VSL Sodba I Cp 411/2017

Jedro

Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja ovira njen pravni status javnega dobra. Po podatkih zemljiške knjige je bila sporna nepremičnina vpisna v seznam javnega dobra z opredelitvijo, da gre za cesto. Pravni status javnega dobra je izgubila šele z odločbo Vlade RS z dne 15. 7. 2008. Ni pomembno, kakšno je stanje v naravi (ali je v splošni rabi). Nepremičnina s statusom javnega dobra ne preneha biti javno dobro že s prenehanjem splošne rabe, ampak šele s sprejetjem akta pristojnega (upravnega) organa o ukinitvi javnega dobra.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom po tožbi odločilo, da sta toženca¹ dolžna v roku 15 dni tožniku v posest izročiti del nepremičnine parc. št. 4100/1, k.o. ..., na kateri stoji z žičnato ograjo ograjen vrt, kot je razvidno iz skice sodnega izvedenca, ki je priloga sodbe (I.1. točka izreka), v celoti opustiti vsakršno posest na katerem koli delu te nepremičnine (I.2. točka izreka), ter odstraniti žičnato ograjo z betonskim temeljem v delu, kolikor ta stoji na tej nepremičnini, kot je razvidno iz zgoraj navedene skice (I.3. točka izreka). V preostalem delu, glede zahteve, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno nadaljnje poseganje v zgoraj navedeno nepremičnino, je tožbo zavrglo (I.4. točka izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da obstaja lastninska pravica tožencev (vsakega do 1/2) na spodnjem delu zgoraj navedene nepremičnine v približni izmeri 500 m2, z identifikacijsko označbo zemljiške parcele, kot bo to izhajalo iz elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki bo s strani izvedenca geodetske stroke pripravljen na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 2.603,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno le zoper odločitev iz I.1., I.2., I.3., II. in III. točke izreka, se pritožujeta toženca² iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni. Navajata, da v relevantnem časovnem obdobju (ko je tekla priposestvovalna doba pravnih prednikov tožencev) ni bilo ovir za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker se relevantni del nepremičnine v naravi ni uporabljal kot javna pot, navedeno pa pomeni, da ni šlo za javno dobro v materialnopravnem smislu. Da ni šlo za javno pot (cesto), izhaja že iz lege, površine in mej nepremičnine. Da bi bila na tem zemljišču po katastrskih podatkih vrisana pot, ni bilo ugotovljeno. Bistveno je stanje v naravi. Formalno stanje v nepremičninskih evidencah ni relevantno, če mu stanje v naravi že več desetletij ne ustreza. Stanje po katastrskem načrtu ne more biti odločilno, ker je bistvena značilnost posesti dejanska oblast nad stvarjo. V obdobju, ko nepremičninske evidence niso imele takšnega pomena in veljave, kot po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), tudi ne more biti odločilen status v zemljiški knjigi. Tožnik ni dokazal, da bi se relevantni del nepremičnine uporabljal za javni promet in v katerem obdobju. Prav tako ni dokazal podlage za zapis v nepremičninskih evidencah, do katerega je prišlo pred več kot sto leti. Toženca sta dokazala obstoj vseh predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, in to po vseh predpisih, ki v obravnavanem primeru pridejo v poštev (Obči državljanski zakonik - ODZ, Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, SPZ). Vsi pravni predniki tožencev so bili ves čas v dobri veri, da so lastniki relevantnega dela