<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 691/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.691.2017
Evidenčna številka:VSL00003038
Datum odločbe:15.09.2017
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:spori majhne vrednosti - potrošniška prodajna pogodba - prodaja od vrat do vrat - pogodba na daljavo - odstop od pogodbe - prava pogodbena volja - marketinške storitve - pravni interes za nasprotno tožbo

Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivi in tehtni razlagi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi glede na povzete dejanske ugotovitve ne gre za klasično potrošniško prodajno pogodbo. Bistvene razlikovalne okoliščine v primerjavi s klasično potrošniško prodajno pogodbo, so, da je bila 1) toženka s strani tožeče stranke povabljena po telefonu, pri čemer je kontakt tožeča stranka dobila od znank toženke brez njenega soglasja; 2) toženki je bilo rečeno, da je povabljena na brezplačen tretma nege obraza in ne na predstavitev izdelkov za nakup; ter 3) poslovalnica tožeče stranke ni izgledala kot trgovina in tudi ne kot klasičen kozmetičen salon. Gre torej za specifično metodo prodaje, ki zakonsko ni izrecno urejena, je pa glede na način vabljenja, podarjeno storitev ter osebno in individualno obravnavo stranke najbližje pogodbam, ki jih ZVPot ureja v 43. členu.

Ratio posebnega urejanja odstopa od pogodbe, kadar je ta sklenjena izven poslovnih prostorov, je v tem, da se potrošnik v takšnih primerih znajde v nepričakovanem položaju, saj ga prodajalec s prepričevanjem v nakup izdelkov preseneti, ter pod psihološkim pritiskom, saj se mora za nakup odločiti takoj. Pri tem nima možnosti preveriti izdelka in tudi ne primerjati kakovosti in cene s primerljivimi izdelki, lahko se zanaša le na prodajalčeve navedbe. Tendenca k privolitvi v nakup po brezplačni storitvi pa izvira iz družbenih norm o vzajemnosti, ki v posamezniku vzbujajo občutek, da je potrebna oddolžitev za prejete usluge trgovca. Pravica do odstopa je v takšnih situacijah potrebna zato, da ima potrošnik v določenem kratkem časovnem obdobju možnost za naknaden premislek o pogodbi (t. i. cooling off period) in oblikovanje prave pogodbene volje. Institut ščiti potrošnike pred neracionalnimi odločitvami, ki bi izvirale iz navdušujoče predstavitve izdelka s strani prodajalca ali iz občutka hvaležnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157774/2015 z 29. 12. 2015 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.470,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 dalje ter plačilo 158,00 EUR izvršilnih stroškov (I. točka izreka). Nasprotno tožbo je zavrglo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu ter odločitvi o stroških postopka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje ne bi smelo razlagati prava Evropske unije, saj je za to izključno pristojno Sodišče Evropske unije. Sicer pa je razlaga direktiv in smernic Evropske komisije zmotna. Sodišče je sporno prodajno pogodbo napačno opredelilo kot pogodbo, sklenjeno izven poslovnih prostorov prodajalca. Zakonodajalec je z novelo Zakona o varstvu potrošnikov1 opredelitev pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, v skladu z Direktivo 2011/83/ES razširil tudi na primere, ko pride do sklenitve pogodbe v poslovnih prostorih trgovca takoj za tem, ko je bil potrošnik osebno in posamično obravnavan v prostorih, ki niso bili poslovni prostori podjetja, ali na izletu, ki ga organizira podjetje z namenom ali učinkom trženja in prodaje blaga ali storitev potrošniku. Iz smernic Evropske komisije izhaja, da posebna ureditev velja le za pogodbe, ki so bile sklenjene neposredno na izletu oziroma katerih sklepanje je temeljilo na izletu, v poslovnih prostorih prodajalca pa so bile le finalizirane. Pojem "izlet" skladno s smernicami ne vključuje povabila na brezplačno nego v poslovni prostor prodajalca. Nasprotna razlaga bi izničila pomen posebne ureditve za pogodbe, sklenjene izven poslovnih prostorov. Sodišče se je v izpodbijani sodbi sklicevalo na odločbo Sodišča Evropskih skupnosti C-423/97 (Travel Vac SL v Manuel Joes Antelm Sanchis) z 22. 4. 1999, v kateri je bilo res zavzeto stališče, da se kot pogodba, sklenjena na izletu, šteje tudi pogodba, sklenjena v kraju, ki je drugačen od kraja bivanja potrošnika. Vendar je sodišče spregledalo, da je bila v citirani odločbi tudi sama pogodba sklenjena izven poslovnega prostora prodajalca, v letovišču, do katerega sta oba pripotovala. V skladu z Direktivo 2011/83/EU med poslovne prostore štejejo katerikoli nepremični maloprodajni prostori, v katerih trgovec stalno izvaja svojo dejavnost, ali kateri koli premični maloprodajni prostori, v katerih trgovec običajno izvaja svojo dejavnost. Poslovni prostori so tako trgovine, stojnice ali prikolice, ki jih trgovec uporablja kot stalni ali običajni poslovni obrat. V predmetni zadevi je bila pogodba sklenjena v poslovnem prostoru tožeče stranke, pri čemer je bila toženka predhodno povabljena na brezplačno nego, zato ni mogoče trditi, da se je ob prodaji znašla v nepričakovanem položaju. Povprečno razumnemu potrošniku je jasno, da brezplačna predstavitvena nega vsebuje promocijski oziroma tržni element, sicer ponudba brezplačne nege ne bi bila razumna. Tožeča stranka izvedbe brezplačne nege ni pogojevala z nakupom. Posledično toženka ni mogla biti pod psihološkim pritiskom glede nakupa izdelkov. Stališče sodišča, da gre v konkretni zadevi za pogodbo, sklenjeno izven poslovnih prostorov, je nevzdržno, saj tako določbe o standardni potrošniški pogodbi izgubijo smisel. Po tej