarno prometno situacijo) in stopnjo nevarnosti obratovanja obeh motornih vozil (osebni avtomobil v primerjavi z motornim kolesom tožnika predstavlja večjo stopnjo ogrožanja) je treba pretežni delež soprispevka k nastali škodi pripisati neznanemu vozniku.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik z direktno tožbo zoper toženo stranko (prvi odstavek 965. člena OZ²) vtožuje odškodnino za nematerialno škodo iz škodnega dogodka - prometne nesreče z dne 15. 8. 2015. Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev sodišča izhaja, da sta bila v njej udeležena tožnik kot voznik motornega kolesa, ki je vozil po prednostni cesti, in voznik neznanega osebnega vozila, za katerega odgovarja tožena stranka (39. člen ZOZP³), ki je iz neprednostne ceste zapeljal levo pred tožnika. Ni bilo sporno, da do medsebojnega stika udeleženih vozil ni prišlo. Sporno pa je bilo, kdo od udeležencev je povzročil nesrečo. Tožnik je trdil, da je zanjo v celoti odgovoren voznik neznanega vozila, ker mu je izsilil prednost (nenadoma speljal z neprednostne ceste in zavil v levo), tožena stranka nasprotno, da jo je povzročil tožnik zaradi svoje nepazljivosti, neprilagojene vožnje vremenskim razmeram in stanju ceste.

6. Pri nesreči premikajočih se vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je bilo poleg njega v obravnavani nesreči udeleženo neznano osebno vozilo. Z neprednostne ceste je zavilo v levo na prednostno cesto, po kateri je v okviru dovoljene hitrosti (15 km/uro) vozil tožnik. Neznano vozilo mu je zaprlo pot, a ne toliko, da bi med vozili prišlo do trčenja. Na podlagi policijske skice, tam evidentiranih sledi drsenja motornega kolesa po vozišču in izvedenčevega mnenja je ugotovilo, da je tožnik padel na začetku intenzivnega zaviranja. Na podlagi izvedenčevih izračunov (opravil je časovno potno analizo upoštevaje toženčevo izpovedbo, češ da je vozil z 10 km/uro, in upoštevaje predpostavko, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti), je ugotovilo, da bi tožnik z običajnim pojemanjem hitrosti svoje vozilo lahko varno zaustavil in s tem preprečil prevračanje motornega kolesa in njegovo drsenje po vozišču. Zato je presodilo, da je nevarno situacijo ustvaril tožnik sam. Vzrok za prometno nesrečo je pripisalo izključno njegovemu nepravilnemu reagiranju - sunkovitemu zaviranju na mokri podlagi, s čimer je kršil 45. člen ZprCP⁴, čeprav je, kot pravilno opozarja pritožba, izvedenec opozoril, da je reagiranje v novo nastali situaciji v veliki meri subjektivne narave.

8. Zaradi napačnih materialno pravnih izhodišč, ko je sodišče menilo, da napačna reakcija tožnika zadošča za njegovo izključno odgovornost za prometno nesrečo, se ni ukvarjalo s temeljnim očitkom tožeče stranke, da je tožnikovo (neustrezno) reakcijo izzvalo nedopustno in protipredpisno ravnanje voznika neznanega vozila. V izpodbijani sodbi tako ni ugotovitev o tem, kako je vozil neznani voznik, ali in katera prometna pravila je kršil on, kakšne možnosti za preprečitev prometne nesreče bi imel ob svoji pravilni vožnji voznik neznanega vozila, kako je njegova vožnja vplivala na tožnikovo vožnjo in končno na nastanek same prometne nesreče. To pa pomeni, da dosedanje ugotovitve ne omogočajo ovrednotenja ravnanj obeh voznikov, kar je ključno za presojo vzročne zveze oziroma za ugotovitev, katera okoliščina oziroma ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče.

