VSL Sodba II Cp 1082/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnika v priporu še istega dne pregledala dežurna zdravnica in ne pet dni kasneje. Na podlagi njene prepričljive izpovedi, podprte z zdravstveno dokumentacijo, je ugotovilo, da tožnik ob pregledu ob privedbi v pripor ni omenil bolečin v poškodovani desni roki, da bi bila lahko na to pozorna. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ga zdravnica tedaj sploh ni pregledala. Ta trditev je bila ovržena z dokazno podprto in logično razlago, da bi tožnik zdravnici ob pregledu gotovo omenil bolečine v roku, pa ni, ob tem, da ji je omenil in je to zapisala v karton, da si je v preteklosti v prometni nesreči zlomil rebra. Ni razumne podlage za zahtevo, da bi moral zdravnik pacienta telesno pregledati, če pacient ne navaja telesnih poškodb.

Tožnik bi moral vsaj konkretizirati, kdaj in komu je potožil o bolečinah in zahtevi po zdravstveni pomoči, in kdo mu je izrekel zatrjevane neprimerne besede, da bi se lahko toženka sploh konkretizirano branila. Razumno je pričakovati od tožnika, da bo podal konkreten opis oseb, s katerimi je v zatrjevanih primerih komuniciral. Šele če bi izkazoval, pa ni, da do imen in priimkov teh oseb ne more priti, bi lahko sodišče samo pri državnem organu opravilo ustrezne poizvedbe. Gola navedba, da se ne spomni, kateri policisti so bili, in da so bili priporniki tujci, ne zadošča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Pravdne stroške toženke v znesku 1.067,50 EUR je naložilo v plačilo tožniku (II. točka izreka).

2. Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga po svoji pooblaščenki pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zagrešenih je več bistvenih kršitev določb postopka, zlasti protispisnost. Zmotna in protispisna je ugotovitev sodišča, da je tožnik odklonil nudenje zdravniške pomoči ob sprejemu v pripor. Ob prihodu je povedal operativnemu vodji o poškodovani roki, a ga zdravnik v istem dnevu ni pregledal. Prvi pregled pri zdravnici je bil šele peti dan po sprejemu. Dejstvo, da iz zdravniške dokumentacije ne izhaja prisotnost poškodbe ob prvem pregledu, kaže, da zdravnica očitno tožnika ni dejansko pregledala. Po prvem pregledu je zdravnica zgolj pavšalno ocenila, da je roka otekla, ni pa poskrbela za pregled pri specialistu. Šele po več neuspešnih raportih je bil tožnik 12. 7. 2010 pregledan in 14. 7. 2010 pripeljan na travmatološko kliniko. Nemogoče je, da tožnik do 12. 7. 2010 ne bi tožil o bolečinah. Tožnik ne more biti tisti, ki ni ravnal dovolj skrbno in pravilno. O bolečinah in težavah zaradi poškodovane roke je tožil pravosodnim policistom, ki pa so se posmehovali, namesto da bi prenesli informacije naprej. Nesprejemljivo je tudi stališče izpodbijane sodbe, da ni uspel dokazati nedopustnih ravnanj pravosodnih policistov, ki so se mu posmehovali in ob tem izrekali neprimerne besede. Tožnik je to potrdil s svojo izpovedjo. Logično je, da se ne spomni, kateri pravosodni policisti so to bili. Navedel je opravičljive razloge, zakaj pripornikov ne more navesti za priče. Ključno je, da je iz listinskih dokazov razvidno, da je poškodba obstajala ob sprejemu v pripor, a njena oskrba do 14. 7. 2010 ni bila zagotovljena. Napačno je stališče sodišča, da bi moral sam zaprositi za premestitev na nižje ležišče. Toženka bi morala poskrbeti za bolj humano namestitev. Če bi bil takoj ob sprejemu v pripor deležen pravilne obravnave pri zdravniku, do prepovedanih posledic ne bi prišlo. Ni dopustno, da se mu očita, da ni bil dovolj jasen pri svojih zahtevah po zdravniški oskrbi. Tožnik je bil pregledan 12. 7. 2010 in šele čez dva dni pripeljan na urgenco, kar je tudi nedopustno. Izpodbijana sodba neutemeljeno v tožnikovo škodo upošteva izvedensko mnenje izvedenca C. Tožnik je predložil strokovni članek Medicinske fakultete v Ljubljani, ki potrjuje nasprotno, kot pravi izvedenec. Pri zlomu dlančnic je zelo pomembna takojšnja in pravilna zdravniška oskrba, ker drugače pride do hudih posledic. Zaradi zakasnele zdravniške pomoči je tožnik trpel tudi hude bolečine in neugodnosti. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da kriterij skaženosti ni podan. Očitna vizualna spremenjenost je posledica poškodbe. Ugotovitev izvedenca, da gre za kozmetično okvaro, še ne pomeni, da skaženosti v pravnem pomenu ni. Sodišče prve stopnje je z neizvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca fiziatra bistveno kršilo določbe postopka. Izvedenec bi lahko podal natančno oceno posledic poškodbe roke, do katerih je prišlo zaradi zakasnele in neustrezne oskrbe.

4. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga tožbenega zahtevka so določbe 26. člena Ustave RS, prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in prvega odstavka 148. člena OZ. Za pravico do povračila škode morajo biti izpolnjene vse kumulativne predpostavke civilnega delikta. Če ene ni, o obstoju odškodninske odgovornosti ni mogoče govoriti.

Tožnik očita toženki, da mu delavci v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora L. (ZPKZL) niso nudili pravočasne zdravniške pomoči ter da so z njim v času trajanja pripora ponižujoče ravnali in ga mučili, kar je v nasprotju s 3. členom Evropske konvencije za človekove pravice, ki določa prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Slednje utemeljuje z nudenjem zakasnele zdravniške pomoči in neprimernim ravnanjem pravosodnih policistov, ki naj bi se kazalo v tem, da so mu ob večkratnem toženju bolečin v roki izrekli neprimerne besede.

7. Neutemeljen je očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Citirana kršitev (t. i. protispisnost) je napaka tehnične narave. Gre za to, da sodišče v razlogih sodbe vsebini dokaznega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo to dejansko ima (nepravilno prenese podatke iz listinskega gradiva v sodbo). Takšna situacija v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podana. Pritožnica pod pretvezo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP graja dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje gradilo na podlagi celokupnosti izvedenih dokazov. Njeno izpodbijanje ne more pomeniti opisane postopkovne kršitve. Pomeni lahko le pritožbeni razlog nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnik v obravnavanem primeru ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja toženke, torej, da so zaposleni v ZPKZL opustili dolžno ravnanje oziroma nedopustno ravnali (glede nepravočasnega nudenja zdravstvene pomoči in grdega ravnanja) v času, ko je bil tožnik v priporu. Pojasnjena je v celovitih in življenjsko logičnih razlogih v točkah 7-11 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče v njih ne najde protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus, niti vrzeli, ki jih očita pritožba. Dokazna ocena ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo pojasnilo, in navedlo razloge, zakaj sledi določenim pričam glede posameznih odločilnih dejstev in posledično posamezni pravdni stranki. Te je ocenilo v povezavi z dokaznimi listinami.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob prihodu v pripor 26. 6. 2010 operativnemu vodji B. potožil o bolečinah v roki, ki jih je utrpel ob storitvi kaznivega dejanja 24. 6. 2010, a je odklonil ponujeno zdravniško pomoč. Oporo je imelo v izpovedi kriminalista K. in dopisu ZPKZL z dne 13. 9. 2010. Ugotovitev je podkrepljena z razlago, da tožnik sam ob zaslišanju ni potrdil, da je neposredno po dogodku izrazil želje po zdravniški pomoči. Prepričljiva je razlaga prvega sodišča, da toženje o bolečini ne daje podlage za zaključek, da je zahteval oziroma izrazil željo po zdravniški pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnika v priporu še istega dne pregledala dežurna zdravnica O. P. in ne pet dni kasneje. Na podlagi njene prepričljive izpovedi, podprte z zdravstveno dokumentacijo, je ugotovilo, da tožnik ob pregledu ob privedbi v pripor ni omenil bolečin v poškodovani desni roki, da bi bila lahko na to pozorna. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ga zdravnica tedaj sploh ni pregledala. Ta trditev je bila ovržena z dokazno podprto in logično razlago, da bi tožnik zdravnici ob pregledu gotovo omenil bolečine v roku, pa ni, ob tem, da ji je omenil in je to zapisala v karton, da si je v preteklosti v prometni nesreči zlomil rebra. Ni razumne podlage za zahtevo, da bi moral zdravnik pacienta telesno pregledati, če pacient ne navaja telesnih poškodb.

