VSL Sodba II Cp 743/2017

Jedro

S sklenitvijo podizvajalske pogodbe z drugim izvajalcem gospodarske javne službe in s sklicevanjem, da je bilo vzdrževanje cest v celoti v domeni zavarovanke druge toženke, se koncesionar - vzdrževalec cest - ne more razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem cest, niti odgovornosti za opravo nalog, zaupanih podizvajalcu. Takšno je stališče pravne teorije in sodne prakse. Koncesionar odgovarja za ravnanje svojega podizvajalca, kot bi ga sam opravil (prim. 630. člen OZ).

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da zavarovanec druge toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja pregleda ceste ni zagotovil varne uporabe ceste, ne pomeni, da ne more odgovarjati tudi koncesionar - zavarovanec prve toženke. Določba 186. člena OZ uzakonja solidarno odgovornost. Koncesionar in njen podizvajalec sta med seboj odvisno povezani osebi. Tako podizvajalec kot koncesionar sta z opustitvijo povzročila tveganje za nastanek škodnega dogodka. Povzročila sta nevarnost s tem, da na občinski cesti nista zagotovila ustrezne varnosti voznikov. Delovala sta povezano in sta zato nerazdelno odgovorna za škodo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v prvem odstavku točke I tako, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati 950,00 EUR, prva toženka pa še 250,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2012 do plačila v 15-ih dneh, pod izvršbo;

in

- v točki II tako, da je prva toženka dolžna plačati tožnici 624,37 EUR pravdnih stroškov, druga toženka pa 541,12 EUR, obe v roku 15 dni; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene pritožbene stroške v znesku 90,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi zavarovalnici dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino v znesku 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2012 dalje. V presežku - za razliko do zneska 2.063,22 EUR z obrestmi - je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Pravdne stroške v znesku 1.701,59 EUR je naložilo v plačilo toženkama (II. točka izrka).

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka meni, da je sodišče materialnopravno nepravilno zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije in odločilo, da je z drugo toženko solidarno odgovorna za toženki nastalo škodo. Opozarja na določilo 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pravilo o solidarni odgovornosti sicer omiljuje zahtevo o dokazanosti vseh elementov odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ, a mora oškodovanec še vedno dokazati za vsakega potencialnega povzročitelja škode njegovo protipravno ravnanje in škodo, da se lahko povzročitelju očita solidarna odgovornost. Sodišče prve stopnje je na podlagi skopega dokaznega postopka štelo za dokazano, da je druga toženka opustila dolžno ravnanje pregleda sporne ceste in je zato tudi prva toženka odgovorna za njeno ravnanje. Takšna odločitev je nepravilna. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče A. A., direktorja druge toženke, ki je izpovedal, da so celotno območje cest, ki jih morajo pregledati enkrat mesečno, pregledali 3. 9. 2012 in ni bilo posebnosti. Če bi tam bil oljni madež, bi ga sanirali takoj, kot so to storili 6. 9. 2012. Sodišče prve stopnje je brez strokovne presoje odločilo, da je podana odgovornost druge toženke. Ni nepomembno tudi pričanje priče B. B., ki je izpovedal, da je že dan ali dva prej videl nekaj na cesti, a temu ni posvečal pozornosti. Sodišče je njegovo izpoved nepravilno vzelo kot dokaz, da je na cesti že bil oljni madež. Njegova izpoved tega ne potrjuje. Povsem življenjsko je, da na vsakem listu o rednem vzdrževanju ne morejo biti zapisani vsi kraji, ovinki in zaselki, kjer se opravlja pregled. V zapisnik se vpišejo le tisti deli ceste ali kraji, kjer je potekala kakšna sanacija oziroma delo. Zato zapisnik ne more biti zadosten dokaz za odločitev o odškodninski odgovornosti druge tožene zavarovalnice. Pasivna legitimacija in solidarna odgovornost prve toženke nista dokazani. Zmotno je stališče sodišča, da je temelj za odgovornost prve toženke podan zaradi odgovornosti za pravilnost izvajanja del izbranega izvajalca. V konkretnem primeru ni mogoča uporaba pravil o solidarni odgovornosti. Dokazana bi morala biti protipravnost ravnanja obeh toženk, za vsako posebej. Pritožnica izpodbija še stroškovno odločitev. Sodišče je neutemeljeno ocenjevalo uspeh strank ločeno po temelju in po višini, saj posebnih stroškov v zvezi s temeljem ni bilo.

