VSL Sklep II Cp 857/2017

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje verjelo tožnici in sinovoma, da je toženec nad tožnico izvajal psihično in fizično nasilje, je stališče izpodbijane sodbe, da zatrjevano nasilje, ogroženost in strah ne pomenijo razloga, da se tožnica ne bi mogla na toženca obrniti z zahtevo za souporabo stanovanja in z njim stanovanje souporabljati, materialnopravno zmotno. Zaradi tega so materialnopravno zmotni zaključki izpodbijane sodbe, da je tožnica souporabo stanovanja prostovoljno opustila, da je v zatrjevano prikrajšanje privolila in da je bilo toženčevo nasilje vzdržno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v II. in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 10.187,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov po 167,00 EUR od drugega dne v zaporednih mesecih od junija 2010 do vključno junija 2015. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu plačati stroške postopka v višini 1.136,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica se pritožuje zoper II. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil pri tožnici in sinovih pravdnih strank navzoč strah pred tožencem zaradi nasilja in njegovih karakternih lastnosti (vzkipljivost, nepredvidljivost). Sodišče je verjelo tožnici in njenima sinovoma, da je v času skupnega bivanja v stanovanju tudi po razvezi prihajalo do fizičnega in psihičnega nasilja s strani toženca. Zaradi tega je nerazumljiv zaključek izpodbijane sodbe, da če bi bilo stanje res tako nevzdržno zaradi nasilja, bi tožnica kljub slabemu finančnemu stanju poiskala ustrezno rešitev s pomočjo centra za socialno delo ali drugih institucij. Sodišče je ugotovilo, da se je nad tožnico izvajalo vzdržno nasilje. Ni jasno, kje je za sodišče prve stopnje meja med vzdržnim in nevzdržnim nasiljem. Vzdržnega nasilja ni. Sklicuje se na človeško dostojanstvo. Zaradi toženčevega nevzdržnega nasilja se je iz skupnega stanovanja izselila.

Trdila je, da poziva na omogočanje souporabe stanovanja tožencu ni dala, saj bivanje v stanovanju ne bi bilo varno. Zmoten je zaključek izpodbijane sodbe, da je pomembno, da ni izrazila zahteve po souporabi stanovanja vse do vložitve tožbe. Tožnica ni niti trdila, da je od toženca zahtevala souporabo stanovanja. Trdila je, da souporaba stanovanja ni bila možna.

Dokazala je, da zaradi toženčevega nasilja ni mogla souporabljati skupnega stanovanja in da zaradi tega od toženca ni bila dolžna zahtevati souporabe stanovanja. Po pomoti je navedla napačno letnice izselitve. Sodišče je zmotno menilo, da je ocenila, da bo z zahtevkom bolj uspešna, če bo rekla, da se je izselila v letu 2009. Za tožnico bi bilo bolje, da bi povedala pravilno letnico izselitve. Zaradi nevzdržnih razmer se je izselila dve leti po razvezi zakonske zveze. Bila je prepričana, da se je izselila v letu 2009. Zmotna navedba letnice ne more vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Kot bistveno navaja, da tožnica ni izrazila zahteve za souporabo stanovanja. Tožnica se je zaradi nasilja v družini že v letu 2004 razvezala. Ne glede na zatrjevano nevzdržno fizično nasilje se je po razvezi vrnila v skupno stanovanje, kjer je prebivala do leta 2006. Če bi bilo fizično nasilje res tako nevzdržno, bi od razveze dalje bivala drugje in se v stanovanje ne bi več vračala. Tožnica je navedla napačen datum izselitve. Razen tožničinih protislovnih navedb ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval nevzdržnost nasilja in nezmožnost souporabe skupnega stanovanja. V konkretnem postopku ni bilo relevantnih dokazov, ki bi potrdili tožničine navedbe o nevzdržnem nasilju.

Tožnica ni imela namena živeti v predmetnem stanovanju. Takšen zaključek izhaja iz izpovedbe A. P. V letu 2008 je vložila tožbo za ugotovitev skupnega premoženja in predlagala izvršbo na način, da se stanovanje proda. Ko je sodišče izdalo sklep o prodaji stanovanja, tožnica ni predlagala nadaljevanja postopka. Tožnica ni podala odgovora, zakaj tega ni storila. Ravno tako ni pojasnila, zakaj je čakala s tem postopkom več kot 5 let. Sporno je tožničino postopanje, ko je z vložitvijo tožbe čakala do leta 2015 in je brez poziva na souporabo vložila predmetno tožbo. Cilj tožnice je bil pridobiti 100% lastništvo na predmetnem stanovanju. Nepošteno je, da tožnica ni vložila tožbe takoj po nastanku zatrjevane nemožnosti souporabe stanovanja. Četudi je bil razlog razveze nasilje v družini v letu 2004, navedeni razlog ne more biti utemeljen razlog za nemožnost souporabe stanovanja. Konkretna tožba je bila namreč vložena več kot 11 let po razvezi zakonske zveze.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki sta nekdanja zakonca in imata dva skupna otroka. Tožničin solastninski delež na skupnem stanovanju znaša 2/3, toženčev pa 1/3. Tožnica zahteva od toženca, da ji za uporabo njenega solastninskega deleža v obdobju od junija 2010 do junija 2015 plača uporabnino. Tožbeni zahtevek je utemeljevan s trditvami, da je bila v zakonski zvezi stalno izpostavljena nasilju, da je bila po razvezi zakonske zveze v letu 2004 prisiljena bivati v istem stanovanju s tožencem, da so se razmere kasneje še poslabšale, da je toženec nad njo in nad otrokoma izvajal verbalno in fizično nasilje, da se je zaradi tega z otrokoma v letu 2009 iz skupnega stanovanja izselila, da toženec od takrat uporablja celotno stanovanje in da ji za uporabo njenega solastninskega deleža ne plačuje ničesar. Ker zaradi toženčevega nasilja stanovanja ni mogla uporabljati na način, da bi se z otrokoma počutila varno, tožencu ni poslala poziva na omogočanje souporabe stanovanja.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da se je tožnica z obema otrokoma iz stanovanja izselila že v letu 2006, (2) da tožnica od ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deleža na stanovanju (odločba v zadevi P 1939/2008 z dne 18. 2. 2009) ni imela namena stanovanja souporabljati, (3) da je tožnica souporabo stanovanja prostovoljno opustila, (4) da je v zatrjevano prikrajšanje privolila, (5) da tožnica vse do vložitve tožbe ni izrazila zahteve za souporabo stanovanja, (6) da je bil pri tožnici in sinovih pravdnih strank navzoč strah pred tožencem zaradi njegovega nasilnega obnašanja in karakternih lastnosti (vzkipljivost, nepredvidljivost), (7) da pri tožnici ta strah ni bil tako močan, da tožnica ne bi ostala v stanovanju s tožencem tudi po razvezi zakonske zveze. Če bi bilo za tožnico bivanje v stanovanju zaradi toženčevega nasilja res tako nevzdržno, bi si po prepričanju sodišča prve stopnje kljub slabemu finančnemu stanju poiskala ustrezno rešitev s pomočjo centra za socialno delo ali drugih institucij. Stališče izpodbijane sodbe je, da zatrjevano nasilje, ogroženost in strah ne predstavljajo razloga, da se tožnica ne bi mogla na toženca obrniti z zahtevo za souporabo stanovanja in z njim stanovanje souporabljati.

7. Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.¹ V okoliščinah konkretnega primera je ključno pravno relevantno vprašanje, ali se je tožnica iz skupnega stanovanja izselila zaradi toženčevega nasilnega obnašanja. Če se je iz skupnega stanovanja izselila zaradi toženčevega nasilnega obnašanja, tožnica od njega ni bila dolžna zahtevati dopustitve rabe.² To pomeni, da dejstvo, da tožnica tožbe ni vložila takoj po izselitvi iz skupnega stanovanja, ni pravno relevantno. Zaradi tega niso utemeljene toženčeve navedbe iz odgovora na pritožbo, da je tožnica vložila tožbo šele v letu 2015, da tožnica ni predlagala prodaje stanovanja in da ni vložila poziva na souporabo stanovanja. Ker ima tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine obligacijsko pravno naravo, ni utemeljena toženčeva navedba, da je bil tožničin cilj pridobiti 100 % lastništvo na predmetnem stanovanju.