razlagi bi tudi tiskani oglasi, ki jih potrošniki prejmejo na dom, predstavljali vabilo k izletu v trgovino. Četudi je potrošnik v sporu s podjetjem šibkejša stranka, nima pravice do odstopa od pogodbe brez utemeljenega razloga. Izpodbijana sodba ustvarja neravnovesje med podjetji in potrošniki in ne zagotavlja zdravega gospodarskega okolja. Tožeča stranka je prerekala navedbe toženke o izvajanju pritiska, do česar se sodišče ni opredelilo. Izpodbijana sodba je sodba presenečenja. Tožeča stranka ni mogla vedeti, da sodišče njene poslovalnice ne bo štelo kot poslovnega prostora in se glede videza poslovalnice ni mogla izjasniti. Prav tako ni mogla vedeti, da bo sodišče brezplačen tretma štelo kot izlet, posledično pa ni navajala, da je izpolnila obveznosti, ki so relevantne zaradi določitve roka za odstop od pogodbe. Tožeča stranka se tudi do navedb o odstopu in vračilu izdelkov ni opredelila, saj ni vedela, da bo sodišče odstop sprejelo. Opustitev materialnega procesnega vodstva predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 in kršitev ustavnega načela kontradiktornosti. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka pritožbo vlaga zoper odločitev o zavrženju tožbe in stroških postopka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je menilo, da je toženka cilj, ki ga želi doseči z nasprotno tožbo, dosegla že z izjavo o odstopu. Toženka je v nasprotni tožbi uveljavljala, da je bila ob sklenitvi pogodbe prevarana, v takem primeru pa ji pravne koristi za razveljavitev pogodbe ni mogoče odreči. Tožeča stranka njenega odstopa od pogodbe ni sprejela, sodne prakse, ki bi potrjevala učinkovitost odstopa v podobnem primeru, pa doslej ni bilo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je toženka nasprotno tožbo postavila kot obrambno sredstvo, zaradi česar bi moralo najprej obravnavati nasprotno tožbo, šele zatem pa denarni zahtevek tožeče stranke. Obstoj procesne predpostavke v smislu 274. člena ZPP sodišče ugotavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe, v predmetni zadevi pa je sodišče toženki pravno korist za vložitev nasprotne tožbe odreklo šele pri meritornem odločanju o tožbi. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbi 183. in 274. člena ZPP, kar je imelo za posledico relativno bistveno kršitev določb postopka, poleg tega je nepravilno uporabilo določbi 15. in 49. člena Obligacijskega zakonika3 ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče je po tožbi in nasprotni tožbi ves čas vodilo enotni postopek. Moralo bi ugotoviti, da se je toženka tožbenemu zahtevku uspešno uprla in uspela v celoti. V kontekstu pravičnosti bi moralo upoštevati, da je spor povzročila tožeča stranka ob kovanju enormnih dobičkov na račun potrošnic. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Pritožbi sta bili vročeni v odgovor nasprotni stranki. Toženka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila, prerekala v njej izražena stališča ter predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena istega zakona se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožeča stranka od toženke zahteva plačilo kozmetičnih izdelkov za nego obraza na podlagi računa št. 853 v višini 1.470,00 EUR. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet izpodbijanja, je sledeče: tožeča stranka je toženko večkrat po telefonu vabila na brezplačni tretma nege obraza, pri čemer je do njene telefonske številke prišla od prehodnih potrošnic, brez soglasja toženke. Toženka se je brezplačnega tretmaja udeležila 13. 7. 2015. Ni bila seznanjena, da je tretma pravzaprav namenjen prodaji blaga in se je znašla v nepričakovani situaciji, ko jo je uslužbenka tožeče stranke pričela prepričevati v nakup kozmetičnih izdelkov. Toženka je bila med tretmajem pod psihološkim pritiskom, saj se je "specialistka" zgražala nad njeno kožo, rečeno ji je bilo, da ima grozno kožo, s prekomernimi žilicami in bulami, s čimer se je v toženki vzbudil preplah, ter nato s prepričevanji, da se stanje lahko izboljša z nakupom L'amorage izdelkov. Psihološki pritisk je pomenil tudi ponujeni popust 200 EUR, ki ga je lahko izkoristila le ob nakupu na licu mesta, pa tudi osebna in individualna obravnava, ki je trajala približno uro in pol. Ob zaključku tretmaja je toženka podpisala račun in dobavnico ter prevzela paket izdelkov, čeprav do plačila ne tedaj, ne kasneje ni prišlo. Toženka je nato 28. 7. 2015 tožeči stranki po telefonu sporočila, da želi izdelke vrniti, ter se 3. 8. 2016 in 6. 8. 2016 oglasila v poslovalnici tožeče stranke z izdelki, ki jih ta ni želela sprejeti. 16. 8. 2015 pa je tožeči stranki poslala elektronsko sporočilo, da odstopa od nakupa.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje prepričljivi in tehtni razlagi sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi glede na povzete dejanske ugotovitve ne gre za klasično potrošniško prodajno pogodbo. Bistvene razlikovalne okoliščine v primerjavi s klasično potrošniško prodajno pogodbo, so, da je bila 1.) toženka s strani tožeče stranke povabljena po telefonu, pri čemer je kontakt tožeča stranka dobila od znank toženke brez njenega soglasja; 2.) toženki je bilo rečeno, da je povabljena na brezplačen tretma nege obraza in ne na predstavitev izdelkov za nakup; ter 3.) poslovalnica tožeče stranke ni izgledala kot trgovina in tudi ne kot klasičen kozmetičen salon. Gre torej za specifično metodo prodaje, ki zakonsko ni izrecno urejena, je pa glede na način vabljenja, podarjeno storitev ter osebno in individualno obravnavo stranke najbližje pogodbam, ki jih ZVPot ureja v 43. členu.