nepremičnine, ki so ga posedovali. Tožnik ni izpodbil njihove dobre vere, ki se domneva. Napačen in tudi sicer neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da pravni predniki tožencev niso imeli podlage za sklepanje, da je posedovani del nepremičnine njihov, ker so vedeli, da je sporna parcela javna pot in da se ta status ni ukinil. Gre zgolj za oceno, ki nima opore v trditvah in dokazih. Sodišče prve stopnje se je oprlo na povzeto izpovedbo C. B. (neposredne pravne prednice tožencev) v drugem postopku, ki jo je iztrgalo iz konteksta. Ni upoštevalo njene izpovedbe, da ni vedela, da je nepremičnina javna pot. To, da je bilo leta 2004 vsem vpletenim poznano, da je v nepremičninskih evidencah pri nepremičnini vpisan status javnega dobra, še ne utemeljuje sklepa, da jim je bilo navedeno poznano tudi v preteklosti. Izvedeni dokazni postopek (izpovedbi prič C. B. in M. L., izpovedbi tožencev) je pokazal, da je bil relevantni del nepremičnine v dobroverni posesti pravnih prednikov tožencev, kasneje pa tožencev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta toženca utemeljevala dobrovernost njunih pravnih prednikov z menjalno pogodbo in z okoliščino, da je relevantni del nepremičnine spadal v območje domačije. Ogleda ni opravilo. Prav tako ni zaslišalo predlaganih prič J. K., A. K. in F. B., ki bi izpovedovale glede neposredne posesti, dejanske uporabe, izkoriščanja in uživanja relevantnega dela nepremičnine od izgradnje prvih objektov do danes. Nepremičnina (oziroma njen relevantni del) se ni uporabljala kot javna pot. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji le na ugotovljenem statusu nepremičnine od nastavitve zemljiške knjige do leta 2008, kot ta izhaja iz zemljiške knjige, pri čemer se je sodišče prve stopnje nedopustno oprlo na zapis, ki naj bi bil v nemški gotici. Odločitev v nepravdnem postopku sodne določitve meje ne ovira presoje veljavnosti priposestvovanja na relevantnem delu nepremičnine v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo. Tožnik pri sklepanju pravnega posla v letu 2009 ni bil dobroveren, saj je vedel za uporabo dela nepremičnine s strani tožencev in njunih pravnih prednikov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženca nista mogla nasprotovati pravnemu poslu, ker o njem nista bila obveščena. Na njegovi podlagi tudi ni prišlo do posega v njuno posest. Izguba lastninske pravice bi zanju pomenila izgubo edinega možnega dostopa do gospodarskega poslopja in vrta. Presoja sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dobroveren, temelji na okoliščinah, ki jih tožnik ni zatrjeval. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Previsoko so odmerjeni tožnikovi stroški, konkretno nagrade za vloge in udeležbo na narokih. Tožnikovi stroški niso bili specificirani. Stroške izvedenca bi moral nositi tožnik sam, saj izvedba tega dokaza ni bila potrebna za odločitev.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdne stranke so lastniki sosednjih nepremičnin, ki mejijo na nepremičnino s parc. št. 4100/1, k.o. ... Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine s parc. št. 4100/1, k.o. ..., tožnik, vknjižba lastninske pravice nanj pa je bila izvedena na podlagi menjalne pogodbe in pogodbe namesto razlastitve z dne 7. 1. 2009, sklenjene med R. in tožnikom. Na južnem delu te nepremičnine imata toženca zelenjavni vrt, ograjen z žičnato ograjo, sicer pa imata v posesti tudi preostali južni del te nepremičnine.

