VSL Sodba in sklep II Cp 909/2017

Jedro

Tožnica je trdila, da bi bilo mogoče sporno nepremičnino oddati v najem za 800 EUR mesečno ali celo več. V zvezi s tem je predložila nekaj podatkov o višinah najemnin. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno presodilo, da se je toženec na takšne konkretne trditve in predložene dokaze odzval le posplošeno (da je tožbeni zahtevek pretiran po višini), brez navajanja razlogov (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP), zato je dejstva o višini tožničinega prikrajšanja štelo za priznana.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženec sta solastnika nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo v P. z dvoriščem. Tožnica po ugotovitvah sodišča prve stopnje od leta 2007 nepremičnine ne uporablja, uporablja pa jo toženec. Zato tožnica v tem postopku zahteva plačilo uporabnine za čas od 1. 10. 2010 do 31. 8. 2016.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 44.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, natančneje razvidnih iz I. točke izreka izpodbijane sodbe.

3. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 1.040,05 EUR stroškov pravdnega postopka, ker je sodišče zaradi neplačila sodne takse za povečani del zahtevka štelo tožbo za umaknjeno.

4. Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec, ki predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Graja zaključek sodišča prve stopnje, da je zgolj pavšalno nasprotoval višini zahtevka, saj je navedel, da je ta pretiran. Dokazno breme za višino uporabnine je na tožeči stranki, toženec ne more dokazovati negativnih dejstev. Višine uporabnine ni mogoče dokazati drugače kot z izvedencem in cenilcem gradbene stroke. Ker tožnica ni založila predujma za izvedenca, bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Izpisi iz spletne strani SLO NEP se nanašajo na oglaševane najemnine hiš v osrednji Sloveniji in se ne nanašajo na celotno vtoževano obdobje. Če bi tožnica hotela z njimi dokazati višino najemnine, bi morala predložiti oglase za celotno obdobje za istovrstno stanovanje oziroma hišo na istovrstni lokaciji.

Toženec še izpostavlja, da je bilo s pravnomočno sodbo šele 10. 6. 2015 odločeno, da je tožničin delež na nepremičnini 70/100, zato za čas pred tem sodišče ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku v takšnem deležu.

5. Tožnica v pritožbi zoper sklep ob sklicevanju na vse zakonske pritožbene razloge predlaga razveljavitev. Opozarja, da ji sodišče nalaga plačilo stroškov postopka, ki tožencu niso nastali, saj na razširitev tožbe, ki je bila zavržena zaradi neplačila takse, ni odgovoril, sodišče pa tega zahtevka ni obravnavalo. Obenem meni, da bi moralo sodišče uporabiti kvečjemu Odvetniško tarifo, ne Zakona o Odvetniški tarifi in da je stroške odmerilo napačno.

6. Tožnica je na pritožbo toženca odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril.

7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

8. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je toženec v kritičnem obdobju uporabljal solastno nepremičnino in da je tožnico od uporabe izključil; tožnica je torej zaradi neuporabe nedvomno prikrajšana, toženec pa z uporabo obogaten. Sporna je še višina tožničinega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je trditveno in dokazno breme v zvezi z višino prikrajšanja oziroma obogatitve razporedilo pravilno (naložilo ga je tožnici), zato je pritožbeno izpostavljanje, da je dokazno breme na tistem, ki nekaj zatrjuje, nepotrebno. Res ni izvedlo dokaza z izvedencem, da bi ugotovilo, kakšna je višina prikrajšanja oziroma obogatitve, a pritožnik nima prav, ko meni, da teh dejstev ni mogoče ugotoviti drugače kot z izvedencem. Njegovo stališče je, najprej, napačno zato, ker Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne vsebuje dokaznih pravil, ki bi določala, da je kakšno dejstvo mogoče dokazovati le z določenimi dokazi.¹ Napačno pa je poleg tega (v obravnavani zadevi pa v prvi vrsti) zato, ker dejstev, ki so priznana (oziroma se štejejo za priznana), sploh ni treba dokazovati (2. in 1. odstavek 214. člena ZPP). Tožnica je trdila, da bi bilo mogoče sporno nepremičnino oddati v najem za 800 EUR mesečno ali celo več. V zvezi s tem je predložila nekaj podatkov o višinah najemnin (prilogi A 5 in A 6 v spisu). Sodišče prve stopnje je povsem pravilno presodilo, da se je toženec na takšne konkretne trditve in predložene dokaze odzval le posplošeno (da je tožbeni zahtevek pretiran po višini), brez navajanja razlogov (prim. 2. odstavek 214. člena ZPP), zato je dejstva o višini tožničinega prikrajšanja štelo za priznana.

9. Na zgoraj povzete trditve o višini prikrajšanja se toženec prvič nekoliko konkretneje odzove v obravnavani pritožbi, a ob tem ne navede razlogov, ki bi mu to onemogočali v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče takšnih pritožbenih navedb ne more obravnavati (1. odstavek 337. člena ZPP).

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je zahtevek za plačilo 70/100 najemnine, ki bi jo bilo mogoče dobiti za sporno nepremičnino, utemeljen šele od tedaj, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožničin delež na skupnem premoženju 70 %². Ugotovitev deleža pomeni le ugotovitev razmerja, v katerem sta zakonca prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja.³ Tožnica je bila skupna lastnica nepremičnine že ves čas; to, da njen delež (ki je sicer lahko le en oziroma za celotno obdobje enak), še ni bil določen, ni razlog, ki bi utemeljeval (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka.

11. Ker torej pritožba ni utemeljena, ob tem pa tudi ni razlogov, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

12. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, kakšni stroški so tožencu v zvezi z zavrženim delom tožbe⁴ nastali, oziroma, katera procesna dejanja je v zvezi z njim opravil. Že to je zadosten razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa o stroških (3. točka 365. člena ZPP). Dodatno (upoštevaje tudi ponovno spremembo tožbe in uspeh s spremenjenim tožbenim zahtevkom⁵) je treba tudi opozoriti, da mora sodišče o stroških odločiti celovito, po kriteriju končnega uspeha v pravdi (zaradi obravnavane pritožbe tega še ni storilo), ne pa glede na uspešnost posameznih procesnih dejanj, razen če gre za stroške, ki jih je stranka nasprotni stranki povzročila krivdno ali po naključju, ki se ji je primerilo, torej tako imenovane separatne stroške.

O stroških pritožbenega postopka

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, odločitev o stroških sodišča prve stopnje pa je pridržana, je pritožbeno sodišče tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, kar bo omogočilo, da bo o stroških odločeno celovito.

-------------------------------
¹ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 212/2012.
² Prim. odločitev v sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1677/2011 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2012.
³ Več v: Hudej, J., Ščernjavič, I., Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 2010, 11-12.
⁴ Do zavrženja je, kot je bilo pojasnjeno, prišlo zaradi neplačila sodne takse, torej v fazi, ko sodišče spremenjene tožbe še ni začelo (vsebinsko) obravnavati; spremembe ni dovolilo, razlogov o tem, da bi toženec v spremembo privolil (185. člen ZPP) oziroma se spustil v obravnavo po spremenjeni tožbi, v sklepu ni.
⁵ Do česar je sicer prišlo po izdaji izpodbijanega sklepa.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 364/2000
• VSL sodba II Cp 952/2015
• VSL sodba I Cp 3485/2012