VSL Sodba II Cp 744/2017

Jedro

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni odločitvi o tožnikovem 60 % deležu k nastanku škode. Okoliščina, da hoja ponoči brez odsevnih teles in v temnih oblačilih ni prepovedana, še ne pomeni, da je ni mogoče ovrednotiti kot sovzroka škodnega dogodka, niti da opustitev uporabe odsevnika ne predstavlja neskrbnega ravnanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja - tudi sicer v splošni javnosti znano - dejstvo o znatno hitrejši opaznosti pešca, ki nosi odsevnik, od pešca v temnih oblačilih brez odsevnika. Pravilen je zato argument sodbe, da se od pešcev pričakuje, da za svojo lastno varnost poskrbijo tudi z nošenjem odsevnih teles.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako,

- da se znesek 5.050,79 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v I. točki izreka sodbe zviša za 3.310,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013 dalje,

- da se znesek 66.063,37 EUR v II. točki izreka zniža za 3.310,97 EUR, in

- da se znesek 6,12 EUR v III. točki izreka zviša za 215,53 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 133,93 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 5.050,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov odškodnine, določenimi v sodbi (I. točka izreka), (2) da se v presežku, tj. do zneska 66.063,37 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in (4) da je toženka dolžna tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako po temelju kot po višini.

Sodišče se ni oziroma se je premalo opredelilo do tožnikove izpovedbe, čeprav je konsistentna. Ker njegove izpovedbe o tem, kdaj je zagledal luči vozila, ni upoštevalo, je kršeno načelo enakosti, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. V sodbi ni razlogov o deležu vsakega od udeležencev k nastanku škode. Premalo kritično je ovrednoteno dejstvo, da je toženkin zavarovanec vozil s hitrostjo, višjo od dovoljene. V tč. 9 je celo ugotovljeno, da je tožnik prekoračil dovoljeno hitrost, kar glede na to, da je bil udeležen kot pešec, ne drži. Sodišče se je oprlo predvsem na izvedensko mnenje A. A., ni pa se opredelilo do mnenja B. B., in do tožnikove izpovedbe, niti do izvedenskih mnenj, pridobljenih v kazenskem postopku. Ugotovitev sodbe, da so ugotovitve izvedenca A. A. skladne z ugotovitvami drugih izvedencev, ni točna. Izvedenci so uporabili različne parametre okoliščin in prišli do različnih zaključkov. Izvedenec B. B. je izhajal iz dejstva, da je bilo mesta trka na robu prehoda za pešce v smeri N., ostali izvedenci pa, da je do naleta prišlo 6 do 10 m izven prehoda. Izvedenec B. B. je ugotovil, da je toženkin zavarovanec vozil s hitrostjo 62 km/h, kar je višje od hitrosti iz mnenja izvedenca A. A. Sodišče ni dovolj natančno opredelilo potrebne poti za varno zaustavitev vozila, pri kateri hitrosti bi bilo to možno, pojemka, klanca, dolžino sledi zaviranja, hitrosti pred zaviranjem, položaja vozila po zaustavitvi, intenzivnosti poškodb vozila, dolžine odboja pešca po trčenju oziroma razdalje od točke trčenja do mesta, kjer je pešec obležal, položaja in zaznave pešca pred trčenjem, položaja kape, prevožene razdalje in preglednosti. Iz sodbe ne izhaja, na kateri razdalji in kako močno je voznik zaviral glede na prometno situacijo. Tožnik ocenjuje, da voznik ni takoj zaviral na vso moč, te situacije pa izvedenec A. A. pri izračunu ni upošteval. Z zaviranjem 25,5 m pred mestom trka pri hitrosti 50 km/h bi toženkin zavarovanec lahko nesrečo preprečil ali vsaj zmanjšal intenzivnosti poškodb, zagotovo pa bi jo lahko preprečil pri vožnji 40 do 43 km/h. Reagiral je prepozno. Navedeno pomeni, da se označenemu prehodu za pešce ni približeval s potrebno skrbnostjo in s hitrostjo, ki bi mu omogočala varno ustavitev. Gre za voznika, ki je vedel, da se približuje neosvetljenemu prehodu za pešce. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami sodbe glede hitrosti vožnje voznika, ker izvedenec te hitrosti iz objektivnih razlogov ni mogel izračunati. Za natančen izračun bi morali poznati mesto trka, dolžino sledi zaviranja in položaj vozila po zaustavitvi, te okoliščine pa niso bile znane. Izvedenčevi izračuni zato ne morejo biti točni, ker gre le za določeno stopnjo verjetnosti po vzvratnem izračunu. Ni podlage za večji delež tožnikovega prispevka od deleža odgovornosti toženkinega zavarovanca. Ovrednotiti je treba pomen povečane nevarnosti motornega vozila za nastanek škodnega dogodka. Temna obleka ni prepovedana. Prav tako ni zapovedano nošenje odsevnika v naselju, kjer je pločnik ali pešpot. Pešec v temnih oblačilih ni nepredvidljiva ovira. Cesto je začel prečkati na prehodu za pešce, do trčenja pa je prišlo v bližini prehoda in še v območju naselja. Ni možen zaključek, da je bila možnost preprečitve naleta v pretežni meri pri tožniku. Tožnik je namreč povedal, da ga je voznik povsem nepričakovano "snel" in da je prepozno zaznal žaromete bližajočega se vozila. Mnenje izvedenca C. C., ki je povedal, da je bil tožnik ob trčenju glede na poškodbe obrnjen z desno stranjo nekoliko proti prihajajočemu vozilu, izključuje diagonalno gibanje stran od prehoda za pešce. Pri hitrosti 50 km/h bi tožnik ob počasni hoji porabil za prečkanje največ 12 sekund, voznik pa bi v tem času prevozil šele 166,8 m, kar pomeni, da bi bil tožnik že čez cesto. Tudi ob vidljivosti 190 m bi tožnik lahko varno prišel čez cesto. Na cesti se ni zadrževal nesorazmerno dolgo, kot je ugotovljeno v sodbi. Napačni so izračuni potrebnega časa za prečkanje. Glede na pozni večerni čas, slabšo vidljivost, vremenske razmere pred nevihto bi moral toženkin zavarovanec prilagoditi hitrost do možnosti takojšnje zaustavitve. Njegov prispevek znaša najmanj 85 %.

Sodišče ni odločilo o obrestih kot delu zahtevka, ki je bil z razširitvijo tožbe postavljen kot samostojni del zahtevka za že plačani del odškodnine. Gre za obresti od 20.600,00 EUR od 2. 7. 2010 do 10. 4. 2012 v višini 3.316,04 EUR, od uveljavitve tega zneska v pravdi 28. 8. 2013 pa mu gredo tudi zamudne obresti.

Odškodnina za strah je prenizka. Ob nezgodi se je močno ustrašil za življenje in zdravje. Zelo močan sekundarni strah je trpel zaradi leto in pol trajajočega kompleksnega zdravljenja. Primerna odškodnina znaša 4.000,00 EUR.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je prenizka. Vidna brazgotina poteka od kolena do gležnja. Zaradi krajše noge vidno šepa, pri hoji pa je na krajših razdaljah vezan na bergle, pri daljših pa na invalidski voziček. Zaznati je mogoče tudi posledice levostranske pareze.

Za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila primerna odškodnina v zahtevani višini 30.000,00 EUR, za ugotovljeni obseg omejitev, ki hromijo tožnika v vsakdanjem življenju, pa bi bila primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 35.000,00 EUR.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni podlage za zaključek, da je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar škoda izvira od stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico, odgovarja imetnik ne glede na krivdo (drugi odstavek 131. člena in 150. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Imetnik stvari je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Glede na 171. člen OZ se deleža objektivno odgovorne osebe in oškodovančevega prispevka ugotavljata ob upoštevanju okoliščin primera. Pri tem je bistvenega pomena povečana nevarnost, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo, in na drugi strani vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja kot (so)vzroka nesreče, kot dodatni okoliščini pa je treba upoštevati skrbnost imetnika motornega vozila in skrbnost oškodovanca. Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi neskrbno ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka oškodovanca. Velja pa tudi nasprotno: če je oškodovanec ob tem, da že njegovo nepravilno ravnanje predstavlja objektivno pomemben vzrok za nastanek škode, ravnal tudi neskrbno, to še dodatno vpliva na povečanje njegovega prispevka v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ.¹

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnosti odločitve, da je tožnik prispeval v 60 % deležu k nastanku škode in da tak zaključek temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je do prometne nesreče prišlo 17. 2. 2009 okoli 19.20 ure, ko je toženkin zavarovanec z vozilom renault clio na ... cesti v N. trčil v tožnika - pešca,