6. S tožbo tožnik uveljavlja tožbene zahtevke za varstvo lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 4100/1, k.o. ... Sklicuje se na to, da je lastnik navedene nepremičnine. Toženca temu ugovarjata in zatrjujeta svojo lastninsko pravico na pretežnem delu (gre za južni del, ki je na skici v prilogi B7 označen z rumeno barvo) te nepremičnine, ki naj bi jo pridobila s priposestvovanjem že pred letom 2009, kar je tožnik vedel. Na podlagi takšnih navedb sta vložila tudi nasprotno tožbo, v kateri s tožbenim zahtevkom zahtevata ugotovitev lastninske pravice (vsakega do 1/2) na zgoraj navedenem delu nepremičnine s parc. št. 4100/1, k.o. ...

7. Ker sta toženca navajala, da sta pridobila lastninsko pravico na delu zgoraj navedene nepremičnine s priposestvovanjem, je na podlagi njunih navedb³ sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so se kadarkoli v relevantnem časovnem obdobju izpolnili pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (in so tako že pravni predniki tožencev ali pa vsaj toženca pridobili lastninsko pravico na delu zadevne nepremičnine). Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je navedlo več razlogov, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi in obenem tudi zavrnitev ugovora tožencev, da sta lastnika, v zadevi po tožbi. Prvenstveno je izpostavilo, da pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja izključuje že dejstvo, da je imela relevantna nepremičnina vse do leta 2008 status javnega dobra. Nadalje je navedlo, da niso izpolnjene niti zakonske predpostavke za priposestvovanje, ker posest pravnih prednikov tožencev ni bila dobroverna, posest tožencev pa ni bila dobroverna dovolj dolgo časovno obdobje. Končno je pojasnilo, da se tudi v primeru, da bi toženca priposestvovala lastninsko pravico na delu zadevne nepremičnine do leta 2009, nanjo ne moreta sklicevati, saj je bil tožnik pri sklepanju pravnega posla v letu 2009 dobroveren (drugi odstavek 44. člena SPZ).

8. Iz prepričljivo obrazloženih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila nepremičnina s parc. št. 4100/1, k.o. ..., v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro vse od nastavitve zemljiške knjige leta 1871. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na zemljiškoknjižne podatke, po katerih je bila sporna nepremičnina vpisana v seznam javnega dobra z opredelitvijo, da gre za cesto. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zaradi katerega se nanje ne bi smelo opreti. Zgoraj navedeni vpis izvira iz obdobja pred spremembo družbene ureditve in vzpostavitvijo družbene lastnine, v katerem je prišlo do zmanjšanja pomena in posledične neurejenosti nepremičninskih evidenc. Po spremembi zakonodaje (sprejetje Zakona o zemljiški knjigi) so se nepremičnine iz seznamov po uradni dolžnosti zgolj prenesle v vložke glavne knjige in vknjižile kot javno dobro.⁴ Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni pomembno, da iz seznama javnega dobra ni razvidna pravna podlaga za vpis nepremičnine v ta seznam. Predpostavlja se, da so podatki, ki so vpisani v zemljiški knjigi, točni. Ker je bil status nepremičnine kot javnega dobra ukinjen s sklepom Vlade RS z dne 15. 7. 2008, pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da je ta status nepremičnina prej dejansko imela (in so tako podatki, ki izhajajo iz uradnih evidenc, pravilni). Na podlagi zgoraj navedenega sklepa Vlade RS je bil leta 2008 tudi izveden izbris statusa javnega dobra iz zemljiške knjige, nepremičnina pa je postala last RS brez posebnega režima. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila nepremičnina tudi v podatkih zemljiškega katastra (C2 in C3) opredeljena kot pot vse do leta 2008.

9. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja ovira že njen pravni status javnega dobra. Ni pomembno, kakšno je stanje v naravi (ali je v splošni rabi). Nepremičnina s statusom javnega dobra ne preneha biti javno dobro že s prenehanjem splošne rabe, ampak šele s sprejetjem akta pristojnega (upravnega) organa o ukinitvi javnega dobra.⁵ S tega vidika ni pomembna dolgoletna zasebna uporaba južnega dela zadevne nepremičnine s strani tožencev in njunih pravnih prednikov (in dolgoletna zasebna uporaba njenega severnega dela s strani tožnika in njegovih pravnih prednikov), na katero se sklicujeta pritožnika. Pomembno je le, da je zadevna nepremičnina izgubila pravni status javnega dobra šele z odločbo Vlade RS z dne 15. 7. 2008.

10. V času veljavnosti ODZ na javnem dobru ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. To ni bilo mogoče niti po določbah kasneje veljavnih predpisov. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila o tem sodna praksa enotna in je temeljila na določbah vsakokratnega zakona o prometu z nepremičninami.⁶ Na javnem dobru tudi po sedaj veljavnem SPZ (prvi odstavek 44. člena SPZ) ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Na javnem dobru (prej dobrinah v splošni rabi) tako ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem po nobenem od predpisov, ki pridejo v konkretnem primeru v poštev glede na mogoč tek priposestvovalne dobe (po ugotovitvah sodišča prve stopnje so imeli pravni predniki tožencev posest dela zadevne nepremičnine od leta 1914 dalje, po trditvah tožencev pa že od leta 1878 dalje).

