VSL Sodba I Cp 978/2017

Jedro

V denacionalizacijskem postopku je bilo že pravnomočno odločeno, da so nepremičnine, ki so (deloma) predmet spornih pogodb, prešle v državno last na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene zaradi grožnje in sile predstavnikov tedanjih oblasti. Glede na to so lahko predmet denacionalizacijskega postopka. Kakšen bo izid tega postopka, pa za presojo o veljavnosti obravnavanih pogodb ni pomembno.

Izrek

I. Pritožbama prve tožene stranke in druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožene stranke so dolžne prvi tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 5.581,02 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Drugotožena in tretjetožena stranka sta dolžni prvi tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 853,15 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Drugotožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.089,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Tožene stranke so nerazdelno dolžne drugi, tretji in četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 4.889,53 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Tožene stranke so nerazdelno dolžne drugi in četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 932,57 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Tožene stranke so nerazdelno dolžne četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.010,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Drugotožena in tretjetožena stranka sta nerazdelno dolžni drugi, tretji in četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 603,66 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Drugotožena stranka je dolžna drugi, tretji in četrti tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.089,25 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da se ugotovi, da sta kupoprodajna pogodba št. 466-358/91 S. D. med Občino ... in A. A. z dne 3. 2. 1992 in k tej pogodbi sklenjen aneks z dne 29. 9. 1993 nična (I. točka izreka), (2) da se ugotovi, da je darilna pogodba med A. A. kot darovalcem in B. B. kot obdarjencem z dne 22. 9. 1994 nična (II. točka izreka), (3) da so toženci dolžni nerazdelno povrniti stroške postopka tožnikom, in sicer 1. tožnici 8.523,42 EUR, drugi in četrti tožnici skupaj 8.238,42 EUR in tretji tožnici 3.593,27 EUR (III. točka izreka).

2. Prva toženka v pritožbi zoper III. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jih pravilno odmeri in vsakemu od tožencev naloži v plačilo njegov delež. Ni podlage za uporabo tretjega odstavka 161. člena ZPP. Zahtevki so ugotovitveni in se nanašajo na dve pogodbi. Ne more biti nerazdelno odgovorna v zvezi s pogodbo, sklenjeno med drugim in tretjim tožencem. Če bi bil postavljen le ta zahtevek, ne bi bila stranka postopka, niti ne bi priglasila stranske intervencije. Prav tako ni bila stranka glede zahtevka po nasprotni tožbi. Dolžna je kvečjemu polovico stroškov v zvezi s postopkom po tožbi. Ker so štirje tožniki imeli dva pooblaščenca, je treba upoštevati pravila Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) o zastopanju več strank. Stroški so odmerjeni od previsoke vrednosti spora. Vrednost spora je bila v tožbi opredeljena z zneskom 45.000,00 EUR, sodišče pa je kasneje ni zvišalo in za to tudi ni bilo podlage. Tudi sicer ne drži, da vrednost vsakega od zahtevkov znaša toliko kot celo stanovanje. Pri označeni vrednosti spornega predmeta znaša vrednost nagrade s količnikom 1.637,00 EUR in ne 838,00 EUR, kot je upoštevano v sodbi.

3. Drugi toženec v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pravilno odmeri stroške postopka. Količnik, upoštevan v sodbi, je napačen. Pravilen znaša 637,00 EUR, in ne 658,00 EUR, kot je navedeno v sodbi. Nagrada za postopek z vložitvijo tožbe je nastala le prvi in drugi tožnici, ki ju je zastopal en pooblaščenec. Zato bi jima smela biti priznana le nagrada v višini največ 1.019,20 EUR. Enako velja za nagrado za nasprotno tožbo, ker sta odgovor podali le ti dve tožnici. Ostali tožniki so v pravdo vstopili le kot dediči. Nagrada za narok tožnikom ne gre, ker so bile zadeve tedaj že združene. Nagrada za narok je tudi previsoka. Dediči druge tožnice bi bili lahko skupaj upravičeni do nagrade za narok v višini 1.146,60 EUR. Neutemeljeni so stroški nagrade za postopek za razveljavitev sodne poravnave. Vložena je bila le ena tožba, tako do so tožniki skupaj upravičeni do nagrade za en postopek največ v višini 1.401,40 EUR. Prva tožnica je upravičena do nagrade za narok v tem postopku največ v višini 764,40 EUR. Tretji tožnik odvetnika na naroku ni imel, zato ni upravičen do nagrade. Ker je pritožbo v tem postopku vložila le prva tožnica, tretji tožnik ni upravičen do nagrade za pritožbeni postopek.

V dopolnitvi pritožbe izpodbija tudi I. in II. točko izreka sodbe. Za odločitev o ničnosti pogodb je odločilno, da prodaja tuje stvari ni prepovedana in da je bila pogodba sklenjena pred vložitvijo zahtevka za denacionalizacijo. Dejstvo, da je objekt na T. v ... prešel v last prodajalca na podlagi pravnega posla, je prodajalcu dajal upravičenje do prodaje in hkrati onemogočal vedenje, da bi objekt ali posamezna stanovanja lahko bila predmet denacionalizacije. Upravičenje tožnikov do denacionalizacije je še vedno sporno. V denacionalizacijskem postopku poteka ugotavljanje vrednosti tega, kar so denacionalizacijski upravičenci prejeli ob menjalni pogodbi iz leta 1947. Po oceni izvedenca so prejeli nadomestno premoženje, vredno 68 % vrednosti premoženja na T. Do sklenitve kupoprodajne pogodbe je prišlo ne le v dobri veri, ampak tudi zakonito. Prepričan je, da namen zakonodajalca ni bil več kot dveletno zaprtje trga nepremičnin za vse objekte, ki so bili zgrajeni pred letom 1946, in za vsa zemljišča, ki niso bila v lasti fizičnih oseb. Sicer pa naj Zakon o denacionalizaciji ne bi povzročal novih krivic.

4. Prva tožnica v odgovoru na pritožbo prve toženke in četrta tožnica v odgovoru na pritožbo drugega toženca predlagata njuno zavrnitev.

5. Pritožbi prve toženke in drugega toženca sta delno utemeljeni.

O odločitvi glede ničnosti pogodb

6. Izpodbijana sodba zavzema stališče, (1) da od uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve, (2) da morebitna dobrovernost pogodbenih strank ob razpolaganjih z navedenimi nepremičninami ne vpliva na ničnost pogodb, katerih predmet je razpolaganje z navedenimi nepremičninami, in (3) da prepoved razpolaganja velja tudi za nadaljnja razpolaganja z navedenimi nepremičninami.

7. Pritožnikovo sklicevanje na odločbi VS RS II Ips 864/2004 in VSL I Cp 741/2013 ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Obravnavana zadeva se od navedenih razlikuje v tem, da gre tu za razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet denacionalizacije. O veljavnosti pogodb, katerih predmet je razpolaganje z navedenimi nepremičninami, se je v sodni praksi oblikovalo jasno in enotno stališče, da predstavljajo kršitev kogentne določbe 88. člena ZDen, ki ima za posledico ničnost pogodb.¹ Vrhovno sodišče se je izreklo tudi že o tem, da je presoja o tem, ali bo nepremičnina vrnjena ali ne, v pristojnosti organa, ki odloča v denacionalizacijskem postopku, in da ta okoliščina ne vpliva na neveljavnost pogodbenega razpolaganja.²

8. V denacionalizacijskem postopku je bilo že pravnomočno odločeno, da so nepremičnine, ki so (deloma) predmet spornih pogodb, prešle v državno last na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene zaradi grožnje in sile predstavnikov tedanjih oblasti. Glede na to so lahko predmet denacionalizacijskega postopka. Kakšen bo izid tega postopka, pa za presojo o veljavnosti obravnavanih pogodb ni pomembno.