9. Glede na zbrano dokazno gradivo, ki je za zdaj ostalo neocenjeno (zlasti policijski zapisnik z ugotovitvami o protipredpisni vožnji voznika neznanega vozila in njegovih kršitvah cestno prometnih predpisov; ugotovitve izvedenca o preglednosti vozišča in križišča za oba udeleženca ter o načinu tožnikovega zaviranja; tožnikova izpovedba o načinu vožnje obeh udeležencev) se nakazuje, da je škodni dogodek lahko posledica nepravilnega in neustreznega ravnanja obeh voznikov in ne le s tožnika, kot je za zdaj ugotovilo sodišče prve stopnje. Čeprav je bil po njegovih ugotovitvah neposredni vzrok za tožnikov padec sunkovito zaviranje na mokri podlagi in ob hitrosti 15 km/uro, je treba ugotoviti, ali ni bilo tako tožnikovo ravnanje le reakcija na morebitno nepravilno vožnjo voznika neznanega vozila, ki je po tožbenih trditvah povzročil nevarno situacijo, ko naj bi kršil eno temeljnih pravil v cestnem prometu - pravilo prednosti. Tožnik trdi, da je šlo za instinktivno, hipno reakcijo v danih okoliščinah. Kadar nevarna situacija prisili oškodovanca k reagiranju v hipu, ko gre za tipično instinktivno reakcijo na nevarno situacijo, je treba posledice takega hipnega odziva pripisati (tudi) tistemu, ki je odgovoren za nastanek take nevarne situacije⁵. Protipravnost ravnanja je treba vedno obravnavati v povezavi s krivdo, vzročno zvezo pa presojati celovito⁶.

10. V obravnavanem primeru bo potrebno najprej ugotoviti, ali je, tako kot trdi pritožnik, voznik neznanega vozila ravnal protipravno in ali je njegovo ravnanje (pretežno ali vsaj delno) v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če bo sodišče to ugotovilo, bo moralo nadalje presojati, kakšen je delež obeh udeležencev k nastali tožnikovi škodi. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 154. člena OZ je krivda udeleženih voznikov motornih vozil eden od sokriterijev za porazdelitev odgovornosti. Teorija⁷ in sodna praksa⁸ opozarjata, da je treba prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi ovrednotiti po oceni vseh okoliščin primera. Ustrezno težo je treba dati zlasti tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestno prometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja motornega vozila. Po ustaljenih stališčih sodne prakse pa v primerih, ko si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti (ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani tožeče stranke) in kršitev pravila o prednosti (ki jo zatrjuje in dokazuje tožeča stranka na strani voznika neznanega vozila), če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, praviloma nosi večji delež odgovornosti⁹.

11. Zaradi napačnih materialno pravnih izhodišč so torej ostala ključna pravno relevantna dejstva neugotovljena, sodba pa o njih tudi nima razlogov. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP in prvega odstavka 354. člena istega zakona pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo dopolnilo postopek, odpravilo zgoraj navedene nepravilnosti ter ponovno odločilo o zadevi. Ponovno obravnavo na prvi stopnji narekuje načelo sorazmernosti, ekonomičnosti in smotrnosti ter ustavna pravica strank do pritožbe. Gre za širok sklop dejanskih ugotovitev, ki jih bo lahko enako hitro kot bi to storilo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi, ugotovilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku, vendar ceneje, saj so tako tožeča stranka in njen pooblaščenec, kot pooblaščenki tožene stranke ter vse priče z območja sodišča prve stopnje. S ponovno obravnavo na prvi stopnjo bo strankam omogočena tudi ustavna pravica do pritožbe, za katero bi bile ob morebitnem prvem ugotavljanju dejanskega stanja na pritožbeni ravni prikrajšane.

12. V nadaljnjem postopku naj torej sodišče prve stopnje popolno in celovito oceni zbrano dokazno gradivo, ugotovi vzročno zvezo in odgovornost obeh udeleženih voznikov za nastalo škodo. Če bo ugotovilo, da je zahtevek po temelju vsaj delno utemeljen, pa bo moralo odločiti še o višini škode. Svojo odločitev naj celovito in popolno obrazloži.

13. Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 93/07, uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁴ Zakon o pravilih cestnega prometa, Ur. l. RS, št. 109/2010 s spremembami.
⁵ Primerjaj sodno prakso: II Ips 316/2003 z dne 20. 11. 2013, II Ips 898/2008 z dne 26. 8. 2010, II Ips 1107/2008 z dne 5. 11. 2011, II Ips 752/2009 z dne 16. 5. 2013 in druge.
⁶ II Ips 101/2006 z dne 10. 4. 2008.
⁷ Jadek - Pensa, D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 882.
⁸ Primerjaj VS RS II Ips 128/2013 z dne 23. 4. 2015 in v opombi 6 navedena sodna praksa.
⁹ Primerjaj sodno prakso: II Ips 330/95 z dne 16. 1. 1997, II Ips 444/2007 z dne 11. 2. 2010, II Ips 366/2003 z dne 25. 3. 2004, II Ips 238/2009 z dne 14. 3. 2013, VSL II Cp 1086/2013 z dne 10. 7. 2013.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3699/2011
• VSL sodba II Cp 4096/2009
• VSL sodba III Cp 2380/2015