VSL Sklep I Cp 365/2017

Jedro

Splošno znano je, da je mogoče vsako ključavnico (tudi takšno s sistemskim cilindričnim vložkom in zatiči na obeh straneh) odpreti s posebnimi vlomilskimi pripomočki, ki ne puščajo nobenih zaznavnih sledov odpiranja. Ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo tudi v obravnavanem primeru uporabljeno takšno vlomilsko orodje. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril samo izvedenec forenzik (243. člen ZPP), ki sta ga tožnika predlagala že v tožbi. Upoštevaje dokazno stisko, v kateri sta se brez svoje krivde znašla tožnika, potem ko niti policiji ni uspelo dokončno raziskati škodnega dogodka, sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo zavrniti, saj je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja za zatrjevani vlom v sef.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, potem ko je dopustilo spremembo tožbe, zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka nerazdelno plačati tožnikoma 69.189,49 EUR, zakonske zamudne obresti in stroške. Tožnikoma pa je naložilo, da morata toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.966,43 EUR z obrestmi.

2. Tožnika se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinjata se z zavrnitvijo njunih dokaznih predlogov. Ogled hiše in sefa ni bil nepotreben. Do predloga za imenovanje izvedenca forenzika se sodišče sploh ni opredelilo. Pričo M. Š. bi moralo denarno kaznovati ali jo prisilno privesti. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj zaslišanje te priče in priče B. T. ni bilo potrebno. Protispisno je pojasnilo, zakaj ni dovolilo forenzične preiskave ključavnice. Tožnikoma je povzročilo nepotrebne stroške, ko je najprej pridobilo ključavnico sefa, nato pa zavrnilo dokaz z izvedencem forenzikom. Napačno je ugotovilo nesporna dejstva. Sporno je namreč, po katerih zavarovalnih pogojih je bilo sklenjeno zavarovanje. Tožnik zavarovalnih pogojev ob podpisu pogodbe sploh ni prejel, zato ga ne vežejo. Na svojo prošnjo jih je pridobil šele po škodnem dogodku. Prej mu je zavarovalna zastopnica M. S. izročila le nekakšen priročnik. Njegova določila še zdaleč niso enaka zavarovalnim pogojem. Ti so nepošteni in nični. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da njegov sef ustreza pogojem za najvišje zavarovalno kritje. Zavarovalna zastopnica ga je zavedla z izjavo, da ima tožnik najboljši sef, kar jih je kadarkoli videla. Tožnik je verjetno izkazal, da je v njegovem primeru prišlo do vlomne tatvine, saj je policija vložila kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. V stanovanjski hiši tožnikov so bili na več mestih najdeni sledovi plastičnih rokavic. Sicer pa je tudi zavarovalnica z nakazilom zavarovalnine za navadno tatvino dokazala, da so bili storilci prisotni v hiši. Nerazumno je pričakovati, da bo tožnik dokazal mehansko sled vloma. Sodišče se ni opredelilo do možnosti, da je storilec v prostor vstopil s ponarejenim ključem. Tožnik je vrata zvečer zaklenil, zjutraj pa so bila odklenjena. Ključavnica je lahko bila odprta na nenasilen način, ki ne pušča mehanskih sledi. To bi lahko potrdil izvedenec forenzik. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je ostalo neodgovorjeno vprašanje, zakaj so bila vrata sefa odprta v položaju zaklenjeno, ključa pa ni bilo v vratih, čeprav je mehanizem sefa tak, da ključa ni mogoče vzeti iz vrat, če sef ni zaklenjen. Sodišče je prezrlo, da je bila tožnica ob sklenitvi zavarovanja solastnica stanovanjske hiše in s tem zavarovanka. Tudi ukradene stvari so bile skupno premoženje tožnikov. Ker tožnica zagotovo ni prejela ne zavarovalne police in ne zavarovalnih pogojev, bi moralo sodišče vsaj njenemu zahtevku v celoti ugoditi. Pritožba nazadnje opozarja še na pristranskost sodnice, ker je ob zaslišanju prič zavrnila skoraj vsa vprašanja pooblaščenke tožnikov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in opozarja na nedopustne pritožbene novote. Tožnika sta zavarovalne pogoje prejela skupaj s polico. V obravnavanem primeru je šlo za navadno tatvino, saj v hišo ni bilo vlomljeno, sef pa je bil odprt s ključem, ki je bil najden v hiši.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6. Čeprav sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pravica tožnikov do obravnavanja v postopku ni bila bistveno okrnjena. V izpodbijani sodbi je sodišče za vsak posamezen dokaz pojasnilo, zakaj ga je zavrnilo. To velja tudi za predlagani dokaz z izvedencem forenzikom. Tožnika, ki se ne strinjata z obrazložitvijo sodišča, da so bili ti dokazi nepotrebni, lahko svoje nezadovoljstvo s takšno presojo uveljavljata le v okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne moreta pa sodišču očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Sodni ogled hiše in sefa tožnikov več let po izvršenem vlomu bi bil tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj samemu sebi namen. K razjasnitvi dejanskega stanja bi lahko prispeval le dokaz z izvedencem forenzikom in forenzična preiskava ključavnice sefa (243. člen ZPP). Vztrajanje pri zaslišanju priče M. Š. očitno ni smotrno, saj bi priča lahko potrdila samo dejstva (v zvezi z poskusom vloma v bankomat), ki med pravdnima strankama niso sporna. Prisilni ukrepi zoper to pričo, za katere se zavzema pritožba, zato ne bi bili opravičljivi. Zatrjevana kršitev 241. člena ZPP torej ni podana. Stroški, ki so tožnikoma nastali s predložitvijo ključavnice sefa, pa so del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP). Ker sodišče ni vezano na svoj dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), ni upravičen niti pritožbeni očitek o domnevnem zavlačevanju postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Sodišče je pooblaščenki tožnikov smelo prepovedati posamezna vprašanja ob zaslišanju strank in prič (tretji odstavek 289. člena ZPP). Če sta tožnika zato res podvomila o nepristranskosti sodnice, bi lahko zahtevala njeno izločitev (72. člen ZPP), vendar tega nista storila, zato so njuni pritožbeni očitki v zvezi s tem odveč. Za povrh tožnika nista pojasnila, kako naj bi naštete kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v njej navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih, na katere je oprlo svojo presojo. Obrazložilo je tudi svoj zaključek, da je bil tožnik seznanjen z zavarovalnimi pogoji. Pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do nobenih napak, vsebina izvedenih dokazov pa je v sodbi korektno povzeta. Zatrjevani o absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato nista podani.

8. Tožnika neupravičeno nasprotujeta dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe o nastanku in vsebini zavarovalnega razmerja. Jasno je, da za tožnika veljajo tisti zavarovalni pogoji, na katere se sklicuje zavarovalna polica (prvi odstavek 120. člena v zvezi z 926. členom Obligacijskega zakonika (OZ)). Tožnikova trditev, da zavarovalnih pogojev ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni prejel, sicer ni prepozna, kot zmotno meni toženka v odgovoru na pritožbo, saj je bila podana v okviru dodatnega roka, ki ga je strankama na prvem naroku določilo sodišče (prvi odstavek 286.a člena ZPP). Res pa je sodišče prve stopnje upravičeno podvomilo o resničnosti te tožnikove trditve. Tožnik je namreč ob zaslišanju na večkratno vprašanje izrecno priznal, da je prejel zavarovalne pogoje, po škodnem dogodku pa še njihovo kopijo. Priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato pritožba brez potrebe opozarja na toženkino dokazno breme. Navsezadnje je tožnik s podpisom ponudbe za premoženjsko zavarovanje z dne 28. 6. 2001 potrdil sprejem posebnih in splošnih pogojev za vse zavarovalne vrste iz te ponudbe.

9. Tožnik je torej s sklenitvijo pogodbe pristal na toženkine zavarovalne pogoje, ne glede na to, ali je njihovo vsebino dejansko poznal. Tožniku ne pomaga sklicevanje na njegovo domnevno laičnost. Če mu zavarovalnih pogojev ni izročila zavarovalna zastopnica, niti mu jih ni skupaj s polico poslala toženka, bi moral tožnik zahtevati njihovo izročitev. Tudi sklenitelj zavarovanja, čeprav je v razmerju do zavarovalnice praviloma šibkejša stranka, mora pri sklepanju zavarovalne pogodbe ravnati z predpisano skrbnostjo (prvi odstavek 6. člena OZ).

10. Tožnikovo tezo, da so toženkini zavarovalni pogoji nepošteni, je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ob pravilni uporabi 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Zatrjevane ničnosti zavarovalnih pogojev tožnik niti v pritožbi ni ustrezno substanciral. Neresna je tudi pritožbena trditev, da naj bi zavarovalna zastopnica tožnika zavedla s svojo izjavo glede sefa, saj so zavarovalni pogoji o višini zavarovalnega kritja za posamezne vrste sefov povsem jasni.

11. Ker je bil sklenitelj zavarovanja tožnik, je brez pomena pritožbena trditev, da tožnica ni prejela zavarovalne police in zavarovalnih pogojev. Zakonca se lahko dogovorita, da eden izmed njiju upravlja skupno premoženje in z njim razpolaga (drugi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Očitno je tožnica soglašala s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, katere predmet je skupno premoženje tožnikov, drugače ne bi skupaj s tožnikom terjala plačilo zavarovalnine. Razumljivo pa je, da tožnica v razmerju do toženke ne more imeti več pravic kot tožnik, ki je sklenil zavarovanje. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da toženka tožnici v vsakem primeru dolguje plačilo celotnega s tožbo zahtevanega zneska.

12. Po navedenem je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da toženkini zavarovalni pogoji tožnika vežejo. Pač pa je v dejanskem in pravnem pogledu vprašljiva presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni nastal zavarovalni primer. V Splošnih pogojih stanovanjskega zavarovanja (HH 91) je med zavarovanimi nevarnostmi v 4. točki 2. člena tudi škoda, ki nastane zaradi poskusa ali izvršene vlomne tatvine, navadne tatvine ali ropa. Tožnikoma doslej kljub znižanemu dokaznemu standardu ni uspelo dokazati, da je njuna zatrjevana škoda posledica izvršene vlomne tatvine. Toženka namreč z nakazilom zavarovalnice za navadno tatvino ni priznala vloma, kot si zmotno razlagata tožnika. Tudi kazenska ovadba zoper neznanega storilca, ki je ostala brez sodnega epiloga, ni ustrezen dokaz. Sledovi plastičnih rokavic, ki so bili najdeni ob policijskem ogledu, sicer dokazujejo, da je bil storilec v hiši tožnikov, ne pa tudi, kako je vanjo prišel, oziroma, kako je tatvino izvršil.

13. Sodišče prve stopnje je doslej zanesljivo izključilo možnost vloma po točki 4.2.a) in vdora po točki 4.2.b) zavarovalnih pogojev, saj storilec ni pustil nobenih sledi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je pri vstopu v stanovanjsko hišo moral uporabiti silo ali premagati ovire, ki onemogočajo vstop brez napora. Forenzična preiskava ključavnice na vhodnih vratih hiše in ključavnice sefa namreč ni pokazala nobenih sledi nasilnega odpiranja. Po zaslišanju tožnikov in prič M. K., njunega sina, ter čistilke Z. B., se je sodišče prve stopnje prepričalo, da so bila vhodna vrata stanovanjske hiše tožnikov vedno zaklenjena in da nobeden od ključev vhodnih vrati ni bil pogrešan. Na tej podlagi je lahko zanesljivo izključilo tudi možnost, da bi storilec izvršil tatvino na način iz točke 4.2.c) zavarovalnih pogojev. Če storilec ni mogel priti do originalnega ključa stanovanjske hiše tožnikov, pa je jasno, da tudi ni mogel izdelati ponarejenega ključa. Pritožbeni pomisleki v zvezi s tem niso utemeljeni.

14. Res pa je sodišče prve stopnje prenagljeno sklepalo, da storilec pri odpiranju hiše ni uporabil "drugega sredstva, ki ni namenjeno za redno odklepanje" (točka 4.2.d) zavarovalnih pogojev). Splošno znano je, da je mogoče vsako ključavnico (tudi takšno s sistemskim cilindričnim vložkom in zatiči na obeh straneh) odpreti s posebnimi vlomilskimi pripomočki, ki ne puščajo nobenih zaznavnih sledov odpiranja. Ni mogoče izključiti možnosti, da je bilo tudi v obravnavanem primeru uporabljeno takšno vlomilsko orodje. Gre za strokovno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril samo izvedenec forenzik (243. člen ZPP), ki sta ga tožnika predlagala že v tožbi. Upoštevaje dokazno stisko, v kateri sta se brez svoje krivde znašla tožnika, potem ko niti policiji ni uspelo dokončno raziskati škodnega dogodka, sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi smelo zavrniti, saj je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja za zatrjevani vlom v sef. Doslej izvedeni dokazi namreč ne omogočajo zanesljivega sklepanja o tem, da je storilec sef odprl prav z originalnim ključem, ki ga je našel v hiši tožnikov. Pritožba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na mehanizem sefa, ki onemogoča iztaknitev ključa iz vrat, če sef ni zaklenjen. Tudi v tem primeru gre za strokovno vprašanje, zato bi koristne informacije za dokazovanje z izvedencem v ponovljenem postopku utegnilo prispevati tudi zaslišanje predlagane priče B. T.

15. Ker po navedenem v postopku na prvi stopnji niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva, je vprašljivo, ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča, ki tožnikoma odreka pravico do zahtevanega sodnega varstva. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo njuni pritožbi in prvo sodbo razveljavilo in na podlagi 355. člena ZPP zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo glede na že izvedene dokaze lažje, hitreje in nekvarno za pravico pravdnih strank do pritožbe odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti z dopolnitvijo dokaznega postopka v nakazani smeri.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve sodbe. Pravica do njihovega povračila je namreč odvisna od končnega izida pravde, zato bo tudi o pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 109/2022
• VSL Sodba I Cp 1825/2022
• VSM Sklep PRp 43/2019