<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cpg 422/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CPG.422.2017
Evidenčna številka:VSL00003007
Datum odločbe:09.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - izvedensko mnenje - prosta presoja dokazov - podjemna pogodba (pogodba o delu) - določitev plačila in izplačilo - običajna cena - dokazna ocena izvedenskega mnenja

Jedro

Dokaz z izvedencem je le eden od dokazov s katerimi lahko stranke dokazujejo svoje trditve. Kot takšen je, enako kot drugi dokazi, podvržen dokazni oceni sodišča.

Sodišče namreč vedno odloča na podlagi vseh izvedenih dokazov, in ne zgolj tistih ki bi ustrezali eni od strank.

Običajno ceno je tožena stranka utemeljevala s posebnimi cenami, ki jih je dogovorila z določenimi serviserji (svojimi pogodbenimi partnerji). Kot je lepo obrazložilo že sodišče prve stopnje, tako določene cene nikakor ne morejo predstavljati običajnih cen. Prav nasprotno. Gre za posebne cene, ki so jih pogodbeni partnerji tožene stranke slednji pripravljeni ponuditi v zameno za to, da ta pri njih (masovno) naroča popravila vozil in jim nudi druge ugodnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prva stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo znesek 650,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2013 (I. odstavek izreka) in 607,41 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dokaz z izvedencem je le eden od dokazov s katerimi lahko stranke dokazujejo svoje trditve. Kot takšen je, enako kot drugi dokazi, podvržen dokazni oceni sodišča. To ga upošteva in se nanj opre, če oceni, da je (dovolj) verodostojno in strokovno. Če, nasprotno, oceni, da mnenje ni takšno, mu ne sledi. Odločitev o tem, ali bo mnenje upoštevalo, je torej prepuščena sodišču. Seveda pa mora ustrezno obrazložiti zakaj se je odločilo za eno ali drugo možnost. Podati mora torej dokazno oceno izvedenskega mnenja iz katere je mogoče razbrati, zakaj se je nanj oprlo, mu sledilo, oziroma zakaj tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu to storilo - pojasnilo je, da mnenja izvedenca S. ni upoštevalo, ker je izračune podal na ne obrazloženih ugotovitvah o postavljenih cenah ter ni navedel podatka o tem katere servise je uporabil za primerjavo, v posledici česar mnenja ni bilo mogoče preizkusiti. Takšna dokazna ocena je povsem zadostna in prepričljiva, pritožba pa ji niti ne nasprotuje. Povsem napačno pa je njeno stališče, da bi bilo mnenju treba slediti že zgolj zato, ker tožeča stranka ni predlagala njegove dopolnitve niti zaslišanja izvedenca. Dejstvo je, da je slednja mnenju nasprotovala, se z njim ni strinjala. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno spustilo v presojo o tem, ali mu je kljub temu mogoče slediti. V posledici ugotovitve, da ne, je povsem upravičeno ugotavljalo "običajno" (primerno) ceno na podlagi drugih dokazov, s katerimi je razpolagalo. Sodišče namreč vedno odloča na podlagi vseh izvedenih dokazov, in ne zgolj tistih ki bi ustrezali eni od strank (za kar se zavzema pritožba z navedbami, da ne bi smelo mimo mnenja izvedenca S. (na podlagi listin in ob sklicevanju na mnenje izvedenca A.) zavzemati lastnih zaključkov). Katera dejstva bo štelo za dokazana odloči po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne dokazne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Prav to je v obravnavanem primeru tudi storilo. Višje sodišče ob tem pripominja, da je primerno ceno za uro kleparskih oziroma ličarskih del povsem mogoče ugotoviti na podlagi predloženih cenikov različnih servisov in da za to niso potrebna nobena posebna znanja s katerimi sodišče ne bi razpolagalo, zaradi česar bi bilo primorano slediti izvedenskemu mnenju.

6. Dodati velja, da izpodbijanje dokazne ocene sodišča prve stopnje pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (kar izpostavlja že pritožba sama). V sporih majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni mogoče. V tovrstnih sporih se namreč odločitev sodišča prve stopnje lahko izpodbija le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Dejansko stanje, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje, pa je neizpodbojna podlaga tudi za odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno razglabljanje o tem, zakaj bi sodišče mnenje izvedenca S. moralo upoštevati, so tako (ne le neutemeljeni, ampak tudi) nedovoljeni.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bilo dokazno breme o tem, da je zaračunana cena storitev "krajevno običajna cena", na tožniku. Slednji je višino svoje terjatve v tem delu izkazoval s predložitvijo cenika za uro dela, ki je tudi sicer javno objavljen in ki mu tožena stranka ni ugovarjala. Dokazno breme o tem, da je cena za uro dela (tako kleparskih kot ličarskih storitev) previsoka, pa je bilo na toženi stranki, ki je zatrjevala, da ji cene, ki je višja od običajne, ni treba plačati.

8. Običajno ceno je tožena stranka utemeljevala s posebnimi cenami, ki jih je dogovorila z določenimi serviserji (svojimi pogodbenimi partnerji). Kot je lepo obrazložilo že sodišče prve stopnje, tako določene cene nikakor ne morejo predstavljati običajnih cen. Prav nasprotno. Gre za posebne cene, ki so jih pogodbeni partnerji tožene stranke slednji pripravljeni ponuditi v zameno za to, da ta pri njih (masovno) naroča popravila vozil in jim nudi druge ugodnosti. Kakšna je običajna (primerna, povprečna) cena za ličarske in kleparske storitve pa je mogoče ugotoviti le ob primerjavi rednih cen, po katerih jih avtoservisi opravljajo za druge stranke, torej za stranke, ki nimajo posebnih ugodnosti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in čemur tožena stranka ne nasprotuje, je cena, ki jo je za storitve zaračunala tožeča stranka, povsem primerljiva s ceno, ki bi jo za enake storitve (ne privilegiranim) strankam zaračunali pogodbeni partnerji toženke. Iz navedenega pa (kot je zopet pojasnilo že sodišče prve stopnje) izhaja, da oškodovanka z naročilom servisa pri tožeči stranki, ni pristala na nesorazmerne pogoje plačila, ki bi toženi stranki omogočali njegovo delno zavrnitev. Ker je tudi navedeno ugotovitev dejanskega stanja, so pritožbene navedbe o nasprotnem, nedovoljene.

9. Odločitve, da je tožena stranka dolžna plačati celoten račun tožeče stranke, ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na sodbo Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cp 331/2012. V njej namreč ni obravnavano vprašanje, ali bi tožena stranka v primeru, ko bi oškodovancu dala jasne omejitve, kljub temu morala plačati celoten račun serviserja, ki je odpravil škodo. Zapisano je le, da se v primeru, ko ni storila niti tega, takšnemu plačilu ne more izogniti.

10. Vzporednica s situacijo, ko namesto zavarovalnice kot dolžnik nastopa sam povzročitelj škode, je v izpodbijani sodbi izpostavljena zgolj kot eden od argumentov, ki na odločitev ni imel bistvenega vpliva. Pritožbeni očitki v zvezi s tem, zakaj naj bi bila takšna vzporednica neprimerna, so zato za odločitev o pritožbi irelevantni in se višje sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Odločitvi o pravdnih stroških tožena stranka ugovarja zgolj zaradi domnevno napačne odločitve o glavni stvari. Ker se je slednja izkazala za pravilno, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

12. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje pritožbene stroške sama kriti tudi tožeča stranka. Njen odgovor na pritožbo ni namreč v ničemer pripomogel k odločitvi in je bil zato stroškovno nepotreben (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 254
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 642

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNzIy