VSL Sodba in sklep II Cp 1028/2017

Jedro

Tožnik ob pričetku dela na stroju, na katerem je na dan škodnega dogodka delal prvič, ni bil posebej poučen o tem, kako naj ravna v primeru, ko se plošča zatakne v stroju in je posledično neuporabna. Kljub tožnikovim dolgoletnim izkušnjam na raznovrstnih strojih je ta opustitev mogla prispevati k nastanku škode. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da tožnik ob vedenju, kako ravnati (pustiti, da stroj izvrže ploščo sam ali ugasniti stroj ali kaj tretjega), ne bi instinktivno poskušal preprečiti škode (ker bi npr. vedel, da se zataknjene plošče ne da več rešiti). Tehtanje vseh navedenih okoliščin privede do zaključka, da je tožnik v 30 % deležu prispeval k nastanku škode.

Ker v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, ki bi izkazovale, da je bila za proučitev dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca, opravljanje preiskav in analiz, študij strokovne literature, ustrezna posvetovanja z drugimi strokovnjaki in podobno, pripada izvedencu (zgolj) nagrada za priprave na ustno podajanje zahtevnega izvedenskega mnenja.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se delež odgovornosti zavarovanca tožene stranke zviša za 10 %.

II. Sicer se pritožba zoper vmesno sodbo zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 334,40 EUR zniža za 69,00 EUR, v II. točki izreka znesek 29,59 EUR zniža za 6,10 EUR, v III. točki izreka znesek 1,77 EUR zniža za 0,36 EUR, v VI. točki izreka pa znesek 165,77 EUR zniža za 75,46 EUR.

IV. Sicer se pritožba zoper sklep zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v zvezi z delovno nesrečo, ki se je pripetila tožniku dne 22. 5. 2012, po podlagi (temelju) delno utemeljen, in sicer je podana odškodninska odgovornost zavarovanca toženke v višini 60%. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu s področja varstva pri delu za ustno podajanje mnenja na naroku dne 11. 1. 2017 priznalo nagrado v znesku 334,40 EUR bruto (I. točka), sklenilo, da se priznani nagradi prišteje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 29,59 EUR (II. točka) ter prispevek za zdravstvo v višini 1,77 EUR (III. točka). Tožniku je naložilo, da je dolžan na račun sodnega izvedenca nakazati razliko do celotnega skupnega zneska priznane nagrade v višini 165,77 EUR (VI. točka).

3. Tožnik v pritožbi zoper vmesno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožnik trdi, da se sodba ne opredeli do trditev tožnika, da dela na delovnem mestu "izdelovalec tesnitev" ni bil sposoben opravljati in da mu je bila v skladu z odločbo ZPIZ dodeljena pravica opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. drugo delo z omejitvami od 16. 10. 2012, torej pred škodnim dogodkom. V času poškodbe ni imel sklenjene veljavne pogodbe o zaposlitvi za novo delo, ki ga je začel opravljati brez predhodno opravljenega zdravniškega pregleda. Za opravljanje dela, ki ga je opravljal na dan poškodbe, ni bil zdravstveno sposoben.

Nesprejemljivo je stališče sodišča, da so omejitve veljale za obdobje po škodnem dogodku in da pri delu, pri katerem se je poškodoval, niso bile kršene. Sodišče je s tem, ko je sprejelo ugotovitev izvedenca, da tožnik ne glede na zdravstveno sposobnost ne bi smel z roko posegati v stroj, poseglo na področje, za katero nima ustreznih strokovnih znanj. Dejansko stanje je bilo v zvezi s tem pomanjkljivo ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Odločba ZPIZ je napačno ovrednotena.

Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje glede vzroka za nastanek obravnavane škode. Izvedenec ni pojasnil, na kakšen način je prišel do ugotovitve, da so prsti tožnika segali do konca rokavice, niti ni pojasnil, kako je lahko hkrati dopuščal možnost, da je trak zagrabil rokavico. V zvezi z opozorilom na slabe delovne pogoje (tudi glede neustreznih rokavic) ne more biti prekludiran, kot je zmotno navedeno v 28. točki obrazložitve sodbe.

Sodišče sledi izvedenskem mnenju, da je v konkretnem primeru šlo za enostavno delo in da je vzrok nesreče tako banalen, da morebitna nezadostna usposobljenost ni vplivala na nastanek nesreče, in to kljub navedbam izvedenca, da tožnik ustreznega in zadostnega usposabljanja iz varstva pri delu ni bil deležen in da potrebne varnostne naprave za ustavitev stroja v sili ni bilo. Nikoli ni bil opozorjen s strani nadrejenih (niti na tečaju s področja varnosti pri delu) o pravilnem ravnanju v primeru zastoja na stroju. Delodajalčeva navodila tožniku pred škodnim dogodkom niso bila ustrezna.