4. Druga toženka v pritožbi izpodbija odločitev iz podobnih razlogov kot prva toženka. V bistvenem navaja, da je prvo sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi štelo za dokazano, da je njen zavarovanec opustil dolžno ravnanje pregleda cest. Ni upoštevalo odbitne franšize, ki je bila dogovorjena v zavarovalni pogodbi. Napačno je uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo popolno odškodnino brez odbitka pogodbeno dogovorjene franšize. Pri stroških opozarja na neutemeljeno ocenjevanje uspeha strank v pravdi ločeno po temelju in višini. Ugotavljanje temelja ni povzročilo nobenih znatnih stroškov. Poleg tega sodišče ni obrazložilo, zakaj drugo toženki ni priznalo njenih stroškov postopka, ki so ji nastali in jih je priglasila.

5. Tožnica na vročeni pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil 6. 9. 2012 na delu ceste v kraju G., ko je toženka s svojim vozilom zapeljala na oljni oziroma naftni madež madež, na katerem jo je zaneslo v obcestno ograjo, kjer je obstala nad 30 metrov visokim prepadom. Pri tem je poškodovala svoje vozilo. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil na cesti pred nastankom prometne nesreče (preden je tožnica zapeljala čezenj) in da je bil to vzrok nesreče.

8. Po ugotovitvah sodišča je zavarovanka prve toženke - družba C., d.d., na podlagi koncesijske pogodbe z Občino prevzela vzdrževanje občinskih cest (tudi sporne, na kateri se je pripetila obravnavana prometna nesreča) in bila odgovorna za njihovo redno vzdrževanje. Po tej pogodbi je imela pravico oddati določena vzdrževalna dela podizvajalcem. Koncesionar je z zavarovanko druge toženke - družbo D., d.o.o., sklenil podizvajalsko pogodbo o izvajanju določenih lokalnih gospodarskih javnih služb, in sicer vzdrževanje in čiščenje javnih cest in površin, tudi omenjene občinske ceste. S sklenitvijo podizvajalske pogodbe z drugim izvajalcem gospodarske javne službe in s sklicevanjem, da je bilo vzdrževanje cest v celoti v domeni zavarovanke druge toženke, se koncesionar - vzdrževalec cest - ne more razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem cest, niti odgovornosti za opravo nalog, zaupanih podizvajalcu. Takšno je stališče pravne teorije in sodne prakse. Koncesionar odgovarja za ravnanje svojega podizvajalca, kot bi ga sam opravil (prim. 630. člen OZ).

9. Na podlagi Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest morajo biti ceste pregledane in vzdrževane tako, da je omogočen varen promet na njih. Dolžnost zavarovanke druge toženke, ki jo je prevzela s podizvajalsko pogodbo, je tako vzdrževanje cest na način, da je zagotovljena varnost na cesti. Zavarovanki, ki se poklicno ukvarjata z dejavnostjo vzdrževanja cest, morata pri tem ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Nadzor nad stanjem cest je v njuni domeni. Zavarovanki toženk se ne moreta razbremeniti v razmerju do oškodovanca, sklicujoč se na vsebino pogodbe, da je bilo med njima dogovorjeno, da se pregled občinskih cest opravi (le) dvanajstkrat na leto. Gre za minimalni pogodbeno določen obseg dela, ki zadeva zgolj njiju. Odločilno pa je, da morata obe zagotavljati trajno in varno uporabo cest, z izvajanjem pregledov enkrat na mesec takemu dokaznemu ravnanju samo po sebi ni ni zadoščeno.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da v ugotovljenih okoliščinah primera podizvajalec vzdrževalnih del ni bil zadosti skrben pri pregledu ceste. Dnevnik izvajanja rednega vzdrževanja z dne 3. 9. 2012 ne potrjuje, da je tega dne (ali kasneje do nesreče) opravil redni pregled sporne ceste. Pritožbeno nestrinjanje s tem ne omogoča drugačnega zaključka. Življenjsko sprejemljivo je, da se na zapisnikih o rednem vzdrževanju zapišejo ceste, ki so bile pregledane. Ravno druga toženka v pritožbi navaja, da so se ostali dnevniki rednega vzdrževanja izpolnjevali tako, da se je zapisalo pregled določenih cest in konkretne aktivnosti na posameznih odsekih. Zato ni razumnega razloga, da ne bi bil zapisnik z dne 3. 9. 2012 izpolnjen na enak način. A v njem ni zapisov, da je bil opravljen redni pregled tudi v kraju G., kjer je prišlo kasneje do prometne nesreče. Tega ne potrjuje niti izpoved priče A. A., ki je bil v času nesreče lastnik zavarovanca druge toženke. Izpovedal je le, da se je čez to cesto nazadnje peljalo dne 3. 9. 2012. Glede na ugotovljeno obsežnost urgentnega zavarovanja in čiščenja dela cestišča po prometni nesreči, kar v razdalji 300 m, madež ne bi mogel ostati neopazen, ob tem, ko zavarovalnici celo trdita in ponavljata v pritožbah, da so delavci podizvajalca dejansko ob vsakem prihodu na delovno mesto pregledovali ceste, med drugim tudi sporno, pa niso nič opazili. To namreč zgolj potrjuje, da podizvajalec v okviru vzdrževalnih del ni ravnal s profesionalno skrbnostjo, ki se zahteva pri izpolnjevanju obveznosti.

11. Četudi bi se ugotovilo, da je bil dne 3. 9. 2012 resnično opravljen pregled sporne ceste in da tedaj naftnega madeža še ni bilo, se koncesionar in podizvajalec še ne bi razbremenila svoje dolžnosti, da opravita dela vzdrževanja, ki so izpostavljena merilu skrajne skrbnosti. Ne zadošča, da je cesta občasno pregledena, pač pa je odločilno, ali je nastop naftnega madeža na cestišču, tudi za vzdrževalca ceste, nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek. V tej smeri pa toženki v postopku na nižji stopnji nista podali trditvene podlage. Tudi ugovorov o drugih vzrokih za prometno nesrečo in s tem nastalo premoženjsko škodo ni bilo.

12. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zavarovanec druge toženke zaradi opustitve dolžnega ravnanja pregleda ceste ni zagotovil varne uporabe ceste, ne pomeni, da ne more odgovarjati tudi koncesionar - zavarovanec prve toženke. Določba 186. člena uzakonja solidarno odgovornost. Koncesionar in njen podizvajalec sta med seboj odvisno povezani osebi. Tako podizvajalec kot koncesionar sta z opustitvijo povzročila tveganje za nastanek škodnega dogodka. Povzročila sta nevarnost s tem, da na občinski cesti nista zagotovila ustrezne varnosti voznikov. Delovala sta povezano in sta zato nerazdelno odgovorna za škodo. Odgovarjata, ker cesta ni bila vzdrževana tako, kot bi morala biti.

13. Utemeljeno pa druga toženka v pritožbi opozarja na odbitno franšizo, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo odšteti v razmerju do nje od končnega zneska prisojene odškodnine. Skladno z določbo prvega odstavka 965. člena OZ je zavarovalnica dolžna oškodovancu kriti škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, vendar največ do zneska njene obveznosti. Po zavarovalni polici splošne odgovornosti (priloga B5) in Splošnih pogojev AS za zavarovanje odgovornosti v 25. členu (priloga B6) je določen obseg zavarovalnega kritja z odbitno franšizo v višini 10 % odškodnine oziroma najmanj 250 EUR. Ker ni bilo posebej prerekano in se tedaj šteje kot nesporno (214. člen ZPP), je treba upoštevati pogodbeno določeno odbitno franšizo pri odločitvi o višini toženkine obveznosti oziroma neposrednega izplačila oškodovanki. Ker je 10 % od odmerjene odškodnine 1.200,00 EUR manj kot 250,00 EUR, druga toženka za znesek 250,00 EUR odbitne franšize ne odgovarja. Tožnici je dolžna plačati le 950,00 EUR, solidarno s prvo toženko. Ostalo bremeni neposredno toženkinega zavarovanca, družbo D., d.o.o. Upoštevaje navedeno materialno pravo je pritožbeno sodišče v tem obsegu ugodilo drugi toženki. Na podlagi 3. točke 358. člena ZPP je odločilo, da sta obe toženi zavarovalnici dolžni solidarno plačati tožnici 950,00 EUR s prisojenimi obrestmi, razliko do 1.200,00 EUR ugotovljene odškodnine, torej 250,00 EUR, pa le še prva toženka.

14. Pritožnici izpodbijata tudi stroškovno odločitev. Utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Določba uzakonja pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Odločilno je načelo končnega uspeha. ZPP ločevanja uspeha po temelju in višini zahtevka ne pozna. Sodna praksa ga dopušča v izjemnih (predvsem odškodninskih) primerih, če to utemeljuje obsežnost dokaznega postopka in stroškov glede temelja zahtevka. V konkretnem primeru ne gre za takšen položaj. Okoliščine konkretnega primera ločenega ugotavljanja uspeha po temelju in višini ne opravičujejo. Zato ni bilo nobenega razloga za takšno ovrednotenje pravdnega uspeha.

Tožničin uspeh v pravdi, tudi upoštevajoč spremembo odločitve v razmerju do druge toženke, znaša približno 58 %. Po odmeri stroškov s strani sodišča prve stopnje, ki ji ne oporeka nobena od pravdnih strank, skupni stroški tožnice znašajo 2.153,91 EUR, glede na njen uspeh v pravdi pa 1.248,74 EUR. V situaciji, ko pravdni stranki nista uveljavljali nobenih okoliščin, ki bi upravičevale drugačno razmejitev stroškov med njima, upoštevajoč, da tožnica zoper sodbo ne vlaga pritožbe,¹ se tožničini pravdni stroški delijo med toženkama na enake dele (161. člen ZPP)². To pomeni, da sta prva in druga toženka dolžni povrniti tožnici vsaka 1/2 odmerjenih stroškov, to je po 624,37 EUR.

Ker pa druga toženka v pritožbi pravilno še opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih nastalih in priglašenih stroškov (list. št. 103) v postopku, ji je pritožbeno sodišče priznalo potne stroške za prihod na tri naroke na relaciji Novo mesto - Krško - Novo mesto v skupnem znesku EUR 83,25 EUR (75 km x 3 x 0,37 EUR/km). Po medsebojnem pobotu je druga toženka dolžna plačati tožnici 541,12 EUR stroškov (624,37 EUR - 83,25 EUR). Prva toženka, ki ni izkazala nastanka pravdnih stroškov na nižji stopnji, pa je dolžna tožnici povrniti 624,37 EUR pravdnih stroškov. Navedeno zahteva spremembo stroškovne odločitve v II. točki izreka izpodbijane sodbe tako, kot je obrazloženo in razvidno iz izreka te sodbe (2. odst. 165. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je drugo toženka s pritožbo delno uspela, ji je tožnica dolžna v skladu z določbo 154. člena ZPP plačati ustrezen del pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek takse za pritožbo, odmerjen od s pritožbo uspelega zneska 250,00 EUR, v višini 90 EUR (po Tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Tožnica je dolžna drugi toženki povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Prva toženka ni priglasila pritožbenih stroškov, zato je odločitev o njih odpadla.

-------------------------------
¹ Velja pa pravilo prepoved poslabšanja za pritožnika (359. člen ZPP).
² Primerjaj: N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in UL RS, 2006, str. 52.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba Cpg 231/2017
• VSC sodba Cp 179/2016
• VSM Sodba I Cp 254/2019