VSL Sodba in sklep I Cp 823/2017

Jedro

Ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija v smislu določbe 59. člena ZZZDR, ampak je treba celokupno upoštevati vse okoliščine primera.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 18. 8. 2016.

II. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Višji tožbeni zahtevek tožnika (v delu, ki presega 1/2) se zavrne."

III. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank Č. P. in K. M. sodi dvo in pol sobno stanovanje št. 19 v izmeri 66,03 m2 v III. nadstropju stanovanjskega objekta T. 1, L., ki stoji na parc. št. 1, vpisan pod vložno št. ..., k. o. ..., ID znak 000, pri čemer je Č. P. solastnik navedenega premoženja 20 % (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank Č. P. in K. M. sodi dvo in pol sobno stanovanje št. 19 v izmeri 66,03 m2 v III. nadstropju stanovanjskega objekta T. 1, L., ki stoji na parc. št. 1, vpisan pod vložno št. ..., k. o. ..., ID znak 000, pri čemer je K. M. solastnica navedenega premoženja 20 % (II. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. V sklepu z dne 18. 8. 2016 je sklenilo, da se objektivna sprememba tožbe K. M. ne dopusti.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik (toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi v celoti ugodi tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženki naloži povračilo tožnikovih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Opisuje dotedanji potek postopka. Navaja, da je sodišče pravilno in zakonito ugotovilo zgolj prispevek pri obnovi stanovanja ter razmerje med prihodki pravdnih strank, vendar pa zaključek, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 50 %, ni pravilen. Sodišče bi moralo zaključiti, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 70 %. Sodišče (napačno) priznava toženki (tožnici po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženka), da je prispevala pri nakupu stanovanja 63,4 %, tožniku pa 36,6 %. Ob priznanem upoštevanju, da je tožnik kril obnovo v višini 20.000,00 EUR, je tožnikov strošek nakupa in obnove 58 %. Ob tem, da sodišče ugotavlja, da je imel tožnik v času trajanja skupnosti kar 3-krat večje prihodke kot toženka, kar zadeva prispevanje k stroškom gospodinjstva in kritju stroškov za otroka, pa sodba zgolj navaja, da ni za verjeti, da je vse stroške kril tožnik in da naj bi jih krila tudi toženka, torej sodba ne ugotavlja, da je toženka bolj skrbela za otroka in gospodinjstvo. Delež pravdnih strank na skupnem premoženju posledično ne more biti enak. Sklicevanje sodišča na 49. člen ZZZDR je napačno. Sodišče je pri izračunu prispevka za plačilo kupnine toženki zopet priznalo prispevek k plačilu drugega obroka, pri čemer je upoštevalo domnevno posojilo toženke družbi P., d. o. o. Tožnik je prerekal obstoj takega dogovora med pravdnima strankama. Toženka ni predložila posojilne pogodbe, potrdilo, ki ga je vložila v spis, pa ne potrjuje obstoja dolžniško - upniškega razmerja, temveč dokazuje samo polog na račun podjetja, pri čemer ni jasno, čigava in kakšna sredstva so bila na račun podjetja nakazana. Tožnik se o podrobnostih zatrjevanega posojila ni opredeljeval tudi iz razloga, ker so trditve toženke pravno nerelevantne. Navedbe, da naj tožnik ne bi zanikal obstoja posojila podjetju so napačne, gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi. Tudi sicer toženka zatrjuje posojilo pravni osebi in ne tožniku, tako posojilo pa torej ne bi moglo vplivati na odločitev k prispevanju k nakupu skupnega premoženja. Navedbe toženke so nesklepčne. Med toženko, tožnikom in podjetjem P., d. o. o., bi morale obstajati ustrezne tripartitne pogodbe o prenosu oz. poplačilu dolga s strani tožnika, ki pa jih toženka ni ne predložila ne zatrjevala. Poleg tega morajo biti pravni posli, sklenjeni med zunajzakonskima partnerjema, sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Novoto v prvostopenjski sodbi predstavlja sklicevanje na 425. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tak zaključek nima podlage v trditvah. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tudi sicer je materialnopravno naziranje povsem napačno in nejasno, kar pritožnik izčrpno obrazloži. Že višje sodišče je pojasnilo, da lahko zakonec na podlagi vlaganj v družbo pridobi zgolj obogatitveni zahtevek. Sodišče nelogično sledi navedbi toženke tudi pri zatrjevanju, da je bilo dogovorjeno, da bo dano posojilo vrnjeno v revalorizirani vrednosti ob nakupu stanovanja. Ni jasno, zakaj je sodišče verjelo toženki, da je plačala zadnji obrok v višini 1.000.000,00 SIT iz lastnih sredstev. Težko je toženka po plačilu zneska kredita 3.000.000,00 SIT v nekaj mesecih privarčevala kar dodaten 1.000.000,00 SIT. Glede prispevanja pravdnih strank za potrebe skupnega življenja oziroma gospodinjstva je tožnik ves čas zatrjeval, da je celotne stroške gospodinjstva plačeval sam. Predložil je račune, ki se nanašajo na stroške nakupov za potrebe gospodinjstva, plačilo položnic in glede nakupov za potrebe mladoletnega otroka, ki so bili izvedeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče se do teh, v spis vloženih dokazil, ni opredelilo, ampak je dalo prednost dvema, toženki naklonjenima pričama. Nadalje se izčrpno opredeljuje do izpovedbe toženkine mame M. L. in bratranca toženke B. L. Vztraja, da toženka za potrebe skupnega gospodinjstva ni porabila niti evra. Sodišče je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za pribavo spisa, v katerem je družinsko sodišče odločalo o zaupanju v varstvo in vzgojo glede mld. J. P. Sodišče je zmotno kot pravno nerelevantne označilo tudi fotografije, ki jih je tožnik vložil v spis na glavno obravnavi 30. 3. 2013, ki prikazujejo, kako toženka ne skrbi za gospodinjstvo.

