VSL Sklep in sodba I Cpg 250/2016

Jedro

Dokazni predlogi za zaslišanje so nesubstancirani, tovrstnih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti.

Domnevna sporočila upniku o neizpolnjevanju obveznosti, sploh v primeru, ko so obvestila nedokazana in navedbe o njih dokazano nekonsistentne, ne predstavljajo poziva upniku v skladu z dikcijo določbe 1026. člena OZ.

Odtujitev predmeta leasinga, pri čemer nobena stranka ne zatrjuje, da je imel odtujitelj kakršnokoli pravico na predmetu leasinga, ne predstavlja pravno varovane pravice tretjega na stvari in posledično pravne napake predmeta leasinga, zato pogodba s samo odtujitvijo predmeta leasinga s strani tretje osebe ni razdrta že po zakonu.

Izrek

I. Pritožba prve in tretje tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodna odločba potrdi.

II. Prva in tretje tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek zoper drugo toženo stranko D. M. (I. točka sklepa), postopek zoper drugo toženo stranko izločilo iz te pravde (II. točka) ter dopustilo objektivno spremembo tožbe z dne 25. 9. 2015 zoper prvo in tretje toženo stranko (III. točka). S sodbo je sodišče v celoti v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79645/2014 z dne 12. 6. 2014 zoper prvo in tretje toženo stranko (I. točka), odločilo, da sta prvo in tretje tožena stranka dolžni solidarno plačati znesek 31.240,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 4. 2014 (II. točka) ter prvi in tretje toženi stranki naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 1.602,63 EUR, tožeči stranki pa plačilo pravdnih stroškov v znesku 745,01 EUR prvo toženi stranki in znesek 18,70 EUR tretje toženi stranki (III. točka).

2. Zoper navedeno sodbo se v II. in III. točki sodbe in v III. točki sklepa pritožujeta prvo in tretje tožena stranka (v nadaljevanju: toženki) iz vseh pritožbenih razlogov, predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev prvostopenjske sodbe in sklepa ter zavrnitev tožbenega zahtevka in povrnitev pravdnih stroškov, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz priloženih listin v sodnem spisu izhaja, da toženi stranki prvostopenjskemu sodišču nista predložili nobenega dopisa o odstopu terjatve, na katerega se sklicujeta v pritožbi. O tem tudi nista podali nobenih navedb, ne v prvi pripravljalni vlogi, ki so jo vse tri tožene stranke pripravile brez pooblaščenca in ne v drugi pripravljalni vlogi, ki jo je prvo tožena stranka vložila po pooblaščenki in na katero se v pritožbi sklicujeta toženi stranki. V tej vlogi sicer prvo tožena stranka na prvi strani kot prilogo navede dopis o odstopu terjatve z dne 13. 2. 2015, a ga ne priloži, pa bi ga v skladu s stališčem sodne prakse v primeru, ko se nanj sklicuje, morala.¹ Glede na to, da toženi stranki v prvostopenjskem postopku nista podali nobenih navedb v zvezi s pomanjkanjem aktivne legitimacije, pa bi to očitno lahko storili vsaj še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 9. 2015 ter glede na to, da nista predložili zadevnega dopisa, pa bi ga mogli in morali, sta v pritožbenem postopku z novimi navedbami o domnevnem neobstoju aktivne legitimacije prekludirani, saj niso izpolnjeni pogoji za podajo novih navedb po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP. Aktivna legitimacija tudi ni predpostavka, na katero je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, medtem ko se procesna legitimacija tožeče stranke z domnevnim odstopom terjatve v skladu z določbo prvega odstavka 190. člena ZPP tako ali tako ni spremenila. Glede na vse navedeno je ugovor neobstoja aktivne legitimacije neutemeljen. Posledično je neutemeljen tudi nadaljnji očitek toženih strank, da se prvostopenjsko sodišče neupravičeno ni opredelilo do omenjenega dopisa, saj ga, kot izhaja iz navedenega, prvostopenjsko sodišče sploh ni prejelo.

6. Tretje tožena stranka neutemeljeno ugovarja, da ji dopolnitev tožbe in pripravljalna vloga z dne 21. 5. 2015 nista bili vročeni. Iz podpisane vročilnice z dne 16. 12. 2014 je jasno razvidno, da je tretji toženec prejel dopolnitev tožbe, nato pa nanjo pa s pripravljalno vlogo z dne 31. 12. 2014 tudi odgovoril, kar dokazuje lastnoročni podpis na zadnji strani omenjene vloge. Glede vročitve druge pripravljalne vloge iz vročilnice izhaja, da je bila vloga puščena v hišnem predalčniku dne 12. 6. 2015, saj od dne 25. 5. 2015, ko je bilo puščeno obvestilo o pošiljki, tretji toženec sodnega pisanja ni prevzel. Navedeni način se v skladu z določbo 141. člena ZPP šteje za veljaven način vročitve, zato je ugovor že iz tega razloga neutemeljen. Dodatno pa je iz podpisane druge vročilnice v tem postopku tretjega toženca z dne 4. 6. 2015 jasno, da je bil v tem obdobju tretji toženec dosegljiv na navedenem naslovu, kar pomeni, da se je mogel seznaniti z obvestilom v hišnem predalčniku in prevzeti pošiljko, kar posledično pomeni, da se je mogel in moral seznaniti s pripravljalno vlogo, pa po lastni odločitvi tega ni storil, zato se na nevročitev ne more uspešno sklicevati v pritožbi.

7. Toženi stranki očitata sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo nekaterih prič, ki bi dokazovale trditve toženih strank o namenu sklenitve dodatnih leasing pogodb kot dodatnem zavarovanju temeljne pogodbe o finančnem leasingu in posledično na podlagi plačila po teh pogodbah tudi delnega poplačila temeljne pogodbe, s čimer naj bi sodišče storilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka. Iz pripravljalnih vlog toženih strank izhaja, da sta v postopku predlagali zaslišanje B. P., g. J. ter drugo in tretje tožene stranke. Očitek toženih strank o nezaslišanju prič je v prvi vrsti pavšalen, saj sta navedli zgolj, da sodišče ni zaslišalo prič, pri čemer nista pojasnili, katerih prič ni zaslišalo v zvezi s katerim zatrjevanim dejstvom, saj vse predlagane priče niso bile predlagane v zvezi z istimi dejstvi. Toženi stranki sta v pritožbi navajali zgolj to, da predlagata zaslišanje prič o obstoju dodatnega zavarovanja pogodbe o finančnem leasingu, pri čemer pa nista konkretizirali, katera priča bi o tem lahko konkretno izpovedovala. Tudi iz pripravljalnih vlog v postopku izhaja, da sta tožnika navedene priče navedla več ali manj pavšalno, saj nista substancirala, v zvezi s katerimi dejstvi naj bi bile predlagane priče zaslišane. Dokazni predlogi za zaslišanje so nesubstancirani, tovrstnih dokazov pa sodišče ni dolžno izvesti.² V zvezi z dejanskim stanjem pa je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi ustrezno pojasnilo, da sklenjeni dodatni leasing pogodbi nista v neposredni zvezi s temeljno pogodbo (A2), o čemer je sodišče lahko sklepalo na podlagi dikcije predloženih leasing pogodb za rovokopač in tovorno vozilo Volvo (priloga B4 in B5). Logično je, da bi se v primeru, ko bi drugi pogodbi imeli namen znižati obveznost po prvotni pogodbi o leasingu, nanjo sklicevali. Hkrati pa je nejasen tudi način, na katerega naj bi prišlo do poplačila na podlagi dveh drugih leasing pogodb, če pa je morala prvo tožena stranka svojo obveznost do tožeče stranke izpolnjevati tudi po teh dveh pogodbah. Iz nobene od teh dveh pogodb namreč ne izhaja v postopku zatrjevano dejstvo, da je bil dejanski lastnik rovokopača in tovornega vozila Volvo tretje tožena stranka, temveč je šlo za leasing pogodbo, v kateri je bila kot prodajalec navedena družba S. d.o.o. Iz predloženih listin torej ne izhaja, da bi bili ti pogodbi sklenjeni izključno v zavarovanje terjatve iz temeljne pogodbe, temveč da je šlo za samostojni pogodbi za samostojna predmeta leasinga. Dejstvo, da je tožena stranka na podlagi drugih dveh pogodb odplačala del zneska, kar je njena obveznost po teh dveh pogodbah, ne dokazuje, da je s tem poplačala del svoje obveznosti po prvi leasing pogodbi, saj je morala izpolniti tudi obveznost po drugih dveh pogodbah. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da prvostopenjsko sodišče dejanskega stanja ni nepopolno ugotovilo, prav tako pa z opustitvijo zaslišanja prič sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, saj so bili dokazni predlogi toženih stranki nesubstancirani.

8. Toženi stranki neutemeljeno očitata prvostopenjskemu sodišču napačno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pravilno ugotovilo in navedlo, da toženi stranki nista izpodbili navedbe tožeče stranke, da od V. K. ni prejela ničesar. Toženi stranki sta namreč tisti, ki v postopku navajata, da je tožeča stranka že mogla pridobiti vtoževana sredstva od V. K. oziroma to vsaj zahtevati, kar pa ni negativno dejstvo in navedeno bi toženi stranki lahko dokazali, česar pa v postopku nista storili. Toženi stranki se namreč sklicujeta na pravilo odškodninskega prava, da oškodovanec z odškodnino ne sme biti obogaten. Slednje bi se zgodilo, če bi tožeča stranka plačilo prejela od V. K. na podlagi podanega premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku zoper imenovanega in nato še od tožencev. Dejstvo prejema odškodnine pa je dokazljivo in to bi lahko toženi stranki dokazali (pa ne z zaslišanjem prič, pač pa z ustreznejšimi in zanesljivejšimi dokazi). Na drugi strani je tožeča stranka tista, ki navaja, da na podlagi premoženjskopravnega zahtevka ni prejela ničesar; v tem primeru gre za negativno dejstvo, ki ga tožeča stranka ne more dokazati.

9. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo dejstva, da je tretji toženec podal zahtevo po zasegu tovornega vozila ter da navedeno dokazuje, da tretje tožena stranka ni vedela za kršitev pogodbe, kar pomeni, da je po določbi 1026. člena OZ prosta obveznosti kot solidarni porok. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je tretje tožena stranka v postopku podajala nekonsistentne navedbe, saj je v prvi pripravljalni vlogi navajala, da je obveščala tožečo stranko o neizpolnjevanju sklenjene pogodbe o leasingu z dne 4. 3. 2008, medtem ko je na naroku dne 25. 9. 2015 navajala, da s strani tožeče stranke ni bila obveščena o tem, da V. K., ki je bil pooblaščenec prvo tožene stranke, ne poravnava obveznosti po pogodbi, kar pomeni, da komunikacije med tožečo in tretje toženo stranko ni bilo. Glede na nekonsistentne navedbe tretjega toženca je prvostopenjsko sodišče le-te povsem pravilno štelo za nedokazane. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, da domnevna sporočila upniku o neizpolnjevanju obveznosti, sploh v primeru, ko so obvestila nedokazana in navedbe o njih dokazano nekonsistentne, ne predstavljajo poziva upniku v skladu z dikcijo določbe 1026. člena OZ, na podlagi katerega bi se tretji toženec lahko razbremenil svoje odgovornosti iz naslova poroštva.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo veljavnost pogodbe o leasingu glede na to, da je bil predmet leasinga odtujen. Določbe drugega odstavka 599. člena OZ se ne more uporabiti na način, da odtujitev predmeta leasinga predstavlja pravico tretje osebe, ki popolnoma izključuje zakupnikovo pravico ter narekuje razdrtje pogodbe že po samem zakonu. Komentar OZ je v tem delu jasen, navedena določba OZ uveljavlja odgovornost za pravne napake,³ kamor odtujitev predmeta leasinga ne spada.⁴ Odtujitev predmeta leasinga, pri čemer nobena stranka ne zatrjuje, da je imel odtujitelj kakršnokoli pravico na predmetu leasinga, ne predstavlja pravno varovane pravice tretjega na stvari in posledično pravne napake predmeta leasinga, zato pogodba s samo odtujitvijo predmeta leasinga s strani tretje osebe ni razdrta že po zakonu.

11. Do preostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ne gre za odločilne navedbe, ki bi vplivale na odločitev pritožbenega sodišča.

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Ker prva in tretje tožena stranka s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS III Ips 131/2008 z dne 18. 4. 2011.
² Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 1/2017 z dne 2. 3. 2017.
³ Juhart, M., Obligacijski zakonik s komentarjem - posebni del, 3. knjiga, str. 675.
⁴ Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 663/98 z dne 20. 10. 1999.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 362/2020
• VSL Sodba I Cpg 1286/2016
• VSL sodba I Cpg 1205/2012