Ker ni bilo upoštevano, 1) da tožnik ni bil ustrezno in zadostno usposobljen za delo s strojem, na katerem je delal prvič, 2) da ni prejel ustreznih navodil za opravljanje dela pred njegovim pričetkom, 3) da se je poškodoval prvi dan dela na stroju in ob prvem zastoju, 4) da so bile vzrok za poškodbo neustrezne rokavice, 5) da je delodajalec vedel, da ni bil zdravstveno sposoben za opravljanje dodeljenega dela, 6) da je bila organizacija dela neustrezna, 7) da bi varnostno stikalo, nameščeno na ustrezni razdalji, ob ustreznih navodilih lahko preprečilo nezgodo in 8) da na stroju niso bila nameščena dvojna zaščitna vratca, je odločitev o tožnikovem prispevku k nastanku škode napačna.

4. V pritožbi zoper sklep tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in odloči o višini nagrade za ustno podajanje mnenja izvedencu, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker ugotovitve (zlasti v 2. do 6. točki izreka) niso obrazložene, jih ni mogoče preizkusiti. Po 1. točki prvega odstavka 48. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju Pravilnik) je za študij spisa predvidena drugačna tarifa (46,00 EUR), izvedenec pa dopolnilnega izvedenskega mnenja niti ni podal. Zaradi prisotnosti na obravnavi bi bil upravičen največ do tarife v višini 105,00 EUR, ki vključuje tudi priprave na ustno podajanje mnenja. Ni jasno, po katerih kriterijih je sodišče ocenilo, da gre za zelo zahtevno izvedensko mnenje.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba zoper vmesno sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

O pritožbi zoper vmesno sodbo

7. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v delovni nesreči na stroju za grafitiranje (zagozdenje plošče, ki se je upognila med letve transportnega traku), ko ga je tekoči trak zagrabil za rokavico in mu stisnil tri prste leve roke. Izpodbijana vmesna sodba zavzema stališče, da sta podani tako objektivna kot krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca in da je tožnik v 40 % deležu prispeval k nastanku škode.

8. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah in stališčih:

- da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen na delovnem mestu "izdelovalec tesnitev" in je bil od 12. 3. 2012 na čakanju, 22. 5. 2012 pa ga je delodajalec zaradi nenadne potrebe po dodatnem delu poklical in mu dodelil delo na stroju za grafitiranje (valjčni nanašalki),

- da je do nesreče prišlo istega dne, ko je zaradi reševanja izmeta z roko posegel v področje dela obratujočega stroja,

- da so bile tožnikove rokavice dobro prilagojene obliki roke in so prsti segali do konca rokavic,

- da je v primeru zagozditve treba stroj ustaviti,

- da tožnik stroja pred posegom vanj ni ustavil,

- da je tožnik pri delodajalcu opravil praktični in teoretični del usposabljanja iz varnosti pri delu in da je bil pri tem poučen o tem, da se z roko ne sme posegati v delujoče stroje,

- da tožnik sicer ni bil zadosti oz. dodatno usposobljen za delo na stroju za grafitiranje, vendar je imel zadostno praktično znanje za delo s stroji in da delo, ki ga je opravljal na dan nezgode, predstavlja enostavno delovno opravilo,

- da je vzrok nezgode tako banalen, da morebitna nezadostna usposobljenost ni vplivala na nastanek nesreče,

- da je bil stroj brez ustreznih varoval, ki bi preprečile poseganje z roko v stroj,

- da v času škodnega dogodka stroj ni bil ustrezno opremljen z dosegljivim varnostnim stikalom za zaustavitev stroja v sili in zato tožnik ni imel možnosti, da stroj izključi in prepreči nesrečo v taki situaciji,

- da je tožnik opravljal delo brez ustreznega zdravniškega pregleda, ne glede na zdravstveno sposobnost pa tožnik ne bi smel z roko posegati v stroj,

- da je bila odločba ZPIZ, s katero je bila ugotovljena tožnikova invalidnost (v nadaljevanju odločba ZPIZ), izdana skoraj eno leto po nesreči, tj. 3. 5. 2013,

- da omejitve iz odločbe ZPIZ pri konkretnem delu, kjer je prišlo do nezgode, niso bile kršene.

9. Utemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o tožnikovi nesposobnosti za opravljanje dela na delovnem mestu "izdelovalec tesnitev", ker pa do poškodbe ni prišlo na tem delovnem mestu, ne gre za pomembno dejstvo. Dejansko stanje zaradi navedenega ni bilo nepopolno ugotovljeno.

10. Neutemeljeni so očitki v zvezi s tožnikovo zdravstveno sposobnostjo za opravljanje dela, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka. Do nesreče je prišlo 22. 5. 2012, tožnik pa je sam zatrjeval, da je pravico do dela z upoštevanjem določenih omejitev pridobil za čas od 16. 10. 2012 dalje. Poleg tega obrazloženo ne izpodbija zaključka sodbe, da ni izkazano, da bi pri tožniku dodeljenem delu ne bile spoštovane omejitve iz odločbe ZPIZ (tj. rokovanje z bremeni, težjimi od 9 kg, in delo v hrupu).

11. Pravilen je zaključek izpodbijane sodbe, da kršitev predpisov o zdravstvenih pregledih delavcev sama po sebi še ne pomeni, da tožnik ni bil sposoben opravljati dela, pri katerem je prišlo do obravnavane škode. Vzrok za nastanek škode je bil poseg v stroj, zatrjevane omejitve tožnikove sposobnosti za delo, ki so bile posledica njegovega zdravstvenega stanja, pa niso vplivale na njegovo zmožnost upoštevanja osnovnega varnostnega pravila, ki prepoveduje poseganje z roko v delujoč stroj.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je z navedenim zaključkom sodišče poseglo na področje, za katero nima strokovnih znanj. Sodišče ni presojalo tožnikove delovne zmožnosti, ampak le, ali je bila zatrjevana nezmožnost vzrok za nesrečo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo sodbe o vzroku za nastanek škode. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da mu je pri posegu v delovni stroj tekoči trak zagrabil rokavico, krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca pa je utemeljeval z neustreznimi pogoji za opravljanje dela, neustreznimi navodili in neustreznim postopkom. V kasnejših vlogah je te trditve obrazložil in zatrjeval pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno sposobnostjo, z neobstojem tipke za izklop in z izostankom navodil za opravljanje dela. Šele po seznanitvi z izvedenskim mnenjem, pridobljenim po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, je navedel, da je bila rokavica neustrezna in prevelika, ne da bi hkrati navedel razloge, zaradi katerih teh trditev ni mogel podati prej. Pravilen je zato zaključek izpodbijane sodbe, da so bile te navedbe podane prepozno in so zato neupoštevne (šesti odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP). Glede na to, da je tožnik pred zaključkom prvega naroka konkretiziral okoliščine, ki naj bi predstavljale nedopustne opustitve toženkinega zavarovanca, ni bilo razlogov za materialno procesno vodstvo. Na drugi strani so navedbe o neprimernosti rokavic predstavljale novo ravnanje, ki naj bi utemeljevale odgovornost toženkinega zavarovanca, in ki bi ga bilo treba dokazovati potem, ko je bil dokazni postopek z zaslišanjem stranke in prič že izveden.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodbe, da je do zatrjevane škode prišlo, ker je tožnik z roko posegel v področje dela obratujočega stroja. Ker tožnik ni dokazal (niti zatrjeval) opustitve toženkinega delodajalca, povezane z rokavicami, se je sodišče utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, da so se rokavice prilegale roki. Sicer pa dejstvo, da je trak najprej zagrabil tožnikovo rokavico, nato pa prste, ne vpliva na pravilnost zaključka, da je tudi tožnikov poseg v delujoč stroj predstavljal sovzrok za nastanek škode.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnik ni bil poučen o nujnosti ustavitve stroja pred posegom vanj. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno sledilo izpovedbi priče A. A. (varnostna inženirka), da je bil tožnik med usposabljanjem iz varnosti pri delu poučen, da se z roko ne sme posegati v delujoče stroje. Pravilen je tudi argument sodbe, da gre za eno najosnovnejših znanj iz varstva pri delu, s katerim so seznanjeni vsi delavci.

16. Delno pa je utemeljen pritožbeni očitek o zmotnem ovrednotenju tožnikovega prispevka k nastanku škode v deležu 40 % (171. člen in tretji odstavek 153. člena OZ). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženkin zavarovanec kot izvajalec nevarne dejavnosti objektivno odgovoren, ker ni poskrbel za dosegljivo stikalo za zaustavitev v sili in ker je dopuščal delo na stroju brez ustreznih varoval, ki bi preprečila poseganje z roko v stroj, pa tudi krivdno. Tožniku je na drugi strani pripisalo dokaj grobo kršitev zelo enostavnega pravila varnosti pri delu, ki mora biti znano ne le delavcem s tako bogatimi delovnimi izkušnjami, kot je bil tožnik, ampak vsakemu povprečno razgledanemu odraslemu človeku.

17. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da v navedeni presoji ni ovrednoteno (nesporno) dejstvo, da tožnik ob pričetku dela na stroju, na katerem je na dan škodnega dogodka delal prvič, ni bil posebej poučen o tem, kako naj ravna v primeru, ko se plošča zatakne v stroju in je posledično neuporabna. Kljub tožnikovim dolgoletnim izkušnjam na raznovrstnih strojih je ta opustitev mogla prispevati k nastanku škode. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da tožnik ob vedenju, kako ravnati (pustiti, da stroj izvrže ploščo sam ali ugasniti stroj ali kaj tretjega), ne bi instinktivno poskušal preprečiti škode (ker bi npr. vedel, da se zataknjene plošče ne da več rešiti). Tehtanje vseh navedenih okoliščin privede do zaključka, da je tožnik v 30 % deležu prispeval k nastanku škode.¹

18. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zoper vmesno sodbo delno ugodilo in v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je delež toženkine odgovornosti zvišalo za 10 % (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

19. Neutemeljen je očitek kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že iz samega izreka in nadalje iz 4. in 5. točke obrazložitve izhajajo pravna podlaga in razlogi odločitve sodišča. V čem naj bi bila ti. protispisnost, pa pritožnik niti ni navedel.

20. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s priznanjem nagrade za pisno dopolnitev mnenja. Izvedenec niti ni priglasil nagrade za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja, niti mu je sodišče prve stopnje ni priznalo.

21. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da nagrada za ustno podajanje izvida in mnenja (po drugem odstavku 52. člena ZPP) vključuje nagrado za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja (po prvem odstavku 52. člena ZPP). Ker je izvedenec v obravnavani zadevi dopolnil pisno izvedensko mnenje v zaslišanju na obravnavi, mu ne gre nagrada za študij spisa, kot napačno zatrjuje tožnik, ampak posebna nagrada za pripravo na ustno podajanje mnenja in izvida. Ta je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebna.

22. Utemeljen pa je očitek o zmotni oceni zahtevnosti podanega izvedenskega mnenja kot zelo zahtevnega ter posledični nepravilni uporabi določb Pravilnika. Pravilnik v 51. členu določa štiri razpone nagrad za pisni izvid in mnenje, in sicer za: manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno. Že iz same razvrstitve nagrad je mogoče sklepati, da gre za zelo zahtevna mnenja takrat, ko je naloga, dana izvedencu, tako zahtevna, da terja dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave.² Četrti odstavek 47. člena Pravilnika nadalje določa, da je zahtevnost izvida in mnenja odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja, časa, ki ga ima izvedenec na voljo, da ga pripravi, kompleksnosti in vrste zadeve, ki je predmet izvida in mnenja, ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti izvida in mnenja.

23. V konkretnem primeru dokumentacija (sodni spis, ocena tveganja) ni presegala 200 strani. Izvedenec je res moral odgovoriti na več vprašanj, kar pa samo po sebi ne vpliva na samo zahtevnost izvida in mnenja, prav tako vprašanja niso v ničemer odstopala od podobnih primerov. Pri priglasitvi stroškov izvedenec tudi ni navedel uporabe posebnih metod ali postopkov, iz katerih bi izhajalo, da je bila zadana naloga tako zahtevna, da je zahtevala dodaten poglobljen študij in obsežne analize. Za odstopanje od standarda zahtevnosti izvedenskega mnenja (bodisi navzgor ali navzdol) mora bodisi iz mnenja bodisi iz posebej podanih izvedenčevih pojasnil izhajati, da je bila za proučitev dokumentacije in za izdelavo mnenja potrebna posebna angažiranost izvedenca, opravljanje preiskav in analiz, študij strokovne literature, ustrezna posvetovanja z drugimi strokovnjaki in podobno. Ker v obravnavanem primeru navedene okoliščine niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je izvedencu priznalo nagrado za priprave na ustno podajanje zahtevnega izvedenskega mnenja (po 2. točki prvega odstavka 52. člena Pravilnika). Posledično je spremenilo tudi odločitev v II., III. in VI. točki izreka izpodbijanega sklepa.

24. Zaradi deloma zmotne uporabe Pravilnika je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi zoper sklep delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek prisojene nagrade, posledično pa tudi zneske obveznih prispevkov za zavarovanje in znesek doplačila, znižalo v višini, ki je razvidna iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. tudi sodbi VSL II Cp 1992/2009 z dne 19. 8. 2009 in VDSS Pdp 1372/2014 z dne 27. 11. 2014.
² Prim. npr. sklep VDSS Psp 4/2014.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Psp 54/2023
• VSC Sodba Cpg 156/2019
• VSK Sklep Cpg 68/2019