10. Noveliran 43. člen ZVPot je v slovensko zakonodajo prenesel vsebino Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov, zaradi česar se je sodišče prve stopnje pri razlagi navedene določbe utemeljeno oprlo na vsebino direktive ter smernice, ki jih je k direktivi sprejela Evropska komisija. V smernicah je bilo tako pojasnjeno, da Direktiva enako kot pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov prodajalca (pri prodaji od vrat do vrat), obravnava tudi prodajne pogodbe, ki so bile sicer sklenjene v poslovnih prostorih prodajalca, vendar takoj za tem, ko je bil potrošnik osebno in individualno obravnavan izven poslovnih prostorov, oziroma po izletu, ki ga je prodajalec organiziral z namenom trženja blaga. Takšen sklep izhaja tudi iz primerjave z besedilom prejšnje Direktive 85/577/EGS, ki je pri pogodbi, sklenjeni na izletu, določala, da je moral biti izlet organiziran izven poslovnih prostorov delodajalca, česar Direktiva 2011/83/EU več ne določa. Tožeča stranka tako v pritožbi zmotno meni, da je v obravnavani zadevi bistveno, da je do prodaje prišlo v njenih poslovnih prostorih. Tudi v takšnih okoliščinah se namreč lahko ob določenih predpostavkah uporablja določba 43. člena ZVPot. Posledično pa tožeča stranka ne more uspeti niti s poudarjanjem, da je bila v odločbi Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi C-423/97 (Travel Vac SL v Manuel Jose Antelm Sanchis) z 22. 4. 1999, prodajna pogodba sklenjena izven poslovnih prostorov. Nova direktiva namreč pogodbe, sklenjene na izletu, ureja drugače kot direktiva 85/577/EGS, pri čemer tožeča stranka že sama ugotavlja, da je bila citirana odločba sprejeta v času veljave prejšnje direktive. S to odločbo si je sodišče prve stopnje pomagalo zgolj pri razlagi pojma izlet, in sicer je povzelo, da gre za izlet tudi tedaj, ko prodajalec ne nudi organiziranega prevoza, temveč se potrošnik do kraja prodaje, ki ni enak kraju njegovega bivanja, pripelje sam na podlagi vabila trgovca, ki je vsebovalo določen kraj in čas srečanja. Povzemanje vsebine direktiv, smernic ter sodbe sodišča EU pa ne predstavlja avtoritarne razlage prava EU, za katero sodišče ne bi bilo pristojno.

11. Ratio posebnega urejanja odstopa od pogodbe, kadar je ta sklenjena izven poslovnih prostorov, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Potrošnik se v takšnih primerih znajde v nepričakovanem položaju, saj ga prodajalec s prepričevanjem v nakup izdelkov preseneti, ter pod psihološkim pritiskom, saj se mora za nakup odločiti takoj. Pri tem nima možnosti preveriti izdelka in tudi ne primerjati kakovosti in cene s primerljivimi izdelki, lahko se zanaša le na prodajalčeve navedbe. Tendenca k privolitvi v nakup po brezplačni storitvi pa izvira iz družbenih norm o vzajemnosti, ki v posamezniku vzbujajo občutek, da je potrebna oddolžitev za prejete usluge trgovca. Pravica do odstopa je v takšnih situacijah potrebna zato, da ima potrošnik v določenem kratkem časovnem obdobju možnost za naknaden premislek o pogodbi (t. i. cooling off period) in oblikovanje prave pogodbene volje. Institut ščiti potrošnike pred neracionalnimi odločitvami, ki bi izvirale iz navdušujoče predstavitve izdelka s strani prodajalca ali iz občutka hvaležnosti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v obravnavani zadevi podani vsi elementi, ki narekujejo uporabo pravil o pogodbah, sklenjenih izven poslovnih prostorov. Pobuda za obisk je bila na strani tožeče stranke, ki je po telefonu kar trikrat vabila toženko na brezplačno nego. Toženki ob vabilu ni bil razkrit pravi namen "nege", ki je bil v trženju kozmetičnih izdelkov, in se je tako znašla v nepričakovanem položaju, ko so jo pričeli prepričevati v njihov nakup. Element presenečenja je bil toliko večji, ker poslovni prostor tožeče stranke ni klasična trgovina. To je nenazadnje potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je povedal, da potrošnik ne more preprosto priti k njim in kupiti izdelka, temveč imajo takšen poslovni model, da izdelke prodajajo izključno na podlagi individualne obravnave stranke, tj. po brezplačni negi, ter da je izdelke mogoče kupiti le v paketu in ne vsakega posebej. Svojevrstno obliko psihološkega pritiska predstavlja že dejstvo, da je bila toženka deležna uro in pol trajajoče osebne in individualne obravnave, ki v stranki vzbudi željo po oddolžitvi za prejeto storitev. O psihološkem pritisku priča tudi, da je bilo toženki stanje kože predstavljeno kot grozno, nakup kozmetike pa kot rešitev, ter ponujanje popusta 200 EUR, ki ga je toženka lahko koristila le ob takojšnjem nakupu. V takšnih okoliščinah toženka ni mogla izoblikovati premišljene ali vsaj neobremenjene odločitve, zaradi česar pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je na mestu uporaba določb, ki urejajo sklenitev pogodbe izven poslovnih prostorov ter je tako odstop toženke v t.i. cooling off dobi učinkovit.

