<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 878/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.878.2017
Evidenčna številka:VSL00001784
Datum odločbe:22.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Blanka Javorac Završek (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Brigita Markovič
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - pogoji za priposestvovanje - dobroverna in zakonita posest - dobra vera posestnika - dobroverni lastniški posestnik - nedobroverni posestnik - določljivost predmeta pogodbe - dovoljenje za uporabo - darilna obljuba

Jedro

Nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Nedobroverni posestnik je tisti posestnik, ki ve da stvar ni njegova ali iz malomarnosti (tudi lažje) za to ne ve. Dobroverni posestnik je, nasprotno, tisti, ki utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari. Oseba, ki ji lastnik dovoli uporabljati nepremičnino, ima več kot razlog za dvom o tem, ali je lastnica ali ne, lastnik namreč ne rabi dovoljenja za uporabo svoje stvari, uporaba stvari je lastninski pravici imanentna. Enako velja za osebo, ki ne ve, kako je postala lastnik, tudi ta ima najmanj razlog za dvom o tem, ali je lastnica ali ne. Kakor hitro pa obstaja dvom, ni več dobre vere.

Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da je sporna nepremičnina nastala šele z odločbo GU Kranj z 29. 1. 1986, zato v času domnevne sklenitve pogodbe še ni mogla obstajati. Njen neobstoj pa bi od pogodbenih strank terjal natančnejši dogovor o predmetu darila, torej natančen opis in meje zemljišča, ki naj bi bilo predmet pogodbe, kar bi omogočilo vsaj določljivost predmeta pogodbe. Za pravni prenos nepremičnin pa tudi sicer ne zadošča zgolj določljivost predmeta pogodbe, ampak mora biti nepremičnina označena z zemljiškoknjižnimi podatki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ničnosti pogodbe o preužitku, ničnosti oporoke in ugotovitev, da nepremičnina s parc. št. 297/9 k. o. X ne spada v zapuščino pokojne A. A. Sodišče je še odločilo, da mora tožeča stranka prvi in drugi toženki povrniti 590,79 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožnika v ponavljajoči se pritožbi kot bistveno navajata, da je sklenitev darilne pogodbe pravzaprav za zadevo nerelevantna, ker sta utemeljeno menila, da sta lastnika sporne nepremičnine. Uporabljata jo namreč že 37 let, odkar jima je bila podarjena z namenom, da sta lahko pričela z gradnjo hiše. Priposestvovalna doba je ne glede na obstoj darilne pogodbe že potekla. Ker sta preprosta človeka in pravna laika, sta upravičeno menila, da je od takrat, ko sta začela graditi, nepremičnina njuna. Smiselno enako je v svoji izpovedbi potrdila tudi tretja toženka; tako sta izpovedala tudi oba tožnika. Dodajata, da je iz skice izmere o opravljeni parcelaciji iz leta 1985 razvidno, da sta vpisana kot lastnika nepremičnine parc. št. 297/9 k. o. X, zato sta pritožnika prepričana, da sta najpozneje takrat utemeljeno menila, da je nepremičnina v njuni lasti. Navajata še, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov, saj se sodišče ni dovolj opredelilo do zgoraj navedene skice in tega dokaza ni povezalo v dokazno oceno skupaj z drugimi dokazi. Izpostavljata še, da je bil obseg podarjene nepremičnine ob sklenitvi pogodbe znan, četudi ta formalno še ni obstajala in je nastala šele s parcelacijo leta 1986. Pritožnika menita, da skupna raba dovozne poti nima nobenega vpliva na lastništvo nepremičnine in da je nepomembno, da sta starša prve tožnice s to nepremičnino kasneje razpolagala, saj to ni moglo vplivati na dobro vero tožnikov; starša pač nista vedela, kaj nepremičnina predstavlja v naravi.

3. Pritožba je bila vročena toženkam, nanjo sta odgovorili prva in druga toženka in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravna izhodišča za odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje (upoštevaje zatrjevano obdobje izvrševanja posesti in trenutek zatrjevane sklenitve darilne pogodbe) pravilno, popolno in pregledno predstavilo v 7., 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Njihovo ponavljanje je zato nepotrebno. Morda naj poskusi višje sodišče tožnikoma le kratko pojasniti, da nedobroverni posestnik nikoli ne more pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Nedobroverni posestnik je tisti posestnik, ki ve da stvar ni njegova ali iz malomarnosti (tudi lažje) za to ne ve. Dobroverni posestnik je, nasprotno, tisti, ki utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari. Oseba, ki ji lastnik dovoli uporabljati nepremičnino, ima več kot razlog za dvom o tem, ali je lastnica ali ne, lastnik namreč ne rabi dovoljenja za uporabo svoje stvari, uporaba stvari je lastninski pravici imanentna. Enako velja za osebo, ki ne ve, kako je postala lastnik, tudi ta ima najmanj razlog za dvom o tem, ali je lastnica ali ne. Kakor hitro pa obstaja dvom, ni več dobre vere.

6. V tej zadevi sicer ni dvoma, da tožnika (so)posest sporne nepremičnine (ki je v naravi deloma vrt, deloma pa pot, ki jo uporabljata obe pravdni stranki) izvršujeta več kot dvajset let (od leta 1980), sporno pa je, ali je njuna posest zakonita in ali je dobroverna.

7. Tožnika v pritožbi sprva navajata, da je obstoj darilne pogodbe za zadevo nerelevanten, saj je priposestvovalna doba ne glede na zakoniti pravni naslov že potekla, nato pa poudarjata, da je darilna pogodba vendarle bila sklenjena, a se zaradi poteka časa točnih okoliščin ne spomnita, prav tako pa je bil v celoti znan obseg darila, torej predmet pogodbe. Višje sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da darilna pogodba ni bila sklenjena. Navedbe tožnikov o sklenitvi darilne pogodbe si namreč prihajajo v nasprotje (tudi v pritožbi). Tožnika nekaj časa navajata, da jima je bila nepremičnina podarjena, ko sta začela z gradnjo hiše (1980), potem, da jima je bila podarjena pred gradnjo hiše, saj brez te nepremičnine gradnja sploh ne bi bila mogoča (česar ne dokažeta), druga tožnica pa je celo izpovedala, da je do sklenitve ustne darilne pogodbe prišlo ob parcelaciji nepremičnin v letu 1985. Čas sklenitve pogodbe tako ostaja dvomljiv in neugotovljen. Tudi trditve o tem, ali sta (bila) obdarjenca oba ali le tožnica, se spreminjajo.

8. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno izpostavilo, da je sporna nepremičnina nastala šele z odločbo GU Kranj z 29. 1. 1986 (priloga B4), zato v času domnevne sklenitve pogodbe še ni mogla obstajati. Njen neobstoj pa bi od pogodbenih strank terjal natančnejši dogovor o predmetu darila, torej natančen opis in meje zemljišča, ki naj bi bilo predmet pogodbe, kar bi omogočilo vsaj določljivost predmeta pogodbe. Za pravni prenos nepremičnin pa tudi sicer ne zadošča zgolj določljivost predmeta pogodbe, ampak mora biti nepremičnina označena z zemljiškoknjižnimi podatki.1

9. Na neobstoj darilne pogodbe kaže tudi to, da po delu sporne nepremičnine teče dovozna pot (kar je med pravdnima strankama nesporno), ki jo uporabljata tako tožnika kot tudi prva toženka. Iz izpovedb pravdnih strank pa izhaja, da je pot uporabljala tudi pokojna A. A. Sodišče prve stopnje se je pravilno postavilo na stališče, da je darilni namen pokojne močno vprašljiv, sploh v povezavi z njenimi nadaljnjimi razpolaganji s sporno nepremičnino. Da pokojna zaradi bolezni ni mogla veljavno izraziti svoje volje in da je bila glede sporne nepremičnine v zmoti, tožnikoma ni uspelo dokazati (ustreznega zahtevka pa niti nista uveljavljala).

10. Tožnika sta navajala tudi, da sta jima starša dovolila uporabljati nepremičnino za dovozno pot in deponijo gradbenega materiala ob gradnji nove hiše. Tožnika si s takšnimi navedbami še dodatno (in usodno) prihajata v nasprotje, saj mestoma navajata, da sta lastnika nepremičnine, drugje pa, da jima je bil dovoljena njena uporaba. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dovoljenje za uporabo izključuje tako darilni namen kot tudi dobrovernost pri izvrševanju posesti. Pravilen je torej končni zaključek sodišča prve stopnje, da darilna pogodba ni bila sklenjena.

11. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) v četrtem odstavku 28. člena določa, da dobroverni posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. V drugem odstavku 72. člena ZTLR pa je določeno, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožnikih dobre vere (o tem, da je nepremičnina njuna) ni bilo, zato do priposestvovanja ni moglo priti. Edini dokaz, ki bi sicer v povezavi z drugimi lahko kazal na lastninsko pravico tožnikov na sporni nepremičnini, je skica izmere GU Kranj s 26. 9. 1985 (priloga A6), iz katere izhaja, da sta pri nepremičnini parc. št. 297/9 k. o. X navedena tožnika. Vendar iz tega zapisa, v povezavi z drugimi dokazi, še posebej pa odločbo GU Kranj z 29. 1. 1986 (priloga B4), odločbo GU Kranj s 30. 6. 1993 (priloga B5) in sklepom Temeljnega sodišča v Kranju, dn. št. 3549/86, z 22. 10. 1986, v katerih sta kot lastnika sporne nepremičnine še po letu 1985 navedena A. A. in B. B., ni mogoče sklepati, da je geodet pri posameznih nepremičninah navedel njihove lastnike. V povezavi z drugimi dokazi je namreč bolj verjetno, da je geodet navedel dejanske uporabnike nepremičnin, za kar je bilo nesporno ugotovljeno, da sta tožnika bila, saj so tudi toženke izpovedale (tožnika pa zatrjevala), da sta jima pokojna starša nepremičnino dovolila uporabljati. Obstaja verjetnost, da je geodet v izmero napisal morebitne bodoče lastnike nepremičnine, torej da je obstajala neka darilna obljuba brez kasnejše izročitve predmeta pogodbe (nepremičnine). Darilna obljuba pa, kot je povsem pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, sama po sebi ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice. Druga toženka je tudi izpovedala, da so se glede te nepremičnine večkrat sporekli, saj tožnika nista želela pravno urediti lastništva. Navsezadnje je tudi druga tožnica izpovedala, da za kaj takega sploh ni bilo potrebe, saj je bilo vse sporazumno dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je glede skice izmere (priloga A6) tako podalo pravilno in popolno dokazno oceno in jo tudi ustrezno (skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP) povezalo z drugimi dokazi, zato so pritožbeni očitki neutemeljeni.

12. Ker torej zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato pritožbene stroške krijeta sama (1. odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo glede na zgoraj obrazloženo k odločitvi višjega sodišča ni mogel v ničemer pripomoči, zato tudi prva in druga tožnica sami krijeta stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------
1 Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2641/2009 s 23. 12. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28, 28/4, 72, 72/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNjIz