VSL Sodba V Cpg 470/2017

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo, pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije.

Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke:

- da naj toženka v Sloveniji in tujini preneha z uporabo predelanega znaka A., ki je registriran pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) z znamkama št. 001 in št. 002, in naj predelani znak v 30 dneh odstrani z vseh svojih izdelkov, s poslovne dokumentacije, s spletnih strani in z drugega gradiva ali predmetov (I/1. točka izreka),

- naj se navedeni znamki izbrišeta iz registra URSIL (I/2. točka izreka),

- naj toženka tožniku palača 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 9.000 EUR od 14. 10. 2014 do plačila, od 1.000 EUR pa od vložitve tožbe do plačila (I/3. točka izreka) in

- naj toženka v časopisih ... objavi ugodilno sodbo (I/4. točka izreka).

Tožniku je sodišče naložilo, da toženki plača 1.111,93 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je uvodoma povzete tožbene zahtevke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženka imela pravico do predelave znaka, ki ga je tožnik ustvaril leta 1988. Presodilo je, da Pogodba o prenosu avtorskih pravic z dne 17. 12. 2002 (v nadaljevanju: Pogodba o prenosu avtorskih pravic) zavezuje tudi tožnika, čeprav sta njena podpisnika le M. P. kot nosilec avtorskih pravic na napisu A. in toženka. Predmet te pogodbe je bil prenos avtorskih pravic na vseh elementih toženkine celostne podobe, vključno z znakom A., katerega avtor je tožnik, v zameno za plačilo enega milijona tedanjih tolarjev.

6. Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da ga Pogodba o prenosu avtorskih pravic ne zavezuje in da z njo na toženko ni prenesel pravice do predelave znaka A.

7. Pritožbeni očitek, s katerim tožnik smiselno očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi vsebovala pravne podlage za prenos pravice do predelave na toženko, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravno podlago, s katero je opredelilo razmerje med pravdnima strankama, določno in obširno navedlo v 5. in v 8. - 13. točki, v delu 14. točke ter v 15. - 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato izpodbijana sodba z očitano procesno kršitvijo ni obremenjena.

8. Tožnik v pritožbi trdi, da naj bi plačilo od toženke leta 2002 prejel kot odškodnino, da toženki ne bi bilo treba odstraniti predelanih znakov z njenih proizvodov, ne pa kot nadomestilo za prenos pravice do predelave avtorskega dela (npr. 9. stran pritožbe, na l. št. 243). Toženka je v svoji pripravljalni vlogi z dne 17.10. 2016 (na l. št. 103) dovolj določno trdila, da je tožnik prejel plačilo za prenos pravice do predelave znaka A. Tej naravi plačila tožnik ni določno oporekal do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik tako ni podal trditvene podlage o tem, da naj bi imel prejeti znesek naravo odškodnine za pretekle kršitve. Zato ni zadostil niti trditvenemu bremenu iz 212. člena ZPP, ki (med drugim) vsaki stranki nalaga, da navede dejstva, s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika. Trditev o tem, da bi med strankama obstajal nesporazum (16. člen OZ) ali kakšna od napak volje (45. člen in nasl. OZ), ni podal. Uvodoma povzete pritožbene navedbe o plačilu odškodnine in dokazi, na katere se v podkrepitev teh navedb tožnik sklicuje, so tako nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik prisoten do konca sestanka med pravdnima strankama v letu 2002, kjer je prišlo do podpisa Pogodbe o prenosu avtorskih pravic in je bil z vsebino te pogodbe tudi seznanjen (str. 17 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je opravilo temeljito dokazno oceno poteka dogodkov na tem sestanku z vidika vseh tam prisotnih oseb. Zato ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje glede vsebine sestanka oprlo izključno na pričanje zakonite zastopnice toženke S. G. Ugotovitev, da je bila pogodba podpisana ravno na tem sestanku, je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpoved kot priče zaslišanega toženkinega pravnika Z. S., ki je pred sestankom pripravil osnutek pogodbe in vsako stran parafiral, nato pa je podpisani izvod pogodbe shranil (str. 16 - 17 izpodbijane sodbe).

10. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje prav tako izhaja, da je tožnik sprejel polovico denarnega zneska po pogodbi iz leta 2002 (str. 17 izpodbijane sodbe, vključno s sprotno opombo št. 14). Tožnik na deseti strani pritožbe prejem polovice denarnega zneska iz pogodbe v pritožbi tudi sam priznava (l. št. 243 na hrbtni strani). Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanih prič in strank opravilo natančno dokazno oceno o tožnikovem strinjanju z vsebino omenjene pogodbe (str. 14 - 18 izpodbijane sodbe), s katero pritožbeno sodišče soglaša. Do drugačne dokazne ocene ne more pripeljati pritožbeno sklicevanje na nekatere dopise toženke, s katerimi je v letih 2014 - 2016, ko sta bili pravdni stranki že sprti, odrekala tožniku pravico do vpogleda v pogodbo iz leta 2002, mu odrekala avtorstvo znaka, ipd. Sicer pa je, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, tudi tožnik preko odvetnika T. leta 2014 nasprotoval toženkini uporabi znaka le še z vidika moralnih avtorskih pravic. Tudi sicer o obsegu in vsebini pogodbenih obveznosti strank ni mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na podlagi ravnanj strank, ki izvirajo iz časa, ko je bilo lahko obema pravdnima strankama jasno, da spora ne bosta mogli rešiti izven pravde. Bistveno večjo dokazno težo imajo zato dejanja strank pred tem; prav na ta dejanja pa je oprta sodba sodišča prve stopnje.

11. Pritožnik ni uspel izpodbiti dokazne presoje sodišča prve stopnje, da je bil prisoten do konca sestanka, na katerem je prišlo do podpisa pogodbe. Nenazadnje v pritožbi sam navaja, da naj bi na tem sestanku nasprotoval višini plačila, določenega s to pogodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik Pogodbe prenosu avtorskih pravic ni poznal oziroma da za njen obstoj sploh ni vedel. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal predmeta sestanka, dogovora in pogodbe (str. 17 izpodbijane sodbe).

12. Določila OZ o nastanku pogodbenih obveznosti (II. poglavje OZ) na avtorskopravnem področju dopolnjujejo pravna pravila ZASP. V skladu s prvim odstavkom 80. člena ZASP velja, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar je pisnost v 80. členu ZASP predpisana le kot dokaz o vsebini pogodbe (ad probationem), ne pa kot pogoj za veljavnost pogodbe (ad valorem). V 58. členu OZ je predpisano, da je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega. Z izpolnitvijo pogodbene obveznosti je razmerje med strankama stabilizirano, vztrajanje pri namenu oblike, ki je v varstvu strank pred nepremišljenostjo,¹ pa ne bi imelo nobene vloge več. Zato je tudi na področju avtorskega pogodbenega prava v sodni praksi sprejeto pravilo teorije realizacije.² V skladu s 75. členom OZ velja oblika, ki je z zakonom predpisana za neko pogodbo ali kakšen drug pravni posel, tudi za pooblastilo za sklenitev te pogodbe oziroma za ta posel. Vendar pa tudi v primeru neizpolnjenih pogojev obličnosti glede pooblastila velja teorija realizacije enako kot za samo pogodbo.³

13. Predmet Pogodbe o prenosu avtorskih pravic je bil v skladu s 1. členom te pogodbe prenos vseh materialnih avtorskih pravic iz 22. člena ZASP, torej tudi za ta spor relevantne pravice do predelave iz 1. točke tretjega odstavka 22. člena ZASP. Obseg prenosa je bil v 1. členu pogodbe določen tako, da velja "za vselej in za vse primere, s čimer mu daje [tj. naročniku = toženki] edino in ekskluzivno pravico za uporabo grafičnega znaka A., logotipa A. in celostne grafične podobe A." V prvem odstavku 4. člena obravnavane omenjene pogodbe je bilo še določeno, da toženka s plačilom zneska iz 3. člena te pogodbe, tj. milijona SIT, pridobi oziroma prevzame na omenjenem delu vse materialne avtorske pravice, in sicer za vselej in za vse primere, avtor pa ohrani na delu moralno avtorsko pravico. V drugem odstavku 4. člena pogodbe pa je določeno, da se avtor dela odpoveduje vsem morebitnim zahtevkom iz naslova materialnih avtorskih pravic.⁴ Kot rečeno, pa tožnik ni izpodbil dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil z vsebino pogodbe seznanjen in da je sprejel polovico plačila po tej pogodbi.

14. Glavni obveznosti strank po Pogodbi o prenosu avtorskih pravic sta bili prenos materialnih avtorskih pravic (1. člen) in plačilo nadomestila (3. člen). O izpolnitvi pogodbe s tako vsebino je na podlagi teorije realizacije mogoče sklepati le posredno iz ravnanj strank, pri čemer ravno izpolnjevanje glavnih pogodbenih obveznosti strank najočitneje kaže na vsebino in spoštovanje obveznosti iz pogodbe. Prenos materialnih avtorskih pravic na zunaj niti ne more biti prav jasno razpoznaven, posredno pa je o njem mogoče sklepati na podlagi toženkine naknadne uporabe in izkoriščanja predelanega znaka. Uporaba predelanega znaka, ki ga je toženka registrirala tudi v znamkah št. 001 in št. 002, nikoli ni bila sporna. Ker je bilo v prvostopenjskem postopku tudi dokazano, da je tožnik sprejel polovico nadomestila iz Pogodbe o prenosu avtorskih pravic,⁵ je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da Pogodba o prenosu avtorskih pravic zavezuje tudi tožnika in da je na njeni podlagi on med drugim prenesel na toženko tudi pravico do predelave grafičnega znaka A. Zato so pritožbene navedbe o tem, da bi morala toženka za pridobitev materialnih avtorskih pravic od tožnika z njim podpisati pogodbo, pravno zmotne. Prav tako pa ni posebej pomembno, ali je M. P. nastopal kot tožnikov pooblaščenec ali pa le kot prvotno edini sklenitelj Pogodbe o prenosu avtorskih pravic, h kateri je tožnik, poznavajoč njeno vsebino, pristopil najkasneje s sprejemom polovice avtorskega nadomestila. Pravne posledice so v vsakem primeru enake ob upoštevanju teorije realizacije iz 58. člena OZ (v zvezi s 75. členom OZ), kot je bilo prej že obrazloženo.

15. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, ki je tožniku odreklo varstvo na podlagi 19. člena ZASP. Po tem določilu ima avtor izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost. Pri presoji, ali je v konkretnem primeru prišlo do okrnitve avtorjeve osebnosti s posegom v avtorsko delo, je treba upoštevati tudi pravice tretjih oseb, ki so pridobile pravice do izkoriščanja dela, na primer pravico do predelave, ter poslovne običaje.⁶ Poseg pri delih uporabne umetnosti in delih, namenjenih za oglaševanje, kamor se uvršča tudi (predelani) tožnikov znak, mora biti do te mere intenziven, da je sploh mogoče govoriti o možnosti okrnitve avtorjeve osebnosti. V nasprotnem primeru je imetnikova pravica do predelave praktično izničena. Tako tožnikov prvotni znak iz leta 1988, kot tudi predelan znak, ki ga vsebujeta toženkini znamki iz leta 2014 oziroma 2015 (str. 3 sodbe sodišča prve stopnje), imata izrazito uporabno funkcijo, saj sta namenjena identifikaciji in reklamiranju toženkinih počitniških prikolic. Tožniku je moral biti namen uporabe znaka tudi vseskozi znan - tako ob izdelavi znaka leta 1988, kakor tudi ob prenosu pravice do predelave v okviru Pogodbe o prenosu avtorskih pravic leta 2002. V tem kontekstu pa sprememba naklona znaka in odebelitev nekaterih elementov (črt) ne predstavlja možnosti za okrnitev avtorjeve osebnosti.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ A. Polajnar Pavčnik v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 374.
² Prim. Pravno mnenje občne seje GSH Pž 2723/90 z dne 29. 1. 1991 (Pregled VSH 48/91, str. 144) in sodbo VSRS II Ips 718/1993.
³ Prim. Pravno mnenje občne seje ZS Gzs 8/89 z dne 28. 9. 1989 (Bilten ZS 31/90, str. 57).
⁴ Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje na str. 18.
⁵ Drugo polovico je zadržal njen podpisnik M. P., sicer avtor napisa A.
⁶ M. Trampuž v M. Trampuž (ur.), Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 82.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 203/2021
• Sodba II Ips 549/2007
• VSL sklep I Cp 3502/2014