VSL Sodba II Cp 1003/2017

Jedro

Spolzko dvorišče, ki je posledica meteorološkega pojava slane, pozimi predstavlja običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega odraslega človeka ni treba opominjati z dodatnimi opozorili oziroma lastnikom ni mogoče naložiti, da budno spremljajo, kdaj bo do tega pojava prišlo ter solijo oz. posipajo tla ob svoji stanovanjski hiši. Takšna zahteva bi bila pretirana in neživljenjska. Povsem življenjsko in vsakdanje je, da na spolzkih tleh komu spodrsne; možnost je še večja v primeru neustrezne obutve - gumijasti škornji - oziroma pri uporabi motornega kolesa. Glede na vse okoliščine primera je na mestu zaključek prvega sodišča, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa protipravnega ravnanja toženk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerimi je tožnik od tožencev uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne 20,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja na pavšalno zavrnitev dokaznih predlogov, zaradi česar izpodbijane sodbe v tem delu ni moč preizkusiti. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tako nima navedene pravne podlage, prav tako pa ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa sodišče zaključuje, da dvorišče toženk v času škodnega dogodka ni bilo poledenelo. Do izpovedbe priče K. sodišče ni zavzelo nobene vrednostne ocene. Vse navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Od primerno skrbnega lastnika nepremičnine se pričakuje, da nevarnost odstrani oz. prepreči. Razmejitev med odgovornostjo lastnikov zasebnih površin in lastnikov javnih površin ni dopustna. Takšno razlikovanje bi lahko privedlo do popolnega kaosa in nereda. Dvorišče postane nevarna stvar, ko je zasneženo in poledenelo. Na podlagi izpovedbe tožnika in priče K. je mogoče zaključiti, da je bila v času škodnega dogodka v neposredni bližini nameščenega poštnega predalčnika večja poledenela površina, na kateri je močno drselo tudi priči K., ki je prišel pomagat tožniku. Toženca kot lastnika nepremičnine nevarnosti na svojem dvorišču nista odstranila, čeprav sta bila dolžna poskrbeti za čiščenje in posipanje senčnih površin svojega dvorišča. Ker pa sta navedeno opustila, sta ravnala malomarno in v nasprotju s standardom dobrega gospodarja. Lastnik nepremičnine je nepremičnino dolžan uporabljati in vzdrževati tako, da drugemu ne nastane škoda (133. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), drugače je krivdno odgovoren za škodo. Poledenelo in spolzko dvorišče pa je šteti za večjo škodno nevarnost. Zaključki sodišča o nesrečnem slučaju in odgovornosti tožnikovega delodajalca za nastali škodni dogodek so neutemeljeni in napačni. Imetniki poštnih predalčnikov so slednje dolžni namestiti tako, da poštarjem omogočajo varno dostavo, kar določa 44. člen Zakona o poštnih storitvah. Toženca imata poštni predal nameščen na stanovanjski hiši, ki se nahaja na senčnem predelu dvorišča, zato je njuna dolžnost, da poskrbita za varen dostop do njega. Tožnikov delodajalec pa ni imel nobenega razloga, da bi tožniku izrecno prepovedal dostavo pošte ali uporabo motornega kolesa, saj je šlo za dan brez padavin, ceste so bile prevozne, očiščene in posipane. Tožnik se pritožuje tudi glede odločitve o povračilu pravdnih stroškov, saj bi moralo biti njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožencem pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v odločanje prvemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencem, ti pa se nanjo niso odzvali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilna stališča izpodbijane sodbe temeljijo na ugotovitvah, (1) da na dvorišču pred garažnimi vrati stanovanjske stavbe v lasti drugega in tretje toženke ni bilo snega oz. ledu, (2) da je prišlo do meteorološkega pojava slane, kar je značilno za zimska jutra s temperaturo blizu ledišča, in (3) da toženci niso odgovorni za škodni dogodek, marveč je v danem primeru šlo za nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa posledica protipravnega ravnanja tožencev. Pritožbeno sodišče z navedenimi ugotovitvami v celoti soglaša in pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, ki je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Pritožbeni očitek o neustrezni zavrnitvi dokaznih predlogov ni utemeljen. Prvo sodišče je zaslišalo tožnika, drugega toženca in tretjo toženko, ki sta lastnika nepremičnine, pa tudi pričo K. ter vpogledalo v celotno listinsko dokumentacijo. Natančno je pojasnilo razloge za neizvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke in poudarilo, da ni izvajalo nobenih dokazov glede višine tožbenega zahtevka. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - ob upoštevanju dejstva, da sodišče ni ugotovilo podanosti temelja tožbenega zahtevka - v celoti zadosti standardu obrazloženosti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o odsotnosti razlogov glede odločilnih dejstev, na podlagi katerih je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je navedlo vsa pravno relevantna odločilna dejstva in podalo ustrezno argumentacijo za svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Ugotovilo je, da na dvorišču v času škodnega dogodka ni bilo snega oz. ledu in da dvorišče ni bilo poledenelo. Bilo pa je drseče (spolzko) zaradi meteorološkega pojava slane, ki je značilna za zimska jutra s temperaturo blizu ledišča (v času škodnega dogodka, je bila temperatura približno 1,9-C). Pravilno je poudarilo, da mokra in zasnežena tla pozimi predstavljajo običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega odraslega človeka ni treba opominjati z dodatnimi opozorili. Prav ugotovitev, da površina na območju padca ni bila niti zasnežena niti poledenela, je vodila prvo sodišče k sklepu o odsotnosti odgovornosti toženk za škodni dogodek. Dejstvo, da sodišče ni izrecno navajalo pravnih podlag, pa na zakonitost in pravilnost odločitve nima vpliva.

8. Tožnik je zahtevek utemeljeval tako na podlagi objektivne kot tudi krivdne odškodninske odgovornosti. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da v danem primeru o objektivni odškodninski odgovornosti ni moč govoriti, saj spolzko dvorišče ne predstavlja nevarne stvari. Takrat, ko določena stvar ali dejavnost, ki ni nevarna sama po sebi, postane nevarna zaradi nedopustnega ravnanja imetnika stvari, je namreč treba uporabiti pravila o krivdni odškodninski odgovornosti, ne pa pravila o objektivni odškodninski odgovornosti¹. Prvo sodišče pa glede na vse okoliščine primera ni ugotovilo niti krivdne odškodninske odgovornosti. Spolzko dvorišče, ki je posledica meteorološkega pojava slane, pozimi predstavlja običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega odraslega človeka ni treba opominjati z dodatnimi opozorili oz. lastnikom ni mogoče naložiti, da budno spremljajo, kdaj bo do tega pojava prišlo ter solijo oz. posipajo tla ob svoji stanovanjski hiši. Takšna zahteva bi bila tudi po oceni pritožbenega sodišča pretirana in neživljenjska. Povsem življenjsko in vsakdanje je, da na spolzkih tleh komu spodrsne; možnost je še večja v primeru neustrezne obutve - gumijasti škornji (te je nosila priča K.) - oz. pri uporabi motornega kolesa. Glede na vse okoliščine primera pa je na mestu zaključek prvega sodišča, da je bil padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika, ne pa protipravnega ravnanja toženk.

9. Celoten sklop pojasnjenih okoliščin v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča o odsotnosti odškodninske odgovornosti toženk, zato je pritožba neutemeljena. Podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče - v skladu z določbo 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. člen ZPP in 165. člen istega zakona).

-------------------------------
¹ Primerjaj II Ip 297/2011.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2410/2009
• VSC Sodba Cp 13/2021
• VSL Sodba II Cp 2284/2017