O stroških postopka

9. Očitki prve toženke in drugega toženca glede odločitve o stroških postopka so delno utemeljeni.

10. Po izpodbijani sodbi so toženci dolžni nerazdelno povrniti vse potrebne stroške postopka tožnikov, odmerjene ob upoštevanju dejstva, da je vsak zahtevek za ničnost pogodbe opredeljen z vrednostjo 45.000,00 EUR.

11. Očitek glede navedene vrednosti spornega predmeta ni utemeljen. V tožbi je bila vrednost spora označena z zneskom 45.000 EUR, vendar je četrta tožnica v vlogi, vloženi na naroku 4. 6. 2012, navedla, da v skladu z zakonsko zahtevo popravlja navedeno in opredeljuje vrednost spora ločeno za vsak zahtevek posebej. Vrednost vsakega zahtevka je opredelila z zneskom 45.000 EUR. Ker gre za vlogo, vloženo pred začetkom obravnavanja tožbe (prva dva naroka sta bila v fazi izvedbe poravnalnega naroka preložena), in ker toženci niso ugovarjali označeni vrednosti spora, je bila ta pravilno upoštevana pri odločanju o stroških postopka.³ Glede na to tudi v pritožbi prva toženka ne more uveljavljati, da je s strani tožnikov določena vrednost spora previsoka. Iz navedenega razloga tudi nista utemeljena očitka obeh pritožnikov o napačnem upoštevanju količnika 1. Ker skupna vrednost spora po tožbi znaša 90.000,00 EUR, je kot vrednost količnika 1 pravilno upoštevan znesek 838,00 EUR.

12. Neutemeljen je tudi očitek drugega toženca o posledicah vložitve ene tožbe in enega odgovora na nasprotno tožbo. Nagrada za postopek vključuje zastopanje stranke v celotnem postopku (in ne le vložitev tožbe ali odgovora na tožbo), prva in druga tožnica (oziroma kasneje njeni dediči) pa sta bili v postopku zastopani po različnih pooblaščencih.

13. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da so bili predmet obravnavanja trije tožbeni zahtevki in da je bila sama stranka le glede enega izmed njih, tj. glede zahtevka za ničnost kupoprodajne pogodbe. Zahtevek za ničnost darilne pogodbe je bil vložen zoper drugega in tretjega toženca, nasprotno tožbo pa je vložil le drugi toženec. Glede na to je dolžna povrniti le stroške postopka, nastale v zvezi z obravnavanjem tega zahtevka.

14. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožnikom, ki jih je v postopku zastopal isti odvetnik, ne gre nagrada za odvetnika za vsako stranko posebej, ampak le ena nagrada, ki je v okviru nagrade za postopek zvišana za zastopanje več strank po tar. št. 1200 ZOdvT. Četudi sta drugega tožnika del postopka zastopala dva odvetnika, eden od njiju pa je del postopka zastopal tudi tretjega tožnika in četrto tožnico, so ti trije tožniki upravičeni do povrnitve stroškov zaradi zastopanja po enem odvetniku, zvišanih za zastopanje treh strank. Višji strošek ni potreben strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

15. Utemeljen je očitek drugega toženca, da je pritožbo v postopku za razveljavitev sodne poravnave vložila le prva tožnica in da gre zato le njej nagrada za pritožbeni postopek, ne pa tudi tretjemu tožniku. Utemeljeno tudi uveljavlja, da gre nagrada za postopek po tožbi za razveljavitev sodne poravnave prvi in četrti tožnici, nagrada za narok v tem postopku pa prvi in četrti tožnici ter drugemu tožniku (zadnjima dvema za zastopanje po enem odvetniku).

16. Glede na to, da so tožniki z obema zahtevkoma po tožbi uspeli in da so pasivno legitimirani glede prvega zahtevka vsi trije toženci, glede drugega zahtevka pa drugi in tretji toženec, so v skladu s prvim in tretjim odstavkom 161. člena ZPP vsi trije toženci nerazdelno dolžni prvi tožnici in ostalim trem tožencem povrniti stroške, nastale v zvezi s prvim zahtevkom, drugi in tretji toženec pa nerazdelno povrniti tožencem stroške, nastale v zvezi z drugim zahtevkom. Drugi toženec je dolžan povrniti tožencem stroške, nastale v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi.