10. Dokazno prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi pred 12. 7. 2010 želel obiskati zdravnika zaradi bolečin v desni roki. Drži, da se je tožnik že 28. 6. in 6. 7. 2010 prijavil za pregled pri zdravniku, a v prijavah ni navedel nikakršnega vzroka svojih težav oziroma zakaj potrebuje zdravniško pomoč. V skladu z določbo 32. člena Pravilnika o izvrševanju pripora je tudi pripornik, ki ni vidno poškodovan, dolžan za pridobitev zdravniške pomoči jasno in na kratko opredeliti tudi razlog pomoči, saj šele na tej podlagi lahko v ZPKZL, glede na naravo pripora, vključno z varnostnimi tveganji in organizacijo v njem, okvirno presodijo, ali gre za upravičeno zahtevo do obiska zdravnika. V tretji prijavi 12. 7. 2010 je tožnik zahteval zdravniško pomoč, pri čemer je navedel poškodbo roke, zato je bil takoj pregledan in 14. 7. 2010 pripeljan k travmatologu v Univerzitetni klinični center v L. Da bi bila obravnava pri zdravniku 14. 7. 2010, glede na konkretno zahtevo po zdravniški pomoči s 12. 7. 2010 in takojšnje obravnavanje v priporu prepozna, tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni z ničemer utemeljeval ali dokazoval.

11. Trditveno in dokazno nepodprta je ostala tudi tožnikova pavšalna navedba, da je pravosodnim policistom večkrat potožil o bolečinah v rokah in potrebo po zdravstveni pomoči, kot tudi navedba, da so z njim ob tem ravnali ponižujoče, ko so se mu posmehovali. Pritrditi je obširnim razlogom izpodbijane sodbe (točka 9), ki utemeljujejo zaključek, da tožnik ni navedel dovolj dejstev za presojo o tem. Tožnik bi moral vsaj konkretizirati, kdaj in komu je potožil o bolečinah in zahtevi po zdravstveni pomoči, in kdo mu je izrekel zatrjevane neprimerne besede, da bi se lahko toženka sploh konkretizirano branila. Razumno je pričakovati od tožnika, da bo podal konkreten opis oseb, s katerimi je v zatrjevanih primerih komuniciral. Šele če bi izkazoval, pa ni, da do imen in priimkov teh oseb ne more priti, bi lahko sodišče samo pri državnem organu opravilo ustrezne poizvedbe. Gola navedba, da se ne spomni, kateri policisti so bili, in da so bili priporniki tujci, ne zadošča. Ker tožnik ni podal konkretnega dejanskega substrata, je pravilna presoja sodišča prve stopnje o nedokazanosti večkratne zahteve paznikom glede zdravstvene pomoči zaradi zatečene roke pred 12. 7. 2010 in izrečenih besed. Očitek tožnika, da je toženka njegovo poškodbo desne roke napačno ocenila in da bi ga morala takoj ob prihodu v pripor poslati k specialistu, tako ni utemeljen.

12. Pravilna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik sam zaprositi za premestitev na spodnje ležišče (pri pogradu), če je menil, da se s poškodovano roko težko vzpenja. Prvič zato, ker je življenjsko pričakovati od vsakega človeka, da najprej sam poda prošnjo za premestitev. Drugič pa zato, ker v konkretnem primeru ni bilo dokazano, da je imela toženka razloge za sum za tožnikovo resnejšo poškodbo, ki bi upravičeno terjala tudi zagotovitev lažje dostopnega ležišča.

13. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je škodo, ki jo zatrjuje, utrpel zaradi nedopustnega ravnanja toženke, je odškodninski zahtevek pravilno zavrnjen. Ker že prvi element civilnega delikta ni dokazan, se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati še z nadaljnjim, to je vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in zatrjevano škodo. Zato tudi pritožbeno sodišče ne bo obširneje odgovarjalo na pritožbene navedbe v tej smeri. V prepričljivem in izčrpnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. C. je imelo sodišče podlago za zaključek, da kasnejša zdravniška obravnava ni vplivala na trajne posledice, ker so te posledice nastale zaradi same narave poškodbe. Izvedenec se je opredelil tudi do strokovnega članka, na katerega se je tožnik skliceval pred nižjim sodiščem. Prepričljivo je pojasnil, da načelna ugotovitev, da zakasnitev pri ugotavljanju in zdravljenju poškodbe roke vodijo v trajno obolelost in invalidnost, ne drži za vsak primer. Na podlagi zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnika je pojasnil, da je prišlo pri tožniku do trajnih posledic glede grbe in minimalnega deficita prsta, kar pa ne gre na račun kasnejše zdravniške obravnave, pač pa zgolj na račun poškodbe same. Tožniku bi grba na mestu zloma ostala tudi, če bi bil zdravljenja deležen takoj po poškodbi. Zakasnitev zdravljenja tudi ni vplivala na moč roke. Glede na ugotovljeno odsotnost vzročne zveze med (nedokazanim) protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo glede trajnih posledic, je bil utemeljeno zavrnjen tudi dokazni predlog po postavitvi (dodatnega) izvedenca fiziatra, glede obsega posledic poškodbe tožnikove desne roke (njene trajne zmanjšane gibljivosti), to je tretjega elementa civilnega delikta (škoda).

14. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 713/93
• Sodba I Ips 130/95
• VSL Sodba II Cp 232/2019