VSL Sodba II Cp 892/2017

Jedro

Ker ni izkazano, da se izvedenec ni opredelil do katere od bistvenih okoliščin ali da bi bilo mnenje dvoumno ali nejasno, ni bilo podlage za postavitev novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Po 86. členu ZPP sme tudi stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, vselej priti pred sodišče in dajati izjave, poleg svojega pooblaščenca. Ker je tožnik na naroka prišel, mu gredo tudi potni stroški v zvezi s pristopom na naroka v višini dejanskih izdatkov za potovanje z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom, po najkrajši poti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 25,64 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, 1) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino še v znesku 1.512,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.400,00 EUR od 3. 6. 2015 dalje do plačila, od zneska 112,80 EUR pa od 5. 4. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), 2) da se višji tožbeni zahtevek (za plačilo dodatne odškodnine 22.847,04 EUR s pripadki) zavrne (II. točka izreka) in 3) da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 108,10 EUR.

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter tožencu naloži povrnitev nastalih nadaljnjih pravdnih stroškov.

Ugotovitev sodbe, da je tožnik pri izpovedovanju o telesnih bolečinah naredil precej nezanesljiv vtis, ker je na vprašanja odgovarjal nejasno, na splošno in izven postavljenih vprašanj, je v nasprotju s tem, kar v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče samo navaja o tem, kar je tožnik izpovedoval o bolečinah in nevšečnostih po škodnem dogodku. Razlogi sodbe so si v navedenem med seboj v nasprotju.

Sodba se ni opredelila do zatrjevanih nevšečnosti med zdravljenjem, niti do tožnikovih navedb o ponovnem pojavu močnejše bolečine v levem ramenu in levem komolcu konec leta 2013, zaradi česar je moral v februarju in marcu 2014 hoditi na fizioterapijo.

Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog za postavitev novega izvedenca. Postavitev novega izvedenca je bila potrebna, ker je bil izvedenčev izvid glede na obstoječo zdravstveno dokumentacijo na več delih nejasen in nepopoln ter v nasprotju z listinsko zdravstveno dokumentacijo in je zaradi tega podan utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Ker sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno oz. zmotno ugotovljeno. Podano mnenje nasprotuje zdravstveni dokumentaciji. Niti izvedenec niti sodišče nista obrazložila, zakaj je ADG test po škodnem dogodku izkazoval zaznavno izgubo sluha, ki je pred škodnim dogodkom na desnem ušesu ni bilo, ter zakaj so obstoječe ADG krivulje tako različne.

Prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tudi glede na ugotovljeno dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje prenizka. Ni bila upoštevana subjektivna ocena tožnikove prizadetosti, niti sodna praksa o odmeri odškodnin v podobnih primerih.

Zmotno so ugotovljena dejstva v zvezi z dokazanostjo potnih stroškov, ki v sodbi niso priznani. Glede na listinsko dokumentacijo je v obrazložitvi sodbe nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami.

Sodišče neutemeljeno ni priznalo vseh priglašenih stroškov, in sicer nagrade za drugo pripravljalno vlogo v višini 525 točk, za tretjo pripravljalno vlogo v višini 350 točk, za druge vloge stranke z dne 18. 5. 2016, 30. 5. 2016 in 24. 8. 2016, vsake v višini 50 točk, in za pripombe z dne 15. 9.2016 in 25. 11. 2016, vsake v višini 350 točk, ter 22% davka na dodano vrednost.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik za pritožbo zoper odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine (in nevšečnosti med zdravljenjem) nima pravnega interesa. Pravni interes (korist) predstavlja možnost, da stranka z uveljavljenim pravnim sredstvom doseže zase ugodnejši pravni položaj, kot ga ima. Ker je z izpodbijano sodbo zahtevku za odškodnino iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti med zdravljenjem) v višini 2.500,00 EUR v celoti ugodeno, tožnik s pritožbo ne more doseči ugodnejšega pravnega položaja. Odgovor na pritožbene navedbe, podane v zvezi s tem delom odločitve, zato ni potreben.

6. Neutemeljena sta tako smiselno uveljavljen očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca kot tudi očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, povezan s trditvami o okvari sluha.

7. Izpodbijana sodba zaključuje, da tožnik ni dokazal, da bi na desnem ušesu zaradi obravnavanega škodnega dogodka utrpel trajno (vsaj delno) izgubo sluha, začasna oviranost pa ni podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaključek temelji na mnenju izvedenske komisije (v nadaljevanju izvedenec) in tožnikovi izpovedbi.

8. V dopolnitvi mnenja je izvedenec odgovoril na tožnikove pomisleke o pravilnosti ugotovitve, da ni utrpel trajne okvare sluha. Upošteval je dodatno pridobljeno medicinsko dokumentacijo (izvid ADG testov z dne 4. 3. 2011), s katero ob podaji prvotnega mnenja ni razpolagal. V mnenju je navedel, da iz izvidov ne more sklepati, da je prišlo do izgube sluha na desno uho neposredno po nezgodnem dogodku, vendar hkrati ne izključuje popolnoma tudi te možnosti, in da tudi ne more popolnoma izključiti, da je na desnem ušesu prišlo do začasnega poslabšanja sluha po poškodbi. Ob tem pa je jasno navedel, da okvara sluha (ne na desni ne na levi strani) ob pregledu sluha dne 5. 7. 2016 ni bila več prisotna.

9. Po dopolnitvi mnenja je tožnik sicer vztrajal, da se ne strinja s podanim mnenjem in predlagal postavitev novega izvedenca, ki naj bi opravil nove teste ter pojasnil, ali je prišlo do (začasne) izgube sluha ali ne. Svojega nestrinjanja z že pridobljenim mnenjem ni posebej obrazložil, niti ni predlagal zaslišanja postavljenega izvedenca. Že iz predloga izhaja, da bi bil podlaga za novo mnenje na novo izveden preizkus sluha, tožnik pa ni navedel okoliščin, ki bi vzbudile dvom o pravilnosti rezultatov že izvedenih preizkusov. Ker ni izkazano, da se izvedenec ni opredelil do katere od bistvenih okoliščin ali da bi bilo mnenje dvoumno ali nejasno, ni bilo podlage za postavitev novega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Nenazadnje je bila tožnikova izpovedba skladna z mnenjem. Povedal je namreč, da je imel intenzivne težave s sluhom le nekaj mesecev, sedaj pa mu tu in tam še nekaj zvoni, ampak ne dolgo, in da slušnega aparata ni prevzel in ga ne nosi.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.000,00 EUR. Podlaga za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v skladu s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) so ugotovitve o omejitvah v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, in zaradi katerih duševno trpi. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožniku zaradi poškodb, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, ostala trajna lažja oviranost v levi rami in komolcu (zgornjih gibalih), zaradi katere čuti manjše bolečine pri skrajnih gibih in dvigovanju težjih bremen. Navedeno lahko tožnika nekoliko ovira pri oblačenju, pri drugih vsakodnevnih opravilih pa ne, prav tako ga lahko nekoliko ovira pri dvigovanju težjih bremen, kar pa ni pogosto. Nič od navedenega ga tudi ne ovira pri delu. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da zaradi navedene oviranosti pri oblačenju in dvigovanju težjih bremen tožnik trpi duševne bolečine manjše intenzitete. V sodbi je teža teh omejitev ustrezno ovrednotena tako ob upoštevanju tožnikove izpovedbe o intenzivnosti trpljenja kot glede na odškodnino, prisojeno v primerljivih zadevah.¹

11. Neutemeljen je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z delno zavrnitvijo zahtevka za povrnitev stroškov zdravljenja. Ne drži, da toženka ni ugovarjala, kateri stroški niso v povezavi z zdravljenjem. Sodišče je pri presoji, kateri od vtoževanih stroškov je povezan z zdravljenjem zaradi obravnavanega škodnega dogodka, upoštevalo nesporna dejstva, glede spornih pa se je oprlo na predložene listine in relevantni del izvedenskega mnenja, na katerega tožnik ni imel pripomb. Ob tako obrazloženi oceni dokazov pritožnik z očitkom, ki le na splošno zatrjuje obstoj vzročne zveze med vsemi uveljavljenimi prevozi in obravnavanim škodnim dogodkom, ne more uspeti.