- da je bilo vreme oblačno, suho, tik pred neurjem, da je bila noč in slaba vidljivost,

- da je do naleta prišlo na smernem vozišču v neposredni bližini prehoda za pešce,

- da je bil tožnik oblečen v temna oblačila in ni nosil svetlobnih odsevnikov,

- da je tožnik pričel prečkanje na prehodu za pešce in ga nadaljeval nekoliko diagonalno v smeri N.,

- da je glede na to, da je do trenutka trčenja prehodil cca 10 m in da se je na cestišču nahajal cca 10 s, do trčenja prišlo približno 6 m izven prehoda za pešce,

- da je bil tožnik v času trka v vinjenem stanju, kar je povezano z dejstvom, da se je na vozišču zadrževal nesorazmerno dolgo,

- da je imel možnost zaznati vozilo toženkinega zavarovanca na razdalji 190 m,

- da je toženkin zavarovanec vozil s hitrostjo 60 km/h proti neosvetljenemu prehodu za pešce s kratkimi žarometi, naletna hitrost pa ni bila večja od 53 km/h,

- da je toženkin zavarovanec mogel opaziti tožnika šele 25 m pred trkom,

- da bi toženkin zavarovanec lahko preprečil trčenje ob vožnji s hitrostjo 43 km/h ali manj.

8. Izpodbijana sodba zaključuje, (1) da je kritično situacijo povzročil tožnik, ki je, oblečen v izrazito temna oblačila, prečkal neosvetljen prehod za pešce nekaj metrov izza prehoda in se na cesti zadrževal nesorazmerno dolg čas, (2) da je tožnik imel možnost preprečiti nesrečo, ker bi ob zaznavi žarometov vozila toženkinega zavarovanca s prečkanjem lahko počakal in ker bi z nošenjem odsevnika vozniku omogočil, da bi ga opazil prej, in (3) da toženkin zavarovanec niti ob vožnji v okviru dovoljene hitrosti (nad 43 km/h) ne bi mogel preprečiti nezgode.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve sodbe, da ugotovitve izvedenca, postavljenega v pravdi, niso po večini skladne z ugotovitvami izvedencev, ki so v zvezi z obravnavano prometno nesrečo podali mnenje v kazenskem postopku. Gre za enega od argumentov, s katerim je sodišče utemeljilo svoj zaključek, da je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in nedvoumno. Poleg tega je sodišče že samo navedlo, da mnenja niso skladna v celoti, v nadaljevanju sodbe pa se je o posameznih točkah mnenja, ki jim je tožnik v pravdi nasprotoval, izreklo posebej. Na ta način se je tudi izreklo o ugotovitvah izvedencev, postavljenih v kazenskem postopku, in je pritožbeni očitek, ki trdi nasprotno, neutemeljen. Pritožbena navedba, da so prišli do različnih zaključkov, je presplošna, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Ne pove namreč, kateri so ti različni zaključki oziroma v čem se razlikujejo, da bi bilo mogoče preizkusiti, ali gre za take razlike, ki bi vzpostavljale dvom o pravilnosti ugotovitev sodbe. Razlog, zaradi katerega sodišče ni sledilo mnenju izvedenca B. B. glede hitrosti vožnje toženkinega zavarovanca, je v tem, da bi bile v takem primeru poškodbe vozila drugačne. Pravilnosti tega dela mnenja pritožba ne izpodbija. V zvezi z ugotovitvijo, da je do trčenja prišlo nekaj metrov za prehodom za pešce, pa je v sodbi navedeno, da je bila to ena od odločilnih okoliščin, zaradi katerih je bil toženkin zavarovanec v kazenskem postopku oproščen storitve kaznivega dejanja prometne nesreče iz malomarnosti. Zgolj s sklicevanjem na mnenje B. B., ki ob dveh drugačnih mnenjih izvedencev cestnoprometne stroke ni bilo prepričljivo za sodišče v kazenskem postopku, niti se z njim ni strinjal izvedenec, postavljen v pravdi, pritožnik ne more utemeljiti dvoma o pravilnosti ugotovitve.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pomanjkanju številnih ugotovitev, ki naj bi bile pomembne za zaključke o poteku prometne nesreče. Nekatere od njih so v sodbi podane. Pri drugih gre za tehnične podatke, ki so bili navedeni v izvedenskem mnenju in so bili pomembni za preizkus pravilnosti mnenja. Za nekatere od njih je pritožnik na kasnejšem mestu v pritožbi sam ugotovil, da niso znani. Bistveno pa je, da so v sodbi podana vsa dejstva, ki so pomembna za presojo o deljeni odgovornosti pravdnih strank za nastanek škode.