4. Zoper sklep se pravočasno pritožuje toženka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter dovoli spremembo oziroma razširitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da višje sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklicuje se na obrazložitev višjega sodišča I Cp 550/2015 z dne 20. 5. 2015, da je treba razjasniti vprašanje, ali delež družbe predstavlja skupno premoženje obeh strank. Toženka je razširila svoj zahtevek v skladu z navodili višjega sodišča. Nasprotna stranka razširitvi tožbe ni nasprotovala. Ob dejstvu, da je bila družba P., d. o. o., ustanovljena v času skupnega življenja pravdnih strank, ne moremo mimo ugotovitve, da družba sodi v skupno premoženje in taka ugotovitev, ki bi jo sodišče lahko enostavno ugotovilo, ne bi povzročala dodatnega časa za obravnavanje zadeve in ne bi posegalo v načelo ekonomičnosti postopka. Poleg tega gre za vprašanje ugotovitve obsega skupnega premoženja.

5. Pritožba zoper sodbo je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba zoper sklep je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

7. Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

8. Pravdni stranki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti ustvarili premoženje, in sicer nepremičnino (stanovanje) z ID znakom 000, parc. št. 1, k. o. ... Predmet te pravde je ugotovitev deležev nekdanjih zunajzakonskih partnerjev na tem premoženju. Pravnomočno je že razsojeno, da višji zahtevek toženke (tožnice po nasprotni tožbi) nad 1/2, ni utemeljen. Zoper (prvo) sodbo sodišča prve stopnje z dne 1. 7. 2013, da sta tožnik in toženka solastnika stanovanja do 1/2, višja tožbena zahtevka pa se zavrneta, se namreč toženka ni pritožila. Pritožil se je tožnik (po tožbi), njegovi pritožbi pa je višje sodišče ugodilo s sklepom I Cp 3320/2013 in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, kolikor se nanaša na odločitev o zahtevku tožnika (po tožbi), da je njegov delež večji od 1/2. Zadevo je (zgolj) v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sledila je nova sodba sodišča prve stopnje, ki pa je bila s sklepom višjega sodišča I Cp 550/2015 razveljavljena v celoti.

9. Neutemeljeno pritožba graja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede plačila drugega obroka zmotni¹. O zatrjevanem, in sicer da je toženka 7. 5. 1999 družbi P., d. o. o., katere edini družbenik in zakoniti zastopnik je tožnik, nakazala znesek 1.850.647,00 SIT, se je sodišče prve stopnje prepričalo predvsem na podlagi fotokopije varčevalne knjižice z dne 3. 5. 1996. Iz priloge B 15 namreč izhaja, da je toženka 7. 5. 1999 s svoje hranilne knjižice dvignila znesek 1.850.647,00 SIT. Nadalje iz priloge B 2 (položnice) izhaja, da je toženka družbi P., d. o. o., 7. 5. 1999 nakazala znesek 1.850.647,00 SIT, kar vse je toženka tudi ves čas zatrjevala. Ob taki evidentni dokazni podlagi tudi sodišče druge stopnje nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka družbi posodila navedeni znesek. Posledično ne prepriča pritožbena navedba, da potrdilo, ki ga je v spis vložila toženka, "ne potrjuje obstoja nikakršnega dolžniško upniškega razmerja".

10. Kar zadeva dogovor o vračilu posojila družbi v revalorizirani vrednosti, za kar pritožba poudarja, da tak dogovor ni izkustveno verjeten, višje sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji predvsem na izpovedbi toženke. Ob tem, da je sodišče prve stopnje izrecno poudarilo tudi, da ni šlo za darilo, zato je tudi po prepričanju višjega sodišča določena denarna odmena za posojeni znesek logična pravna posledica samega dogovora. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da so navedbe toženke glede prispevka k nakupu stanovanja iz vrnjenega revaloriziranega posojila nesklepčne.

11. Res je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve zapisalo, da tožnik ni zanikal, da je toženka družbi posodila navedeni znesek in da ni zanikal dogovorjenega plačila za posojilo (revalorizacija), kar tožnik utemeljeno pritožbeno graja, saj je to storil v odgovoru na nasprotno tožbo (list. št. 16). Vendar pa, ker gre zgolj za dodatne, nepotrebne in nebistvene navedbe sodišča prve stopnje (ob ugotovitvah sodišča prve stopnje o danem posojilu in o njegovi vrnitvi v revalorizirani vrednosti, ki temeljijo na izvedenem dokaznem postopku), se višje sodišče do njih dodatno ne opredeljuje.

12. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da bi morale biti, glede na to, da je šlo za posojilo dano pravni osebi, sklenjene tripartitne pogodbe o prenosu oziroma poplačilu dolga s strani tožnika. Pravilno je sodišče prve stopnje v 20. točki obrazložitve izpostavilo, da velja prosto urejanje obligacijskih razmerij. Odločilno je torej, da je bil tak način poplačila dogovorjen in uresničen. Prepričljivo pa je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi dvojno vlogo tožnika, ki je v odnosu do toženke nastopal kot njen zunajzakonski partner in tudi kot zastopnik družbe, kar se je odrazilo tudi v samem načinu medsebojnega dogovarjanja.

13. Glede pritožbeno ponovljenega očitka o pomanjkanju zahtevane obličnosti pravnega posla sklenjenega med zunajzakonskima partnerjema se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v 22. točki obrazložitve, in sicer je pravilno kot odločilno izpostavilo, da je bilo posojilno razmerje sklenjeno med toženko in družbo P., d. o. o. (in ne tožnikom kot zunajzakonskim partnerjem). Sodišče prve stopnje je tudi v tem okviru prepričljivo izpostavilo življenjski vidik konkretno presojanega primera, to je prepletanje družinskega in poslovnega življenja.

14. V sklepu I Cp 550/2015, na katerega se sklicuje pritožnik, je naslovno sodišče podalo zgolj napotek, da je treba razčistiti dejstva v zvezi z virom toženkinega posojila gospodarski družbi in se do njega opredeliti, ni pa podalo nikakršnih končnih stališč, ki jih, glede na to, da okoliščine v času razveljavitve še niso bile razčiščene, višje sodišče tudi ni moglo zavzeti.

15. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo dogovorjeno, da se posojilo, ki ga je dala toženka družbi P., d. o. o., vrne toženki v revalorizirani vrednosti tako, da bo znesek dan za plačilo drugega obroka stanovanja. Povsem nepotrebna pa je nato nadaljnja subsumpcija sodišča tega dogovora v okvir 425. člena OZ. Iz tega razloga se višje sodišče posledično dodatno ne opredeljuje do obrazložitve, ki dejanski dogovor subsumira v okvir 425. člena OZ (pritožnik sicer temu delu obrazložitve očita nepravilnost, nejasnost in neobstoj zatrjevanih dejstev v tej smeri).

16. Povsem prepričljiv je tudi zaključek sodišča, da je toženka iz lastnih sredstev plačala celotni znesek zadnjega obroka kupnine v višini 1.000.000,00 SIT, kar je sodišče štelo za dokazano na podlagi potrdil o vplačilu. Sodišče se je opredelilo tudi do navedb tožnika, da je prenakazal sredstva, namenjena za plačilo zadnjega obroka kupnine iz družbe na njegov osebni račun. Ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zadnji obrok plačan, še preden so bila predmetna nakazila nakazana na tožnikov račun, je logičen zaključek, da ni dokazal, da je s temi sredstvi plačal zadnji obrok kupnine. Pritožnik navaja, da zaradi časovne oddaljenosti vseh dokazil o transakcijah nima, in da je "očitno" razpolagal z zadostnimi sredstvi tudi za plačilo zadnjega obroka, s čimer pa, ob (dejansko) ponujenih dokazih, ne more biti uspešen.

17. Pritožnikov dvom, da bi toženka lahko v nekaj mesecih privarčevala dodatnih 1.000.000,00 SIT, nima nobene oprijemljive dokazne podlage. Toženka je izrecno navedla (list. št. 35), da je po dvigu zneska in nakazilu družbi P., d. o. o., hranilno knjižico zaprla in nato odprla novo (kar izhaja tudi iz priloge B 15), da je na njej varčevala dalje za nakup stanovanja, privarčevana sredstva pa je ob nakupu stanovanja nakazala na svoj tekoči račun, prodala je certifikat in skupaj z izplačilom regresa nabrala dovolj za plačilo zadnjega obroka v višini 1.000.000,00 SIT. Toženka je torej konkretizirano pojasnila, kako je privarčevala sredstva, tožnik pa je v pritožbi ponovil zgolj svoj posplošen dvom, ki, ob s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih odločilnih, z dokaznimi listinami podprtih okoliščinah v zvezi s plačilom zadnjega obroka, ne terja dodatne obravnave.

18. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je sam plačeval vse gospodinjske stroške. V dokaz svojim navedbam je res tožnik predložil tudi račune za potrebe gospodinjstva in za potrebe mladoletnega otroka, vendar ne drži, da se sodišče do teh listin ni opredelilo. Sodišče se je s temi listinami seznanilo, kar izhaja iz 3. točke obrazložitve. Dodatno opredeljevanje do njih pa ni bilo potrebno, saj je sodišče v nadaljevanju pravilno osredotočilo na nasprotne (toženkine) navedbe in dokaze, in sicer da je tudi ona krila stroške za gospodinjstvo. Natančnejše opredeljevanje sodišča do vseh dokaznih listin (fascikel priloga A 7) pa tudi sicer ni potrebno, ker tožnik za njihovo obravnavanje ni ponudil konkretizirane trditvene podlage, ampak je listine zgolj vložil v spis s splošno navedbo, da vlaga dokazila o izdatkih (list. št. 39).

19. Na podlagi zaslišanja toženke in prič M. L. in B. L. je sodišče prve stopnje v 31. točki obrazložitve prepričljivo zaključilo, da ne sledi trditvi tožnika, da toženka ni porabila niti evra za skupno gospodinjstvo in da je tudi toženka tista, ki je skrbela za gospodinjstvo. Pritožba izčrpno graja izpovedbo mame toženke, M. L., ji očita pristranskost, ter da se ni opredelila o pravno relevantnem obdobju, B. L. pa očita, da je bratranec toženke, zato tudi ni verodostojen. Glede na to, da se izpovedbi prič skladata z izpovedbo toženke in da tudi ni življenjsko, da toženka ne bi prav nič skrbela za gospodinjstvo in ob tem, da je bila zaposlena, ne bi porabila niti evra za skupno gospodinjstvo (pri čemer tožnik vztraja tudi v pritožbi), ter upoštevajoč, da o posameznikovem družinskem življenju lahko največ (ali pa celo edino) izpovedo družinski člani, dokazna ocena sodišča prve stopnje prepriča tudi sodišče druge stopnje.

20. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z vpogledom v spis P 1392/2005. Gre za vpogled v sodni spis, v katerem je sodišče odločalo o zaupanju v varstvo in vzgojo mladoletnega otroka in je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za okoliščine, ki v konkretni pravdi niso relevantne, pravilna. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokaz z vpogledom v fotografije, ki jih izpostavlja pritožba in naj bi izkazovale, da toženka ne skrbi za gospodinjstvo, saj se te nanašajo na obdobje po razpadu zunajzakonske skupnosti (kar potrjuje tudi sam pritožnik), zato niso pravno relevantne.

21. Pritožnik polemizira tudi s končnim zaključkom sodišča prve stopnje, da delež tožnika na skupnem premoženju ni večji od polovičnega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka plačala 64 % kupnine, tožnik pa 36 % kupnine, upoštevalo je tudi, da je tožnik plačal 20.000,00 EUR za obnovo stanovanja. Pritožnik pa v pritožbi sešteje stroške obnove in nakupa in na tej podlagi graja, da je njegov prispevek (seštevek) večji, kar pa ne drži, saj ne gre za skupni imenovalec. Pritožbena graja, ki temelji na seštevanju, ni na mestu, ampak je pravilno pristop sodišča prve stopnje, ki celovito obravnava vse okoliščine primera.

22. Pritožnik zaključek sodišča, da njegov delež ni večji od polovičnega, utemeljuje tudi s tem, da ni ugotovljeno, da je toženka več skrbela za skupno gospodinjstvo in otroka kot on, ter da je za relevantni čas ugotovljeno, da je imel tožnik trikrat višje dohodke od toženke, na kar višje sodišče odgovarja, da ne gre za tako enoznačne zaključke sodišča prve stopnje, kot to želi prikazati pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je imel tožnik v relevantnem obdobju 30 % nižjo plačo kot toženka. Res je nato sodišče ugotovilo še, da je tožnik poleg plače v relevantnem obdobju prejel še druge dohodke, ki pa niso nadalje razčlenjeni (sodišče je namreč v 33. točki obrazložitve izhajalo zgolj iz trditve tožnice o dohodkih tožnikove družbe in o gibanju zalog, ter da so bile zaloge razprodane), zato tudi ne predstavljajo istega imenovalca kot plača (dohodek iz delovnega razmerja), česar tudi ni mogoče spregledati. Predvsem pa sodišče prve stopnje pravilno poudari, da ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ni matematična operacija v smislu določbe 59. člena ZZZDR, ampak je treba celokupno upoštevati vse okoliščine primera, kar je po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje tudi storilo in pravilno zaključilo, da delež tožnika na skupnem premoženju ni višji od polovice.

23. Zgolj dodatno je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi izpostavilo tudi 49. člen ZZZDR, torej da je vsak zakonec dolžan prispevati k preživljanju družine v sorazmerju s svojimi zmožnostmi, kar izrecno graja pritožba, kot bistveno pravno podlago v konkretnem primeru pa je pravilno navedlo 59. člen ZZZDR.

24. Glede na procesno situacijo, pojasnjeno v 8. točki te obrazložitve, višje sodišče pojasnjuje sledeče. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega zahtevka (po nasprotni tožbi) nad 1/2 je že postala pravnomočna, sodišče prve stopnje pa je navkljub temu o toženkinem zahtevku v izreku sedaj presojane sodbe ponovno odločalo, čeprav pravnomočno ni razsojeno še zgolj o zahtevku tožnika, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od 1/2. Iz tega razloga je višje sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodbo sodišča v I. in II. točki izreka spremenilo tako, da je višji tožbeni zahtevek tožnika po tožbi zavrnilo (kot izhaja iz II. točke izreka te odločbe; tako spremembo izreka terja tudi jasnost, preglednost in izvršljivost same sodne odločbe). V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Tožnikov uspeh s pritožbo, ki se odraža v izreku te odločbe, je glede na povedano le navidezen, zato višje sodišče šteje, da s pritožbo ni uspel in posledično sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 18. 8. 2016

26. Odločitev sodišča prve stopnje, da objektivne spremembe tožbe toženke z dne 22. 6. 2016 ne dopusti, je pravilna. Ne drži pritožbeni očitek, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da nasprotna stranka razširitvi tožbe ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zgolj, da na podlagi pasivnosti toženca po nasprotni tožbi, ki je bil o spremembi tožbe obveščen, še ni mogoče sklepati, da spremembi tožbe ne nasprotuje. Nadalje pritožnica poudarja, da je razširila svoj tožbeni zahtevek v skladu z navodili višjega sodišča, vendar pa je v sklepu I Cp 550/2015 poudarjeno predvsem, da bo treba razčistiti posamezna vprašanja, česar pa ni mogoče razumeti kot navodilo toženki, da razširi tožbo.

27. Tehtno je sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da premoženje, ki ga toženka šele v okviru spremenjene (nasprotne) tožbe, vložene več kot 4 leta po vložitvi (nasprotne) tožbe, ter po izdaji dveh drugostopenjskih odločb označuje kot skupno premoženje bivših partnerjev, obstaja že od leta 1996. Trditev, da je bil osnovni vložek družbe P., d. o. o., financiran iz skupnih sredstev bivših partnerjev, je toženka podala v nasprotju z določbo 286. člena ZPP šele v letu 2016, pri tem pa ni navedla, zakaj teh trditev ni navedla pravočasno. Sodišče prve stopnje je dodatno poudarilo tudi, da dopustitev spremembe tožbe ne bi bila smotrna, čemur višje sodišče, v odgovor pritožbenim navedbam, ki uveljavljajo nasprotno, pritrjuje.

28. Višje sodišče je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

29. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ V tem okviru je toženka zatrjevala, da je dala posojilo družbi tožnika P., d. o. o., posojilo je družba potrebovala za uvoz oziroma nakup novih čevljev za prodajo, med strankama pa je bilo dogovorjeno, da bo posojilo vrnjeno v revalorizirani vrednosti; pravdni stranki sta kasneje kupili stanovanje in se dogovorili, da tožnik vrne posojilo toženki tako, da bo znesek dan za plačilo drugega obroka.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 206/2022
• VSC sklep Cp 358/2009
• VSC Sklep III Cpg 1/2018