17. Upoštevaje navedena izhodišča, neizpodbijane ugotovitve o višini nastalih stroškov in priglašeno višino posameznih stroškov tožnikov:

- so vsi trije toženci nerazdelno dolžni prvi tožnici povrniti nagrado za postopek (828,10 EUR), nagrado za narok (764,40 EUR), nagrado za postopek po tožbi za razveljavitev sodne poravnave (828,10 EUR), za narok (764,40 EUR) ter nagrado za postopek na drugi stopnji (1.019,20 EUR), za materialne stroške (20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso v višini 427,50 EUR, kar skupaj znaša 5.581,02 EUR,

- sta drugi in tretji toženec poleg prej navedenega nerazdelno dolžna povrniti prvi tožnici še razliko do priglašene nagrade za postopek (261,30 EUR) in za narok (241,20 EUR) ter za postopek po tožbi za razveljavitev sodne poravnave (62,40 EUR), za narok v tem postopku (57,60 EUR) in za pritožbeni postopek (76,80 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 853,15 EUR,

- je drugi toženec dolžan povrniti prvi tožnici nagrado za narok po nasprotni tožbi (822 EUR) in nagrado za postopek po nasprotni tožbi (890,50 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 2.089,25 EUR,

- so vsi trije toženci nerazdelno dolžni drugemu in tretjemu tožniku ter četrti tožnici povrniti nagrado za postopek (1.089,40 EUR), nagrado za narok (764,40 EUR), za materialne stroške (20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso v višini 427,50 EUR, kar skupaj znaša 4.889,53 EUR (gre za stroške v zvezi z zahtevkom glede prve pogodbe),

- sta drugi in tretji toženec nerazdelno dolžna povrniti drugemu in tretjemu tožniku ter četrti tožnici nagrado za narok (241,20 EUR) in za materialne stroške (20 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in za sodno takso v višini 285,00 EUR, kar skupaj znaša 603,66 EUR (gre za razliko do priglašenih stroškov v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na drugo pogodbo),

- je drugi toženec dolžan povrniti drugemu in tretjemu tožniku in četrti tožnici nagrado za narok po nasprotni tožbi (822 EUR) ter nagrado za postopek po nasprotni tožbi (890,50 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 2.089,25 EUR,

- so vsi trije toženci dolžni četrti tožnici povrniti nagrado za postopek po tožbi za razveljavitev sodne poravnave (828,10 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 1.010,28 EUR,

- so vsi trije toženci dolžni drugemu tožniku in četrti tožnici nagrado za narok v postopku za razveljavitev sodne poravnave (764,40 EUR), povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar znaša 932,57 EUR.

18. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbama prve toženke in drugega toženca delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka, kakor je razvidno iz izreka sodbe (2. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem in izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker sta pritožnika deloma uspela s pritožbama in sta zato upravičena le do dela stroškov pritožbenega postopka, ker sta do dela teh stroškov upravičena tudi tožnika, ki sta odgovorila na pritožbi, in ker so stroški vsake od strank primerljivi (razen v delu, v katerem so drugemu tožencu nastali stroški zaradi vložitve pritožbe zoper odločitev o zahtevku, s katero pa ni uspel), je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. npr. sodbo VS RS II Ips 123/2015 z dne 16. 7. 2015.
² Prim. npr. sklep VS RS II DoR 53/2016 z dne 13. 4. 2016 in II DoR 226/2016 z dne 20. 10. 2016.
³ Tožniki so na prvem naroku v novem postopku po razveljavitvi sodne poravnave navedli, da vrednost vsakega od zahtevkov znaša 41.000 EUR. Ker ta sprememba ne vpliva na višino stroškov (niti na pravico do revizije), ni pomembno, ali jo je treba upoštevati ali ne.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• sodba U 1799/2003
• Sodba II Ips 22/2002
• VSM Sklep I Cp 907/2020