11. Izvedenec je mogel in smel izhajati le iz ugotovitev, ki so bile v postopku dovolj zanesljivo ugotovljene. Tožnikova ocena, da voznik ni takoj zaviral na vso moč, ki ne temelji na nobenih dejanskih ugotovitvah, zato ne more vzbujati dvoma o pravilnosti zaključkov mnenja. Pritožnik povzema navedbe izvedenca, da bi za natančen izračun morali poznati mesto trka, dolžino zavorne sledi in položaj vozila po zaustavitvi. Kljub pomanjkanju teh podatkov ni utemeljen pritožbeni dvom o pravilnosti ugotovitev o hitrosti vožnje toženkinega zavarovanca. Izvedenec je upošteval vse razpoložljive podatke - lokacijo in intenzivnost poškodb tožnika in vozila, sled tožnikovih poškodb na vozišču, tehnične podatke o vozilu, podatke o konfiguraciji relevantnega cestnega odseka - in jih povezal s podatki o povprečnih vrednostih relevantnih parametrov ter jih ovrednotil z vidika svoje stroke. Pritožbeno sodišče deli oceno sodišča prve stopnje, da so na tem temelječi izsledki mnenja nudili ustrezno podlago za zaključek o dokazanosti okoliščin, ki utemeljujejo zaključek o deležu tožnikovega prispevka k nastanku škode. Pritožba tudi ne vzbuja dvoma o tem, da so bila pri ugotavljanju pomembnih okoliščin pravilno uporabljena pravila o porazdelitvi dokaznega bremena. Obstoj okoliščin nastanka nezgode, na katerih pritožba bodisi izrecno bodisi implicitno gradi zaključke o možnostih toženkinega zavarovanca za preprečitev trčenja, ni bil dokazan s potrebno stopnjo zanesljivosti. Tudi ugotovitev, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke C. C., sama po sebi ne zadostuje za zaključek o smeri tožnikovega gibanja.

12. Omemba tožnika - namesto toženkinega zavarovanca - v zaključnem stavku 9. točke obrazložitve je lahko le pomota in nič več.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotni odločitvi o tožnikovem 60 % deležu k nastanku škode. Okoliščina, da hoja ponoči brez odsevnih teles in v temnih oblačilih ni prepovedana, še ne pomeni, da je ni mogoče ovrednotiti kot sovzroka škodnega dogodka, niti da opustitev uporabe odsevnika ne predstavlja neskrbnega ravnanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja - tudi sicer v splošni javnosti znano - dejstvo o znatno hitrejši opaznosti pešca, ki nosi odsevnik, od pešca v temnih oblačilih brez odsevnika.² Pravilen je zato argument sodbe, da se od pešcev pričakuje, da za svojo lastno varnost poskrbijo tudi z nošenjem odsevnih teles. S sklicevanjem na tožnikovo izpovedbo pritožba tudi ne vnese dvoma o pravilnosti zaključka, da je tožnik imel možnost videti žaromete prihajajočega vozila, preden je pričel s prečkanjem. Njegova izpovedba, da ga je toženkin zavarovanec povsem nepričakovano "snel" in da je prepozno zaznal žaromete bližajočega se vozila, še ne pomeni, da opisane možnosti ni imel. Če prihajajočega vozila kljub osvetljenosti ni zaznal, je to pripisati le pomanjkanju pozornosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega pešca. Ker bi na drugi strani toženkin zavarovanec mogel preprečiti trčenje le ob vožnji, nižji od dovoljene hitrosti, je tožnikovo ravnanje pravilno ovrednoteno kot pretežni vzrok. Ustrezno in skladno s stališči sodne prakse je ovrednotena tudi višina prispevka.³

14. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanjem meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določenih v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

15. Tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zlom lobanjskega svoda po desni strani, udarnino možganov, krvavitev v možgane in podmožganske ovojnice, odtekanje možganovine, odrgnine po obrazu, dvojni zlom zgornjega dela desne goleni, zvin desnega zapestja in odrgnine po desni dlani. Med zdravljenjem je zaradi poškodb trpel zaradi delne ohromelosti po levi strani in vnetja goleni ter je prebolel pljučnico. Zaradi poškodb glave se mu je razvil psihoorganski sindrom.

