VSL Sklep I Cp 1691/2017

Jedro

Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavljanje denarne terjatve.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve solastnega dela nepremičnine tožene stranke. Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistven del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje. Zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Tega trditvenega (in dokaznega) bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb niti ni ponudila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo. Presodilo je, da tožeča stranka obstoja svoje nedenarne terjatve po primarnem tožbenem zahtevku ni niti z verjetnostjo izkazala. Z obstojem ostalih pogojev po 2. in 3. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) se zato ni ukvarjalo. Utemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe je presojalo tudi v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom. Zaključilo je, da je tožeči stranki verjetnost denarnega zahtevka sicer uspelo izkazati, ni pa zmogla ne trditvenega ne dokaznega bremena glede pogoja po drugem oziroma tretjem odstavku 270. člena ZIZ.

2. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga pritožbo. Izpodbija odločitev, ki se nanaša na izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnega zahtevka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju.

Trdi, da je navedla vsa potrebna dejstva za izdajo predlagane začasne odredbe in jih tudi dokazala. Opozarja, da tožena stranka v stanovanju živi in ga uporablja, kar pomeni, da odtujuje in neupravičeno razpolaga s premoženjem tožeče stranke, saj h kupnini ni ničesar prispevala. Tudi če sodišče meni drugače, pa neupravičeno razpolaga vsaj z delom premoženja tožeče stranke. Ker se je v stanovanje vselila hči tožene stranke, to pomeni tudi uporabo dela, ki je v lasti tožeče stranke. S takšnim ravnanjem tožena stranka odtujuje vsaj del stanovanja. Podan je tudi pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Ker je stalni naslov tožene stranke na naslovu S. cesta 3, K. in ker kupnine za nepremičnino ni plačala, bi ji z izdano začasno odredbo nastala le neznatna škoda. V stanovanju bi kljub temu lahko še naprej dejansko prebivala.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev pravilna, pritožba pa neutemeljena. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Po določilu prvega odstavka 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Po določilu drugega odstavka istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa, kot izhaja iz tretjega odstavka istega člena, take nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

7. Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ tako zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za upnikovo uspešno uveljavljanje denarne terjatve.¹

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka trditev v tej smeri ni ponudila, saj je zgolj pavšalno navedla, da obstaja velika verjetnost, da bo tožena stranka poskusila delež na nepremičnini odtujiti, ne pove pa, na podlagi katerih konkretnih dejanj tožene stranke je prišla do tega sklepa. Zgolj to, da je skupnost pravdnih strank prenehala in da tožena stranka sedaj v stanovanju biva skupaj s hčerko, takšnega sklepanja ne omogoča. Samo bivanje tožene stranke v stanovanju, ki je po trditvah tožeče stranke (če ne v celoti pa vsaj delno) njeno, in dopuščanje uporabe tretji osebi, pa tudi niso razpolaganja v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj se s tem premoženje tožene stranke ne zmanjšuje.

9. Čeprav to glede na že navedeno niti ni relevantno, pa pritožbeno sodišče opozarja, da bi tožeča stranka morala, poleg konkretnega ravnanja tožene stranke, katerega posledica bi bilo zmanjševanje njenega premoženja, pojasniti tudi vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet podrednega tožbenega zahtevka. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve. Takšnih trditev v predlogu ni.

10. Sodišče bi predlogu za izdajo začasne odredbe lahko ugodilo tudi, če bi tožeča stranka verjetno izkazala, da predlagano zavarovanje toženi stranki ne bo povzročilo škode oziroma bo ta neznatna (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Zakon meril, katera škoda je neznatna, ne daje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera, vendar gre v vsakem primeru lahko le za takšno škodo, ki tožene stranke ne bo omejevala. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odtujitve solastnega dela nepremičnine tožene stranke. Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistven del upravičenj lastnika, torej zanj takšen poseg pomeni prikrajšanje.² Zato bi morala tožeča stranka navesti in dokazati, zakaj bi v konkretni zadevi za toženo stranko takšna omejitev predstavljala le neznatno škodo. Tega trditvenega (in dokaznega) bremena pa ni zmogla. V tej smeri namreč konkretnih navedb niti ni ponudila. V pritožbi sicer izpostavlja, da tožena stranka h kupnini ni prispevala³, kar pa (saj toženki to dejstvo ne jemlje lastninske pravice) posledic posega v pravico razpolaganja tožene stranke kot lastnice na nepremičnini in s tem njenega prikrajšanja v ničemer ne zmanjšuje. Pri trditvi, da bo toženka stanovanje lahko še naprej uporabljala in trditvi, da ima bivališče prijavljeno na drugem naslovu, pa gre za nedopustni pritožbeni novoti (337. člen ZPP), ki sta zato neupoštevni in posebnega odgovora ne potrebujeta.

11. Ker tožeča stranka ni izkazala ne pogoja po drugem ne po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, se pritožbeno sodišče z vprašanjem izkazanosti pogoja po prvem odstavku 270. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve), ki je problematizirano s strani tožene stranke v odgovoru na pritožbo, ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP).

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi druge točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

-------------------------------
¹ Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, 2015, stran 51.
² I Cp 1137/1994, I Cpg 1429/201, I Cp 4203/2011 in druge.
³ Gre za navedbo podano v zvezi s pogojem po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 499/2023
• VSL Sklep I Cpg 709/2020
• VSL sklep I Cp 2080/2016