VSL Sodba in sklep IV Cp 1304/2017

Jedro

Kljub očetovemu odhodu [ki mu je hči zaupana v vzgojo in varstvo] v tujino v konkretnem primeru ni v korist deklice, da se odločitev o vzgoji in varstvu spremeni in da se jo zaupa v vzgojo in varstvo materi, ker bi to pomenilo selitev v drug kraj in ločitev od babice, na katero je najbolj navezana, ob tem, da mati nima osebnostnih kapacitet, ki bi to izgubo nadomestile.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrže.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

III. Tožnica naj sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom zavrnilo tožničino zahtevo za izločitev izvedenca klinične psihologije mag. R. T. Tožničin zahtevek za spremembo sodne poravnave z dne 6. 2. 2015 s predodelitvijo mladoletne hčere pravdnih strank A. A., roj. ..., v vzgojo in varstvo njej je zavrnilo (1. točka izreka sodbe) in ji naložilo, da tožencu povrne njegove pravdne stroške (2. točka izreka sodbe).

2. Tožnica se zoper obe odločitvi pritožuje in predlaga njuno razveljavitev, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

3. Glede sklepa o zavrnitvi izločitve navaja, da bi o tem moral odločati predsednik sodišča in da je že zato, ker je o tem odločila razpravljajoča sodnica, sklep nezakonit. Sicer pa meni še, da je bil izvedenec pristranski, do nje naj bi razvil negativen odnos, pooblaščenko pa poučil, da ne zna brati njegovih ugotovitev. Mnenje ni ne popolno ne objektivno, meni pritožnica.

4. V pritožbi zoper sodbo pritožnica navaja, da je bila poravnava sklenjena v okoliščinah, ko je po razvezi sama morala šele poiskati novo bivališče in je bilo za hči bolj varno in stabilno okolje pri očetu na ..., zato je izvedenka B. podala mnenje, da oče lahko bolje poskrbi za hčer. Vendar poudarja, da se je oče kmalu po sklenitvi sodne poravnave poročil in preselil v Švico, hči pa je ostala na ... pri starih starših, saj je bil očetov predlog za nadomestitev materinega (njenega) soglasja za hčerino preselitev zavrnjen. Pritožnica nasprotuje zaključku sodišča, da ni spremenjenih okoliščin in nasprotuje kot pristranskemu tudi izvedenskemu mnenju dr. T., na katerega se je sodišče oprlo. Sodbi očita, da je brez pravne podlage oz. da ta v njej ni navedena, kar vidi kot kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišču očita, da ji je kot materi odreklo pravico, da živi s hčerko, saj oče roditeljske pravice ne izvršuje več. Meni, da je ne more izvrševati preko tretjega, ali preko telefona, saj gre za osebno pravico, ki vključuje vsakodnevno skrb, telesni stik in neposredno čustveno oporo. Oče je deklico zapustil zaradi lastnih interesov. Meni, da bi sodišče moralo smiselno uporabiti določbo 115. čl. ZZZDR, ki ureja situacije, če starš, ki mu je bil otrok zaupan v vzgojo in varstvo, umre. Pri tem se sklicuje na načelno pravno mnenje VSS, po katerem izvrševanje roditeljske pravice na drugega starša preide avtomatično. Pritožba izpostavlja, da mora biti vodilo vedno otrokova korist, tako pa je otrok formalno zaupan nekomu, ki te pravice sploh ne izvršuje. Nadalje pritožba sodišču očita, da ni vplogledalo v spis nepravdne zadeve zaradi nadomestitve soglasja in za to navedlo neustrezne razloge nerelevantnosti in nesubstanciranosti dokaznega predloga. Očita, da sodišče zaide v nasprotje, ko obravnava kot pomembno ravno vprašanje dekličine koristi glede selitve v Švico. Ker tudi izvedenec na vprašanja ni želel odgovoriti, meni, da bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca in se ne bi smelo opreti na oceno mag. T., da je status quo za deklico najboljši. Taka odločitev je po mnenju pritožbe brez podlage. Pritožnica meni, da bi se sodišče moralo opredeliti do kontradiktornih zaključkov dr. B. iz postopka N 301/205 z zaključki dr. T., čeprav prvega ni sprejelo kot dokaz. Po njenem sodišče ni vestno in skrbno presodilo vseh dokazov.