11. Glede na to, da je imela zadevna nepremičnina status javnega dobra skozi celotno relevantno obdobje oziroma do leta 2008, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne pravni predniki tožencev ne toženca na njej (oziroma na njenem južnem delu) niso mogli pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da obrazložitev sodišča prve stopnje, po kateri glede pravnega statusa nepremičnine v obravnavani zadevi ne bi bilo mogoče sprejeti drugačnega stališča, kot je bilo zavzeto v nepravdnem postopku sodne ureditve meje (zaradi načela zaupanja v pravo, pravno varnost in druga načela pravne države), predstavlja le dodatek k odločilnim razlogom sodišča prve stopnje. S sicer utemeljenim opozarjanjem na njeno napačnost, zato pritožnika ne moreta doseči spremembe izpodbijane sodbe ali njene razveljavitve in vrnitve zadeve v novo sojenje.

13. Ob ugotovitvi, da gre za nepremičnino, ki je imela v času trajanja priposestvovalne dobe status javnega dobra, zaradi česar pridobitev lastninske pravice na tej nepremičnini s priposestvovanjem ni bila mogoča, ni relevantno, ali so bile sicer podane zakonske predpostavke za priposestvovanje. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo na pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da posest pravnih prednikov tožencev ni bila dobroverna (drugi odstavek 44. člena SPZ). Prav tako ni odgovarjalo na pritožbene navedbe o posesti pravnih prednikov tožencev (in kasneje tožencev) na relevantnem delu nepremičnine.

14. Ob že podanih razlogih, zaradi katerih je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, velja še pojasniti, da je bil tožnik pri sklepanju pravnega posla z R., na podlagi katerega se je vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik sporne nepremičnine, tudi po presoji pritožbenega sodišča dobroveren. V nepravdnem postopku, ki je tekel zaradi sodne ureditve meje in v katerem so sodelovale tudi pravdne stranke (tožnik kot predlagatelj, toženca kot nasprotna udeleženca), je bil seznanjen, da nepremičnine s parc. št. 4100/1 kot javnega dobra ni mogoče priposestvovati, zato je lahko upravičeno sklepal, da kljub izvrševanju posesti toženca lastninske pravice nista mogla priposestvovati. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje niso brez podlage v tožnikovih trditvah.⁷ Ostale okoliščine, ki jih izpostavljata pritožnika, niso relevantne za presojo tožnikove dobrovernosti. Dobroverne osebe, ki so pridobile pravico v zaupanju v zemljiško knjigo, se varujejo zoper s priposestvovanjem pridobljene pravice tretjih oseb, ki niso bile vpisane v zemljiško knjigo. Tudi v primeru, da bi priposestvovala lastninsko pravico na relevantnem delu nepremičnine, se zato pritožnika nanjo ne moreta sklicevati.

15. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico do dokaza, ker ni opravilo ogleda in ni zaslišalo s strani tožencev predlaganih prič (J. K., A. K. in F. B.), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta kršitev podana, če sodišče brez utemeljenega razloga ne izvede dokaza, ki je bil predlagan v zvezi z navedbami o pravno relevantnih dejstvih. Kolikor se pritožba sklicuje na neutemeljeno opustitev ogleda, pritožbeni očitki niso ustrezno konkretizirani. Pritožnika ne pojasnita, v zvezi s katerim pravno relevantnim dejstvom, ki sta ga zatrjevala, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti ta dokaz. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo zaslišanja prič, pritožba konkretizira z navedbami, da bi te lahko izpovedale glede uporabe dela nepremičnine od izgradnje prvih objektov do danes. Do tako konkretizirane kršitve pravice do dokaza, na katero se sklicujeta pritožnika, se pritožbenemu sodišču ni treba opredeljevati. Ugotovitev, da je bil relevantni del nepremičnine v izključni posesti pravnih prednikov tožencev že od izgradnje prvih objektov dalje, kasneje pa je bil v posesti tožencev,⁸ za katero se smiselno zavzemata pritožnika, ne bi v konkretnem primeru ničesar spremenila. Zakaj ne, je bilo že pojasnjeno. Na tem mestu pritožbeno sodišče le ponavlja, da za zaključek, da toženca nista lastnika relevantnega dela nepremičnine s parc. št. 4100/1, k.o. ..., zadostuje že ugotovitev, da je imela sporna nepremičnina vse do leta 2008 status javnega dobra. Takšen status nepremičnine je po sodni praksi ovira za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Dejanska uporaba nepremičnine ni pomembna. Ker priposestvovanje lastninske pravice na javnem dobru ne pride v poštev, tudi ni relevantno izpolnjevanje zakonskih predpostavk za priposestvovanje.

16. Stroškovna odločitev je pravilna. Tožnik je priglašene stroške v zadostni meri specificiral. Odmera priglašenih stroškov, ki je razvidna iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, še podrobneje pa iz stroškovnikov, je materialnopravno pravilna. Odvetniško storitev sestave vlog in zastopanja je sodišče prve stopnje ovrednotilo v skladu z Odvetniško tarifo (tar. št. 19 in 20). Stroški sodnega izvedenca so bili potrebni, saj se izrek sodbe sklicuje na skico sodnega izvedenca, zato so utemeljeno priznani in ni podlage za njihovo izločitev iz potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Zaradi pritožbenega neuspeha toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obrazložitvi sodbe uporablja za toženca po tožbi in hkrati tožnika po nasprotni tožbi izraz toženca, za tožnika po tožbi in hkrati toženca po nasprotni tožbi pa izraz tožnik.
² Glede na vsebino pritožbe pritožbeno sodišče šteje, da se toženca ne pritožujeta zoper odločitev iz I.4. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.
³ Iz navedb tožencev izhaja, da so njuni pravni predniki začeli izvajati posest kot lastniki leta 1878, ko naj bi bila zgrajena stanovanjska hiša, oziroma vsaj leta 1914, ko naj bi prišlo do menjave zemljišč, zaradi česar se je priposestvovalna doba iztekla najkasneje leta 1934 (glej navedbe na l. št.3-4 in 27-28).
⁴ Glej mag. Marija Krisper-Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa - 1998, št. 4, str. I-VIII.
⁵ Takšna je ustaljena sodna praksa (VS RS sodba II Ips 603/2000 z dne 25. 10. 2001, VSK sodba I Cp 57/2000 z dne 23. 8. 2000, VSL sodba II Cp 1762/2012 z dne 12. 12. 2012). Stališče, kakršno je bilo sprejeto v VS RS sodba II Ips 417/1993 z dne 23. 6. 1994 in na katerega se sklicujeta pritožnika, je bilo preseženo.
⁶ VS RS sodba II Ips 603/2000 z dne 25. 10. 2001, VS RS sklep DoR 262/2010 z dne 9. 9 2010, VS RS sodba II Ips 635/1995 z dne 5. 11. 1997, VSL sodba I Cp 3076/2016 z dne 1. 3. 2017, VSL sodba I Cp 3082/2016 z dne 22. 2. 2017, VSL sodba II Cp 184/2010 z dne 25. 3. 2010.
⁷ Glej npr. tožnikove navedbe na list. št. 23.
⁸ Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je relevantna nepremičnina dejansko uporabljala kot javna pot do leta 1914, kasneje pa ne več, ker je bil javni promet preusmerjen na novo zgrajeno cesto na drugi nepremičnini. Oprlo se je ne le na vpis relevantne nepremičnine v zemljiško knjigo, temveč tudi na druge dokaze, med njimi tudi izpovedbo pravne prednice tožencev C. B., ki jo je podala v nepravdnem postopku.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 210/2013
• VSRS sklep II DoR 377/2014
• VSRS sodba II Ips 123/2015