13. Pritožbena primerjava s tiskanimi oglasi ni na mestu. Kot je tožeči stranki pojasnilo sodišče prve stopnje, obstaja bistvena razlika med situacijo, ko potrošnik samoiniciativno obišče trgovino, si na policah izbere izdelek in ga kupi, ter obravnavano situacijo, v kateri je bila toženka vsiljivo vabljena na brezplačno nego, ne da bi ji tožeča stranka predstavila resnični namen povabila, ter nato deležna intenzivnega prepričevanja v nakup kozmetičnih izdelkov. Pritožbeno sodišče ne sledi tezi tožeče stranke, da bi morala toženka vedeti, da bo brezplačna nega namenjena marketinški dejavnosti. Povprečen potrošnik tega ne pričakuje. Neživljenjske so nadalje navedbe, da toženka ni mogla biti pod psihološkim pritiskom, ker nakup ni bil obvezen. Sodišče prve stopnje je svoje sklepanje o psihološkem pritisku prepričljivo pojasnilo, sicer pa to kot dejanska ugotovitev ne more biti predmet izpodbijanja. Nenazadnje pa tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke o neizvajanju psihološkega pritiska ni opredelilo. S tem, ko je sledilo nasprotnim navedbam toženke, je hkrati odgovorilo na navedbe tožeče stranke o istem vprašanju.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja gre, kot pravilno ugotavlja pritožnica sama, kadar bi odločitev sodišča temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ni navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ni ocenila kot bistvene. Tožeča stranka se je imela možnosti izjaviti tako glede videza svojega poslovnega prostora, saj je toženka trdila, da jo je tožeča stranka povabila v kozmetični salon (in ne trgovino). Ravno tako je imela možnost opredelitve do toženkinega odstopa od pogodbe, kar je tudi izkoristila in pojasnila razloge, zaradi katerih odstopa ni sprejela. Četudi tožeča stranka ni menila, da bo sodišče odstop od pogodbe štelo kot veljaven, izpodbijana sodba zaradi njene drugačne pravne ocene ne predstavlja sodbe presenečenja. Zatrjevana kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

15. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke. Toženka se je zahtevku tožeče stranke upirala z navajanjem več različnih podlag. Tako je v prvi vrsti navajala, da je od pogodbe v kratkem času po njeni sklenitvi odstopila. Kasneje je vložila tudi nasprotno tožbo, v kateri je uveljavljala, da je bila ob sklenitvi pogodbe prevarana oziroma da ima pogodba oderuško naravo. Tudi v primeru oblikovalnega tožbenega zahtevka, za katerega se obstoj pravnega interesa sicer domneva, sodišče v skladu z določilom 274. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrže, če ugotovi, da pravni interes za vložitev zahtevka ni podan. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil že toženkin zatrjevan odstop od pogodbe učinkovit. Ker je torej toženka od pogodbe odstopila, je pravilna ugotovitev, da za nasprotno tožbo na razveljavitev pogodbe oziroma ugotovitev njene neučinkovitosti nima več pravnega interesa. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje odsotnosti njenega pravnega interesa ne bi smelo ugotoviti šele ob izdaji sodbe. Pravni interes je namreč procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti. Nemudoma, ko ugotovi, da ni podana, mora tožbo zavreči. Obstoja pravnega interesa toženke ne utemeljuje niti okoliščina, da je tožeča stranka njenemu odstopu od pogodbe ugovarjala ter da sodna praksa o učinkovitosti odstopa od pogodbe v podobnem primeru ni obstajala. Bistveno je namreč, da je toženka v obravnavani zadevi uspela z ugovorom, da je od pogodbe odstopila ter s tem izgubila pravni interes za nasprotno tožbo.

16. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja toženke glede stroškovne odločitve. Zavrženje tožbe ima z vidika uspeha enake posledice kot zavrnitev tožbenega zahtevka, kar pomeni, da mora stranka, katere tožba je bila zavržena, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Zavzemanje toženke za drugačno razlago pravila o uspehu v postopku (154. člen ZPP) ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka propadla z zahtevkom po tožbi, toženka pa z zahtevkom po nasprotni tožbi, posledično pa je na mestu odločitev, da v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

17. Pritožbeno sodišče je tako ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožeča in tožena stranka s svojima pritožbama nista uspeli, zaradi česar sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVPot.
2 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
3 Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 274, 443, 443/1, 458, 458/1
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 43

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMDQx