VSL Sodba in sklep I Cpg 682/2016

Jedro

Ne prvotna tožena stranka ne nova tožena stranka privolitve nista podali. Teh zakonsko zahtevanih soglasij sodišče prve stopnje ne more nadomestiti s svojo odobritvijo tako kot pri objektivni spremembi tožbe (prim. prvi odstavek 185. člena ZPP). Prav tako za subjektivno spremembo tožbe ne pride v poštev določba o privilegirani spremembi tožbe (186. člen ZPP). Tudi pri naknadnem sosporništvu je zahtevano soglasje novega toženca, katerega sodišče s svojim sklepom ne more nadomestiti.

Prekinitev postopka je mogoča le v zakonsko predvidenih primerih (prim. 205. in 206. člen ZPP) in ni v dispoziciji strank.

Najpomembnejša zahteva za uporabo družbeniške tožbe je njena subsidiarnost. Ta je izražena preko dolžnosti izčrpati možnosti, ki jih ima na voljo družbenik za razčiščevanje nastalih spornih situacij znotraj družbe in so predpisane v drugem odstavku 503. člena ZGD-1. Družbeniško tožbo je treba uveljavljati za račun družbe, v katerem ima tožeča stranka položaj družbenika.

Izrek

I. Pritožba z dne 16. 6. 2015 se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba z dne 15. 8. 2015 se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

I.) O pritožbi z dne 16. 6. 2015 zoper sklep z dne 2. 6. 2015

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na naroku za glavno obravnavo 2. 6. 2015 sklenilo, da se sprememba tožbe ne dovoli.

2. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da "dovoli obravnavo modificiranega tožbenega zahtevka z dne 28. 5. 2015".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi sta tožbo vložila tožeča stranka J. Z. (prej prvi tožnik) in družba D. d. o. o. (prej druga tožnica) zoper tožence M. P., E. Š. M. in N. Ž. Tožba družbe D. d. o. o. je bila pravnomočno zavržena s sklepom sodišča prve stopnje I P 445/2011 z dne 23. 11. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 957/2012 z dne 26. 9. 2012. Postopek pa je bil zaradi umika tožbe pravnomočno ustavljen s sklepom I Pg 5/2013 z dne 28. 10. 2014 zoper toženki E. M. Š. in N. Ž. Predmet odločanja v tem gospodarskem sporu je bila tako tožba tožeče stranke J. Z. zoper toženo stranko M. P.

5. Tožeča stranka je v X. točki pripravljalne vloge z dne 28. 5. 2015 tožbeni zahtevek spremenila tako, da je primarni tožbeni zahtevek naperila zoper J. B. (razpravljajočega sodnika v obravnavani zadevi), podredni zahtevek pa je postavila proti toženi stranki ter ponovno proti E. M. Š. in N. Ž.

6. Pritožnik v bistvenem navaja, da v konkretnem primeru modifikacija tožbenega zahtevka ne sodi med primere, ko bi bila potrebna privolitev toženih strank. Ker bi modificirani tožbeni zahtevek prispeval k dokončni ureditvi razmerja med strankama, meni, da bi moralo sodišče prve stopnje spremembo tožbe dopustiti in jo obravnavati na način, predviden z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Iz povzetih navedb tožeče stranke o modifikaciji tožbenega zahtevka izhaja, da je po predlagani spremembi tožbe primarni zahtevek uveljavljala (le) proti J. B. Gre torej za subjektivno spremembo tožbe. Tožeča stranka lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega (prvi odstavek 187. člen ZPP). Za takšno spremembo tožbe pa je potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke; če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev (drugi odstavek 187. člena ZPP). Ne prvotna tožena stranka ne nova tožena stranka privolitve nista podali. Teh zakonsko zahtevanih soglasij pa sodišče prve stopnje ne more nadomestiti s svojo odobritvijo tako kot pri objektivni spremembi tožbe (prim. prvi odstavek 185. člena ZPP). Prav tako za subjektivno spremembo tožbe ne pride v poštev določba o privilegirani spremembi tožbe (186. člen ZPP).¹ Zato pritožnikovo sklicevanje na smotrnost spremembe tožbe za dokončno ureditev razmerja med strankama ne more spremeniti pravilnosti izpodbijane odločitve.

8. Podredni tožbeni zahtevek je tožeča stranka skladno s predlagano modifikacijo postavila poleg tožene stranke še zoper E. M. Š. in N. Ž. V tem primeru sicer ne gre za spremembo tožbe, temveč za naknadno sosporništvo. Do konca glavne obravnave se lahko ob predpisanih pogojih pridruži tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega toženca, če v to privoli (drugi odstavek 191. člena ZPP). Tudi v tem primeru pa je zahtevano soglasje novega toženca, katerega sodišče s svojim sklepom ne more nadomestiti.² Poleg tega pritožbeno sodišče pripominja, da je bil predmetni postopek zoper E. M. Š. in N. Ž. že pravnomočno ustavljen. Čeprav se kljub umiku tožbe lahko ta znova vloži (prim. četrti odstavek 188. člena ZPP), je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi v konkretnem primeru takšna "sprememba tožbe" oziroma dopustitev naknadnega sosporništva kljub morebitno podanem soglasju novih toženk pomenila zavlačevanje postopka in zlorabo procesnih pravic (prim. 11. člen ZPP), ki ji ni mogoče nuditi pravnega varstva.

9. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obravnavalo tožbo tožeče stranke J. Z. zoper toženo stranko M. P., ne da bi dopustilo predlagano spremembo tožbe.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

II.) O pritožbi z dne 15. 8. 2015 zoper sodbo z dne 2. 6. 2015

11. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna vrniti na račun druge tožeče stranke D. d. o. o. znesek 38.478,74 EUR, povečan od dne 1. 11. 2011 do dneva vračila za zakonite zamudne obresti in tako povečan znesek v 15 dneh plačati na račun prodajalca deležev SOD in KAD v družbi D. d. o. o. - družbi E., d. o. o., ... Ljubljana."

- v II. točki izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna vrniti na račun prve tožeče stranke J. Z. znesek 38.478,74 EUR, povečan od dne 1. 11. 2011 do dneva vračila z zakonitimi zamudnimi obrestmi."

- v III. točki izreka odločilo, da je dolžna tožeča stranka v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.819,87 EUR.

12. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, postopek prekine in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

14. Pritožba ni utemeljena.

15. Pritožnik opozarja, da sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane sodbe ni vključilo odločitve o predlogu tožeče stranke, da se postopek prekine, čeprav je na glavni obravnavi 2. 6. 2015 tožeča stranka vložila pritožbo.

Določba drugega odstavka 211. člena ZPP predpisuje, da ni posebne pritožbe v primeru, če sodišče na naroku zavrne predlog za prekinitev postopka in sklene, da se postopek takoj nadaljuje.³ Sodišče prve stopnje je na naroku 2. 6. 2015 ravnalo skladno s to določbo in izdalo sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev ter nadaljevalo postopek. Odločitev v izreku izpodbijane sodbe o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka zato ni bila potrebna. Posebna pritožba zoper ta sklep pa ni bila dopustna.

V pritožbi zoper glavno stvar pritožnik v zvezi s prekinitvijo navaja, da je bilo materialnopravno vprašanje o zastopniku družbe D. d. o. o. ključno za postavitev družbeniške tožbe, zaradi česar je tožeča stranka predlagala prekinitev postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da tožeča stranka ni navajala nobenih zakonsko predvidenih razlogov za prekinitev postopka; vsa bistvena dejanska in pravna vprašanja pa je lahko rešilo samo. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Ker prekinitev zgolj po volji strank ni dopustna (prim. 206. člen ZPP), pritožnik pa ne navaja utemeljenih razlogov, zakaj bi bilo v konkretnem primeru sodišče prve stopnje dolžno ta postopek prekiniti, se izpodbijana odločitev izkaže kot pravilna.

Utemeljen ni niti pritožnikov "sekundarni" predlog za prekinitev postopka na drugi stopnji, češ da je računalniška baza glavne knjige sodnega registra za družbo D. d. o. o. ponarejena. Kot že obrazloženo, je prekinitev mogoča le v zakonsko predvidenih primerih (prim. 205. in 206. člen ZPP), katerih pa pritožnik ne podaja. Prekinitev postopka ni v dispoziciji strank.⁴

16. Pritožnik nadalje navaja, da sodišče prve stopnje v izrek izpodbijane sodbe ni vključilo sklepa, da se ne dovoli obravnava modificirane tožbe, o čemer se je pravočasno pritožil.

Sodišče prve stopnje je sklep o tem, da se sprememba tožbe ne dopusti, sprejelo na naroku dne 2. 6. 2015. Zato ponovna odločitev o tem v izpodbijani sodbi ni bila potrebna. Zoper ta sklep se je tožeča stranka tudi pravočasno pritožila, njeni pritožbeni razlogi pa so obravnavani v tej odločbi (1. - 10. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje z opisanim ravnanjem torej ni storilo nobene procesne kršitve.

17. Pritožnik nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, da obravnavana tožba ne izpolnjuje zahtev družbeniške tožbe ter da je zahtevek že zastaral.

18. Sodišče prve stopnje je glede na izrecne navedbe tožeče stranke tožbo najprej obravnavalo kot družbeniško tožbo v smislu 503. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).⁵ Takšno tožbo je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila zato, ker naj ta ne bi izpolnila svojih dolžnosti sodno postavljenega poslovodje in opustila za dne 9. 9. 2004 predvideno plačilo družbi E. d. o. o.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala izpolnitve zakonsko določenih predpostavk za uveljavljanje družbeniške tožbe, saj ni pravočasno podala določnih navedb niti konkretnega dokaza o tem, da je v svojstvu družbe D. d. o. o. v razumnem roku od zatrjevane kršitve predlagala skupščini družbe D. d. o. o. sprejetje sklepa o vložitvi takšne tožbe zoper toženo stranko, pa ga ta ni sprejela, ali pa da je skupščina sprejela tak sklep, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe (prim. drugo in tretjo alinejo drugega odstavka 503. člena ZGD-1 in sodbo VSRS III Ips 105/2008). Ob tem je dodalo, da se sklepi 30. skupščine z dne 22. 1. 2011 ne nanašajo na prvotno vloženo tožbo, temveč na zahtevke po spremenjeni tožbi, ki pa je ni dopustilo. Pojasnilo je še, da že sami zahtevki pojmovno izključujejo utemeljenost uveljavljane tožbe družbenika, saj uveljavlja tožeča stranka primarni zahtevek za račun družbe E. d. o .o., podrednega pa v svojem imenu in za svoj račun.

Nadalje je sodišče prve stopnje presodilo, da četudi bi bila podana aktivna legitimacija tožeče stranke, tožbeni zahtevek ni utemeljen zaradi zastaranja. Poleg tega po prvostopenjski presoji tožeča stranka tudi sicer ni izkazala utemeljenosti svojih zahtevkov, saj ni dokazala, da je bila tožena stranka dolžna izvršili plačilo dne 9. 9. 2004 ter da je tako kršila svoje poslovodske obveznosti. Nazadnje pa je sodišče prve stopnje ocenilo še, da tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na odškodninski, ne na obogatitveni podlagi.

19. Družbenik lahko vloži tožbo v svojem imenu in za račun družbe proti družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe (prvi odstavek 503. člena ZGD-1) oziroma proti poslovodji, ki ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe (tretji odstavek 503. člena ZGD-1).⁶ Glede na izjemno naravo je najpomembnejša zahteva za uporabo družbeniške tožbe njena subsidiarnost. Ta je izražena preko dolžnosti izčrpati možnosti, ki jih ima na voljo družbenik za razčiščevanje nastalih spornih situacij znotraj družbe in so predpisane v drugem odstavku 503. člena ZGD-1. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pa tožeča stranka teh pogojev ni dokazala. Pritožnikovo sklicevanje na prilogo A10 ter na sklepe 30. skupščine družbe D. d. o. o. z dne 22. 1. 2011 ne more biti uspešno že zato, ker se te listine nanašajo na zahtevke po spremenjeni tožbi; slednje pa sodišče prve stopnje ni dopustilo. Poleg tega je treba družbeniško tožbo uveljavljati za račun družbe, v katerem ima tožeča stranka položaj družbenika, v konkretnem primeru torej za račun družbe D. d. o. o. Tožeča stranka pa je primarni tožbeni zahtevek uveljavljala za račun družbe E. d. o .o., podrednega pa za svoj račun. Zato je prvostopenjska odločitev, da tožeča stranka ni utemeljila legitimacije za tožbo družbenika v svojem imenu in za račun družbe, pravilna, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni.

20. Četudi bi bila podana aktivna legitimacija tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek že zastaral, upoštevajoč pravno podlago bodisi družbeniške tožbe, bodisi neupravičene obogatitve oziroma odškodninske podlage (glej 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Tudi odškodninske terjatve zastarajo v vsakem primeru v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (336. člen OZ).

Očitek tožeče stranke toženi je bil, da 9. 9. 2004 ni izvršila dolžnega plačila, obseg te škode/prikrajšanja pa je bil tožeči stranki znan že takrat. Zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da so do vložitve tožbe 4. 8. 2011 potekli že vsi zastaralni roki. Pritožbene navedbe, da zastaralni roki sploh še niso pričeli teči zaradi "nekompetentnega gospodarskega sodišča" ter "opustitve izvršitve pravnomočne sodne odločbe I Pg 358/2005", niso utemeljene.

21. Stroškovna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1⁷ je posledica dejstva, da je družbeniška tožba vložena za račun družbe. V konkretnem primeru pa, kot že pojasnjeno, tožeča stranka tožbe ni vložila za račun družbe. Zato je sodišče prve stopnje pravdne stroške pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.

22. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato se do ostalih pritožbenih navedb (predvsem glede vprašanja zakonitega zastopnika družbe D. d. o. o. ter glede toženčeve kršitve obveznosti poslovodje) ni opredeljevalo.

23. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Glej Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ude in ostali, 2. knjiga, Ljubljana, Uradni list in GV založba, 2006, str. 212.
² Glej Betetto v: navedeno delo, str. 242.
³ Če ZPP izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 363. člena ZPP).
⁴ Prim. sklep VSL I Cp 625/94.
⁵ (1) Družbenik lahko vloži tožbo v svojem imenu in za račun družbe proti družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe.(2) Družbenik lahko vloži tožbo iz prejšnjega odstavka, če je prej brez uspeha zahteval od drugega družbenika izpolnitev obveznosti ali opozoril družbo na neizpolnitev in če je- skupščini predlagal sprejetje sklepa o vložitvi take tožbe, pa ga skupščina ni sprejela,- skupščina sprejela tak sklep, pa ni imenovala posebnega zastopnika za vložitev tožbe, če je bilo to potrebno, ali- skupščina sklep sprejela, pa poslovodja ali posebni zastopnik ni vložil tožbe.(3) Družbenik lahko vloži tožbo iz prvega odstavka tega člena tudi proti poslovodji, ki ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Tožba proti poslovodji se vloži ob smiselni uporabi določb prejšnjega odstavka.
⁶ Družbeniška tožba (actio pro socio) do uveljavitve ZGD-1 ni bila zakonsko urejena. Kljub temu pa pred tem naš pravni red ni izključeval tovrstnega pravnega varstva. Prim. sodbo VSRS III Ips 105/2008.
⁷ Stroške postopka in stroške posebnega zastopnika krije družba. S sklepom sodišče naloži družbi, da založi predujem za te stroške. Če družba predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Če je vložitev tožbe neutemeljena, sme družba zahtevati povrnitev stroškov od družbenika, ki je vložil tožbo iz prvega odstavka tega člena, po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 464/99
• VSL Sklep I Cp 277/2023
• VSM Sklep I Cpg 43/2021