5. Toženec na pritožbo (zoper sodbo) ni odgovoril.

6. Pritožba zoper sklep ni dopustna, pritožba zoper sodbo pa je delno utemeljena le glede pravdnih stroškov, sicer pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep

7. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 5. odst. 247. čl. izrecno določa, da zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne, ni posebne pritožbe. To pomeni, da lahko razloge za neizločitev stranka napada v pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, kar je tožnica tudi storila. Njeno posebno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njene zahteve za izločitev izvedenca je bilo zato treba zavreči (4. odst. 343. čl. ZPP).

8. Pritožbeno sodišče sicer meni, da razlogi za izločitev izvedenca kliničnega psihologa mag. R. T. niso podani. Tožnica je podala predlog za njegovo izločitev šele po tem, ko je izvedenec podal mnenje. To je (tudi) po presoji pritožbenega sodišča strokovno, temeljito, izčrpno, jasno, prepričljivo in nepristransko. Nestrinjanje in nezadovoljstvo z mnenjem izvedenca oz. nestrinjanje s tem, kaj mu za nalogo postavi sodišče, ni razlog za njegovo izločitev. Tožnica ni izkazala nobene okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da je podan izločitveni razlog po 6. tč. 70. čl. ZPP - to je dvom o izvedenčevi nepristranskosti. To, da je vztrajal pri svojem mnenju in očitke, da je njegovo mnenje nepopolno, zavrnil z navedbo, da je treba le znati brati in razumeti njegove zaključke, suma v njegovo pristranskost ne zbuja. O zahtevi za izločitev odloči pravdno sodišče (5. odst. 247. čl. ZPP); očitek, da bi o tem moral odločati predsednik sodišča, je brez podlage.

O pritožbi zoper sodbo

9. Izpodbijana sodba ni ne brez pravne podlage ne brez dejanske podlage. V skladu s 1. odst. 421. čl. ZPP izda sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve, novo odločbo o varstvu in vzgoji otoka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišče prve stopnje je ocenilo in obrazložilo, da kljub spremenjenim okoliščinam korist otroka ne zahteva spremembe odločitev o vzgoji in varstvu. Da pri tem ni navedlo zakonskega določila, ni kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je ta storjena, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato njene pravilnosti in zakonitosti ne da preizkusiti. Izpodbijana sodba pa nima teh pomanjkljivosti, saj vsebuje dejanske razloge, ki v celoti omogočajo njen pritožbeni preizkus. Tudi ni nasprotje, če je sodišče kot pomembno presojalo vprašanje dekličine (ne)preselitve k očetu v Švico, čeravno to ni bilo predmet odločanja, pač pa le ena od pomembnih okoliščin. Je pa glede tega sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, o čemer več v nadaljevanju.

10. Osnovna dejstva obravnavane zadeve, ki niso sporna, so sledeča: 8-letna hči pravdnih strank A. A. je bila februarja 2015 s sodno poravnavo dodeljena očetu, stiki z materjo so bili dogovorjeni vsak drugi vikend od petka do nedelje, izmenično krajše počitnice in polovico poletnih. Oče se je kmalu po razvezi odselil v Švico, se tam poročil, tam ima zaposlitev. V Slovenijo prihaja, občasno za 2-3 dni na mesec. Mati ni dala soglasja za preselitev hčere v tujino, v nepravdnem postopku je bil očetov predlog za nadomestitev soglasja zavrnjen. Dejansko je hči ostala na ... pri starih starših, mati pa živi v ...