12. Pritožbeni očitki zoper odločitev o stroških postopka so delno utemeljeni. Razlogi sodbe, zaradi katerih ni bil priznan strošek nagrade za drugo in tretjo pripravljalno vlogo, so pravilni. Utemeljen pa je očitek, da so bile vloge z dne 18. 5. 2016, 30. 5. 2016, 24. 8. 2016 in 15. 9. 2016 potrebne. Ker gre glede na njihov obseg in vsebino za kratke dopise in obvestila, pa mu gre za vsako nagrada v višini 20 točk (tar. št. 39/4 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT). Potrebna sta bila tudi strošek za sestavo pripomb na dopolnitev izvedenskega mnenja in za dokazni predlog, za vsako v višini 50 točk.

13. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da mu gredo kot stranki potni stroški za pristop na naroka z dne 11. 1. 2017 in 4. 4. 2016. Po 86. členu ZPP sme tudi stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, vselej priti pred sodišče in dajati izjave, poleg svojega pooblaščenca. Ker je tožnik na naroka prišel, mu gredo tudi potni stroški v zvezi s pristopom na naroka v višini dejanskih izdatkov za potovanje z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom, po najkrajši poti, medtem ko se stroški za prevožene kilometre povrnejo zgolj za pot, na kateri javno prevozno sredstvo ne vozi, vendar le, če je od prebivališča osebe do (npr. železniške) postaje v eno smer več kot dva kilometra (5. do 9. člen v zvezi s 19. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku), za kar v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik je tako upravičen do povračila stroškov javnega prevoza (hitrega vlaka) na relaciji P. - Ljubljana - P. (2x) v skupni višini 23,03 EUR.

14. Ker je pooblaščenec zavezanec za davek na dodano vrednost, tožnik utemeljeno uveljavlja, da mu gre od zneska stroškov odvetnika 22 % davek na dodano vrednost.

15. Upoštevaje navedeno in neizpodbijane ugotovitve sodbe gre tožniku nagrada za tožbo (700 točk), nagrada za prvo pripravljalno vlogo (700 točk), nagrada za dva naroka (2 x 700 točk), nagrada za vlogo - pripombe na izvedensko mnenje (350 točk), dva krat kilometrina za pristop na naroka in parkirnini (26,24 EUR + 2,40 EUR), potni stroški za pristop (stranke) na naroka v skupnem znesku 23,03 EUR, nagrade za sestavo dopisov in obvestil z dne 18. 5. 2016, 30. 5. 2016, 24. 8. 2016 in 15. 9. 2016 (4 x 20 točk), nagrada za sestavo dokaznega predloga in druge vloge z dne 25. 11. 2016 (50 točk), 2% materialnih stroškov v višini 29,50 EUR, povečano za 22 % DDV (344,00 EUR) in sodna taksa za tožbo (675,00 EUR). Skupaj znašajo priznani stroški tožnika 2.605,70 EUR, glede na uspeh pa je tožnik upravičen do povrnitve 156,34 EUR. Toženkini stroški po neizpodbijani ugotovitvi sodbe znašajo 24,08 EUR, glede na uspeh pa je upravičena do povrnitve 22,60 EUR. Po medsebojnem pobotu je dolžna toženka tožniku plačati 133,74 EUR stroškov postopka, kar je za 25,64 EUR več kot po izpodbijani sodbi.

16. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da se znesek stroškov, ki jih je toženka dolžna povrniti tožniku, zviša za 25,64 EUR (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je tožnik uspel le glede stroškov postopka, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Prim. npr. odločbe VS RS II Ip 266/2009, II DoR 370/2010, II Ips 847/2008.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 71/2023
• VSL sodba in sklep II Cp 1846/2012
• VSL sklep Cpg 1949/92