VSL Sodba I Cp 433/2017

Jedro

Skladno s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko solastnik, kolikor ga pri njegovi dogovorjeni uporabi določenega dela solastne stvari drugi solastnik protipravno vznemirja, z negatorno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja in prepoved bodočega vznemirjanja. Že s tem, da drugi solastnik spremeni dogovorjeni oziroma dosedanji način rabe, je podan element protipravnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni od izdaje sodne odločbe vzpostaviti prejšnje stanje, in sicer: 1. Odstraniti kovinsko ograjo na dovozu do garaže tožnice, stoječe na nepremičnini parc. št. 1809/17, k. o. ..., in tožnici omogočiti neoviran dostop do te nepremičnine iz smeri G. ulice. 2. Na spodnjih vratih v stanovanjsko stavbo na naslovu T. 7, R., vgraditi ključavnico, ki je bila vgrajena pred motitvenim dejanjem, ali pa izročiti tožnici ključe nove ključavnice, in ji omogočiti dostop v stanovanjsko stavbo skozi spodnji vhod. 3. Vgraditi in usposobiti za delovanje tožničin zvonec pred spodnjim vhodom v stanovanjsko stavbo na naslovu T. 7, R., skupaj z nalepko in napisom imena tožnice (I. točka izreka). Toženca sta se v bodoče dolžna vzdržati vseh dejanj, ki bi na kakršenkoli način vznemirjala tožnico in motila tožnico pri izvrševanju njene lastninske pravice (II. točka izreka). Toženca sta dolžna tožnici povrniti 1.375,80 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navajata, da se tožbeni zahtevek opira na domnevna motitvena ravnanja tožencev, čeprav je zahtevek postavljen tako, kakor da bi šlo za vznemirjanje lastninske pravice. Tožbeni zahtevek je nesklepčen in ga mora sodišče zavreči. Sodišče navkljub opozorilom ni izvedlo zaslišanja prič tožnice, ki so podale pisne izjave. Izjave so neverodostojne, saj lahko vsak laik razbere, da so prirejene predmetnemu postopku, napisala jih je tožnica sama. Toženca vztrajata, da na predmetni stavbi ne gre za režim solastnine, ampak za režim neprave etaže, ki je bila vzpostavljena že pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Interpretacija sodišča glede prodajne pogodbe s prvim kupcem zgornje etaže V. P. je zmotna. Novejša sodna praksa (VSL sodbi I Cp 2532/2015 in I Cp 89/2015, smiselno sodba VSRS I Cp 3367/2008) je jasna. Pred uveljavitvijo SPZ je etažna lastnina lahko nastala in obstajala kljub temu, da razmerje med solastniki ni bilo urejeno in zemljiškoknjižno evidentirano. Med take primere sodi tudi predmetni, saj je bila stavba dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele že pred 1. 1. 2003. Nastala je dejanska etažna lastnina, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastniških deležev posameznih etažnih lastnikov. Na tak način je potekal tudi nadaljnji promet posameznih delov. Priča M. B. je jasno navedla, da je izdelala tri etaže in da je vsak kupec kupil točno določene prostore v stavbi, ki predstavljajo samostojno etažo in pripadajoče funkcionalno zemljišče, ki je v pogodbah opredeljeno pisno. Tožnica je imela v svoji pogodbi določeno kaj v naravi predstavlja njen solastniški delež, ki ga je kupila in so se vsi odpovedali predkupni pravici pri prodaji ostalih solastniških deležev. Iz prodajnih pogodb je razvidno, da so bili vsi kupci seznanjeni z nameravano prodajo samostojnih etaž, vsi so se odpovedali uveljavljanju predkupne pravice. Toženca, ki sta kupila stanovanje v spodnji etaži zadnja, tega v pogodbi nimata zavedenega. Sodišče svojo odločitev utemeljuje na SPZ-ju, ki je bil v času sklepanja pogodbe med M. B. in V. P. že objavljen, ni pa veljal. Uporabljati se je pričel s 1. 1. 