11. Dokaz s pribavo in vplogledom v spis omenjene nepravdne zadeve je bil pred sodiščem prve stopnje sicer pravilno zavrnjen, saj je po eni strani izid tistega postopka znan in ni sporen, po drugi strani pa predlog res ni bil ustrezno specificiran oz. konkretiziran, kot je to ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje - ni bilo povedano, katero listino iz tega spisa naj bi sodišče vpogledalo kot dokaz.

12. Prav je sodišče prve stopnje ravnalo tudi, da mnenja, ki ga je v nepravdnem postopka zaradi nadomestitve soglasja podala sodna izvedenka klinične psihologije J. B., ni sprejelo kot dokaz. Izvedenka je tam odgovarjala na druga vprašanja in je šlo tedaj za drugo dokazno temo. Seveda pa je treba čim bolj razjasniti in upoštevati vsa dejstva, od katerih je odvisna ocena otrokove največje koristi, ki je osnovno vodilo v vseh sodnih postopkih, v katerih je udeležen mladoletni otrok. Zato je sodišče prve stopnje storilo napako, ko izvedenca T. ni soočilo z nekaterimi zaključki oz. ocenami izvedenke B., na katere se je sklicevala tožnica in ki bi utegnili biti relevantni tudi za danes obravnavano zadevo.

13. To napako je odpravilo pritožbeno sodišče z dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem izvedenca kliničnega psihologa mag. R. T. na pritožbeni obravnavi. Po tem se je tudi pritožbeno sodišče prepričalo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, in sicer da koristi mladoletne hčerke pravdnih strank ne narekujejo spremembe odločitve o vzgoji in varstvu (1. odst. 421. čl. ZPP).

14. Izvedenec T. je (že v postopku pred sodiščem prve stopnje) ocenil, da je za deklico status quo najboljši, da je bolje, da ostane pri babici, kot da se seli v ... Pritožnica je temu oporekala in se sklicevala na mnenje izvedenke B. iz nepravdnega postopka (iz meseca avgusta 2016), da deklica očetu zameri odhod v Švico in da se ob materi počuti vse bolj varno, da se je z njo zbližala. Izvedenec T. je pojasnil, da je sam deklico eksploatiral tri mesece kasneje kot izvedenka B. in je njeno mnenje, da sta se deklica in mati zbližali, delno pripisal počitniškemu času, kar je prepričljivo. Enako kot izvedenka B. pa je poudaril dekličino največjo navezanost na babico in na dom, ki ga ima pri njej na ... Prepričljivo je pojasnil, da bi bila selitev od babice za deklico šok, ki ga mati ne bi bila sposobna kompenzirati in babice, s katero se je zaradi predhodne materine zapustitve družine deklica dejansko začela identificirati, nadomestiti, in sicer zaradi pomanjkanja osebnostnih in vzgojnih starševskih kapacitet na vseh področjih, čustvenem, socialnem in intelektualnem. Kljub dekličinemu razočaranju zaradi očetovega odhoda je izvedenec T. mnenja, da to ni bilo prehudo, in da je "zapustitev", o kateri govori B., treba razumeti le kot očetov odhod v fizičnem smislu, pri čemer pa oče za hčer še vedno skrbi tako na čustvenem kot na drugih področjih. To mnenje izvedenca T. je prepričljivo in pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov, da ga ne bi sprejelo ter se pri svoji odločitvi nanj tudi oprlo. Razlike, ki jih je tožnica izpostavila med njegovim mnenjem in mnenjem izvedenke B., je izvedenec T. dal v enoten kontekst in po njegovih pojasnilih se izkaže, da v njunem mnenju ni bistvenih razlik, so le drugačni poudarki in drugače sta mnenji usmerjeni, kar je tudi razumljivo, saj sta imela izvedenca, kot že povedano, vsak svojo nalogo, čeravno sta podajala mnenje o istih osebah. Kot že zgoraj sicer poudarjeno, pa velja kot ključno vendarle še enkrat izpostaviti, da sta oba izvedenca skladno ocenila, da obstaja največja navezanost mladoletne A. A. na babico, ki zanjo dejansko skrbi praktično že vse življenje.

15. Določba 115. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z občne seje VSS 21. - 22. 12. 1983 (Poročilo VSS 2/83 str. 32), na katerega se sklicuje pritožnica, ne prideta v poštev. Oboje se nanaša na situacijo, če eden od staršev ni več živ ali ni znan, ali če mu je odvzeta roditeljska pravica, ali če mu je odvzeta poslovna sposobnost.

16. V obravnavanem primeru te okoliščine niso podane. Ne drži, da oče ne izvršuje roditeljske pravice in vprašanje (izvrševanja) roditeljske pravice tudi ni predmet tega postopka. V njem gre za to, da se presodi, ali okoliščine in otrokova korist terjajo, da se odločitev o vzgoji in varstvu spremeni. Odločitev o vzgoji in varstvu je sicer pomemben del izvrševanja roditeljske pravice, vendar je ta pravica širša. Roditeljska pravica pomeni, da morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Roditeljsko pravico sestavljajo tako pravice kot dolžnosti roditeljev, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj ter za pravice in koristi svojih mladoletnih otrok (4. čl. ZZZDR). Roditeljsko pravico oče izvršuje, čeprav vzgoje in varstva ne izvršuje več na tak način, kot ob sklenitvi poravnave glede tega vprašanja. Načeloma se je sicer treba strinjati s pritožnico, da gre za strogo osebno pravico, ki je ni mogoče izvrševati preko tretje osebe (v konkretnem primeru npr. babice), vendar jo oče na svoj način še vedno izvršuje, čeravno okrnjeno. Poleg rednih mesečnih prihodov za nekaj dni je s hčerjo po ugotovitvah sodišča prve stopnje v vsakodnevnem stiku preko telekomunikacijskih sredstev, s hčerjo je ohranil čustveno in osebno navezanost ter izkazuje neposredno skrb zanjo. Fizično sicer ni ves čas (vsak dan) prisoten, kar je načeloma seveda tudi pomembno. A v konkretnem (specifičnem) primeru, ko mati nima ustreznih kapacitet, in ko je deklica najbolj navezana na babico, pri kateri živi in pri kateri dojema svoj dom, to ni okoliščina, ki bi pretehtala odločitev v smer spremembe vzgoje in varstva.

17. Sodišče je torej ravno upoštevajoč največjo otrokovo korist presodilo, da kljub očetovemu odhodu v tujino v konkretnem primeru ni v korist deklice, da se odločitev o vzgoji in varstvu spremeni in da se jo zaupa v vzgojo in varstvo materi, ker bi to pomenilo selitev v drug kraj in ločitev od babice, na katero je najbolj navezana, ob tem, da mati nima osebnostnih kapacitet, ki bi to izgubo nadomestile.

18. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je glede glavne stvari (1. točka izreka) potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

19. V postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče o stroških postopka po prostem preudarku (413. čl. ZPP) in ne po kriteriju uspeha, kot to določa splošno pravilo o stroških postopka iz 154. čl. ZPP. Drugače, kot to navaja sodišče prve stopnje, velja to tudi v primerih, kjer ena stranka popolnoma uspe in druga popolnoma propade, saj je vodilo teh postopkov vedno korist mladoletnih otrok. Ob upoštevanju, da je bil postopek torej voden zaradi koristi mladoletne hčere pravdnih strank, pri čemer je tožnica imela utemeljene razloge za vložitev tožbe, četudi naposled s tožbo ni uspela, je pravilna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka. Pritožbi tožnice je bilo zato treba glede stroškov delno ugoditi in ta del sodbe ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP). Enak princip velja tudi glede stroškov pritožbenega postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, toženec pa jih ni priglasil (163. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep IV Cp 527/2015
• VSL Sodba IV Cp 2479/2018
• VSL Sodba in sklep IV Cp 767/2019