VSL Sodba II Cp 333/2017

Jedro

Pravilno je stališče, da sodna poravnava iz leta 2015, s katero je tožnica pridobila sporno parcelo od zemljiškoknjižnih lastnikov, ne predstavlja izvirnega pridobitnega načina lastninske pravice, pač pa izvedeni pridobitni način. Glede na ugotovljeno vsebino sodne poravnave, ki med pravdnima strankama ni sporna, je predmetna sodna poravnava podlaga za pravnoposlovni prenos lastninske pravice, ki ji je sledil še vpis v zemljiško knjigo. V primeru, ko je pridobitelj pridobil lastninsko pravico v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, velja omejitev priposestvovanja. V nasprotnem primeru, v primeru nedobrovernosti pridobitelja, pa je treba dati prednost tistemu, ki je lastninsko pravico na nepremičnini priposestvoval, preden je pridobitelj dobil lastninsko pravico na njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. 104/49, k.o. X (na podlagi priposestvovanja), in toženki naložilo, da ji povrne 1.405,51 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj sledi tožničinim pričam. Njihove izjave niso v skladu z listinskimi dokazi, ki jih je ocenjevalo enostransko. Napačen je zaključek, da iz zapisa pogodb ne izhaja napaka pri zapisu velikosti parcele, ki je bila določena z živo mejo. Iz prodajne pogodbe izhaja, da je bil nekdaj gozd, sedaj v naravi gmajna, oddeljen z živo mejo in prodan M. Z., predniku toženke. Iz pogodbe je razbrati, da je bil predmet prodaje predniku tožnice tisti del parcele 104/9, ki je bila v naravi njiva, ne glede na dejansko velikost in izmero, preostali del parcele pa je bil prodan predniku toženke, ki je bil vpisan v zemljiško knjigo. To dejstvo je sodišče prezrlo. Priče niso izpovedovale o živi meji, ki je delila njivo od gozda, izpovedale so, da je bil del parcele njiva, del pa travnik. Iz pogodbe izhaja, da je prednik tožnice kupil samo njivo. Z ogledom kraja samega, ki ga je predlagala tožnica, bi sodišče lahko ugotovilo, da zatrjevane smrečice ne predstavljajo žive meje, ki je delila njivo od gmajne. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo in zavzelo stališča, da je bil po delitvi prvotne parcele predviden lastnik parc. št. 104/46 A. M., vpisan kot lastnik te parcele, lastnik parcel 104/9 in 104/45 pa M. Z. Sodišče tudi ni ocenjevalo okoliščine, da sta bila geometrska odmera in naznanilni list izdelana skladno s prodajno pogodbo in da je lastnik novo nastale parcele št. 104/46 postal prednik tožnice A. M., ki je kupil del parcele št. 104/9. Sodišče prezre, da novo nastala parcela 104/49 v naravi predstavlja travnik, da nikoli ni bila njiva in da po prodajni pogodbi iz leta 1951 predniku tožnice parcela - travnik ni bila nikoli prodana. Prednik tožnice M. v postopku geometrske odmere ni ugovarjal meritvam, prejel je tudi sklep o vpisu lastninske pravice s podatkom o izmeri parcele, ni se pritožil, kar potrjuje, da je soglašal z izmero njive, ki jo je užival do neobstoječe javne poti. Vloga za odpravo napake, storjene v letu 1955, ko so se odmerjali prodani deli prvotne parcele in naznanilni list iz leta 1971, ne dokazujejo napake pri odmeri. Ni šlo za popravo napake, ampak za ureditev zemljiškoknjižnega stanja in mej na podlagi kupne pogodbe in mejne pogodbe, ki pa se ne nanaša na sporno parcelo. Nadalje pritožnica opozarja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zakaj sledi izpovedbam prič tožnice S. P. in T. P. Obe priči imata interes za izid pravde. Pritožba povzema posamezne dele izpovedi omenjenih prič in prič M. B. in J. K., kot S. R. in B. Z. ter zaključuje, da so izpovedovale glede posesti oziroma uživanja sporne nepremičnine različno, česar sodišče ni upoštevalo in neskladnosti ni ocenjevalo. Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo zakaj šteje, da je pravni prednik tožnice sklenil prodajno pogodbo tudi za del parcele 104/9, ki je v naravi travnik. Nasprotuje pravni presoji, da sodna poravnava glede sporne parcele predstavlja temelj za pravno poslovni prenos lastninske pravice. Neutemeljena pa je tudi presoja sodišča, da ob sklenitvi sodne poravnave ni ravnala v dobri veri. Priče so orale le po nepremičnini, ki ni sporna, do javne poti in ne dlje. Zato upravičeno ni imela nobenega pomisleka glede lastništva sporne nepremičnine. Da je bil lastnik te parcele V. Z., je potrdil tudi B. Z. Pokazala je raziskovalno dolžnost, saj je preverila stanje v zemljiški knjigi. Podatke je preverjalo tudi sodišče, ki je dolžno paziti na zakonitost sodne poravnave. Predlagala je zaslišanje sodečega sodnika, sodišče pa je v postopku, ki se je končal s sodno poravnavo, predhodno opravilo ogled na kraju samem, pa ni tožnica na ta dogodek nič reagirala. Po sklenjeni poravnani je nastopila posest sporne parcele in ji ni nihče oporekal. Zato očitek o nepotrebni skrbnosti, da razišče zunanje okoliščine, ni utemeljen, zlasti ob dejstvu, da je občina zaradi spremembe javne poti, ki v naravi ne obstaja, naročila odmero in tožnica ob sodelovanju ni imela nobenih pripomb. Sodno poravnavo je podpisala v dobri veri. Ne gre prezreti dejstva, da pravni prednik in tožnica zatrjevane napake pri odmeri parcel nista nikoli zemljiškoknjižno uredila.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni kršilo določb postopka, na katere opozarja pritožba, niti ni zagrešilo uradoma upoštevnih kršitev (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je zemljišče, ki ga opredeljuje sporna parc. št. 104/49, skupaj s parc. št. 104/46, bilo predmet kupne pogodbe iz leta 1951, in bilo izključno v njeni posesti. Pojasnjena je v jasnih, popolnih in življenjsko logičnih razlogih v točkah 7, 9-11 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v njih ne najde protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo zakaj sledi določenim pričam glede posameznih odločilnih dejstev in posledično posamezni pravdni stranki. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP in je pritožba z opozarjanjem na posamezne dokaze, ki bi ji utegnili biti v korist, ne omaje. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsebino kupne pogodbe z dne 25. 8. 1951. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da je bil glede na nesporno vsebino pogodbe, predmet prodaje tožničinemu očetu del prvotno obstoječe parcele 104/9, sicer opredeljen kot njiva, a v naravi razmejen z naravno ločnico živo mejo v približni velikosti 20 arov; preostali del te parcele, ki je bil nekdaj gozd in oddeljen od njive z živo mejo, pa je prodajalka prodala M. Z., predniku toženke. Zmotno je pritožbeno stališče, da je odločilen le zapis, da se prodaja njiva. Obseg prodanega dela parcele je bil določen s tedaj obstoječo živo mejo in približno izmero. Da žive meje sedaj ni več, ni bilo sporno, saj se sedaj na mejnem prostoru nahajajo smrečice. Toženka trditvam tožnice o lokaciji poteka meje ni oporekala, nenazadnje je mejo, kjer rastejo smrečice, na območju nekdaj obstoječe žive meje, pokazala tudi toženka na grafičnem prikazu. Ločnica med prodajanima deloma parcele tako ni bila sporna. Zato tudi ogled na kraju samem ni bil potreben, sicer pa ga je predlagala tožnica in ne pritožnica.

8. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje o poteku parcelacije v letu 1955 in v letu 1971 ugotovljeni napaki pri odmeri v letu 1995 (ko je bila parcela glede na določila kupne pogodbe odmerjena v manjšem obsegu (1152 m2), le do v naravi nikoli obstoječe javne poti). Šele tedaj je bil z novo geometrsko odmero odmerjen pravi obseg parcele, in sicer je bila dodatno odmerjena sporna parcela v izmeri 842 m2. Dokazno gradivo potrjuje, da je v letu 1955, ko se je prvič delala odmera nepremičnine na podlagi kupne pogodbe, prišlo do napake pri odmeri, ki je bila odpravljena kasneje, v skladu s pravo vsebino predmeta prodaje. Drugačno pritožbeno zavzemanje nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Prijava sprememb in naznanilni list iz leta 1972 potrjujeta ravno to, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, in je bil ugovor toženke o zmotni površini prodajanega zemljišča pri sklepanju pogodbe utemeljeno zavrnjen. Zaključka ne omaje okoliščina, da tožničin oče v postopku geometrske odmere in v sklepu o vpisu lastninske pravice na parc. št. 104/45 ugotovljeni in zapisani izmeri 1.152 m2 ni ugovarjal. Ključno je, da se je ta napaka kasneje ugotovila in odpravila. Tudi sicer pa izmera parcele ni bila nikoli odločilna pri vpisu na določeni parceli, pač pa le oznaka parcele.

9. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh toženkinih ugovorov, ki bi lahko vplivali na presojo o tem, v kakšnem obsegu je bil prodan del prvotne parcele (tč. 7, 8 izpodbijane sodbe) in glede uživanja (tudi) sporne parcele (tč. 9-11 izpodbijane sodbe). Ugotovilo je, da je manjši del sporne parcele predstavljal travnik, kar pa ne pomeni, glede na celovito vsebino pogodbe, ki jasno opredeljuje predmet prodaje, da ga tožnica oziroma njen pravni prednik ni kupil in užival. Predmet nakupa ni bil del parcele do javne poti, pač pa do žive meje, zato pritožba ne more uspeti s sklicevanjem, da sedaj sporna parcela, ki je bila na novo odmerjena v letu 1972 zaradi ugotovljene napake, ni bila predmet pogodbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je dejansko njiva segala oziroma se nadaljevala še daleč v sporno parcelo vse do brežine, ki pa je zatravljena in so jo tožničini kosili, njivo, ki je zavzemala parcelo 104/46 (sedaj 104/66) in pretežni del sporne parcele 104/49, pa obdelovali. Zaključek sodišča prve stopnje, da se je zemljišče, ki obsega parcelo 104/46 in sporno parcelo, uživalo kot enotno parcelo, s tem, da je sporna parcela, glede na konfiguracijo terena delno travnik, je prepričljiv in ima oporo v izpovedbah zaslišanih prič, ki so v bistvenem skladno potrdile, na kakšen način in do kje se je izvrševala posest tožnice oziroma njenega prednika. Izpovedi prič je sodišče prepričljivo dokazno medsebojno ocenilo tudi v povezavi z dokaznimi listinami, pri čemer po presoji pritožbenega sodišče ni zaslediti njihove neskladnosti, kot se zavzema pritožba. Iz celovite izpovedi prič, tudi iz izpovedi B. Z., ki jih pritožba sicer le delno povzema, je razbrati, da so sporno parcelo vseskozi uživali S. Ocena posameznih sovaščanov koliko metrov preko javne poti v sporno parcelo se je še oralo, ob tem, da so izpovedovali, da se je oralo vse do brežine, ne omaje pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o izvrševanju posesti na celotni sporni nepremičnini.

10. Pravilno je stališče, da sodna poravnava iz leta 2015, s katero je tožnica pridobila sporno parcelo od zemljiškoknjižnih lastnikov B. in R. Z., ne predstavlja izvirnega pridobitnega načina lastninske pravice, pač pa izvedeni pridobitni način. Glede na ugotovljeno vsebino sodne poravnave, ki med pravdnima strankama ni sporna, je predmetna sodna poravnava podlaga za pravnoposlovni prenos lastninske pravice, ki ji je sledil še vpis v zemljiško knjigo. V primeru, ko je pridobitelj pridobil lastninsko pravico v dobri veri in v zaupanju v javne knjige, velja omejitev priposestvovanja. V nasprotnem primeru, v primeru nedobrovernosti pridobitelja, pa je treba dati prednost tistemu, ki je lastninsko pravico na nepremičnini priposestvoval, preden je pridobitelj dobil lastninsko pravico na njej.

11. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica vse do leta 2014 nemoteno v dobri veri uživala parc. št. 104/46 in sporno 104/49 kot enotno parcelo, je v okviru pravilne uporabe materialnega prava utemeljeno presojalo, ali je toženka ob sklenitvi sodne poravnave ravnala v dobri veri. Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje dobrovernosti ne potrjuje. Pridobitelj ima lahko določeno raziskovalno dolžnost. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kaj zahteva takšna dolžnost. Ob dokazno podprtih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta bili pravdni stranki vaščanki vasi G. G. in da je imela toženka v neposredni bližini sporne nepremičnine svojo nepremičnino ter je bila posest tožnice navzven dobro vidna in tudi v vasi poznana, sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo toženki, da na tej parceli ni nikoli videla izvrševati posesti s strani S. Da bi ga obdelovali Z., ni potrdil niti zaslišani B. Z., ki je bil poleg R. Z. solastnik sporne nepremičnine, katero sta s sodno poravnavo odstopila v last toženki. Stanje v zemljiški knjigi - ob tem, ko se očitno tudi zemljiškoknjižna lastnika B. in R. Z. nista zmenila za neknjižno stanje, ki je kazalo izvrševanje posesti s strani S. - ne ovrže zaključka sodišča prve stopnje, da toženki tožničino posestno stanje ni moglo ostati neznano. Vse kaže, da ob sklepanju ni mogla biti v dobri veri glede lastninske pravice Z. V pritožbi izpostavljene okoliščine (da je tudi sodišče preverjalo zemljiškoknjižno stanje pred sklenitvijo sodne poravnave in da je bila v letu 2016 opravljena geometrska odmera javne poti, ki v naravi sicer ne obstaja) v ničemer ne potrjuje toženkine dobre vere v posest prenosnika (Z.) ob sklepanju sodne poravnave.

12. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (tedaj veljavnega Občega državljanskega zakonika in Zakona o temeljih lastninsko pravnih razmerjih). Glede na obstoječ pravni naslov za posest sporne nepremičnine ter trajajoče mirno in dobroverno izvrševanje posesti, je bilo zahtevku na ugotovitev lastninske pravice pravilno ugodeno.

13. Pritožba ni utemeljena, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 162. člena ZPP in 155. člen ZPP), saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 647/2009
• VSL sodba I Cp 1807/2004
• Sodba II Ips 590/2007