16. Odločitev o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnostih med zdravljenjem temelji v bistvenem na ugotovitvah, da je tožnik po dva tedna trpel hude ter stalne zmerne in občasne intenzivne bolečine, da je stalne zmerne bolečine trpel nekaj mesecev, da je vsaj leto dni trpel občasne zmerne in stalne blage bolečine in da mu bodo občasne blage bolečine (v desni goleni in v obliki glavobolov) ostale. Med slabo leto in pol trajajočim zdravljenjem (do ustalitve zdravstvenega stanja) je med dolgotrajnim bolnišničnim zdravljenjem trpel sedem operativnih posegov v splošni anesteziji in bil 9 dni na intenzivni negi. Mesec dni je bil vezan invalidski voziček, 8 mesecev pa je uporabljal stativ. Trpel je številne nevšečnosti, opisane v izpodbijani sodbi. Vsaj leto dni po odpustu iz bolnišnice je bil odvisen od negovalnega osebja pri osebni higieni, oblačenju in slačenju ter daljši hoji, delno pa bo tako ostalo do konca življenja. Okužba golenice je bila povezana s polletnim zdravljenjem, zaradi pljučnice je dobival antibiotično terapijo. Ugotovljeni obseg škode je ovrednoten v znesku 25.000,00 EUR (od zahtevanih 30.000,00 EUR).

17. Tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 65 let, zaradi njegovih posledic ne more več uporabljati leve roke, z desno nogo šepa ter za krajšo hojo uporablja bergle, za daljšo pa voziček. Posledice psihoorganskega sindroma se kažejo v močnem upadu sposobnosti pomnjenja in logičnega mišljenja, v spremembi značaja, emocionalni nestabilnosti in razdražljivosti ter nezainteresiranosti za lastno aktivnost in za vključevanje v družbo. Potrebuje pomoč pri oblačenju, higieni, pripravi hrane, jemanju zdravil. Ves čas potrebuje nadzor. Opustil je tako rekreativne športne aktivnosti kot delo v domači vulkanizerski delavnici, ne vozi več avtomobila, ne more pomagati v gospodinjstvu niti na vrtu. Ugotovljeni obseg škode je ovrednoten v znesku 30.000 EUR (od zahtevanih 35.000 EUR).

18. Glede strahu, za katerega gre tožniku po izpodbijani sodbi odškodnina v višini 2.500,00 EUR, so v sodbi ugotovljeni obstoj močnega strahu pred trkom ter trajanje in intenzivnost strahu zaradi negotovega izida dolgotrajnega in zahtevnega zdravljenja.

19. Ker je brazgotine, ki so tožniku ostale zaradi zlomov in operativnih poseg, mogoče prikriti in ker ni pričakovati, da bi ta del telesa tožnik pogosto in intenzivneje izpostavljal ter bil posledično deležen negativnih reakcij okolice, tožnik pa tudi ni izpovedal, da zaradi njih trpi, teh sodišče pravilno ni upoštevalo pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Trpljenje in prizadetost zaradi vidno spremenjene šepajoče hoje tožnik, s katero zbuja pozornost okolice, je v izpodbijani sodbi ovrednotena v znesku 1.500,00 EUR.

20. Sledeč izpodbijani sodbi gre tožniku odškodnina v višini 59.000,00 EUR, kar je ob njeni izdaji predstavljalo nekaj manj kot 58 povprečnih neto plač. Pritožnikovo zavzemanje za približno 13 povprečnih neto plač višjo odškodnino temelji le na ugotovljenih okoliščinah obravnavanega primera, pritožba pa ne utemeljuje, da tako zvišanje utemeljuje tudi primerjava teh okoliščin z drugimi primeri iz sodne prakse. Primerjava s primeri, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe, ki jo je pritožbeno sodišče naredilo samo, pokaže, da bi šla tožniku do pet povprečnih neto plač višja odškodnina od prisojene. Odškodnine v podobni višini kot tožniku so bile namreč prisojene za nekoliko manjši obseg škode kot je bil ugotovljen v obravnavani zadevi, vendar pa so bili oškodovanci mlajši.⁴ Za podoben obseg škode, kot je obravnavani, so bile mlajšim oškodovancem prisojene višje odškodnine, vendar le v višini med 62 in 66 povprečnimi neto plačami, ne pa več.⁵ Ob upoštevanju 60 % tožnikovega prispevka k nastanku škode mu je toženka dolžna plačati 23.600,00 EUR. Toženka je tožniku za račun odškodnine za nepremoženjsko škodo že plačala 25.600,00 EUR. Ob polni odgovornosti bi to predstavljalo odškodnino v višini 64.000,00 EUR. Več od tega tožniku tudi ob upoštevanju okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, ne gre.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da s sodbo ni odločeno o zahtevku za plačilo 3.316,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013. Ker se zavrnilni del sodbe nanaša na razliko med prisojenim zneskom 5.050,79 EUR (z obrestmi) in vtoževanim zneskom 66.063,37 EUR (z obrestmi), ta znesek pa je enak znesku, ki ga je tožnik postavil po razširitvi tožbe, je bil sporni del zahtevka zavrnjen. Utemeljen pa je očitek, da za zavrnitev tega dela zahtevka ni podlage.

22. Ker dejstva, pomembna za odločitev, niso sporna, je pritožbeno sodišče lahko ta del odločitve spremenilo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka 10. 4. 2012 na račun odškodnine plačala 20.600,00 EUR, toženka pa ni ugovarjala tožnikovi trditvi, da je odškodninski zahtevek vložil 2. 7. 2010. Ker je z naslednjim dnem prišla v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ), od 3. 7. 2010 do plačila dolguje zakonske zamudne obresti (378. člen OZ). Po izračunu po programu na spletni strani Vrhovnega sodišča te znašajo 3.310,97 EUR. Od postavitve zahtevka 28. 8. 2013 mu gredo tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska (381. člen OZ).

23. Ker tako tožnikov uspeh po višini znaša 12 %, mu je toženka ob upoštevanju pristopa, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, dolžna povrniti 26 % stroškov, sam pa toženki 74 % stroškov, potrebnih za postopek. Toženka je tako dolžna tožniku povrniti 2.131,07 EUR, tožnik pa toženki 1.909,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju toženka tožniku dolguje 221,65 EUR.

24. Po ugotovitvi, da je bilo deloma zmotno uporabljeno materialno pravo, v ostalem pa niso podani niti uveljavljeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se (1) znesek 5.050,79 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v I. točki izreka sodbe zviša za 3.310,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2013 dalje, (2) za enak znesek zniža zavrnjeni del zahtevka v II. točki izreka izpodbijane sodbe, in da se za znesek 215,53 EUR zviša znesek stroškov v III. točki izreka (355. člen ZPP). V ostalem delu je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je toženka dolžna povrniti del potrebnih stroškov pritožbenega postopka, sorazmerno njegovemu uspehu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede na to, da je s pritožbo zahteval ugoditev zahtevku v celoti, uspel pa je glede 3.310,97 EUR, njegov pritožbeni uspeh znaša 5 %. Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe v priglašeni višini (1.096,00 EUR po tar. št. 3210) in pavšalni znesek materialnih stroškov (20 EUR po tar. št. 6002), povečana za 22 % davek na dodano vrednost, in strošek za sodno takso za pritožbo (1.317,00 EUR), in znašajo skupaj 2.678,52 EUR. Toženka mu je tako dolžna povrniti 133,93 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011, II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011, II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 255/2014 z dne 28. 1. 2016.
² Pešec v temnih oblačilih in brez odsevnika je zaznaven na 26 m, pešec z odsevnikom pa na 136 m.
³ Prim. odločbe VS RS II Ips 583/2002 z dne 16. 10. 2003, II Ips 303/2004 z dne 26. 8. 2004, II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011, II Ips 32/2009, II Ips 803/2009, II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012.
⁴ Prim. sodbe VS RS II Ips 234/2002, II Ips 450/2002, II Ips 610/2002 in II Ips 28/2002. Povzeto po Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana, 2010, primeri I/39, I/46, I/48 in I/50.
⁵ Prim. odločbe VS RS II Ips 98/2012, II Ips 290/2012, II Ips 925/2006 in II Ips 251/2014.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1578/2018
• VSL Sodba II Cp 1937/2018
• VSL sodba II Cp 2858/2016