VSL Sodba II Cp 788/2017

Jedro

Konkretna sprožitev (najprej) pravdnega postopka in kasneje na podlagi izdane pravnomočne sodbe še izvršilnega postopka s strani obdarjenca zoper darovalca, ni nemoralno (zavržno) postopanje oziroma ne ustreza dejanskemu stanu hude nehvaležnosti v smislu prvega odstavka 540. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 11. 1. 2017:

- zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžan toženec tožniku vrniti vrednost prejetega darila v znesku 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014 dalje (I. točka izreka),

- odločilo, da je dolžan tožnik tožencu v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 684,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi. Navaja, kaj naj bi temeljna moralna načela obdarjencu nalagala. Pri presoji pravdnega standarda velike nehvaležnosti je zato treba celovito ocenjevati vse okoliščine in dejanja med obdarjencem in darovalcem. Sodišče je kršilo zakonodajo, saj bi moralo izvesti predlagane dokaze. Ne strinja se s stališčem sodišča, da postopanje toženca, ko je zoper njega vložil izvršilni predlog, ni bilo v ničemer ne nemoralno in ne nedovoljeno. Sam je v tožbi natančno navedel, v čem je podana zavržnost oziroma nemoralnost s strani toženca vloženega izvršilnega predloga. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, kaj naj bi bila podlaga izvršilnega predloga. Čeprav je toženec izvedel, da oče najemnine ni sklenil za 600,00 EUR (temveč za končnih 250,00 EUR), tožbenega zahtevka zoper njega vseeno ni umaknil, ampak je pri njem v celoti vztrajal. Toženec je vložil tudi izvršilni predlog, na podlagi katerega je sodišče dne 26. 8. 2014 izdalo sklep o izvršbi. Tudi ob tej priložnosti naj bi tožniku izjavil, da ima namen njega in njegovo novo družino uničiti. Po mnenju tožnika je takšno početje obdarjenca seveda lahko dovoljeno, a v vsakem primeru zavržno in nemoralno. Nemoralno je, da kljub temu, da veš, da oče ni prejemal najemnine v višini 600,00 EUR, temveč zgolj 250,00 EUR, vseeno od njega preko sodišča zahtevaš, da ti plača razliko, ki je sam ni nikoli prejel. Zato se tožnik ne more strinjati z naziranjem sodišča, da prav noben predpis, niti moralna dolžnost tožencu ne nalaga, da bi moral tožniku plačilo pravnomočno prisojenega zneska brez kakršnegakoli razloga odpustiti. Sodišče v konkretnem primeru ne vrednoti, temveč zgolj mehanično uporablja pravo. Že samo na podlagi navedenega vrednotenja bi lahko ugotovilo, da gre pri ravnanju toženca kot tožnikovega sina res za dovoljeno, vendar hkrati zavržno in nemoralno ravnanje. Tožnik se sprašuje, kakšne moralne vrednote zastopa sodišče. V kolikor bi predlagane dokaze (zaslišanje prič) izvedlo, bi se lahko o tem zavržnem odnosu toženca do tožnika tudi neposredno prepričalo oziroma seznanilo. Tožnik sodišču prve stopnje očita kršitev 22. člena Ustave ter odločbe št. Up 147/09 z dne 23. 9. 2010. Sodišče namreč ni pojasnilo pravnega standarda oziroma ni navedlo razlogov, zakaj toženčeva ravnanja pojmu velike nehvaležnosti ne zadostijo. Če sodišče v primeru tako imenovanega odprtega sojenja določena ravnanja zamolči, naj bi šlo za nepošteno sojenje. Sodišče bi lahko enostavno povedalo, da bo tožbeni zahtevek tožnika iz razloga preklica darila iz velike nehvaležnosti zavrnilo. Tožnik ne razume, zakaj bi sodišče, kot je samo navedlo, opravilo celotni dokazni postopek v primeru zatrjevane stiske, ne pa tudi samo glede zatrjevane velike nehvaležnosti.

3. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je razlog za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti (v skladu s 540. členom OZ¹) v prvi vrsti utemeljeval z navedbami o toženčevi sprožitvi (najprej) pravdnega postopka in (kasneje) na podlagi izdane (pravnomočne) sodbe še izvršilnega postopka zoper njega. Zakaj takšno zatrjevano toženčevo postopanje (samo za sebe) ni nemoralno (zavržno) oziroma ne ustreza dejanskemu stanu hude nehvaležnosti (v smislu prej omenjenega člena), je sodišče prve stopnje konkretizirano in hkrati prepričljivo (pravilno) pojasnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.² Ker gre za zaključek, ki temelji na pravno vrednostni oceni podanih trditev, sodišče prve stopnje predlaganih zaslišanj (strank in prič³) v tem oziru ni bilo dolžno izvesti.⁴ Kar se tiče (dokazovanja) trditev, da naj naj bi bilo toženčevo postopanje namensko usmerjeno v onemogočanje normalnega življenja (preživetja) tožnika in njegove družine,⁵ pa, kot je razvidno iz tožbe in pripravljalne vloge z dne 15. 2. 2016 (v katerih je takšne trditve podal), pa pritožnik zaslišanj(a) niti ni predlagal. Za to je sodišče prve stopnje (v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) na podlagi ugotovitve, da iz sklepa o izvršbi I 257/2014 z dne 26. 8. 2014 (priloga A7) izhaja, da naj bi bila z njim dovoljena le izvršba z rubežem in cenitvijo tožnikovih premičnin (ne pa tudi z rubežem sredstev pri organizacijah za plačilni promet), v tem oziru upravičeno zaključilo, da tožnik svojih trditev, da mu je toženec z blokiranjem računa onemogočil preživetje, ni izkazal.⁶

6. Pritožnik se z omenjenimi zaključki (in zanje podanimi razlogi) sodišča prve stopnje ne strinja, a zgolj s ponovnim (obsežnim) opisovanjem toženčevega postopanja⁷ in vztrajanjem pri svoji oceni (opredelitvi) le-tega oziroma podajanjem splošnih naziranj pomislekov vanje ne vzbudi. Neutemeljen je v tem oziru podan (tudi sicer premalo konkretiziran) očitek sodišču prve stopnje o opustitvi vrednotenja (konkretnega primera) in zgolj mehanični uporabi materialnega prava. Ker že sama narava določila prvega odstavka 540. člena OZ narekuje pravno-moralno obarvano vrednotenje, se sodišče prve stopnje že s tem, ko je konkretni primer presojalo v njegovem okviru, temu ni moglo (tudi če bi to želelo) izogniti.⁸ Brez opravljenega vrednotenja⁹ tudi zaključkov, ki jih pritožba izpodbija, ne bi moglo sprejeti. Kot za vse ostale zaključke pa je sodišče prve stopnje tudi za to pravno-vrednostno oceno podalo¹⁰ ustrezno konkretizirane razloge¹¹ oziroma razloge, ki jih je za takšno vrednostno obarvano oceno¹² sploh moč podati. Kaj bi moralo v zvezi s tem (še) navesti, ni (po)jasn(jen)o.

7. Podoben odgovor je moč podati tudi na pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje, ker ni obrazložilo pravnega standarda velike nehvaležnosti,¹³ kršilo določbo 22. člena Ustave RS (oziroma ravnalo v nasprotju z vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS Up-147/09 z dne 23. 9. 2010). Omenjeno sodišče je v okviru 7. točke obrazložitve povzelo vsebino določbe prvega odstavka 540. člena OZ, ki že sama (ob sklicevanju na temeljna moralna načela) opredeljuje bistveno vsebino omenjenega pravnega standarda. Kaj bi moralo k temu na splošni (abstraktni) ravni sodišče prve stopnje še dodati, ni (po)jasn(jen)o. Poleg tega pritožnik ne pojasni, kako naj bi očitan izostanek potrebne dodatne (splošne) obrazložitve tega pravnega standarda v konkretnem primeru (sploh) vplival na pravilnost izpodbijane odločitve.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP¹⁴). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).Tudi toženec sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k predmetni odločitvi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).
² Pritožbenemu očitku, da naj bi zgolj navedlo, da toženčeva ravnanja pravnemu standardu (velike nehvaležnosti) ne ustrezajo, zato ni moč pritrditi.
³ Pritožba konkretno ne pojasni, katere priče naj bi (kot to zatrjuje) izpovedale o toženčevem zavržnem odnosu do tožnika, niti o čem točno (konkretno) naj bi sploh izpovedale.
⁴ Saj izvedeni dokazi narave (vsebine) trditvene podlage ne morejo spreminjati oziroma (v primeru, da ta materialno-pravno ni "krita") nadomestiti. V tem pa se skriva tudi odgovor na pritožnikovo navajanje (s hkratnim očitkom o nepoštenem sojenju), češ da ne razume, zakaj sodišče prve stopnje (celotnega) dokaznega postopka glede zatrjevanega razloga velike nehvaležnosti ni opravilo (kdaj naj bi omenjeno sodišče - kot to omenja pritožba - navedlo, da bi celoten dokazni postopek opravilo glede zatrjevane stiske, pa niti ni razvidno).
⁵ Kar vse je toženec (v odgovoru na tožbo oziroma prvi pripravljalni vlogi) konkretizirano prerekal.
⁶ Takšnemu zaključku v ničemer ne nasprotuje niti vsebina kazenske sodbe tukajšnjega sodišča II Kp 8096/2011 z dne 4. 11. 2014 (priloga A6), ki jo je tožnik (v povezavi z obravnavanimi trditvami) v tožbi prav tako predlagal v dokaz.
⁷ Vključno s pojasnjevanjem, zakaj je lahko nepremičnino oddajal zgolj za 250,00 EUR.
⁸ Čemur z "vprašanjem", kakšne vrednote zastopa sodišče, posredno (in glede na očitek o opustitvi vrednotenja hkrati protislovno) pritrjuje tudi sama pritožba.
⁹ Ki mu gre pritrditi.
¹⁰ Glej 9. - 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹¹ Vključno s presojo vseh okoliščin (dejanj) med pravdnima strankama (glej predvsem 10. - 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹² Vrednot oziroma vrednostnih ocen namreč ni moč pojasnjevati z običajnimi racionalno (logično)-analitičnimi metodami.
¹³ Glede hkrati podane trditve (očitka), da ni podalo razlogov, zakaj toženčeva ravnanja ne ustrezajo pojmu velike nehvaležnosti, glej (tudi) predhodno opombo te odločbe.
¹⁴ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2864/2017
• VSK sodba I Cp 541/2003
• VSC sklep Cp 201/98