8. Pritožba se utemeljeno sklicuje na ugotovitev iz izpodbijane sodbe, da je v času skupnega življenja pravdnih strank toženec nad tožnico izvajal fizično in psihično nasilje in da je bil pri tožnici in sinovih pravdnih strank navzoč strah pred tožencem. Ker je sodišče prve stopnje verjelo tožnici in sinovoma, da je toženec nad tožnico izvajal psihično in fizično nasilje, je stališče izpodbijane sodbe, da zatrjevano nasilje, ogroženost in strah ne pomenijo razloga, da se tožnica ne bi mogla na toženca obrniti z zahtevo za souporabo stanovanja in z njim stanovanje souporabljati, materialno pravno zmotno. Zaradi tega so materialnopravno zmotni zaključki izpodbijane sodbe, da je tožnica souporabo stanovanja prostovoljno opustila, da je v zatrjevano prikrajšanje privolila in da je bilo toženčevo nasilje vzdržno.

9. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da zmotna navedba letnica izselitve iz skupnega stanovanja ne more vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka. Dejstvo, da je tožnica v postopku trdila, da se je iz stanovanja izselila v letu 2009, ne pomeni odločilne okoliščine za presojo verodostojnosti njene izpovedbe. Čeprav iz tožničine izpovedbe izhaja zaključek, da je toženec nad njo izvajal psihično in fizično nasilje, je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo ocenilo za neverodostojno in notranje neskladno. Stališče o neverodostojnosti njene izpovedbe je utemeljilo z argumenti, (1) da je tožnica trdila, da se je iz stanovanja izselila v letu 2009, (2) da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da se je iz stanovanja izselila že v letu 2006³, (3) da je tožnica v izpovedbi prihajala v nasprotje glede vprašanja, ali in kako pogosto je od toženca zahtevala souporabo stanovanja in (4) da so tožničine navedbe o strahu zaradi toženčevega psihičnega in fizičnega nasilja življenjsko nelogične, ker je tožnica ob enem od svojih odhodov pustila sinova pri tožencu, v letu 2008 oziroma 2009 pa naj bi otroka šla k tožencu. Navedeni argumenti sodišča prve stopnje niso prepričljivi.

10. Toženčeva navedba iz odgovora na pritožbo, da v konkretnem postopku ni bilo relevantnih dokazov, ki bi potrdili tožničine navedbe o nevzdržnem nasilju, ni utemeljena. Iz izpovedb obeh sinov (A. in B. P.) namreč izhaja, da je toženec izvajal nasilje vse do izselitve iz skupnega stanovanja. Ravno tako ni utemeljena toženčeva navedba, da iz izpovedbe B. P. izhaja zaključek, da tožnica ni imela namena živeti v predmetnem stanovanju. Iz izpovedbe B. P. ne izhaja zaključek, da se je tožnica bivanju v skupnem stanovanju prostovoljno odpovedala.

11. Zaradi zmotne uporabe 198. člena OZ je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo opraviti dokazno oceno v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Če bo presodilo, da se je tožnica iz skupnega stanovanja izselila zaradi toženčevega nasilja, bo to pomenilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ 198. člen OZ.
² Sodba VS RS z dne 12. 1. 2017, opr. št. II Ips 196/2015.
³ Po prepričanju sodišča prve stopnje je tožnica podala trditev o izselitvi v letu 2009 z namenom dati večjo težo zahtevku za uporabnino.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 65/2015
• VSRS Sklep III DoR 48/2020
• VSRS Sklep II DoR 310/2020