VSL Sodba VI Kp 19290/2017

Jedro

Stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, se ne odštevajo od s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi in veljajo za protipravne. Še toliko bolj pri vlaganjih v nakup droge in pridobivanje koristi od nadaljnje prodaje droge.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 350,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Za kazniva dejanja mu je določilo kazni in sicer za dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe kazen dve leti in štiri mesece zapora, za dejanje opisano pod točko II izreka sodbe ob uporabi omilitvenih določil iz 50. in 51. člena KZ-1 kazen pet mesecev zapora in za dejanje opisano pod točko III izreka izpodbijane sodbe šest mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen tri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 6. 10. 2016 od 9.59 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 in 73. člena KZ-1 mu je odvzelo zasežene predmete in sicer drogo, digitalno tehtnico, koščke alufolije in manjšo žlico s sledmi kokaina, natančno opredeljenimi v izreku izpodbijane sodbe. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi denar v znesku 400,00 EUR, v plačilo pa mu je naložilo znesek 34.970,00 EUR, ki predstavlja protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mu je naložilo v plačilo sorazmerni del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki odpadejo na obravnavo kaznivih dejanj, ki jih je obtožen, in sodno takso v znesku 280,00 EUR po tarifni št. 7114 ZST-1 in v znesku 50,00 EUR po tarifni št. 71110 ZST-1. Stroški bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi in predlagali, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu odvzame protipravno premoženjsko korist po neto principu (torej v znesku 35.370,00 EUR, znižanemu za stroške, ki so pritožniku nastali ob izvršitvi kaznivih dejanj).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v škodo obtoženca, pritožbeno stališče v zvezi z določitvijo višine protipravne premoženjske koristi odvzete z izpodbijano sodbo pa ni pravilno.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izreklo na podlagi prejetega sporazuma o priznanju krivde in taka sodba se skladno z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka istega člena, to je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V ta sklop pritožbenega razloga pa pritožbeno sodišče uvršča pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višine protipravne premoženjske koristi, ki jo je obtoženec dosegel s kaznivim dejanjem, opisanim v točki I izreka izpodbijane sodbe, po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Del dejanskega stanja obseženega s sporazumom o priznanju krivde, ki sta ga sklenila tožilstvo in obtoženec, je tudi opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, iz katerega izhaja višina kupnin, ki jih je obtoženec prejel pri prodaji prepovedane droge v dejanjih, opisanih pod točkami I/c, d, e, g, m, o, r konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. S pritožbenimi trditvami, da je imel obtoženec v zvezi z navedenimi prodajami droge tudi stroške, ki bi jih moralo sodišče priznati obtožencu, zagovorniki po vsebini v pritožbi uveljavljajo nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Pritožba zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi dosežene s kaznivim dejanjem pa je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljena. Temelji na napačnem stališču obtoženčevih zagovornikov, da bi se morali stroški, ki jih je imel obtoženec z nabavo droge, odšteti od seštevka vseh prejetih plačil za prodano drogo. Prvi odstavek 186. člena KZ-1 določa različne alternativne izvršitvene oblike, med drugim tudi nakup prepovedane droge zaradi prodaje, ki predstavlja dokončano kaznivo dejanje. Obtoženec je bil spoznan za krivega, da je kupoval, kupil, prenašal, prodajal, ponujal naprodaj in dajal v promet, doma in v tujini tajnemu delavcu in drugim prepovedano drogo kokain. V sedmih primerih iz opisa kaznivega dejanja v točki I izreka izpodbijane sodbe izhajajo zneski, ki predstavljajo kupnino za prodano drogo in za te zneske je bil obtoženec s kaznivim dejanjem okoriščen. Sodišče prve stopnje je pravilno v odločbi o odvzemu premoženjske koristi obtožencu odvzelo znesek, ki predstavlja seštevek vseh prejetih plačil za prodano drogo in presodilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, ne odštevajo. Uporabilo je tako imenovani bruto princip, zagovorniki v pritožbi pa se zavzemajo za uporabo neto principa ter zatrjujejo, da kar je potrošeno, ne more predstavljati koristi, pri tem pa spregledajo, da tisto, "kar je potrošeno" predstavlja izvršitveno obliko nakup droge, ki pa je prav tako kaznivo in predstavlja dokončano kaznivo dejanje. Nesprejemljiva je razlaga, ki jo ponujajo zagovorniki, da bi se morali od premoženjskopravne koristi dosežene s kaznivim dejanjem odšteti stroški vloženi v protipravno dejavnost. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točki 8, je obtoženec denarna sredstva vlagal v nakup prepovedane droge, katero je preprodajal tajnemu delavcu.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlago zagovornikov, da gramatikalna razlaga besede "korist" v določbi prvega odstavka 74. člena KZ-1 implicira odbitje stroškov (neto metoda) in da zakon pojma "korist" nikjer natančneje ne opredeljuje. 74. člen KZ-1 je povsem jasen. Določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Premoženjska korist je pridobljena s kaznivim dejanjem takrat, ko storilec z izvršitvijo kaznivega dejanja sebi ali drugemu neposredno omogoči razpolaganje s premoženjsko koristjo. Od premoženjske koristi se nikoli ne odštevajo stroški, ki so vloženi v storitev kaznivega dejanja, nobena vlaganja, ki sicer tudi sama po sebi veljajo za protipravna (nakupna cena prepovedanega mamila, podkupnina, dana uradni osebi za zlorabo uradnega položaja, itd.).

8. Ker je torej podlaga za odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem prvi odstavek 75. člena KZ-1 in ker v obravnavanem primeru premoženjska korist predstavlja seštevek kupnin, ki jih je obtoženec prejel s prodajo prepovedane droge v posameznih primerih, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, slednje ni kršilo kazenskega zakona v odločbi o odvzemu premoženjske koristi (5. točka 372. člena ZKP). Kot že rečeno, zagovorniki neutemeljeno ugovarjajo, da bi moralo sodišče odbiti stroške, ki jih je imel storilec v zvezi z nabavo droge, to je s storitvijo dokončanega kaznivega dejanja. Nakup droge že sam po sebi predstavlja protipravni vložek v storitev kaznivega dejanja, zato ga pri oceni višine premoženjske koristi storilcu ni mogoče priznati.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi jasnosti določbe prvega odstavka 74. člena KZ-1 ni kršeno načelo zakonitosti, ki je v Ustavi RS določeno kot ena od človekovih pravic (prvi odstavek 28. člena Ustave RS). Sodišče prve stopnje ni samovoljno in arbitrarno razlago zakonsko normo, ki je pravna podlaga odločbe o odvzemu premoženjske koristi obtožencu. Poleg tega je bil obtoženec spoznan za krivega storitve tistih kaznivih dejanj, ki so se njemu očitala in so vsebovane v sporazumu o priznanju krivde. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da nekateri obtožencu v predmetnem kazenskem postopku še niso bili obsojeni, ker zoper njih postopek še teče, in da se zato ne ve, kdo in v kolikšni višini si je sploh pridobil premoženjsko korist ob povezavi dejanj, ki se posamezniku v konkretnem postopku očitajo in da to pomeni, da lahko pride do odvzema koristi v večkratniku le-te, s tem pa nenazadnje do neupravičene obogatitve proračuna. Te pritožbene navedbe so pavšalne in neutemeljene in tudi zato ni sprejemljiva pritožbena trditev, da ni mogoče le pritožniku naložiti v plačilo celotne premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobil, ker ni dokaza, kljub priznanju krivde, da je bil le on obogaten in da je le on vlagal v protipravno dejavnost. Zagovornik ne upošteva, da je bil obtoženec spoznan za krivega tistih kaznivih dejanj, ki so se mu očitala z obtožbo in za katera je s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo in na tej podlagi izdalo izpodbijano sodbo. Iz te pa nedvomno izhaja protipravna premoženjska korist, ki jo je obtoženec pridobil s posameznimi izvršitvenimi oblikami pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko I izreka izpodbijane sodbe.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato je obtoženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodno takso je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju obtožencu izrečene kazenske sankcije po taksni tarifi 7114 ZST-1 v znesku 300,00 EUR in v zvezi z odločbo o odvzemu premoženjske koristi po taksni tarifi 71110 ZST-1 v višini 50,00 EUR, kar znaša skupno 350,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pri odmeri tako določenih taks upoštevalo tudi trajanje in zahtevnost kazenskega postopka ter premoženjske razmere obtoženca (nima preživninskih obveznosti, bil je zaposlen in je prejemal plačo ter poseduje premično premoženje, avtomobil). Po presoji pritožbenega sodišča bo obtoženec stroške pritožbenega postopka zato zmožen plačati (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSK sodba II Kp 95443/2010
• VSRS Sodba I Ips 47724/2010-200
• VSRS Sodba I Ips 45450/2012-1153