VSL Sodba I Cp 515/2017

Jedro

Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavani zadevi aktivno (stvarno) legitimirana. Četudi bi držalo, da je bilo med tožencem in direktorjem podjetja A., d. o. o., dogovorjeno, da bo račun tožencu izstavila tožnica kot podizvajalka (takšno dokazno oceno toženec v pritožbi izpodbija), takšen dogovor ne spreminja vsebine podjemne pogodbe in njenih pogodbenih strank, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Obligacijsko razmerje je razmerje inter partes, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med strankama, ki sta jo sklenili (125. člen OZ). Pravico zahtevati plačilo opravljenega dela od naročnika ima zato samo podjemnik kot njegov pogodbeni partner, ne pa tudi podizvajalec. Izjemo določa 631. člen OZ, ki ureja neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika v primeru, ko terjatev podizvajalca ni sporna. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi zahtevka tožeče stranke na navedeni člen ni mogoče opreti, saj je imelo opravljeno delo napake in je bila tako terjatev podizvajalca sporna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v II. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200067/2012 z dne 18. 12. 2012 razveljavi v prvem odstavku izreka tudi v delu, v katerem je bilo tožencu v roku 8 dni naloženo plačilo 1.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje do plačila ter v tretjem odstavku izreka glede plačila izvršilnih stroškov v višini 91,00 EUR in se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne;

- v IV. in V. točki izreka razveljavi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.898,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200067/2012 z dne 18. 12. 2012 razveljavi v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 2.448,00 EUR za čas od 11. 8. 2012 do 11. 12. 2012 ter se v tem obsegu postopek ustavi (I. točka izreka). V nadaljevanju je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 1.710,00 EUR (II. točka izreka), in da je zahtevek toženca na znižanje plačila po podlagi utemeljen (IV. točka izreka). Z delno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek nad zneskom 1.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločitev glede višine tožbenega zahtevka in zahtevka na znižanje plačila je pridržalo za končno odločbo (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo se v delu, v katerem gre za vmesno sodbo (II., IV. in V. točka izreka), pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica je pult izdelala kot podizvajalka podjetja A., d. o. o., pri katerem je toženec naročil izdelavo kuhinje s kerrock pultom. Toženec s tožnico ni bil v pogodbenem odnosu. Podizvajalec lahko v skladu s 631. členom Obligacijskega zakonika¹ od naročnika zahteva neposredno plačilo le v primeru, ko je terjatev podizvajalca priznana. V obravnavani zadevi temu ni tako, saj je bilo delo opravljeno z napakami. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je aktivna legitimacija tožnice podana, ker naj bi bilo med tožencem in direktorjem podjetja A., d. o. o., dogovorjeno, da bo tožencu račun izstavila tožnica. Takšna ugotovitev je napačna. Toženec je ob zaslišanju pojasnil, da je kuhinjo naročil pri A. in je zato želel vse urejati z njim; da nikoli ne bi pristal na dogovor, da mu bo račun izstavila tožnica ter da se o tem z direktorjem A.a sploh nista pogovarjala. Sodišče je nadalje napačno razumelo izpovedbo direktorja A., B. B., ki je res dejal, da je toženec vedno direktno plačeval njegovim podizvajalcem, vendar je imel pri tem v mislih izvajalce, za katere je posredoval le kontakt. Z njimi se je toženec o vsebini posla sam dogovarjal, njihovo delo ni bilo zajeto v ponudbi A., torej ni šlo za njegove podizvajalce. Tožnica je bila edina podizvajalka A-a. B. je nadalje povedal, da je tožencu rekel, da mu bo račun izstavila tožnica, da pa nista nič govorila o tem, ali se toženec s tem strinja. Niti tožnica ni znala pojasniti, kakšen naj bi bil dogovor med tožencem in A. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da račun tožnice ne spreminja narave podjemne pogodbe in da sta njeni stranki ostali toženec in podjetje A. Ni nepomembno, da je tožnica poslala predračun samo družbi A., da toženec z njim ni bil seznanjen ter da se je ponudba A., ki jo je toženec sprejel, od predračuna tožnice razlikovala. Če izvajalec naroči podizvajalcu, naj fakturo izstavi končnemu naročniku, to ne vzpostavlja dolžnosti naročnika, da plača podizvajalcu. Dogovor, ki bi predstavljal podlago za neposreden zahtevek podizvajalca, bi moral biti vsebinsko jasen in nedvoumen. Presoja pravne narave razmerja med pravdnima strankama je pomembna tudi zaradi jamčevalnih zahtevkov, ki jih toženec lahko uveljavlja zgolj proti podjemniku, ne pa tudi proti tožnici. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala plačilo za izdelavo kuhinjskega pulta, ki ga je po naročilu podjetja A., d. o. o., izdelala za toženca. Toženec je namreč s podjetjem A., d. o. o. sklenil podjemno pogodbo, ki je zajemala izdelavo in montažo kuhinje s črnim kerrock pultom, pri čemer je podjetje A. izdelavo naročenega pulta zaupalo tožnici kot podizvajalki. Tožnica je trdila, da je račun za izdelavo in montažo kuhinjskega pulta izstavila direktno tožencu, ker je bilo tako dogovorjeno med tožencem in podjetjem A. Toženec je zanikal obstoj takšnega dogovora in ugovarjal, da s tožnico nikdar ni bil v pogodbenem odnosu in tako tožnica do njega nima nobenega zahtevka. Podredno pa je ugovarjal, da je imelo opravljeno delo napake, saj je bilo kmalu po pričetku uporabe pulta ugotovljeno, da se na njem ob normalni uporabi - premiku stvari po pultu poznajo bele praske, zaradi česar je zahteval znižanje kupnine.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice, ker naj bi ta uspela dokazati, da je bilo med podjemnikom A. in tožencem kot naročnikom dogovorjeno, da bo tožnica izstavila račun neposredno tožencu. Pojasnilo je, da takšen dogovor sicer ne spreminja narave podjemne pogodbe ali pogodbenih strank, ter da za opravljeno delo tožencu še naprej odgovarja podjemnik (629. člen OZ). Pri presoji višine terjatve tožnice pa je ugotovilo, da njen račun odstopa od ponudbe, ki jo je tožencu dal A., d. o. o., po kateri je cena pulta znašala 1.710,00 EUR. Tako je izdalo vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen največ do višine, kot sta jo pogodbeno določila toženec in podjemnik, tj. 1.710,00 EUR, v preostali višini pa je tožbeni zahtevek z delno sodbo zavrnilo. Ker je ugotovilo, da je imelo opravljeno delo napake, je nadalje razsodilo, da je tudi zahtevek tožene stranke na znižanje kupnine po temelju utemeljen.

7. Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obravnavani zadevi aktivno (stvarno) legitimirana. Četudi bi držalo, da je bilo med tožencem in direktorjem podjetja A., d. o. o., dogovorjeno, da bo račun tožencu izstavila tožnica kot podizvajalka (takšno dokazno oceno toženec v pritožbi izpodbija), takšen dogovor ne spreminja vsebine podjemne pogodbe in njenih pogodbenih strank, kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Obligacijsko razmerje je razmerje inter partes, kar pomeni, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti zgolj med strankama, ki sta jo sklenili (125. člen OZ). Pravico zahtevati plačilo opravljenega dela od naročnika ima zato samo podjemnik kot njegov pogodbeni partner, ne pa tudi podizvajalec. Izjemo določa 631. člen OZ, ki ureja neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika v primeru, ko terjatev podizvajalca ni sporna. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v tej zadevi zahtevka tožeče stranke na navedeni člen ni mogoče opreti, saj je imelo opravljeno delo napake in je bila tako terjatev podizvajalca sporna.

8. Tožnica ni zatrjevala, da bi podjemnik nanjo s cesijo prenesel terjatev do toženca, kot tudi ni podala navedb, ki bi omogočale presojo, da je obstajal dogovor o asignaciji. Pri slednji bi bil za nastanek toženčeve obveznosti potreben njegov sprejem nakazila, pri čemer bi tožnica v skladu s 1036. členom OZ pridobila pravico zahtevati izpolnitev od toženca kot nakazanca šele takrat, ko bi ji toženec izjavil, da nakazilo sprejema. Tožnica ni navajala, da bi od toženca prejela izjavo o sprejemu nakazila, kot tudi ne, da bi bila obveznost toženca abstraktna in tako toženec proti njej ne more uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja s podjemnikom, kar je značilnost obveznosti nakazanca pri asignaciji (1037. člen OZ). Glede na navedeno je mogoče dogovor, da bo toženec plačal opravljeno storitev podizvajalcu, šteti le kot dogovor o načinu plačila, ki pa ne vzpostavlja pravice tožnice kot podizvajalke terjati plačilo od toženca. V primeru neplačila je bil torej opravljeno delo od toženca upravičen terjati zgolj podjemnik, podjetje A., d. o. o., ne pa tudi tožnica kot podizvajalka.

9. Toženec v pritožbi izpodbija tudi IV. in V. točko izreka izpodbijane odločbe, s katerima je sodišče prve stopnje presodilo, da je njegov zahtevek na znižanje plačila po temelju utemeljen, ter odločitev o višini zahtevkov na plačilo in na znižanje plačila pridržalo za končno odločbo. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da bo zahtevek toženca obravnavalo kot nasprotno tožbo. Vendar je iz zapisa naroka z 21. 11. 2014 razvidno, da je toženec primarno ugovarjal aktivni legitimaciji tožnice, nato pa "iz previdnosti" podal zahtevek, naj se zniža plačilo za opravljeno delo. Podaje navedenega zahtevka na naroku ni mogoče šteti za vložitev nasprotne tožbe, saj ne ustreza vsebini, ki jo mora imeti vsaka tožba v skladu z 180. členom Zakona o pravdnem postopku.² Očitno sta tudi toženec in sodišče prve stopnje štela, da je toženec podal le ugovor znižanja plačila, saj se toženec v kasnejših vlogah (kot tudi v pritožbi) nikoli ni opredelil za tožnika po nasprotni tožbi, tudi sodne takse za vložitev nasprotne tožbe ni plačal. Sodišče prve stopnje ga k temu niti ni pozvalo, temveč je do izdaje izpodbijane sodbe na narokih in v sklepih toženca vselej označevalo kot toženo stranko. Zahtevek toženca, podanega na naroku 21. 11. 2014, je zato pritožbeno sodišče štelo kot ugovor na znižanje plačila.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da uradoma upoštevnih procesnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 200067/2012 z 18. 12. 2012 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka tudi v delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo 1.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2012 dalje do plačila ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 91,00 EUR, ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (358. člen ZPP). O ugovoru na znižanje plačila pritožbeno sodišče ni odločalo, saj ugovor predstavlja obrambno sredstvo, o katerem bi bilo treba odločiti šele, če bi bil zahtevek po tožbi utemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v točki IV in V, v katerih je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo razsodilo, da je tudi zahtevek toženca po temelju utemeljen ter odločitev o višini obeh zahtevkov pridržalo za končno odločbo, le razveljavilo.

11. Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj so bile za odločitev v zadevi brez pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Sprememba odločitve je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP terjala odločitev o stroških celotnega postopka. Tožnica je s svojim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar mora tožencu na podlagi pravila o uspehu povrniti njegove pravdne stroške (154. člen ZPP). Ker se je sodni postopek na prvi stopnji pričel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)³ ter po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT),⁴ je pritožbeno sodišče odvetniške stroške v skladu z drugim odstavkom 20. člena OT odmerilo po določbah ZOdvT. Upoštevaje vrednost spornega predmeta 2.521,44 EUR je toženi stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 159,90 EUR, nagrado za postopek po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 147,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kilometrino za dva ogleda na naslovu toženca (razdalja od sedeža toženčeve pooblaščenke do J. 10 znaša 8 km; skupno torej 32 km x 0,37 EUR) v višini 11,84 EUR, vse povečano za 22% DDV, skupno torej 413,99 EUR, nadalje sodno takso za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi v višini 40,00 EUR, sodno takso za vložitev pritožbe zoper sklep o umiku ugovora v višini 100,00 EUR, nagrado in materialne izdatke izvedenca dr. D. D. za izdelavo pisnega izvedenskega mnenja v višini 531,00 EUR, pisne dopolnitve mnenja v višini 148,00 EUR, ter za ustno podajanje mnenja v višini 235,98 EUR. Skupaj potrebni stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.468,97 EUR. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu je pritožbeno sodišče za postopek pred sodiščem druge stopnje priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 196,80 EUR, materialne izdatke za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, 22 % DDV 47,70 EUR ter sodno takso v višini 165,00 EUR, kar skupaj znaša 429,50 EUR. Tožnica je tako dolžna tožencu povrniti stroške postopka v skupni višini 1.898,47 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.
² Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.
³ Ur. l. RS, št. 2/2015.
⁴ Ur. l. RS, št. 67/08 ter 35/09.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 117/2017
• VSL sodba I Cpg 1053/2011
• VSL sklep I Cp 3542/2014