2003, zato ni merodajno, kdaj je bil zakon objavljen v Uradnem listu RS. Omejitev solastniških upravičenj (prehod skozi spodnja vrata in prehod čez dvorišče do garaže), ki je bila dogovorjena med tožnico in prodajalko M. B. še pred nakupom stanovanja s strani tožencev, niso omenjene v prodajni pogodbi med prodajalko M. B. in tožencema. V pogodbi je navedeno, da je nepremičnina bremen prosta. Pogodba ustvarja zgolj obveznosti med prodajalcem in kupcema (VSL sodba II Cp 1359/2015). Toženca ne moreta trpeti negativnih posledic. Ko sta kasneje izvedela za dogovor, tožnica sploh ni uporabljala spodnjega prehoda več let, ko ga je začela uporabljati, pa sta jo opozorila na to, da nima sklenjenega dogovora in če bo zlorabila njuno dobro voljo, ko ji občasno tolerirata prehod, se bodo spodnja vrata zaklenila. Dogovora o prehodu skozi spodnja vrata ni bilo. Tožnica si je samovoljno dovolila montirati zvonec za prehajanje njenih obiskov. V ta namen je napeljala tudi električno napravo do spodnjih vrat. M. B. je izpovedala, da je imela sama pred prodajo brezžični zvonec. Če bi bila res napeljana električna napeljava do spodnjih vrat, bi z gotovostjo imela že sama M. B. električni zvonec in ne brezžičnega. Tožnica je pri prehajanju skozi spodnja vrata posegala v zasebnost tožencev in njune družine. Med pravdnima strankama ni bilo nikoli sklenjenega nobenega dogovora o načinu rabe predmetne nepremičnine, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Toženca priznavata obstoj dogovora glede prevoza z avtomobilom iz G. ulice. Nikoli pa ni bilo govora, da toženca svojega dvorišča ne smeta zapreti z ograjo ali s čim drugim. Tožnica je, namesto da bi si ob prevozu, ki ga zelo redko uporablja, odpela verigo, vložila predmetno tožbo. Tožnica garaže nikoli ni uporabljala za parkiranje avtomobila, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Tožnica želi doseči odstranitev ograje, pa čeprav vrata stojijo na zemljišču tožencev in kljub temu, da sta ji želela izročiti ključe predmetnih vrat na sami obravnavi, kar bi tožnici omogočalo dovoz do njene garaže. Na dvorišču tožencev so obračala in parkirala tuja vozila, zato je nastala potreba po postavitvi dvoriščnih vrat, s čimer toženca z ničemer ne vznemirjata lastninske pravice tožnice. Samovoljna ravnanja tožnice ne morejo biti predmet pravnega varstva. Tožnica vedno bolj posega v zasebnost tožencev, na okno svoje shrambe je postavila kamero, ki spremlja celotno dogajanje na dvorišču, o čemer je bilo sodišče obveščeno, sodba pa nima razlogov. Solastninsko pravico posameznika je treba tehtati tudi glede na ustavnopravno zajamčene pravice drugega (VSL sodba II Cp 1464/2015). Z zaprtjem vrat sta toženca zgolj zaščitila svojo ustavno pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. V takih primerih je sodna praksa odrekla varstvo solastniku, konkretno lahko odreče varstvo etažnemu lastniku. Tudi sicer uporaba dvorišča presega tožničin solastniški delež. Tudi ne drži, da so priče M. B. ter V. in V. P. povsem neobremenjene s celotno zadevo. Slednja sta prijatelja tožnice, M. B. pa je prodajalka stanovanj. Sodišče brez trditvene podlage zaključuje, da je parkirišče pred glavnimi vhodnimi vrati neprimerno. Glede prehoda tožnice do garaže sodišče ni opravilo ogleda kraja samega. S tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prehod po brežini je primeren, kar izhaja iz fotografij.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Odgovor na pritožbo je bil vročen tožencema, ki sta nanj odgovorila z odgovorom na odgovor na pritožbo, ki pa ga ZPP ne predvideva, zato ga višje sodišče ne upošteva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- tožnica je 1. 12. 2003 kot kupec s prodajalcema in prejšnjima solastnikoma M. B. in M. R. sklenila kupoprodajno pogodbo SV 421/03, na podlagi katere je postala solastnica nepremičnine parc. št. *212/0, k. o. ... v deležu 2/6, ki v naravi predstavlja stanovanje v visokem pritličju v stanovanjski stavbi na naslovu T. 7, R., in pripadajočega zemljišča parc. št. 1809/17, k. o. ... v deležu 2/8, ki v naravi predstavlja dvorišče, ki leži na skrajni levi strani hiše;

- toženca sta 22. 2. 2006 z istima prodajalcema sklenila kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere sta pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, parc. št. *212/0, k. o. ..., vsak do 1/6, ki v naravi predstavlja stanovanje v nizkem pritličju v stanovanjski stavbi na naslovu T. 7, R., in na pripadajoči zunanji površini parc. št. 1809/17, k. o. ..., vsak do 1/4;

- toženca sta proti koncu leta 2015 na spodnjih vratih predmetne stanovanjske stavbe zamenjala ključavnico, pri čemer tožnici nista izročila ključa, odstranila zvonec na spodnjih vratih ter na dovozu iz G. ulice napeljala verigo, tekom pravdnega postopka julija 2016 pa namesto verige postavila kovinsko ograjo.

Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

7. Pravilen je (pritožbeno grajani) zaključek sodišča, da na predmetnih nepremičninah oziroma na konkretno obravnavanih delih zadevnih nepremičnin velja režim solastnine. Višje sodišče argumentaciji v 9. in 10. točki obrazložitve pritrjuje v odgovor ponovljenim pritožbenim navedbam o nastanku dejanske etažne lastnine. Tudi po presoji višjega sodišča je odločilno, da sta bili obe kupoprodajni pogodbi (z dne 1. 12. 2003 in z dne 22. 2. 2006) sklenjeni v času, ko je že bil v veljavi SPZ, ki natančno in jasno ureja nastanek etažne lastnine. Kar pa zadeva navedbe o tem, da je priča M. B. izpovedala o tem, da je izdelala tri etaže in da je bilo v pogodbah natančno navedeno, kaj je kdo kupil, oziroma kaj v naravi predstavlja solastniški delež, pa jih je tudi že pravilno obravnavalo sodišče prve stopnje, in sicer, da sta za nastanek oziroma prenos etažne lastnine potrebna pravni naslov (pravni posel) in vpis v zemljiško knjigo, kar je odločilno.

8. Sodišče druge stopnje v odgovor pritožbenim navedbam pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje glede kupoprodajne pogodbe z V. P. (navedeni so v opombi št. 2 sodbe sodišča prve stopnje), in sicer, da je bila sklenjena 12. 11. 2002, torej v času, ko je bil SPZ že objavljen in so bila nova pravna pravila glede nastanka etažne lastnine že znana, čeprav zakon zaradi teka vakacijskega roka še ni pričel veljati.

9. Že sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da dogovor, sklenjen med prodajalcema in tožnico, ustvarja pravice in obveznosti le med njima in posledično ostalih solastnikov ne zavezuje, na kar se ponovno sklicujeta tudi pritožnika. Se pa višje sodišče strinja s prvostopenjskim, da je konkretno v tem oziru ključno, da sta bila toženca seznanjena z dogovorom glede prehoda in dovoza v korist tožnice in da sta tak dogovor tudi več let spoštovala in ga dovoljevala, s čimer sta z njim tudi konkludentno soglašala.

10. Da je med pravdnima strankama obstajal dogovor glede prevoza z avtomobilom iz G. ulice toženca tudi pritožbeno potrjujeta. Glede prehoda skozi spodnji vhod se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v 16. in 17. točki obrazložitve. Pravilno je sodišče zaključilo, da je imela tožnica dogovorjeno pravico do prehoda skozi spodnja vrata in da je le tega tudi uporabljala. Zaključek temelji predvsem na ugotovitvi, ki temelji na elektronskem sporočilu z dne 15. 5. 2006, poslanem s strani prvotoženca V. P., v vednost pa tudi tožnici, iz katerega izhaja, da sta toženca vedela za tožničin dogovor s prejšnjim lastnikom glede obravnavanega prehoda, ga spoštovala in se zavezala, da ga bosta spoštovala tudi naprej. Da pa je tožnica imela pravico uporabljati spodnji vhod pa izhaja tudi iz tega, da je bilo tako v njeni kupoprodajni pogodbi kot tudi v kupoprodajni pogodbi tožencev jasno zapisano, da vhodna vrata iz spodnje strani spadajo med skupne prostore in prostore v souporabi, torej sta toženca že ob podpisu pogodbe vedela in soglašala, da ima tožnica pravico do njegove uporabe. Dejstvo, da je tožnica prehod skozi spodnji vhod na svoje zemljišče dejansko uporabljala in da toženca temu nista nasprotovala, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi njunih izpovedb. Ob vsem navedenem ni odločilno, kar toženca ponovno poudarjata v pritožbi, da poseben dogovor o načinu rabe ni bil sklenjen. Povsem neutemeljen pa je očitek, da "zaključek sodišča ni z ničemer podkrepljen".

11. Kar zadeva napeljave za zvonec in namestitev stikala dokazni postopek ni izkazal, kot to očita pritožba, "da ga je samovoljno montirala tožnica". Glede napeljave za zvonec in namestitev stikala se je sodišče prve stopnje izčrpno in pravilno opredelilo v 18. točki obrazložitve, ki ji višje sodišče, v odgovor navedbam v tej smeri, pritrjuje. Višje sodišče tudi nima pomislekov o pravilnosti zaključkov, da spodnja vrata spadajo med skupne prostore, namestitev stikala na zvonec (in tudi uporaba zvonca) na vhodnih vratih, ki je v souporabi tožnice, pa je krajevno običajna in pomeni zgolj izvrševanje njene solastninske pravice v mejah abstraktnega upravičenja, predvsem pa ne ovira tožencev pri izvrševanju njune solastninske pravice, kar vse je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (19. in 20. točka obrazložitve).

12. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da lahko skladno s prvim odstavkom 99. člena SPZ solastnik, kolikor ga pri njegovi dogovorjeni uporabi določenega dela solastne stvari drugi solastnik protipravno vznemirja, z negatorno tožbo zahteva prenehanje vznemirjanja in prepoved bodočega vznemirjanja. Višje sodišče pritrjuje, da je že s tem, da drugi solastnik spremeni dogovorjeni oziroma dosedanji način rabe, podan element protipravnosti. Konkretno je protipravni element podan s tem, ko sta toženca z zamenjavo ključavnice na spodnjih vratih, odstranitvijo zvonca in postavitvijo sprva verige, nato pa kovinske ograje, spremenila način dogovorjene oziroma ustaljene rabe predmetne nepremičnine.

13. Glede postavitve same ograje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je protipravnost ravnanja dodatno podana tudi s tem, da sta jo toženca postavila brez soglasja ostalih solastnikov. Pritožbeno sklicevanje na "spremenjene okoliščine" v zvezi z obračanjem in parkiranjem tujih avtomobilov s tem v zvezi ni na mestu. Tudi ni pravilno in vmesno pritožbeno naziranje, da "tožnica ne sprejema režima na zemljišču, ki je v lasti tožencev". V 24. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo pritožbeno ponovljene očitke v tej zvezi. Kot odločilno je izpostavilo, da gre v konkretnem primeru za varstvo solastninske pravice in je iz tega razloga tožnica kot solastnica upravičena, da zahteva odstranitev kovinske ograje, in ne samo omogočanje dostopa iz G. ulice, kar bi bilo doseženo že z izročitvijo ključev.

14. Višje sodišče soglaša, da bi se z zavzetjem stališča, da je tožnica upravičena zahtevati zgolj dostop iz G. ulice, torej posledično z ohranitvijo ograje in zgolj zahtevkom po izročitvi ključa, podpirale tudi samovoljne težnje in ravnanja solastnikov, ki bi se na ta način obdržala v veljavi, kar bi bilo pravno nedopustno. Neutemeljeni so torej pritožbeni očitki, da bi si lahko tožnica "odpenjala verigo", ter da sta na zadnji obravnavi toženca želela tožnici izročiti ključe vhodnih vrat. Sodišče prve stopnje se je o vseh relevantnih okoliščinah v tej zvezi izčrpno opredelilo (in niso utemeljeni očitki o nasprotnem). Pritožbena razprava, ali so bila postavljena dvoriščna vrata ali pa vrtna ograja, pa je, ob ugotovljeni samovoljni spremembi načina rabe nepremičnine, pravno nerelevantna, kot so tudi neodločilni razlogi o kvaliteti parkirišča pred glavnimi vhodnimi vrati.

15. Povsem pravilno se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi glede zatrjevanih posegov v zasebnost. Sodišče prve stopnje je izčrpno in prepričljivo utemeljilo tehtanje (ustavno)pravnih položajev solastnikov. Odločilno je, da sta bila toženca seznanjena glede tožničine pravice prehoda, z njim sta soglašala, zimski vrt, ki naj bi predstavljal njuno dnevno sobo, pa sta postavila ob tem vedenju in tako zavestno in vnaprej pristala na prisotnost tožnice v njunem zatrjevanem polju zasebnosti. Poleg tega dokazni postopek ni pokazal, da bi ostali stanovalci ob podpisu soglasja vedeli za zatrjevani namen zimskega vrta, ki pa je tudi sicer opremljen s senčili.

16. Višje sodišče pritrjuje, da bi prepoved prehoda tožnici zaradi domnevnega varovanja zasebnosti tožencev pomenila zanikanje tožničine solastninske pravice in na njej temelječe dogovorjene uporabe nepremičnine, s čimer bi se bistveno okrnila tudi njena svoboda pri izvrševanju solastninskih upravičenj, na drugi strani pa bi se na ta način dopuščalo in odobravalo samovoljno spreminjanje dosedanjega načina rabe s strani tožencev.

17. Toženca v pritožbi navajata tudi, da je tožnica po začetku postopka postavila kamero na okno svoje shrambe, s čimer sta na koncu postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala poseg v zasebnost (ki pa ga je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikala). Morebitni zahtevki v zvezi s kamero, postavljeno na oknu shrambe, niso predmet tega postopka, zato sodišče prve stopnje teh navedb ni bilo dolžno posebej "omenjati", kot to očita pritožba.

18. Povsem prepričljivi so tudi dokazni zaključki glede ocene verodostojnosti prič V. in V. P. ter M. B. ter glede prepričljivosti njihovih izpovedb, kot jih je obravnavalo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve, ki ji višje sodišče, v odgovor pritožbenim navedbam v tej smeri, pritrjuje. Tudi sicer pa odločilni zaključki sodišča temeljijo (predvsem) na listinskih dokazih.

19. V 4. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ogled ni potreben, pravdni stranki pa tudi nista navedli, katero odločilno dejstvo bi sodišče z ogledom ugotovilo drugače, kot to izhaja iz priloženih fotografij. Pravilno je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve presodilo, da brežina preko podpornega zidu ne predstavlja primerne alternative, zaradi česar bi se tožnici dogovorjeni prehod lahko odrekel. Gre za neustrezen dostop in so posledično pritožbene navedbe, ki pri tem vztrajajo, neutemeljene.

20. V 31. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo tudi navedbe glede preseganja uporabe idealnega solastniškega deleža, na katero se, v odgovor ponovljenim pritožbenim navedbam, višje sodišče sklicuje in ji pritrjuje.

21. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o nesklepčnosti. Dejstva, navedena v tožbi, se nanašajo na zaščito pred vznemirjanjem. Če bi obravnavali zgolj dejstva, navedena v tožbi, bi iz njih izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka.

22. Neutemeljen je pritožbeni očitek o tem, da bi moralo sodišče izvesti zaslišanje prič, ki so podale pisne izjave. O pritožbeno ponovljenih očitkih s tem v zvezi se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve. Predvsem, da so trditve tožencev s tem v zvezi povsem nedokazane in da okoliščine, o katerih so priče pisale v svojih pisnih izjavah, niso bile odločilnega pomena. Ob tem, da pritožba tudi ne konkretizira, katere priče konkretno bi bilo treba zaslišati in kaj odločilnega bi izpovedale.

23. Višje sodišče, ki ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Toženca s pritožbo nista uspela zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

25. Tožnica z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju višjega sodišča, zato ta ni bil potreben in tožnica sama krije stroške, ki so ji z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4291/2010
• VSL sodba I Cp 288/2012
• VSL sodba I Cp 2917/2009