VSL Sodba II Cpg 240/2017

Jedro

Tožeča stranka bi lahko utemeljeno zatrjevala obstoj napak na dan 5. 11. 2012 le, če bi napravo preizkusila. Tega pa ni storila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (II., III. in IV. točka izreka odločbe) potrdi.

II. Tožeča stranka in drugo toženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 12. 12. 2014 (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 97764/2014 z dne 18. 7. 2014 je razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka ter zahtevek tožeče stranke zavrnilo (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 90,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2014 do plačila (III. točka izreka) in ji naložilo, da drugo tožencu v roku 8 dni povrne 55,00 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II., III. in IV. točka izreka odločbe) se je iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prvo in drugo toženec sta na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Drugo toženec je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je tožeča stranka s prvo toženko sklenila pogodbo o finančnem leasingu, drugo toženec pa se je tožeči stranki za obveznosti prvo toženke po tej pogodbi zavezal kot porok. Ker prvo toženka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnjevala, je tožeča stranka z enostransko izjavo razdrla pogodbo, prvo toženki 5. 11. 2012 odvzela predmet leasinga (napravo za nego obrazne kože) in ga nato 12. 11. 2013 prodala tretji osebi za kupnino 9.000,00 EUR.

6. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožeča stranka prejeto kupnino upravičena zmanjšati za stroške popravila in servisa, ki je bil izveden po izročitvi predmeta leasinga kupcu. Za odgovor na navedeno vprašanje pa je odločilno ali je vzrok za popravilo in servis naprave izviral iz časa pred vrnitvijo predmeta leasinga tožeči stranki, saj po tem prvo toženka za eventualne napake in stanje predmeta ne more biti več odgovorna.

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da vzrok za stroške popravila in servisiranja naprave izvira iz časa pred vrnitvijo predmeta leasinga tožeči stranki. Pravzaprav tožeča stranka že trditvenega bremena o tem, da je okvara predmeta obstajala na dan 5. 11. 2012 ni zmogla.

8. Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje gornji ugotovitvi sodišča prve stopnje in navaja, da je že v dopolnitvi tožbe zatrjevala, da je po odvzemu naprave prvo toženki le-to varno skladiščila, da jo je pregledal cenilec in da ji je kupec praktično takoj po nakupu sporočil, da naprava ne deluje. Te navedbe pa so kvečjemu ugibanje o tem, da naj bi napake na napravi obstajale že 5. 11. 2012, saj tožeča stranka sama priznava, da predmeta leasinga ni nikoli preizkusila, niti ga ni preizkusil cenilec. Torej tudi ne more vedeti kdaj je v resnici prišlo do okvare naprave.

9. Ob upoštevanju, da je prvo toženka dokazala, da je bila naprava brezhibna in je delovala do 5. 11. 2012, tožeča stranka pa ni podala nobenih relevantnih trditev o nasprotnem, je sodišče prve stopnje že iz teh razlogov upravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek (in ne drži pritožbena navedba, da izpodbijana sodba temelji zgolj na izjave priče L. - prim. 14. točko obrazložitve).

10. Posledično se sodišče prve stopnje do ostalih trditev tožeče stranke, katere izpostavlja v pritožbi, ni bilo dolžno opredeljevati. Tožeča stranka bi namreč lahko utemeljeno zatrjevala obstoj napak na dan 5. 11. 2012 le, če bi napravo preizkusila. Tega pa ni storila. Prav tako sodišče upravičeno ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev (kar smiselno izhaja iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v zvezi s tem kršitev 22. člena Ustave RS tako nista podani.

11. V delu, kjer pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in se opredeljuje do izjave priče M. L., pritožnica po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Višje sodišče se zato do teh očitkov ni posebej opredeljevalo.

12. Glede na navedeno pritožbeni očitki v pretežni meri niso utemeljeni, deloma pa niso dovoljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo drugo toženca ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi drugo toženec mora zato sama kriti stroške, ki so mu z njim nastali.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 173/2022
• VSRS sodba II Ips 189/2014
• Sodba II Ips 67/2002